D RA ELO ZL VN IČI A CA
Pri vsakem ledeniku ločimo dvoje območij. V zgornjem delu ledenika je območje nastajanja oziroma kopičenja ledu. (Led se sicer v resnici ne kopiči, saj pod vplivom srednja morena gravitacije sproti drsi navzdol.) V spodnjem delu je območje taljenja ledu, kjer se debelina ledu čedalje bolj manjša, dokler se celotna čelna morena ledeniška gmota ne konča s čelom ledenika. Na območjih celinske poledenitve so premiki ledenikov zelo počasni, saj se ti premaknejo le za 1 do 2 cm na dan, na območjih gorske poledenitve pa so precej hitrejši (2–3 m krnica na dan). Ledeniki so običajno najdebelejši v velikih kotanjah skledaste oblike, ki jih imenujemo ledeniške razpoke krnice. Čeprav je ledeniški led čelo ledenika trd, pa v spodnjih plasteh zaradi Prečni prerez ledenika povečanega tlaka postane bolj plastičen. Zato se ledenik v določenem smislu obnaša podobno kot reka, saj se ob ovirah lahko nekoliko dvigne, na bolj ravnih delih pa razleze na večjo površino. Na položnejših in kotanjastih delih so ledeniki tako debelejši in počasnejši. Na strmih pregibih so tanjši in hitrejši, obenem pa se tam razpirajo ledeniške razpoke, ki se potem na položnejših delih spet zapirajo. Ledenik s svojo veliko težo pritiska na živoskalno podlago pod seboj in ob sebi, jo brusi in iz nje trga kamenje. Ledeniški led ima z odtrganim kamenjem veliko erozijsko moč za nadaljnje brušenje in trganje podlage. V spodnjem delu, kjer se led že tali, se temu pridruži še erozijska moč pod ledom tekoče vode. Prav zato je erozijska moč ledenikov večja kot erozijska moč rek. Zaradi nje nastajajo značilne erozijske ledeniške oblike. Mednje sodijo krnice. Nastanejo iz kotanj, ki jih ledenik s svojo erozijsko močjo zelo poglobi in razširi. Tako dobijo značilno skledasto obliko. Po koncu poledenitve so v njih nastala številna krniška jezera. Nekdanje rečne doline v obliki črke V počasi dobijo značilno obliko ledeniških dolin v obliki črke U, zaradi česar jih označujemo tudi kot koritaste doline. Takšne so nekatere naše doline, ki se zajedajo v visokogorje (Planica in druge).
Krnica v pogorju Kanina
64 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
Planica kot primer značilne koritaste doline
1
2
3
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Erozijske in akumulacijske ledeniške oblike reliefa
Preoblikovanje gorske pokrajine z ledeniško erozijo: 1 – površje pred poledenitvijo; 2 – površje med poledenitvijo; 3 – površje po poledenitvi
Dve krnici, ki ležita na nasprotnih straneh gorskega slemena, se sčasoma zadenjsko približata druga drugi, iz vmesnega slemena pa nastane ozek gorski greben. Če se druga drugi zadenjsko približajo tri krnice (ali več), nastanejo značilni priostreni vrhovi. Na mestu, kjer se glavnemu ledeniku pridruži manjši stranski ledenik, nastane obvisela dolina. Stranski ledenik ima manjšo erozijsko moč, zato manj poglobi svojo dolino, in ta po koncu poledenitve »obvisi« nad globlje vrezano glavno dolino. Čez tako nastale ledeniške pragove pogosto padajo slapovi. Značilne ledeniške doline, ki jih je po koncu poledenitve zalilo morje, imenujemo fjordi. V Evropi jih je največ na Norveškem. Večje skalne ovire, ki jih je ledenik na eni strani (iz smeri premikanja) znižal in močno obrusil, imenujemo ledeniške grbine. Tam, kjer začne ledenik odlagati s seboj prineseno gradivo, nastajajo akumulacijske ledeniške oblike. V nasprotju z rekami ledeniki odlagajo zelo neurejeno gradivo, v katerem so večje skale pomešane z zelo slabo zaobljenim gruščem, peskom in blatom. Večje nasipe takšnega čelo ledenika gradiva imenujemo ledeniške morene. Pod ledenikom se odlaga talna morena, ob bokih pa bočne morene. Če se dva ledenika združita, se iz njunih bočnih bočna morena moren oblikuje nova, srednja morena. Za čelom ledenika pa nastane čelna morena. srednja morena Prav čelne morene nekdanjih talna morena ledenikov nam najlepše kažejo, do kod so ti segali v času poledenitve. Ker ležijo prečno na dolino, za njimi pogosto nastanejo čelna morena ledeniška jezera. Tako je nastalo Bohinjsko jezero, pa tudi na tisoče Ledeniške oblike ob čelu ledenika drugih jezer, ki jih najdemo na območjih nekdanje celinske poledenitve (npr. na Finskem). Med značilne akumulacijske oblike sodijo tudi balvani. To so večje skale, ki so jih lahko ledeniki nosili tudi več sto kilometrov daleč in jih nato odložili sredi geološko povsem drugačne okolice. V Severni Evropi jih najdemo sredi ravnin, pri nas pa v gorskih dolinah. Izpod ledenikov tečejo ledeniški potoki in reke, ki odnašajo in odlagajo gradivo zunaj območij poledenitve. Govorimo o rečnoledeniškem ali fluvioglacialnem delovanju. ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 65