D RA ELO ZL VN IČI A CA
Na Zemljinem površju se odvijata dva temeljna procesa zunanjega preoblikovanja površja – denudacija in akumulacija. Denudacija je nadpomenka za odnašanje in zniževanje zgornjih delov Zemljinega površja. Vključuje štiri medsebojno prepletene procese: preperevanje (razpadanje) kamnin, pobočne procese, erozijo (dolbenje in odnašanje) in transport (premikanje) tega materiala. Zaradi tesne prepletenosti njihovega delovanja je zelo težko potegniti natančno mejo med njimi. Prva dva procesa, preperevanje in pobočne procese pod vplivom gravitacije, Ploskovno in linijsko odnašanje površja bomo podrobneje spoznali v nadaljevanju. Pri tretjem procesu, eroziji, pa si poglejmo, v kakšnem razmerju je s pojmom denudacija na primeru odnašanja materiala z nekega pobočja pri rečnem reliefu. To odnašanje je lahko bolj ploskovno ali bolj linijsko (koncentrirano v obliki neke linije). Pri ploskovnem odnašanju padavinska voda s cele ploskve enakomerno odnaša najbolj zgornje dele preperine ali prsti, pri čemer še ne moremo govoriti o eroziji. Sčasoma pa se padavinska voda začne združevati v manjše potočke, ki začnejo v podlago vrezovati manjše erozijske jarke. V tej fazi pa že začnemo govoriti o eroziji. Erozija (lat. erodere – glodati) tako pomeni dolbenje oz. vrezovanje v površje in mehanično odnašanje gradiva, ki poteka linijsko oziroma je koncentrirano na nek ožji del površja. To najbolj nazorno poteka pri rečnem in ledeniškem reliefu. Četrti proces je transport, pri katerem se odneseno gradivo prenaša z višjih na nižje dele površja. Kjer energija transporta dovolj oslabi, se začne akumulacija ali odlaganje gradiva. Akumulacija v nasprotju z denudacijo povečuje oziroma gradi nov relief, vendar so te oblike praviloma nizke (npr. rečni nanosi, ledeniške morene). Na vzpetem površju deluje večinoma le denudacija, na nižjem površju, kjer zunanji dejavniki odlagajo prineseno gradivo, pa akumulacija. Tako pri različnih tipih reliefa na splošno razlikujemo denudacijske na eni in akumulacijske oblike reliefa na drugi strani. Ko pa se konkretneje osredotočimo na obravnavo učinkov erozije, ki je ožji pojem oziroma le eden od procesov znotraj denudacije, govorimo o erozijskih oblikah reliefa.
Razlikujemo več vrst preperevanja Pod izrazom preperevanje razumemo vse procese, ki povzročajo, da kamnine na Zemljinem površju razpadajo. Na mestu preperevanja se kopičijo delci preperelih (razkrojenih, razpadlih) kamnin, ki jih imenujemo preperina. Ločimo tri vrste preperevanja – mehansko, kemično in biološko. Pri mehanskem preperevanju vrhnji sloji kamnin razpadajo na manjše delce. Pri tem se njihova mineralna sestava ne spreminja. Glavni vzrok za mehansko preperevanje so temperaturne razlike. Kamnine se namreč pri segrevanju raztezajo, pri ohlajanju pa krčijo, zato pokajo in se drobijo. Temu pravimo temperaturno preperevanje, z delovanjem zmrzali pa nastopi zmrzalno preperevanje. Slednje je pri nas veliko pomembnejše. Delovanje zmrzali ima na mehansko preperevanje precej večji vpliv kakor same temperaturne razlike. Če voda, ki zaide v drobne razpoke v kamninah, zmrzne, se njena prostornina poveča za približno 10 odstotkov. Nastanejo izjemno močne sile, zaradi Pod razpadlo kamnino (glinavcem) se katerih se razkrajajo tudi najtrdnejše kopiči preperina. kamnine. V kemično preperevanje sodijo različni kemični procesi razkrajanja in raztapljanja kamnin. Pri njem se ne spremeni le oblika kamnin, ampak tudi njihova mineralna sestava. Pri tem imajo veliko vlogo podnebne razmere, saj mora biti pri teh procesih prisotna voda. Zmrzalno preperevanje Najmočnejše kemično preperevanje najdemo v vlažnem tropskem podnebju, 54 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
