D RA ELO ZL VN IČI A CA
Ledeniki in njihov nastanek Na območjih hladnejšega podnebja – na polarnih območjih ali v visokogorju, kjer so temperature vse leto ali vsaj velik del leta pod ničlo – glavni preoblikovalec površja niso več tekoče vode, ampak ledeniki. Ledeniki ravno tako kot reke gradivo od nekod odnašajo in ga drugod odlagajo, rezultat teh procesov pa je ledeniški ali glacialni tip reliefa. Ledeniki ne nastanejo kar čez noč. Na območjih s hladnim podnebjem pade večji del padavin v obliki snega, ki se večino leta samo kopiči, tali pa se le v času kratkega poletja. V nižjih delih gorskega sveta se sneg poleti stali v celoti, nad nadmorsko višino, kjer se povprečna letna temperatura giblje okoli 0 °C, pa ne več. Tam se strnjena snežna odeja ohranja vse leto. V slovenskih Alpah je snežna meja na nadmorski višini okoli 2700 m, v osojnih legah pa se večni sneg v nekaterih kotanjah, kamor sončno sevanje ne prodre, ohrani tudi nižje. V Centralnih Alpah leži snežna meja nekoliko višje, najvišja (na okoli 5000 m) pa je v visokih gorovjih v bližini ekvatorja (Andi, Himalaja). Na polarnih območjih leži snežna meja najnižje in ponekod (Antarktika) seže prav do morja. Tam, kjer je večni sneg zaradi lastne teže izpostavljen velikim tlakom ter večkratnemu taljenju in zmrzovanju, se po več desetletjih sčasoma preobrazi v led. Tako nastane ledenik. Ta pod vplivom gravitacije začne drseti navzdol in preoblikovati površje. Območje, pokrito z ledeniki, imenujemo območje poledenitve.
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Ledeniški relief
At
milijone let, začela se je že v pliocenu in trajala ves pleistocen. Končala naj bi se pred približno 12 000 leti. V tem obdobju ni šlo le za eno poledenitev, ampak so se obdobja poledenitve (ali ledene dobe), ko so bile temperature za 5 do 6 °C nižje kot danes, menjavala z obdobji otoplitve ali medledenimi dobami, ko so bile temperature podobne sedanjim. Prvotno so domnevali, da so bile ledene dobe štiri, danes pa menijo, da jih je bilo nekajkrat več. Čisto možno je, da bo toplejšemu obdobju, v katerem živimo, sledila nova ledena doba. Naše Alpe so bile z ledom pokrite približno do Celinska poledenitev na Antarktiki. Skoraj vsa celina je pod višine 1300 m, v doline pa so segali številni ledeniki. debelim ledenim pokrovom. Bohinjski ledenik je na primer segal do Radovljice, soški pa še °C naprej od Mosta na Soči. Celotne 5 Alpe in druga visoka gorovja so v pleistocenu doživeli gorsko 0 poledenitev, severni polovici Evrope in Severne Amerike pa -5 celinsko poledenitev. Gladina -10 morja se je znižala za okoli 125 m, zato so bili obrisi celin nekoliko -15 drugačni kot danes. Velike mase ledu so segale v srednjo Evropo, -20 Velika Britanija pa je bila spojena pred 1 mio. let pred 750 000 leti pred 500 000 leti pred 250 000 leti danes s celino. Spreminjanje temperature v zadnjih milijon letih Znanstveniki še danes ne vedo zagotovo, zakaj prihaja do takšnih podnebnih nihanj in posledično poledenitev. Obstaja več teorij o vzrokih za to. Še najverjetnejša se zdi astronomska teorija, ki to povezuje s ponavljajočim nt sk se nihanjem Zemljine osi in Tihi ocean io cea n spreminjanjem krožne poti Indijski Zemlje okoli Sonca, vendar ocean tudi ta ne pojasni, zakaj skozi dolga geološka obdobja takšnih podnebnih nihanj ni bilo. la
Območje gorske poledenitve na Velikem Kleku (Großglocknerju) v Avstriji
Poledenitve skozi prostor in čas Razlikujemo dva osnovna tipa poledenitev – gorskega in celinskega. Gorsko poledenitev najdemo na območjih visokih gorovij (Alpe, Andi, Himalaja), pa tudi v nižjih (npr. Skandinavsko gorstvo), kjer so z ledom pokriti višji deli gora, v doline pa segajo le posamezni dolinski ledeniki. S takšno poledenitvijo nastane gorski ledeniški relief. Ker ga imamo tudi pri nas, mu bomo v nadaljevanju posvetili več pozornosti. Precej drugačna je celinska ali kontinentalna poledenitev, kjer je z debelim ledenim pokrovom prekrita skoraj vsa celina. Debelina ledu lahko doseže več tisoč metrov, ledeni pokrov pa večinoma sega prav do morja, kjer iz njega z lomljenjem ledu nastajajo ledene gore. Najobsežnejši območji današnje celinske poledenitve sta Antarktika in Grenlandija. V pleistocenu je ledeni pokrov pokrival tudi severne dele Evrope, Azije in Severne Amerike. Tam se je razvil nižinski ledeniški relief. Območja današnje poledenitve so majhna v primerjavi z območji, ki so doživela poledenitev v prejšnjih geoloških obdobjih. Na današnjem površju lahko opazujemo večinoma le posledice zadnje, pleistocenske poledenitve. Ta naj bi zajela kar 30 % Zemljinega površja. Po novejših dognanjih naj bi trajala od 2 do 3
62 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
Največji obseg pleistocenske poledenitve
Kakšne so lahko posledice segrevanja ozračja na Antarktiki? Celinski ledeni pokrov na Antarktiki vsebuje kar 91 % vsega ledu na Zemlji oziroma 77 % vse sladke vode. Ameriški znanstveniki so v zvezi z njim in segrevanjem ozračja postavili zanimivo teorijo. Če bi se ta pokrov v celoti stalil, bi se gladina svetovnih oceanov dvignila kar za 40 m. Vendar pa vse verjetno ne bi potekalo tako preprosto. Najprej bi se stalili robni deli pokrova, vendar bi se zaradi toplejšega ozračja na Antarktiki hkrati povečala količina padavin, kar bi povečalo debelino ledu v notranjih delih celine. Zato je zelo malo verjetno, da bi segrevanje ozračja kdaj povsem do konca stalilo antarktični led. Toda upoštevati bi bilo treba še nekaj. Ledeni pokrov, ki je ponekod debelejši od 4000 m, leži danes neposredno na živoskalni podlagi. Med ledom in podlago ni morja. Živoskalna podlaga je zaradi mase ledu marsikje pogreznjena pod današnjo morsko gladino. Če bi se led začel na veliko taliti, bi se Antarktika začela počasi spreminjati v več otokov, saj bi današnje z ledom zapolnjene globeli zalila morska voda. Preostanek ledu, ki bi se še stikal s skalno podlago, bi se od nje počasi odlepil in postal plavajoči led. To bi seveda močno dvignilo gladino oceanov, še preden bi se antarktični led stalil v celoti.
ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 63