D RA ELO ZL VN IČI A CA
Kako poteka delovanje morja Na morskih obalah se srečujemo s posebnim tipom erozije in akumulacije, ki sta posledica delovanja morskih valov, v manjši meri pa tudi morskih tokov in plimovanja. Delovanje morja je tako intenzivno, da se med vsemi oblikami površja najhitreje spreminjajo prav obale. Da bomo lahko razumeli nastanek obalnega reliefa, moramo najprej spoznati delovanje morskih valov. Ti so najpomembnejši preoblikovalci obal. Razvijejo se na odprtem morju, in sicer takrat, kadar je veter dovolj močan, piha dovolj dolgo in imajo valovi na voljo dovolj veliko razdaljo za nastanek. O morskih valovih nekoliko podrobneje Čeprav vidimo, da valovi potujejo v eno smer, pa vodni delci v resnici ostajajo na enem mestu. Gibljejo se po krožnih poteh, nekako tako kot valji v tekočem traku. To si lahko ponazorimo s plavajočo žogico, ki jo valovi vseskozi dvigujejo in spuščajo, vendar se žogica pri tem skoraj ne premika naprej. Potovanje vodnih delcev je takšno vse do tedaj, ko valovi pridejo v plitvejšo vodo. Tam se jim zaradi trenja z morskim dnom začneta zmanjševati valovna dolžina in tudi hitrost. Zaradi tega zgornji deli valov »prehitijo« spodnje, se prelomijo naprej in z veliko silo pljusknejo na obalo.
Glavni proces, ki oblikuje obale, je abrazija. Njeno delovanje obsega razdiralno moč morskih valov, ki je lahko ob viharjih izjemno velika. V genovskem pristanišču so na primer razbili tudi 800 ton težke kamnite bloke. Z abrazijo na obalnih pobočjih nastajajo klifi, strma, včasih tudi navpično dvigajoča se pobočja. Valovi klif v spodnjem delu spodjedajo, zato tam včasih nastane morski spodmol. Zgornji deli klifa se zaradi gravitacije rušijo. Pod klifom se izoblikuje klif abrazijska polica, na kateri se delci gradiva s klifa zaradi udarjanja valov in stalnega premeščanja morski spodmol počasi oblijo in zmanjšujejo. V nadaljevanju procesa se klifi vse bolj pomikajo nazaj in postajajo čedalje abrazijska polica Klif in abrazijska polica bolj strmi, abrazijske police pa so čedalje širše. Kamnine so proti abraziji različno odporne, zato se manj odporni deli obale umikajo zelo hitro (lahko tudi po nekaj metrov na leto), odpornejši deli pa ostajajo v obliki manjših izbočenih rtov, kamnitih mostov ali celo osamljenih stolpov, ki se dvigujejo neposredno iz morja.
Nastanek nekaterih značilnih akumulacijskih oblik
V plitvi vodi zgornji deli valov prehitijo spodnje, valovi postanejo asimetrični, se začnejo lomiti in se prevračajo naprej.
Val pljuskne na obalo in pri tem odloži nekaj s seboj prinesenega materiala. Takoj zatem se voda umakne in material odplakne nazaj v morje. Valovi tako z nanašanjem in odplakovanjem nenehno premeščajo material vzdolž obale. V zvezi s tem potekata dva procesa. Kjer je močnejša abrazija, to je brušenje obale s kamni in odnašanje, se obala razdira oz. odmika. Kjer pa je močnejše nanašanje, to je morska akumulacija, se obala gradi oz. širi. Oglejmo si delovanje morskih valov na primeru obale, kjer se rti (skrajni deli polotokov) menjavajo z zalivi. Valovi se na odprtem morju takšni obali približujejo vzporedno, ko pa se ji približajo, se začnejo njihove linije prilagajati ukrivljenosti obale. Tisti deli valov, ki trčijo ob rte, se zaustavljajo, stiskajo in spodjedajo obalo. Zato na rtih nastajajo strma pobočja – klifi. Drugi deli valov pa prosto potujejo naprej proti zalivom, vse do tedaj, ko zalivska voda zanje postane preplitva. Tam začnejo odlagati material in v vsakem zalivu nastane peščena morska obala. Običajno jo imenujemo kar plaža. Morski valovi na ta način premeščajo material z rtov v zalive. Rti tako postajajo vedno krajši, zalivi pa vedno bolj zapolnjeni s prinesenim gradivom. Obalna črta postaja tako vedno bolj izravnana.
Delovanje odnašanja in odlaganja na rtih in v zalivih (levo). Posledica takšnega delovanja je vedno bolj izravnana obalna črta (desno). 76 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Obalni relief
Klifi in njihov razvoj
Za nekatere obale so značilne zemeljske kose. Nastanejo tam, kjer vzporedno z obalo teče morski tok, pod poševnim kotom pa v približno isto smer pihajo tudi vetrovi z morja. Če obalna črta naenkrat zavije proti notranjosti, začne obalni tok odlagati s seboj prineseno gradivo v podaljšku svoje prvotne smeri. Nastanejo podolgovati peščeni nasipi, ki se na eni strani držijo kopnega, na drugi pa se kilometre daleč vlečejo vzporedno z obalo. Sčasoma dobijo obliko rezila pri kosi, od tod njihovo ime. Pogosto se to dogaja tudi ob rečnih ustjih, kjer se nanosi obalnega toka združijo laguna z nanosi iz rek, vmes pa nastane zemeljska kosa. Včasih takšne kose zaprejo cele zalive, za njimi zemeljska kosa pa nastanejo plitve lagune ali zatoki (npr. Beneška laguna). Oglejmo si še nastanek Nastanek zemeljskih kos in lagun slikovitih obalnih sipin, ki se vlečejo vzporedno z obalno črto; v tem primeru ne gre za morsko, ampak za vetrno akumulacijo. Nastale so ob obalah z obsežnejšimi plitvinami, v katerih je naloženo zelo drobno gradivo. Med oseko se morje odmakne tudi za več kilometrov. Stalni vetrovi s široke plaže, kjer je pesek suh, odnašajo peščena zrna, ki se na poti proti notranjosti »ujamejo« ob obalno rastlinstvo ali kakšno drugo oviro. Tako postopoma nastanejo sipine. Sčasoma se lahko zarastejo s posebnim rastlinstvom, ki njihovo obliko še dodatno utrdi.
Obalne sipine ob obali Severnega morja (Danska) ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 77