Cesar se čudi in pravi: „Če to ne bo zate, sam ne vem, kako bi? Večjega in boljšega nimamo.“ Na to reče oni: „Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica!“ Peljá ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kládivo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in najtežje kládivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v eni roki pelo, kakor bi koso klepal. „Oj tat sežgani!“ pravijo vsi, ko to vidijo; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna; imela je največ enakosti z mesarico. Ko to izgotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamnite mize, kamor so hodili gospoda poleti hladit se. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije: „Krpan! I kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš, da cesarica raje dá vse konje od hiše kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?“
Cesar odgovori čemeren: „Če niso ti zate, moraš se peš bojevati. Ti nisi právdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu takega, da bi ga ti, zagovédnež, ne izvlekel!“ 19. Kako je rešil ta problem? 20. Kaj se skriva v opazki „tat sežgani,“ ki so jo opazovalci v kovačnici namenili Krpanu?
Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, odgovori: „Kar je, to je. Zakaj pa mi niste druge pokazali, če se vam ta tako smili? Kaj bo pa? Drevo je drevo! Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem.“ Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se izgovoril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo toporišče mesarici, potem pa obseka pol sežnja dolg ter na enem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja: „Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasala?“ Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko nevšečen, pravi: „Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!“ Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: „Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo z grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocepka in kamna. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nádenj? Zapomnite si, cesaróst, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da Bog je velik, človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva, da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli: ‚Poglejte ga, še konja mi je izpridil!‘“ Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust, in potem gre ž njim. Ko prideta v konják, povpraša: „Po čem bodeš pa konja poznal, je — li dober ali ne?“ Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti.“
21. Kaj meniš, kdo se je cesaričine jeze bolj bal, Krpan ali cesar? Kaj to pove o cesarju?
22. Kaj je cesar hotel reči Martinu z naslednjimi besedami: „Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana.“ 23. Podčrtaj povedi, v katerih Krpan o sebi pove, da je pošten.
Cesar pravi: „Le skusi! Ali daravno si, prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico, svarim te, varuj se, da te kateri ne ubije; konji so iskri.“ Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega in vse druge čez prag; še celó tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč: o veliki noči pa o svetem telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: „Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojdiva k drugim.“
188
24. Poišči sopomenko za besedno zvezo iskri konji.
„Ta je pa že prazna!“ pravi Krpan. „Jaz imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače; da ne porekó Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem.“ „Pa ni tista,“ vpraša cesar, „ki si ž njo plesal po snegu?“ „Tista, tista!“ zavrne on. Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si bebec ali pa mene delaš bebca! Varuj se me, Krpane! Moja roka je dolga.“ Krpan pa mu v smehu odgovori: „Če je s tem daljša, pa vendar ne seže velikanu še celó do pasa ne, nikar že do brade, da bi ga malo oskubla in zlasala. Ampak pustimo šale takim ljudem v napotje, ki nimajo drugega dela, kakor da ž njimi dražijo svojega bližnjega; meníva se raje od Brdavsa, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo; ali pa naj grem sam ponjo. Toda potlej ne vem? – Ko bi mene več ne bilo nazaj? – Bogu je vse mogoče!“ Cesar, ko to sliši, urno pošlje na Vrh po Krpanovo kobilico. Ko jo pripeljajo na Dunaj, Krpan reče: „Zdaj pa le vkup, dunajski junaki, kjer vas je še kaj! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že čez prag!“ Skušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so učeni, kako velja v strah prijeti konja, bodisi hud ali pa krotak, pa kobilice ni nihče premaknil z mesta; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. „Bes te lopi!“ reče eden in drugi „majhno kljuse, velika moč!“ Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati: njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni bal; celó sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo razdrl. Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne s krohotom smejati se in reče: „Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nadme tako od daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!“ Krpan mu odgovori: „Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi domov za peč; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke: nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.“ Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da prècej kri izza nohtov udari.
25. Ali je šel Krpan sam po kobilico?
26. Poišči eno podobnost in eno razliko med Krpanom in njegovo kobilico.
27. Kako je bil Martin Krpan videti v svoji bojni opravi?
28. Kakšen odnos sta ob snidenju vzpostavila Martin in Brdavs? Kaj meniš, je bil Krpan neprijazen? 189