D RA ELO ZL VN IČI A CA
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Vetrni relief Kako in kje veter preoblikuje površje Delovanje vetra, ki ga po grškem bogu vetra Eolu imenujemo tudi eolsko delovanje, se v marsičem razlikuje od delovanja tekočih voda in ledenikov. Veter lahko namreč odnaša material tudi navzgor, v nasprotju s smerjo sile gravitacije. Tudi pri delovanju vetra se srečujemo z odnašanjem ter s prenosom in odlaganjem materiala oz. vetrno akumulacijo. Večja ko je hitrost vetra, močnejše je njegovo delovanje. Vendar ima veter bistveno šibkejšo moč odnašanja in prenašanja kakor tekoče vode. Njegovo delovanje je učinkovito le v posebnih razmerah. Kamnito površje mora biti neposredno izpostavljeno preperevanju, saj veter na trdno kamnino skoraj nima vpliva. Gradivo za odnašanje mora biti nesprijeto in suho, kajti mokrega peska ali prsti veter ne more odnašati, predvsem pa površje ne sme biti prekrito z rastlinsko odejo, ki je najboljši ščit pred odnašanjem. Najboljše možnosti za delovanje vetra so v suhem podnebju oz. puščavah. Ker je puščavsko površje golo (brez zaščitne rastlinske odeje), temperaturne razlike med dnevom in nočjo pa so velike, je mehansko preperevanje zelo močno. Veter lahko učinkovito deluje tudi v vlažnem podnebju. Tam odnaša nesprijeto drobnozrnato gradivo, ki so ga odložile reke ali morski valovi in ni zaščiteno z rastlinsko odejo. Znanstveniki so nekoč domnevali, da puščavsko površje preoblikuje samo veter. Pozneje so ugotovili, da so številne reliefne oblike posledica delovanja tekočih voda in da jih veter spreminja le površinsko oz. jih le dodatno preoblikuje. Delovanje tekočih voda je bilo na puščavskih območjih intenzivnejše v preteklosti, ko je bilo podnebje bolj vlažno, npr. v medledenih dobah. Danes se z njim srečamo le pri občasnih močnejših padavinah, vendar so učinki zaradi razgaljenosti površja toliko večji. V Sahari lahko na primer po večletnem obdobju brez dežja nenadno močnejše deževje povzroči prave poplave in V puščavi se učinki odnašanja in odlaganja lahko menjajo na močno spremeni pokrajino. kratkih razdaljah (Sahara).
Kje in kako nastajajo puščave Kot puščave običajno označujemo območja v suhem ali aridnem podnebju, kjer na leto pade manj kot 250 mm padavin. Količina vlage tam ne zadošča za uspevanje rastlinstva, zato tega ni ali pa je izredno skromno. Podnebje, kjer pade 250–500 mm padavin, imenujemo polsuho ali semiaridno. Puščave nastajajo večinoma v štirih različnih okoliščinah. Največje puščave na svetu (npr. Sahara) so nastale na območjih subtropskega visokega zračnega tlaka v bližini obeh povratnikov. Njihov nastanek bomo podrobneje spoznali pri poglavju o podnebju. Drugi primer so puščave na jugozahodni strani celin, kjer pred obalo tečejo hladni morski tokovi. Veter, ki piha z morja na kopno, se zaradi hladnega zraka nad morskim tokom ne more navzeti toliko vlage, da bi jo potem v obliki padavin izločal nad razgretim kopnim. Takšni puščavi sta Atacama v Južni Ameriki in Namib v Afriki. Tretji primer so puščave, ki ležijo na zavetrni strani gorskih pregrad ali pa globoko v notranjosti celin in jih zato vlažne zračne mase z oceanov ne dosežejo. Takšne puščave najdemo v zavetrju ameriških obalnih gorovij in v notranjosti Azije (Gobi). Četrti primer pa so puščave, katerih nastanek je pospešil človek s svojim škodljivim delovanjem. Te nastajajo predvsem s širjenjem prej navedenih puščav, lahko pa tudi na novo.
Puščave in polpuščave na svetu
puščave puščave
polpuščave polpuščave
Vetrno odnašanje in prenos materiala Dejavnost vetra se kaže na dva načina. Vetrno odnašanje (izpihovanje) drobnih delcev s površja imenujemo deflacija. Če stalni vetrovi odstranijo vse fine delce, ostane na puščavskem površju le večje kamenje in skalovje. Veter, ki s seboj nosi drobna peščena zrna in prašne delce, na svoji poti z njimi udarja ob kamnite ovire, jih obli in brusi. Kamnito in skalnato površje v puščavah tako dobi značilno zaobljeno in zbrušeno obliko. Prenos materiala v puščavah je odvisen od velikosti delcev. Najfinejše (prašne) delce lahko veter dviguje zelo visoko v zrak in jih prenaša tudi na zelo velike razdalje. Takšen puščavski prah vetrovi iz Sahare občasno prinesejo tudi v Evropo. Takrat pada »rdeči dež« (ali sneg), ki ima zaradi primesi puščavskega prahu značilno rdečerumenkasto barvo. Nekoliko večje delce (peščena zrna) lahko veter dviguje le do višine enega metra, potem pa v loku padajo nazaj. Ti delci se tako s poskakovanjem premikajo naprej in brusijo površje. Vse, kar je večje od peščenih zrn, pa se lahko pod vplivom vetra premika naprej le s kotaljenjem ali drsenjem. Rezultate različnih načinov prenosa in brušenja si lahko najbolj nazorno ogledamo na primeru gobastih osamelcev. To so skalne ovire, ki jih je veter zbrusil v značilne gobaste oblike. V njihovem vznožju brušenje ni najmočnejše, saj se tu material premika le s kotaljenjem in drsenjem bolj grobih delcev. Najmočnejše brušenje je do višine enega metra: tam je skalna ovira najbolj na udaru peščenih delcev in se zato najhitreje tanjša. Nad to višino brušenje pojenja.
Zbrušene in zaobljene skale v skalni puščavi (Alžirija)
72 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 73