„Dobro jutro, mladi gospod!“ Vse, kar sem mogel v naglici zapopasti, je bil zame udarec po glavi. Mahoma se mi je od doživete sramote stemnilo pred očmi. Bil sem tako neznansko ponižan, da bi se bil najrajši pogreznil na dno pekla. Lovil sem sapo kakor utopljenec. Tujec je šel dalje po poti in jaz si nisem upal pogledati za njim. Komaj sem čakal, da so njegovi koraki utihnili pod bregom, ki se je nagibal proti domači hiši. Takoj me je zaskrbelo, če tujec morebiti le ne gre po kakih opravkih k nam in bo očetu povedal, da sem ga po nemško pozdravil. To bi me stalo nekaj udarcev s prizemnikovcem. Toda sramota, ki sem jo doživel, je bila močnejša od strahu pred očetom. Priznal sem, da sem kazen celo zaslužil, če bi me doletela. Pravkar doživeto ponižanje me je temeljito in na mah poučilo, kako prav je imel moj oče, ko je rohnel proti vpeljavi nemškega pozdravljanja v šoli. Sprevidel sem, da sem v važnem trenutku zatajil samega sebe, svoj rod in svoj dom. Če bi tega ne bil storil in bi ubogal očeta, bi te velike sramote nikdar ne doživel. Moje dejanje je bilo grdo. Tega me je naučil tujec, ki ni bil tujec, ampak človek našega rodu, ki se ni sramoval slovenskega pozdrava, čeprav je bil nedeljsko oblečen.
c) Po čem je deček presodil, da je človek, ki se mu je v zgodnjem jutru približeval, Nemec?
č) Kaj lahko iz tega razbereš o Vorančevi samopodobi? Kje se po tvojem mnenju skriva vzrok zanjo?
d) Zakaj je pisatelj kljub veliki bolečini, ki jo je občutil zaradi sramu, ko je nemško pozdravil Slovenca, vseeno občutil tudi olajšanje?
e) Zakaj Voranc na koncu sploh ne pove, ali ga je oče kaznoval, prej pa se je tega tako bal?
Ko sem vse to čisto jasno spoznal, sem si globoko oddahnil in v moji notranjosti se je odluščilo nekaj težkega in ogabnega in odplavalo od mene. Sedaj sem dihal mnogo laže. Ko sem stisnil iz srca zadnjo tesnobo, sem zažel pesti in se v mislih zarekel: „Moj rod, nikdar več v življenju te ne bom izdal!“ Pri tej prisegi je vstajalo na vzhodni strani svetlo jutro, ki je bilo zame, kljub veliki sramoti, katero sem pravkar doživel, stokrat svetlejše in stokrat veličastnejše, kakor so bila vsa moja jutra dotihmal. (Konec)
11 V prvem odstavku prebranega odlomka je zapisano: Dotihmal smo otroci v šoli slovenski molili, slovenski pozdravljali, s prihodom tega učitelja pa se je vse to nehalo. Pojasni pomen besede dotihmal. Katera neknjižna beseda je v tej povedi še prisotna?
7
Sošolcu ali sošolki ustno obnovi zgodbo.
8
Iz besedila izpiši, kako po nemško pozdravimo dobro jutro.
12 Kaj ti zgodba sporoča?
13 Ustrezno poveži. 9
V katerih jezikih znaš pozdraviti dobro jutro? Kateri od naštetih je po zvenu najbolj podoben nemščini?
10 Odgovori. a) Na kaj namiguje pisatelj v izpisanih povedih? • Nekega dne smo dobili novega učitelja, ki ni znal ali ni hotel znati slovenski, dasiravno je imel slovensko ime. • Hodili smo mimo učitelja in ga pozdravljali v nemščini. Ko nam je to že gladko šlo, nas je pohvalil in rekel: „No, zdaj ste šele postali ljudje.“
1 Dobro jutro, mladi gospod!
poosebitev
2 Na vzhodni strani je vstalo jutro.
nagovor
14 Upoštevaj, kar si o Vorančevi šoli izvedel v odlomkih iz 3. in 6. naloge in na protestne table napiši, kje vse so po tvojem mnenju učitelji te šole prekoračili mejo spoštovanja do svojih učencev.
b) Kako bi ti ravnal/-a, če bi se znašel/znašla v podobnem položaju? Ali bi ubogal/-a učitelja ali očeta?
200
201