D RA ELO ZL VN IČI A CA
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Zemljevidi in orientacija
Zemljevidi in orientacija
vzporedne, zato jih imenujemo vzporedniki. Ker je Zemlja okrogla, se dolžina vzporednikov v smeri od ekvatorja proti poloma zmanjšuje. Vzporednike štejemo od ekvatorja proti severnemu in južnemu polu. Njihov položaj merimo s stopinjami. Ekvator kot začetni vzporednik ima 0º, nato proti severu in jugu sledijo drugi vzporedniki do 90°, kjer sta oba pola. Na globusu ali v atlasu so vzporedniki navadno označeni le na vsakih deset stopinj (na primer 10°, 20°, 30°).
Vzporedniki so različno dolgi. Najdaljši je ekvator, zato ga je bilo zelo lahko določiti za začetni vzporednik. Veliko teže pa se je bilo dogovoriti, kateri poldnevnik bo začetni, saj so vsi enako dolgi. Danes kot začetni poldnevnik označujemo greenwiški poldnevnik, to je tisti, ki poteka skozi zvezdarno v kraju Greenwich pri Londonu. KAKO SI NAJLAŽJE ZAPOMNIMO BESEDO POLDNEVNIK? Ker se Zemlja vrti okoli svoje vrtilne osi, kraji na njenem površju čez dan prihajajo v različen položaj glede na Sonce. Ko v nekem kraju Sonce pri svojem navideznem potovanju po nebu doseže najvišjo točko nad obzorjem, je tam poldan. V tistem trenutku je tudi v drugih krajih na Zemlji, ki ležijo na istem poldnevniku, poldan. Od tod je nastalo ime poldnevnik.
Kako točkam na zemljevidu določamo geografsko lego? Stopinjsko mrežo si lahko zamislimo kot logičen sistem razporeditve vzporednikov in poldnevnikov. Na tej osnovi lahko natančno določimo geografsko lego vsake točke na zemljevidu, in sicer tako, da s pomočjo vzporednikov in poldnevnikov ugotovimo njeno oddaljenost tako od ekvatorja kot od začetnega poldnevnika. Ti dve oddaljenosti merimo v stopinjah, pri čemer si pomagamo z vrednostmi (številkami), ki jih odčitamo na robovih vsakega zemljevida. Ekvator ločuje severno (zgoraj) in južno poloblo (spodaj).
Lupljenje pomaranče po namišljenih polkrožnih črtah
Vzporedniki
Stopinjsko mrežo poleg vodoravnih sestavljajo tudi navpične črte. Da si jih bomo lahko predstavljali, bomo Zemljo primerjali s pomarančo, kot smo to že naredili pri prikazu, kako globus čim bolj približati ravni ploskvi. Kadar želimo pomarančo lepo olupiti z nožem, zarežemo njeno lupino po namišljenih polkrožnih črtah. Vrnimo se h globusu. Na njem so ravno tako narisane krožne črte, ki obkrožajo Zemljo od severnega do južnega pola. Te črte so pokončne ter sekajo ekvator in druge vzporednike pod pravim kotom. Če sledimo eni izmed njih od severnega do južnega pola, dobimo polkrog, ki ga imenujemo poldnevnik. Okoli Zemlje si lahko zamislimo nešteto takšnih polkrogov. Njihov položaj merimo s stopinjami. Na globusu ali v atlasu so navadno označeni le na vsakih deset stopinj. Poldnevniki niso vzporedni drug z drugim, od ekvatorja proti poloma se drug drugemu približujejo, na polih pa se stikajo.
Na grafičnem prikazu si bomo najprej ogledali določanje oddaljenosti točk od ekvatorja, in sicer za točke A, B in C. Pri tem moramo biti pozorni, na kateri polobli leži posamezna točka. Točki A in B ležita na severni polobli, kar se vidi po tem, da ležita severno od ekvatorja oziroma »nad« ekvatorjem. S pomočjo vrednosti, ki jih odčitamo na levem ali desnem robu zemljevida, določimo, da leži točka A 10°, točka B pa 16° severno od ekvatorja. Točka C leži na južni polobli, saj leži južno od ekvatorja oziroma »pod« ekvatorjem. Na levem ali desnem robu zemljevida odčitamo, da leži 21° južno od ekvatorja.
Določanje oddaljenosti od ekvatorja za točke A, B in C
Podobno določamo tudi oddaljenost točk od začetnega poldnevnika, vendar vrednosti tokrat odčitamo na spodnjem ali zgornjem robu zemljevida. Na grafičnem prikazu si bomo ogledali določanje oddaljenosti od začetnega poldnevnika za točke Č, D in E. Točki Č in D ležita na zahodni polobli, to je zahodno oziroma
Poldnevniki
22
23