›› Po Homerju: Odisej na otoku Kiklopov HOMER je antični grški pesnik. Natančna letnica in kraj njegovega rojstva nista znana, živel naj bi v 8. stoletju pred našim štetjem. Najverjetneje je bil slep. Kljub temu mu pripisujejo avtorstvo dveh del, in sicer Iliade in Odiseje. Iliada in Odiseja sta junaška epa, med sabo sta povezana z mitom o trojanski vojni. Iliada govori o zadnjem, tj. desetem letu boja med Grki in Trojanci; konča se s padcem Troje. Odiseja pa govori o Odisejevi poti domov, ki je trajala deset let.
1
Preberi oz. poslušaj. Odisej, ki se je bojeval na zmagoviti grški strani, se na rodno Itako vrača kar deset let, ker je na poti naletel na številne ovire in težave. Z eno od njih se je srečal v deželi enookih pastirjev Kiklopov, ko se je skupaj z delom svoje posadke odpravil v votlino najhujšega izmed njih.
Ladjo smo skrili v tesen zaliv; tu sem si izbral iz posadke dvanajst mož in odšel na ogled. S seboj smo imeli meh sladke črnine, močne pijače, ki mi jo je bil podaril kikonski duhovnik Maron. Nedaleč od obale, nekoliko vkreber, je zijal vhod v votlino, zasenčen z gostim lovorom, okrog pa je tekel zid iz lomnega kamna. Stopili smo v jamo. Minilo je precej časa, da so se nam oči navadile na somrak. Ko smo se razgledali, smo videli, da stojimo v domovanju pastirja Kiklopa. Bil je Polifemov stan. Gospodarja ni bilo doma; bržda je pasel čredo po gorskih slemenih. Duplina je bila silno visoka in se je izgubljala globoko v temo. Tla je na debelo pokrival ovčjak in kozjak. Ob stenah so stali oseki, natrpani z jagnjiči in kozliči, vsako v svoji pregradi: zgodnjiki zase, pozniči zase, oboji spet ločeni od srednjikov. In koliko posode vsepovsod: molznih golid, pa veder in čebrov pa korcev in latvic, do vrha polnih mleka in sirotke. Na lesah se je sušil sir v hlebih. Tovariši so silili na odhod, ker se jim ni zdelo varno čakati. Hoteli so, naj si naložimo sira, ugrabimo po trop ovčadi in kozadi ter se nemudoma vrnemo k ladji. Nisem jih poslušal. Kasneje mi je bilo žal, tedaj pa, ko da me je ne vem kaj preslepilo: rad bi bil po vsi sili spoznal Polifema in preizkusil njegovo gostoljubnost. Gostoljubnost! Kmalu mi je presedla, še bolj pa mojim ljudem! Zanetili smo ogenj in darovali bogovom; tudi sami smo se najedli sira, potlej pa oprezovali, od katere strani bo prišel pastir. Ob sončnem zahodu smo zagledali na levi nepregledno čredo drobnice, usipajoče se po bregu nizdol. Za njo se je majala velikanska postava, ko da bi se bil hrib utrgal in se počasi gugal v dolino: Polifem! Na rami je nesel celo skladovnico drv, za kuhanje večerje, ka-li. Umaknili smo se v jamo in se bledi spogledovali. Za nami se je prizibal velikan. Z grozovitim truščem je treščil butaro ob tla. Kakšna nepogledna nakaza! Na orjaškem trupu mu je sedela kosmata glava, velika ko kad. Pod čelom mu je bolščalo eno samo oko, podobno mlinskemu kamnu. Kakor metla sršeča se mu je prepenjala obrv v ščetinastem loku od uhlja do uhlja. Nos mu je bil ploščat ko lopata. Trepetaje smo pobegnili globlje v špiljo ter se stisnili v najtemnejši kotiček.
222
„Hoho,“ je zagrmelo kakor grom, „tujci! Kdo pa ste? In od kod? Mar trgovci ali morski roparji?“ Kakor me je bilo strah, zavednosti nisem izgubil. Stopil sem drzno predenj in odvrnil: „Grki smo, Agamemnonovi ljudje; gotovo si slišal o njem, saj je danes ves svet poln njegove hvale. Izpred Troje se vračamo in domov bi radi. Neugodna sapa nas je prignala sem. Prišli smo po nameri v tvoje domovanje. Ponižno te prosimo gostoljubja. Popotni ljudje smo, Zevs nas varuje. Ne pozabi tega in daj nam streho in večerjo!“ „Prebito si trapast, tujec,“ me je zavrnil, „ali pa od daleč prihajaš, da ne poznaš naših šeg. Kiklopi se ne menimo za bogove, ker smo boljši in jačji mimo njih. Ali vas torej pogostim ali ne, je odvisno od moje volje. Povej mi raje, kje si se izkrcal! To me zanima.“ Takoj sem vedel, kakšno ima pošastnik za bregom. Le vprašuj, sem si dejal, ne boš me opetnajstil, prej bo narobe, če kaj vem!
