D RA ELO ZL VN IČI A CA
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Pomen ledeniškega reliefa za človeka Dolga stoletja je bilo ledeniško površje za človekovo poselitev zelo neugodno. Na ledeniškem drobirju se razvijejo le slabo rodovitne prsti, ki niso primerne za njive, ampak kvečjemu za travnike in pašnike. Tudi zato je bila živinoreja v alpskem svetu in na območjih nekdanje celinske poledenitve na severu Evrope vedno pomembnejša od poljedelstva. Morenski nasipi nekdanjih ledenikov so po navadi porasli z gozdom, saj zaradi nagnjenosti pobočij in večjih skal niso primerni za nič drugega. Ledeniško preoblikovana pokrajina je s svojimi strmimi pobočji, pragovi in nakopičenimi morenami po navadi trd oreh za gradnjo prometnic. Po drugi strani pa ledeniško površje z vodnatimi rekami, ki imajo poleti velik pretok vode, daje ugodne možnosti za gradnjo hidroelektrarn. Zato ne preseneča, da prav alpske države (Avstrija in Švica) ali pa Norveška tako visok odstotek energijskih potreb zadovoljujejo s hidroelektrarnami. Ledeniško površje v Alpah ali na območju norveških fjordov je bilo za človeka stoletja bolj ovira kot kaj drugega. Danes pa je to zanj eno najlepših možnih naravnih okolij, privlačno tako za poletni kot za zimski turizem. Nekdaj neuporabno površje je dobilo veliko gospodarsko vrednost. Fjord na Lofotih (Norveška)
1. Kje je snežna meja? 2. Zakaj je na Finskem toliko jezer? 3. Na spletni aplikaciji Google Earth poišči Grenlandijo. Na katerem delu otoka so fjordi najbolj zaliti z ledom?
Kraški relief Osnovne značilnosti kraškega površja Na apnencu (manj izrazito na dolomitu in drugih karbonatnih kamninah) se razvije poseben tip reliefa – kraški relief ali na kratko kras, ki se v marsičem razlikuje od rečnega reliefa. Vode ne tečejo več po površju, ampak skozi razpoke v kamnini prenikajo v notranjost. Zato pravimo, da je apnenec za vodo prepustna kamnina. Seveda pa vode ne morejo prenikati neposredno skozi živo skalo, ampak le skozi razpoke. Druga značilnost kraškega površja je kemično preperevanje površja, ki vključuje tudi kemično raztapljanje. Čista voda lahko sicer raztopi le malo apnenca, kadar pa se veže z ogljikovim dioksidom (CO2) iz zraka ali prsti, nastane šibka ogljikova kislina, ki raztapljanje zelo poveča. Ker kraška voda več ogljikovega dioksida dobi iz prsti in organizmov v njej kot iz zraka, je proces raztapljanja pod prstjo močnejši kot na golem površju. kapnik Raztapljanje je bistveno močnejše, če so apnenci bolj čisti, se pravi takšni, da imajo poleg minerala kalcita (čistega kalcijevega karbonata – CaCO3) čim manj drugih primesi, odvisno pa je tudi od podnebja. siga Zaradi raztapljanja tako na površju kot v podzemlju nastanejo značilne kraške oblike. Kraško podzemlje tako sčasoma postane votlikavo, saj se v njem razvijejo jame in brezna. Siga (spodaj) in kapnik (zgoraj) 66 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
Tako kot pri rečnem reliefu lahko tudi na krasu sledimo odnašanju, transportu in odlaganju gradiva, le da na krasu to poteka nekoliko drugače. Odnašanje apnencev (in drugih karbonatnih kamnin) je najbolj značilno za površje in zgornje plasti, ki jih kraške vode intenzivno raztapljajo in počasi znižujejo. Raztopljene karbonate odnašajo s sabo, v kraških jamah pa se začne obraten proces – zaradi izhajanja ogljikovega dioksida (CO2) iz vode se raztopljeni karbonati iz nje izločijo kot siga. Siga je kamnina, ki jo vidimo