4
Reši. a) Kaj je značilno za t. i. utraktivistično šolo?
b) Kaj pomeni, da je slovenščina učni jezik samo v prvem razredu? Kako si predstavljaš tak pouk?
Če je kak tujec prišel v naš kraj, je moral dobiti vtis, da je prišel v nemški kraj.
c) Ali je bila slovenščina v tej šoli obvezni ali izbirni predmet?
Tudi mene se je ta šolska novotarija naposled oprijela, kljub temu da je doma oče rohnel proti njej na vse pretege. Bil sem že toliko razvit, da sem ljudi poznal, kdo izmed domačinov drži z Nemci, kdo pa s Slovenci. Če sem srečal na cesti kakega Slovenca, sem ga pozdravil po slovenski, če sem pa srečal kakega nemškega privrženca, sem ga redno pozdravljal po nemški.
č) Pripovedovalec nemčurjem pravi nemški hlapci. Kako si jih predstavljaš na podlagi te opazke?
d) Naštej dva razloga, zakaj med učenci ni bilo veliko zanimanja za pouk slovenščine.
e) Pojasni pomen povedi: Dvojezičnost je ostajala le na papirju.
5
Pogovorite se. •
6
V šoli me je pestil pa učitelj, ki je takoj zvedel, če ga na cesti kak šolar ni ubogal. Imel je na žalost že med učenci take, ki so se mu prilizovali in mu nosili pošte. Kratko in malo, šola je imela le uspeh. Čez kakega pol leta je naša šola vsevprek pozdravljala nemški, čeprav je bil naš kraj popolnoma slovenski in sta tu živeli le dve nemški družini.
Ali se strinjate, da pogosto nekaj znamo ceniti šele, ko to izgubimo? Menite, da to velja tudi za odnos do lastnega jezika?
Preberi oz. poslušaj besedilo. Nekega dne smo dobili novega učitelja, ki ni znal ali ni hotel znati slovenski, dasiravno je imel slovensko ime. Dotihmal smo otroci v šoli slovenski molili, slovenski pozdravljali, s prihodom tega učitelja pa se je vse to nehalo. Najprej smo se morali naučiti nemški moliti pred poukom in po njem. V nekaj dneh smo to že znali. Potem smo se začeli učiti nemškega pozdravljanja. Imeli smo dolge vaje: „Dobro jutro – Guten Morgen!“ „Dober dan – Guten Tag!“ „Dober večer – Guten Abend!“ Hodili smo mimo učitelja in ga pozdravljali v nemščini. Ko nam je to že gladko šlo, nas je pohvalil in rekel: „No, zdaj ste šele postali ljudje.“ Na cesti pa nam nemško pozdravljanje ni šlo tako gladko iz ust kakor v šoli. Učiteljstvo smo seveda takoj vsi nemški pozdravljali. Drugače pa je bilo, kadar smo srečevali domačine in znance. Pri teh srečavanjih nam nemška beseda nikakor ni hotela iz ust. Bilo nas je skoraj sram nemškega pozdravljanja. Počasi pa se je nemško pozdravljanje le udomačilo. Jaz sem imel s to rečjo sila težaven položaj. Doma mi je oče spet zabičeval, da na cesti nikogar ne smem pozdravljati nemški, ampak slovenski. Grozil mi je s prizemnikovcem, ako ga ne bom ubogal. „Na cesti učitelj nima kaj ukazovati!“ se je drl nad menoj. „V šoli ga ubogaj, na cesti pa ga ni treba.“
Tako sem tudi jaz postal človek in koroška šola je imela uspeh na celi črti. Nekega zgodnjega jutra sem gnal živino na pašo. Takrat sem bil z novim šolskim duhom in napredkom že prepojen. Ura je bila mogoče šele štiri zjutraj in po dolinah je bilo vse polno megle. Po tleh je bilo rose kakor vode, in ker sem bil bos, me je skoraj zeblo. Živino sem moral napasti do šole. Take zgodnje ure so bile zame zelo hude in napol zaspan sem se nejevoljen pomikal za živino. Sreča je bila zame le, da je bila tudi živina še lena, neprespana, in se ni dosti zmenila za okolico, ampak se mirno držala navajene poti. Počasi je korakala živina, menda kakih osmero glav, proti pašniku. Razen topotanja živinskih korakov ni bilo slišati nobenega glasu, le nekje daleč so peli petelini. Tedaj sem na poti pred seboj nenadoma zagledal prikazen, ki se je nisem prav nič razveselil. Ta prikazen ni bila nič drugega kakor gosposko oblečen človek, ki je imel ogrnjen dežni plašč in mi je počasi korakal naproti. Srečati gosposkega človeka ob tej zgodnji uri je bilo res več kot nenavadno. Kdo ve, kaj ga je prignalo sem? Ali je mogoče namenjen k nam? Zaman sem skušal razsoditi, kaj mi je vrglo na pot tega gospoda. Nisem še dobro končal s temi mislimi, ko me je začelo gristi nekaj drugega. Tega človeka bo treba pozdraviti. Na vsak način pozdraviti! Toda kako, slovenski ali nemški? Tako sta se v moji notranjščini začeli biti med seboj šolska vzgoja in domača vzgoja. Tujec je bil po vsej podobi Nemec. Mogoče je iz bližnjega letovišča in se sprehaja že ob tej zgodnji uri. Saj letoviščarji niso vsi pri zdravi pameti. Toda kaj, če bi tujec bil Slovenec? Kaj naj torej storim? Nisem se mogel odločiti, ker me je navzlic šolski vzgoji le bilo še sram nemški pozdravljati. Razdalja med tujcem in mano je bila vedno manjša. Postajal sem vedno nemirnejši, čim bolj se mi je tujec približeval. Zakaj je nisem takoj pocedil pod cesto v grmovje, brž ko sem ga zagledal, sem si očital. Zdaj je bilo na žalost že prepozno in bi ne bilo posebno olikano, ako bi to storil. Tedaj sem upal, da se bo v zadnjem hipu še izognil živini, toda tudi to upanje mi je splavalo po vodi, zakaj tujec se živini ni izognil, pač pa se mu je živina izognila v velikem ovinku. Sedaj sva bila že čisto blizu skupaj. Mene je preletavala vročina. Vrhu tega sem imel še grozen občutek manjvrednosti, tujec je bil lepo oblečen, medtem ko sem bil jaz sirotej še bos. Gotovo sem bil ves rdeč v lice, ko sva prišla vštric. Tedaj mi je prišlo iz ust kar samo od sebe: „Guten Morgen ...!“ Moj glas je bil svečan, podložniški in srce mi je pri pozdravu zelo močno utripalo. Tujec bo zagotovo zelo zadovoljen in neko toplo čustvo me je navdajalo. Toda nenadoma se je pred menoj zrušil ves svet. Tujec je zasukal glavo proti meni, da sem mogel videti njegove oči. Te so bile ponižujoče, obsojajoče. Z močnim značilnim glasom je tujec odzdravil po slovenski: dotihmal (starinski izraz) – do takrat prizemnikovec – debelejša palica, navadno odrezana pri zemlji
198
199