Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo: mejači so bili pa vse čisto ovédeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: „Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kajne?“
kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohti! Ko cesar sliši vpitje, precej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa ga peljá v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: „Krpan z Vrha! Ali me še poznaš?“ „Kaj bi vas ne,“ odgovori on; „saj ni več ko dve leti, kar sva se videla. No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi.“
„Krpan sem,“ pravi ta; „z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svétujem, da mirujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala Bogu; samo enega se tudi ne bom.“ Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se méni od soli, reče na to: „Le urno zapri kobilo v konják, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja.“ Krpan ga neverno pogleda in odgovori: „Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi; jaz ga pa menim s sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril.“ Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam.“ „Saj bi tudi ne bilo zdravo,“ reče Krpan. Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug, veš.“ Krpan se začudi in pravi: „Cesar? – Menda vendar ne?“ „Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojščakov in gospode je že pobil; pa smo rekli: ,Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo.‘ Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta.“ Krpana je to s pridom utešilo ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: „Če ni drugega kakor tisti prekleti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo varujte, da me ne boste vodili za nos!“ To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konják, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo ter naglo zdrčita proti Dunaju. Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče. Krpan vpraša: „Kaj pa vam je, da vse žaluje?“
Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse narobe gre! Saj si že slišal od velikana? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil, lej!“ 9. Katera obleka je pražnja obleka? 10. Kako se od obiska sla na Krpanovem domu do njunega prihoda na Dunaj spreminja Krpanovo razpoloženje? Razvrsti od 1 do 5. napadalen ustrežljiv ponosen nezaupljiv presenečen 11. Levstik o Brdavsu pravi: „Tak je, da ga nihče ne ustrahuje.“ Opiši, kako si ga predstavljaš.
„O, Brdavs, Brdavs!“ vpije malo in véliko, možje in žene. „Ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja.“
12. Zakaj je bil Dunaj črno pregrnjen?
Krpan veli urno pognati in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silno velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi, naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kadar se pripeljá kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas,
13. Kaj lahko sklepaš o značaju cesarjevega sina?
186
14. Kako to, da so Krpana sprejeli s takimi častmi, kot da bi bil iz cesarske rodovine?
Krpan odgovori: „Kogá bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!“ Cesar žalosten zavrne: „Menim dà, ko bi jo le mogli! Oh, ali ni ga, mislim, pod soncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo!“ „Zakaj ne? Slišal sem,“ pravi Krpan, „da vsi ljudje vse vedó; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje po Dunaju razsajati; če Bog dá, da je res!“
15. Kaj meniš o cesarju, je vzvišen ali preprost? Svoje mnenje pojasni.
Kdo bi bil cesarju bolj ustregel kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: „Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi videl nikoli drugje kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?“ „Nič se ne bojte,“ pravi Krpan; „kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča ne sulice ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi.“ Vse to je bilo cesarju pogodu, in brž veli prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: „Na, Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje izbirat.“
16. Ali je bil Martin Krpan izkušen bojevnik? Svoj odgovor utemelji.
Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina takemu junaku; pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl in, ker je bil pameten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune in, ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih; vino je imel pa na pravici, kolikor ga je mogel.
17. Levstik pove, kako se za mizo kažejo razlike med revnimi in bogatimi. Kako?
Ko prideta v orožnico, to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade in kakor se imenuje to in ono; Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša: „No, boš kaj kmalu izbral?“ „V čem si bom pa izbiral?“ odgovori Krpan. „To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi zame ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?“
18. Kaj Martin meni o orožju na cesarskem dvoru?
187