Po Homerju: Odisej na otoku Kiklopov
Kiklop je segnal molzno drobnico v duplino, samce pa je pustil zunaj v ogradi. Vhod je zaslonil z velikansko skalo, da bi je dvaindvajset voz ne speljalo z mesta: obru je bilo to ko komu
drugemu povezniti pokrovec na tul. Nato si je pripravil golide, sedel med drobnico na tla in pomolzel žival za živaljo; k vsaki je pripustil mladiča. Polovico mleka je takoj zasiril, žmitek pa ožel na hlebce ter jih zložil v pletene košare; drugo polovico je pustil v posodi, da bi imel vsak čas pijačo na voljo. Mi smo od daleč gledali; molzač se nam je zdel kar nekako dobrodušen, in strah nas je polagoma mineval. Naposled je razpihal staro žerjavico in naložil drv. Bil je grozljiv pogled: okoli in okoli gosta tema, na sredi votline pa v rdečem odsvitu ta divja, kocasta prikazen! Ogenj se je razgorel v plamen in razsvetlil votlino. Šele zdaj nas je roban zapazil.
ovčjak in kozjak – ovčji in kozji iztrebki osek – ograjen prostor za živino ob pastirski koči golida – posoda za molžo lesa – preprosta vrata iz lat, zlasti v plotu, ograji
„Izkrcal?“ sem nedolžno vprašal. „Saj to je! Ko bi imeli še barko, bi nas ne bilo tu. Pozejdon nam jo je razbil in komaj, da smo si oteli golo življenje.“ Polifem stopi molče bliže ter nas po vrsti ogleduje. Kar iztegne kosmato šapo, popade meni nič tebi nič dva mojih tovarišev, pa ju trešči ob tla ko dvoje ščenet, da brizgnejo možgani po votlini. Vsi od groze zavpijemo. Roban pa začne trupli trgati kakor lev, in ud za udom mu s kostmi in kožo izgine v širokem goltu. Za naše tožbe se še zmeni ne. Ko se nažre, poloka še čeber mleka, se zlekne med drobnico in trdno zaspi. Mi seveda nismo zatisnili očesa. Ponoči mi je prišlo na misel, da bi orjaka z mečem zabodel. Na srečo sem se spomnil skale pred vhodom. Kdo nam jo odrine, če brdavsa ugonobim? Bil sem na milo in nemilo v njegovih rokah. Vso noč smo zdihovaje pretrepetali. Ni se še dobro danilo, ko je Polifem že sedel pri molži. Tudi mladiče je podojil. Za zajtrk je poturčil zopet dva mojih ljudi, nato pa odmaknil skalo izpred vrat. Čreda se je usula na pašo; zadnji je odšel sam. Vhod je seveda zadelal. Bili smo ves dan sami. Kaj storiti? Da bi morali res drug za drugim obru skozi žrelo? Moramo najti izhod! Tavali smo po duplini in si napenjali možgane. Ob steni je slonel Polifemov kij iz zelene oljke, debel in dolg kakor jarbol. Nenadoma mi je šinila misel v glavo. Atena sama mi jo je vdahnila. Ukazal sem odklati od kijače seženj dolg kos in ga ogladiti. Sam sem ga na koncu skrbno ošilil ter ukalil ost v živem plamenu. Tako pripravljenega smo zakopali v gnoj. Moj namen je bil, velikana oslepiti. Za delo sem potreboval štirih mož. Vrgli smo žreb; določil je prave: sam bi ne bil mogel bolje izbrati. Tako smo v strahu pričakovali večera. Vedeli smo, da preži še vsaj na dva izmed nas smrt, preden moremo poskusiti, da se rešimo. Koga zadene? Se bodo drugi oteli? Bil je dan groze in muk brez kraja. Prišel je večer in z njim Polifem. Opravil je delo lepo po redu kakor prejšnjega dne. Za večerjo je pohrustal zopet dva moža. Tedaj sem izkopal meh z vinom, ki sem ga imel skritega v govnu. Natočil sem velik vrč ter ga ponudil Polifemu, rekoč: „Na, Kiklop! Zdaj, ko si se najedel človeškega mesa, poskusi še naše vino, da boš vedel, kakšno kapljico smo hranili na ladji!“ Polifem vzame in krepko potegne.
ober – velikan žmitek – sesirjeno mleko 223