kot nekakšno prevleko na jamskih stenah, kapniki pa so podolgovate tvorbe iz nje. Raztopljeni karbonati se lahko iz rek, ki izvirajo na krasu, izločajo tudi na prostem. Pri tem nastaja Lehnjakovi pragovi na (slovenski) Krki lehnjak. To je luknjičava kamnina, ki je kemično enaka sigi v jami, le da je lažja. Lehnjak nastaja na brzicah, kjer voda teče čez pragove, porasle z mahom. Sčasoma se ti pragovi odebelijo, za njimi nastanejo manjša jezera, voda pa teče čeznje v obliki brzic ali slapov. Čudovite primere lehnjakovih pragov najdemo na Plitviških jezerih na Hrvaškem, znani pa so tudi lehnjakovi pragovi na naši Krki. Kraški relief se v marsičem razlikuje od rečnega. Bistvo lahko skrčimo v naslednji opredelitvi. Kras je ozemlje, na katerem površinske vode prenikajo v notranjost, prevladujoči preoblikovalni proces pa je kemično preperevanje, ki vključuje tudi raztapljanje, zato lahko nastanejo značilne površinske in podzemne kraške oblike. Kako v naravi prepoznamo rečni in kako kraški relief? Razliko med rečnim in kraškim reliefom lahko lepo vidimo iz zraka. Pri prvem tekoče vode tečejo po površju in izoblikujejo omrežje glavnih in stranskih dolin, pri drugem pa površinskih tekočih voda skoraj ni, zato tudi ni izoblikovanih dolin. Površje deluje nekako vegasto, vzpetine se brez reda menjavajo z globelmi. Za boljše razumevanje pokrajinske podobe v Sloveniji moramo o apnencu in neprepustnih kamninah vedeti še nekaj. Apnenec je zaradi razpokanosti prepusten za vodo in zelo izpostavljen raztapljanju, po drugi strani pa je precej trda in proti površinskemu odnašanju (rečni eroziji) dokaj odporna kamnina. Številne neprepustne kamnine (npr. glinavci, peščenjaki, fliš), po katerih teče voda po površju, so proti odnašanju bistveno manj odporne. Zato je površje iz takšnih kamnin marsikje bolj znižano kot površje iz apnenca, ali drugače povedano, kraško površje se marsikje dviguje nad neprepustno okolico v obliki uravnanih kraških planot. Lep primer za to je planotasta pokrajina Kras na Primorskem, ki je dvignjena nad nižja okoliška flišna gričevja (v Koprskem primorju in Vipavski dolini). Seveda pa pokrajinskih razlik v Sloveniji ne moremo povsod razlagati tako poenostavljeno. Tekoče in padavinske vode kraškega površja ne preoblikujejo tako vidno kot pri rečnem reliefu, saj ga le počasi raztapljajo in znižujejo. Njihovi učinki so vidnejši v kraškem podzemlju. To postane votlikavo, površje nad njim pa na splošno deluje precej bolj uravnano kot površje iz neprepustnih kamnin. Takšnim uravnanim delom površja pravimo kraški ravniki, če so dvignjeni nad okolico, pa kraške Rečni relief v flišnem gričevju Vrhe (v ospredju) je v ostrem nasprotju z uravnano planoto Krasa (v ozadju). planote.
Kras z veliko in malo začetnico V Sloveniji je kraškega površja skoraj polovica. V Evropi je krasa največ na Balkanu in v Franciji, na svetu pa na jugu Kitajske. Beseda kras (z malo začetnico) tako pomeni tip površja z navedenimi značilnostmi, Kras (z veliko začetnico) pa je slovenska pokrajina med Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom. Besed Kras in kras zato ne smemo zamenjevati, sta pa zelo povezani. Evropski znanstveniki so namreč v prejšnjih stoletjih (še posebej v 19. stoletju) prav v pokrajini Kras najprej spoznavali in opisovali določene »nenavadne« pojave, sčasoma pa so ugotovili, da se pojavljajo tudi drugod po svetu. ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 67