v hladnem polarnem podnebju pa ga skoraj ni. Pred njim ni »varna« nobena vrsta kamnin, res pa je, da so nekatere (npr. karbonatne kamnine) proti njemu bistveno manj odporne. Najbolj znana oblika tovrstnega preperevanja je kemično preperevanje apnencev, ki vključuje tudi kemično raztapljanje. Povzroča ga površinska ali podzemna voda, v kateri je raztopljen ogljikov dioksid, ki počasi raztaplja in odnaša apnence, v manjši meri pa tudi apnencem sorodne karbonatne kamnine. Tako nastajajo kraške oblike. V vsakdanjem življenju se srečujemo tudi z drugimi oblikami kemičnega razjedanja kamnin. Takšen je primer kislega dežja, pri katerem strupene Drobljenje kamnin zaradi korenin žveplove spojine v ozračju skupaj z vodo in kisikom tvorijo žveplovo kislino, ki med drugim razjeda tudi spomenike in pročelja stavb. Pri biološkem preperevanju sodelujejo živi organizmi. Pri tem gre lahko za kemično preperevanje (npr. razjedanje ob pomoči organskih kislin, ki jih ustvarjajo mikroorganizmi, alge ali mahovi) ali za mehansko preperevanje (npr. drobljenje kamnin zaradi korenin, ki zaidejo v kamninske razpoke, ipd.).
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Denudacija in akumulacija
Pobočni procesi pod vplivom gravitacije Na ravnem površju sila gravitacije na preoblikovanje površja ne more pomembno vplivati. Povsem drugače pa je na pobočjih, kjer se začne preperina zaradi gravitacije premikati navzdol. Bolj ko je pobočje strmo, prej se začne takšno premikanje in hitrejše je. Seveda pa nanj odločilno vplivajo tudi tekoče vode in drugi dejavniki. Med deževjem ali taljenjem snega se namreč preperina napije vode, kar močno poveča njeno maso, zmanjša njeno trdnost in pospeši premikanje navzdol. Takrat na pobočjih pride tudi do pojavov, ki spadajo med naravne nesreče. V zvezi s premikanjem preperine ločimo različne procese. Poenostavljeno gledano na navpičnih ali zelo strmih pobočjih preperina pada v globino, na manj strmih pobočjih pa drsi. Oglejmo si najprej procese, ki nastajajo na strmih pobočjih. Tam je najznačilnejše nastajanje melišč. Stene in strma pobočja praviloma niso porasli z rastlinstvom, ki bi jih ščitilo pred mehanskim preperevanjem. Zato kamnine preperevajo in se krušijo, odkruški pa padajo navzdol. Odkrušeno kamenje se pod steno kopiči v obliki večjega ali manjšega melišča. Grušč se na meliščih razmešča dokaj pravilno, saj tik pod steno najdemo manjše Melišče v Dolini Triglavskih jezer kamne, v spodnjih delih melišča pa večje. Za planince je priporočljivo, da se v gorah čim manj gibljejo tik pod stenami in da na vseh strmih pobočjih nosijo čelado. S krušenjem manjših kamnov se v gorah srečujemo vsak dan. Občasno pa se odlomijo tudi večji deli pobočja, in takrat v globino naenkrat zgrmi nekaj sto ali tisoč ton kamenja. V takšnih primerih govorimo o podorih. Ti so zelo nevarni, saj uničujejo prometnice in naselja. Pred nekaj leti je takšen podor padel na cesto v Trenti in ogrozil bližnjo domačijo. Največji podor na slovenskem etničnem ozemlju se je zgodil leta 1348 v Ziljski dolini, kjer se je zaradi potresa zrušilo pobočje Dobrača in pod seboj pokopalo več vasi. Podor na Topici v Karavankah ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 55