D RA ELO ZL VN IČI A CA
Kako v angleščini rečemo vrtači in kraškemu polju? Pri prebiranju strokovne literature o kraškem reliefu v angleščini (ali v drugih svetovnih jezikih) bomo morda presenečeni. Sredi tujih stavkov bomo namreč naleteli na povsem domače besede. Angleški stavek »Where limestone solution is very active, we find a landscape with many unique landforms like poljes and dolines« bomo tako prevedli v »Kjer je raztapljanje apnencev zelo dejavno, najdemo pokrajino s številnimi edinstvenimi reliefnimi oblikami, kot so kraška polja in vrtače«. Tuji znanstveniki so namreč nekatere naše izraze za kraške oblike prenesli v svetovno krasoslovno izrazoslovje. Strokovnjak za kraško površje v ZDA ali Mehiki bo za določene oblike tudi v svojem jeziku uporabljal naše izraze (»polje« v pomenu kraškega polja, »doline« v pomenu vrtače idr.), čeprav morda sploh ne ve za Slovenijo. To je edini primer, da so se izrazi iz našega jezika razširili po svetu.
Površinske kraške oblike in pretakanje vode Med najznačilnejše površinske kraške oblike sodijo kraške globeli, ki so različnih dimenzij. Vrtače so majhne globeli skledaste ali lijakaste oblike. So najpogostejša površinska oblika na našem krasu. Deževnica se v njih steka proti lijakastemu dnu, zato je tam kemično preperevanje in raztapljanje najmočnejše, in dno vrtače se počasi poglablja. Če se pod večjo vrtačo udre jamski strop, nastane udornica ali udorna vrtača, ki jo ponekod imenujejo koliševka. Večje kraške globeli so uvale, največje pa kraška polja; ta so velika od nekaj kilometrov do več deset kilometrov. Njihova dna so na skalnati podlagi, na njih pa so glinasti in drugi nanosi. Kraška polja so zaradi ravnega površja in površinskih voda nekakšni »otoki« poselitve sredi dvignjenih in neposeljenih kraških planot. V Sloveniji jih najdemo na Notranjskem in Dolenjskem. Največje je Kočevsko polje, najbolj znano pa verjetno Planinsko polje. Kjer je dno izpostavljeno poplavam, so polja poseljena le na Vrtače na Kočevskem obrobju (Planinsko, Cerkniško polje). Poplav na kraških poljih ne moremo dobro razumeti, če ne poznamo nekaterih osnovnih zakonitosti pretakanja vode na krasu. To je zelo zapleteno, v poenostavljeni obliki pa si ga lahko predstavljamo nekako takole. Padavinska voda na planotah v okolici kraških polj skozi razpoke v apnencu prenika v kraško notranjost do višine kraške vode. To je višina, pod katero so vsi votli prostori v apnencu že zapolnjeni z vodo. Med sušo je višina kraške vode precej nizko, Presihajoče Veliko Drskovško jezero med dolgotrajnim deževjem pa se dvigne nad površje. Zato voda poplavi dna kraških polj. Če so poplave redne in trajajo dlje časa, govorimo o presihajočih jezerih. Najbolj znano je Cerkniško jezero. Kraška polja ležijo na različnih nadmorskih višinah, zato se vode pod površjem pretakajo z višjih polj na nižja (npr. z Loškega polja na Cerkniško). Kraški izviri so običajno precej vodnati. Najpogosteje jih najdemo tam, kjer višina kraške vode seže v bližino površja. Veliko izvirov je v dnu dolin pod gorami in na robovih kraških polj ob vznožju okoliških apnenčastih planot. Tam izvirajo reke ponikalnice, ki v številnih okljukih prečkajo polja in na drugem koncu 68 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
poniknejo v ponorih. To so ponekod prave ponorne jame, v katere izginjajo cele reke (npr. Pivka), drugod pa vrtačam podobne oblike na dnu polja, ki jih imenujemo ponikve. Na kraškem površju rek ni (z izjemo ponikalnic), saj voda odteka podzemno. Posebna oblika dolin na krasu so suhe doline, ki imajo sicer dolinsko obliko, vendar so brez tekoče vode. Največja takšna dolina pri nas je Čepovanski dol. Suhih dolin pa ne smemo zamenjevati s slepimi dolinami. To so povsem normalno izoblikovane doline rek, ki tečejo po neprepustni podlagi, ko pa pridejo na apnenec, poniknejo in doline se slepo končajo. V tem nas spominjajo na slepe ulice. Največ slepih dolin najdemo na južnem vznožju Brkinov. Potoki tečejo po nizu vzporednih dolin, vrezanih v flišna pobočja, ko pa pridejo na kraško površje Podgrajskega podolja, poniknejo.
suha dolina
slepa dolina
neprepustna kamnina
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Našo pokrajino Kras zato pogosto označujemo kot matični Kras, njeno ime pa je v različnih izpeljankah (nem. Karst, it. carso) sčasoma povsod po svetu postalo oznaka za tip površja s kraškimi oblikami. Pa še nekaj. Tuji znanstveniki so začeli slovenske oz. južnoslovanske izraze za nekatere kraške oblike uporabljati tudi v mednarodnem krasoslovnem izrazoslovju.
apnenec
Slepe doline in suha dolina
brezno
Podzemne kraške oblike Brezna so nekakšna vez med kraškim površjem in podzemljem. Običajno so nastala z razširjanjem navpičnih razpok. V slovenskem visokogorskem krasu imamo brezna, globoka več kot tisoč metrov, ki sodijo med najgloblja na svetu. Brezno Čehi 2 v pogorju Kanina je globoko kar 1505 metrov. Precej drugačnega nastanka so vodoravne kraške jame. Te velikanske podzemne votline niso nastale le z delovanjem kemičnega raztapljanja, ampak so jih odločilno stalaktit izoblikovale podzemne reke s svojo rečno erozijo. Jame, skozi katere tečejo podzemne reke, so vodne jame. Če pa se reke prestavijo na nižji nivo, postanejo suhe jame. Vodoravne stalagmit jame imajo tako lahko več nadstropij, in znotraj kapniški steber iste jame lahko najdemo tako vodno kot tudi suho jamo. Takšna je na primer naša Postojnska Podzemne kraške oblike jama. Kraške jame so privlačne predvsem zaradi kapniškega okrasja, vendar ga ne najdemo v vseh jamah. Če kapniki visijo s stropa, gre za stalaktite, če rastejo s tal, pa za stalagmite. Kadar se združijo, nastanejo kapniški stebri. Tudi v jamah, kjer ni kapnikov, so stene lahko obložene s sigo. Kraške jame so znane tudi po edinstvenem živalstvu. Najbolj znana žival teh življenjskih okolij je človeška ribica ali močeril. Kako pogoste so kraške jame, nam pove podatek, da smo jih samo v Sloveniji do leta 2025 registrirali že več kot 14 000, vsako leto pa se seznam podaljša še za 500 novih.
koliševka
vrtača
vodna jama
suha jama
Kapniki v Postojnski jami
ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 69