D RA ELO ZL VN IČI A CA
Ko se veter upočasni, se zmanjša tudi njegova zmožnost prenašanja materiala. Začne se odlaganje materiala ali vetrna akumulacija. To se zgodi tam, kjer veter naleti na kakšno oviro, na primer večji kamen, skalo, grmiček ali celo mrtvo žival. Ob njej se začne počasi kopičiti material. Z večanjem njegove količine se poveča tudi ovira, kar še pospeši odlaganje novega materiala. Sčasoma tako nastanejo značilni peščeni nasipi – sipine. Nastanek gobastega osamelca Praviloma so sipine položnejše na privetrni strani, po kateri veter potiska peščena zrna navzgor. Ko pridejo za zgornji rob sipine, se znajdejo v zatišju, zato pod vplivom gravitacije padajo navzdol. Zavetrne strani sipin so zato praviloma strmejše od privetrnih. Sipine se tako počasi premikajo v smeri vetra, saj peščeni delci s privetrne strani prehajajo na zavetrno. Ponekod veter svojo smer nenehno spreminja, zato tudi sipine sproti spreminjajo obliko. Če pa je smer vetra stalnejša, lahko nastanejo nekatere značilne oblike sipin. Med njimi so še posebej zanimivi barhani, sipine v obliki rogljička ali polmeseca, ki se počasi premikajo v isto smer, kot piha veter.
prašni delci peščeni delci grobi delci
Razvoj sipine
Kako nastanejo barhani? Barhani nastanejo tam, kjer ima veter večinoma stalno smer. Razvijejo se iz običajne sipine, ki je na sredini višja kot na krajnih delih. Oba roglja, ki ležita prečno na smer vetra, se začneta v smeri vetra premikati hitreje kot osrednji del, saj se pri krajcih prenaša manj materiala. Sipina dobi obliko polmeseca in se na leto premakne za okoli 30 m naprej. Barhani se pogosto pojavljajo v skupinah. So precej večji, kot si običajno predstavljamo. V višino sežejo do 30 m, v dolžino pa do 300 m.
Nastanek barhana
Vrste puščav
Sipine v peščeni puščavi (Maroko)
74 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
Ljudje si puščave običajno predstavljamo takšne, kot jih vidimo v pustolovskih filmih. To naj bi bile valovite pokrajine iz nešteto peščenih sipin, med katerimi si mukoma utirajo pot karavane beduinov. V resnici so puščave precej drugačne. Večinoma so ogromne enolične kamnite pokrajine. Peščenih puščav z lepimi sipinami je le kaka desetina. Po Sahari se lahko vozimo več dni, pa ne bomo videli niti ene sipine. Razlikujemo več vrst puščav. Peščena puščava ali erg je precej redka oblika. Površje je pokrito s peščenimi sipinami in je od daleč videti kot peščeno morje. Samo pri njej lahko lepo opazujemo učinke
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Vetrna akumulacija in nastanek sipin
vetrne akumulacije. Najbolj znan je Veliki zahodni erg v Alžiriji. Po čudovitih sipinah slovi tudi puščava Namib. Gruščnata puščava ali serir je najpogostejša oblika puščav na svetu. Površje je prekrito z gruščem, saj je veter ves finejši material odpihal. Prevladujoči proces je tu deflacija. Tretji tip je hamada ali skalna puščava, ki po navadi nastane v bolj goratem svetu. Tu najdemo po večini le zbrušeno golo skalovje, s katerega je veter odstranil ves fini material.
Vetrni relief in človek
Gruščnata puščava severno od gorovja Zagros
Puščavo so ponekod z namakanjem spremenili v obdelovalne površine (na tem področju so še posebej veliko naredili v Izraelu), marsikje pa se srečujejo s širjenjem puščav ali dezertifikacijo. Vzrok za to je lahko večja sušnost podnebja, večinoma pa je to zakrivil kar človek sam s posegi v okolje. Najbolj kritično je stanje v Sahelu, širokem pasu južno od Sahare, kjer ležijo nekatere najrevnejše države na svetu. S pretirano pašo in izčrpavanjem revnih prsti so uničili skromno rastlinsko odejo in odprli pot puščavi. Širjenje puščav je ena večjih težav sodobnega sveta, in prav v najrevnejših državah na jugu Sahare je ta problem še posebej težko rešljiv. Precej drugačna pa je slika na nekdanjem vetrnem reliefu, kjer so danes nanosi puhlice. Gre za zelo drobnozrnat, rahlo sprijet sediment rumenkaste barve, ki pokriva skoraj desetino Zemljinega površja. Več kot deset metrov debele plasti puhlice najdemo v Srednji in Vzhodni Evropi ter v Severni Ameriki, še posebej pa so značilne za območja ob reki Huang He (Rumeni reki) na Kitajskem, kjer dosežejo debelino več kot 100 m. Terase na puhličnih nanosih v provinci Šansi (Kitajska) Puhlica je nastala z vetrnim delovanjem. Če hočemo razumeti njen nastanek, si moramo zamisliti Zemljino površje v času zadnje poledenitve, ko so bila obsežna območja Evrazije in Severne Amerike pod ledenim pokrovom. Južno od njih tedaj zaradi hladnega podnebja ni bilo gozdov, ampak golo površje, na katero so reke izpod ledenikov nasule ogromno gradiva. S tega površja so lahko vetrovi odnašali prašne delce visoko v zrak in jih odlagali v stepskih območjih tudi stotine kilometrov daleč proti jugu. Ti vetrni nanosi so današnja puhlica. Puhlica pa ni nastala le z odnašanjem in odlaganjem prašnih delcev z obrobja poledenelih pokrajin, ampak tudi iz puščav. Tako so nastali nanosi puhlice na Kitajskem; tja so jih nanesli in jih še nanašajo vetrovi iz srednjeazijskih puščav. Puhlica je za človeka zelo pomembna, saj so se na njej razvile ene od najrodovitnejših prsti na svetu – černozemi. Območja puhlice zato sodijo med najrodovitnejše in najpomembnejše poljedelske površine na svetu. Žal pa so te zaradi le rahle sprijetosti gradiva izpostavljene hitri eroziji. Na Kitajskem so zato nagnjena pobočja vzpetin iz puhlice spremenili v milijone teras, s katerimi poskušajo preprečevati erozijo.
1. V čem se delovanje vetra najbolj razlikuje od delovanja tekočih voda ali ledenikov? 2. Pri katerih dveh vrstah puščav je deflacija močnejša od vetrne akumulacije? 3. Na spletnem mestu Google Zemljevidi poišči puščavo Taklamakan na Kitajskem. Ugotovi, kakšne vrste puščava je v osrednjem delu.
ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 75