D RA ELO ZL VN IČI A CA
Na pobočjih se srečujemo tudi z drugimi oblikami polzenja tal, ki so nekakšna kombinacija prej opisanih primerov in katerih nastanek je bolj zapleten. Oglejmo si takšen primer, ki se je zgodil v Julijskih Alpah.
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Na manj strmih pobočjih preperina ne pada, ampak z različno hitrostjo drsi navzdol. Pri počasnem polzenju tal lahko posledice opazimo šele čez čas. Lep primer za to so ceste, ki prečkajo nestabilna pobočja. Tista polovica ceste, ki je obrnjena stran od pobočja, se začne polagoma ugrezati, in na asfaltu se pojavijo razpoke. Med deževjem se lahko utrga velik del takšne ceste. Ko ga popravljajo, morajo včasih utrditi vso pobočje. Polzenje tal pa je lahko tudi hitrejše. Zaradi dolgotrajnega deževja ali taljenja snega se prst in pod njo ležeča preperina napijeta vode in tako postaneta bistveno težji. Kamnine morajo biti slabo sprijete (dostikrat se na hitro menjava več plasti slabo sprijetih kamnin). Še posebej nevarna je plast neprepustne Različne posledice počasnega polzenja tal gline pod eno ali več plastmi prepustnih kamnin. Glina, ki se napije vode, lahko tudi za nekajkrat poveča svojo prostornino, zato destabilizira plasti, ki ležijo na njej, in služi kot odlična drsna ploskev, po kateri začnejo vrhnji deli pobočja polzeti navzdol. Če drsijo večji deli pobočja, govorimo o zemeljskih plazovih. Če so ti počasni (pobočja lahko polzijo več dni ali celo mesecev), lahko včasih z buldožerji sproti odstranjujejo prineseno gradivo, če pa so hitrejši, lahko porušijo in zasujejo ceste, železnice in naselja. Plazovi so pri nas pogosti v manj sprijetih neodpornih kamninah v delih predalpskega hribovja in obpanonskih gričevij. Podobni pojavi so usadi. Pri njih gre za enkratno splazenje manjših delov preperine, in tudi njihovo trajanje je precej krajše. Usadi so majhni in tanki plazovi. V Sloveniji so značilni predvsem za gričevja Zemeljski plaz na obrobju Panonske kotline in na Primorskem, ki so zgrajena iz slabo odpornih kamnin. Blatni tokovi so z vodo prepojene gmote blata in kamenja, ki zaradi težnosti z veliko hitrostjo spolzijo po nagnjenem površju. V njih prevladuje zelo drobno gradivo, nastajajo pa na območjih z veliko gline ali vulkanskega pepela. V Sloveniji so redkejši, še največ jih nastane na obpanonskih gričevjih. Do določene mere so jim podobni drobirski tokovi, z vodo prepojene gmote kamninskega drobirja, predvsem grušča, ki vsebujejo tudi večje skale, blato, prst s humusom in les (drevje, grmovje). Nastajajo predvsem v alpskem svetu na pobočjih ali nagnjenih strugah vodotokov, praviloma po intenzivnih padavinah. Zaradi težnosti stečejo navzdol z veliko hitrostjo. Njihov tok je gost in zelo uničujoč: podirajo drevesa ter uničujejo stavbe in prometnice. Za človeka in njegovo imetje predstavljajo eno najbolj uničujočih nesreč.
Drobirski tok v Logu pod Mangartom Zaradi izjemnih padavin so bila jeseni leta 2000 tla v Julijskih Alpah povsem nasičena z vodo. 15. novembra se je visoko nad Logom pod Mangartom sprožil zemeljski plaz, ki je zasul del ceste na Predel in del ceste na Mangartsko sedlo. Dva dni pozneje se je del plazu zaradi padavin in vode iz Mangartskega potoka »utekočinil« ter po strugi Mangartskega potoka in Predelice z izjemno hitrostjo zgrmel v dolino in uničeval vse pod seboj. Tekoča gmota iz skal, peska, blata, izruvanih dreves in vode je v Logu uničila most in štiri hiše. Življenje je izgubilo sedem ljudi. Pri tej katastrofi lahko o »običajnem« plazu govorimo le na mestu sprožitve, nižje spodaj pa se je zaradi plazu razvil drobirski tok. Ta je zgrmel v dolino in se potem v dolžini več kilometrov razlil po njenem dnu. Pri večletni sanaciji škode so morali čez strugo, po kateri je zgrmel tok, zgraditi nov most, v Logu pa sezidati kar nekaj novih hiš.
Območje, kjer se je sprožil drobirski tok.
Vse opisane naravne nesreče, ki nastajajo na pobočjih (podori, zemeljski plazovi, usadi, blatni in drobirski tokovi), skupaj s potresi in vulkanskimi izbruhi, uvrščamo med naravne nesreče geomehanskega oz. geološkega nastanka. Kako se zavarovati pred njimi? Predvideti in preprečiti jih ne moremo, lahko pa se pri gradnji prometnic in hiš čim bolj izogibamo strmim pobočjem, na katerih lahko pride do teh pojavov. Pri gradnji prometnic to ni vedno mogoče. Najbolj nevarnim odsekom se zato skušajo izogniti z gradnjo predorov ali cestnih galerij. To so praviloma zelo dragi posegi. Predvsem podori tako močno spremenijo pobočja in povsem uničijo tamkajšnje prometnice, da nove povezave pogosto rajši speljejo kje drugje.
1. V čem se eksogeni procesi razlikujejo od endogenih? 2. Po čem lahko sklepamo na počasno polzenje tal? 3. Na spletu poišči Atlas naravnih nesreč, vstopi v aplikacijo in ugotovi, katere naravne nesreče se dogajajo v okolici tvojega domačega kraja. Poišči tudi Atlas voda, klikni na seznam slojev in aktiviraj opozorilne karte verjetnosti pojavljanja nekaterih naravnih nesreč geomehanskega nastanka.
Rečni relief Tri faze rečnega delovanja
Usad v Posavju 56 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
Blatni tok
Delovanje tekočih voda, običajno govorimo kar o rekah, je preoblikovalo največ površja na našem planetu. Tip reliefa, ki je nastal na ta način, označujemo kot rečni ali fluvialni relief (lat. fluvius – reka). Ločimo dvoje osnovnih oblik rečnega reliefa – denudacijske in akumulacijske oblike. Prve nastajajo bolj v zgornjem toku reke, kjer med denudacijskimi procesi prevladuje erozija, zato bomo tam posebej govorili o erozijskih oblikah, druge pa bolj v spodnjem toku reke, kjer prevladuje akumulacija in bomo govorili o akumulacijskih oblikah. Preden preidemo na njihovo obravnavo, si oglejmo še sam princip rečnega delovanja. Rečno delovanje je sestavljeno iz treh faz – erozije (dolbenja in odnašanja), transporta (prenosa) in akumulacije (odlaganja). Prva faza je erozija. Tekoče vode odnašajo material in dolbejo površje, vendar to dolbenje ni povsod enako intenzivno. Odvisno je predvsem od odpornosti kamnin (nesprijet pesek ali glina sta na primer zelo izpostavljena odnašanju, živoskalna os iz trdnih kamnin pa je zelo odporna) in od hitrosti reke (večja ko je hitrost, močnejše je odnašanje). Brazdajočega delovanja rek ne povzroča le rečna voda, ampak predvsem rečni material. To so manjši in večji delci kamnin, ki jih reka nosi s seboj, z njimi drgne v svojo podlago in jo odnaša. Delci se pri tem drgnejo tudi med seboj, se oblijo in zmanjšujejo. ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 57