D RA ELO ZL VN IČI A CA
Tektonsko aktivna in neaktivna območja Na današnjih celinah lahko v grobem razlikujemo dvoje območij – tektonsko aktivna območja na eni in manj aktivna oziroma neaktivna na drugi strani. Tektonsko aktivna območja so tista, na katerih se dogaja nekaj izrazitega, kot so nastajanje gorovij, vulkanizem, potresi in sorodni procesi. Obsegajo le manjše dele celin, pa še to večinoma na njihovem obrobju. Za nastajanje gorovij je ključen proces orogeneze, ki pa se včasih prekriva tudi z vulkanizmom. Orogeneza je proces nastajanja gorovij, ki jim pogosto dodamo še oznako »nagubana«. Zakaj? Za orogenezo so namreč značilni trije procesi – gubanje, prelamljanje in narivanje, pri čemer je gubanje praviloma najizrazitejši in tudi v pokrajini najvidnejši orogenetski proces. Gorovja, nastala z orogenezo, zato označujemo kar kot nagubana gorovja, če pa so nastajala v bližnji geološki preteklosti ali nastajajo še danes, jih imenujemo mladonagubana gorovja. S tem želimo povedati, da so ta gorovja še »mlada«, vsaj v geološkem pogledu, saj so se nagubala šele »pred kratkim« oz. gorotvorni procesi še trajajo. Na Zemlji imamo dva glavna loka mladonagubanih gorovij. Prvi, ki poteka tudi čez Slovenijo, se začne z gorovjem Atlas v Afriki, sega prek Alp in Dinarskega gorstva do Himalaje ter se konča na Indonezijskem otočju. Poteka v smeri zahod–vzhod. Drugi lok teče okoli Tihega oceana. Sestavljajo ga Kordiljere v Južni in Severni Ameriki ter vrsta otočij ob vzhodnih obalah Azije (Japonsko otočje, Filipini). Pri prvem loku so gorovja nastala skoraj izključno z orogenezo brez vulkanizma, drugi lok pa je nastal s kombinacijo orogeneze in vulkanizma. Aktivna gorotvorna območja obsegajo le manjše dele celin, pa še to večinoma na njihovem obrobju. Tektonsko manj aktivna oziroma neaktivna območja zavzemajo večje dele celin. Med stabilne, neaktivne ali vsaj najmanj aktivne dele površja uvrščamo ščite in plošče. Ščiti so stari, stabilni, uravnani, nekoliko dvignjeni deli celin, kjer tudi na površju najdemo (magmatske in metamorfne) kamnine iz najstarejših obdobij zgodovine Zemlje. Med najbolj znane sodita Baltski in Kanadski ščit. Tudi plošče so nekoliko nižje uravnave iz najstarejših kamnin, ki pa so jih za nekaj časa prekrila plitva morja in na njih pustila mlajše sedimente. Znana je npr. Ruska plošča. (Teh plošč ne smemo zamenjevati z litosferskimi ploščami.)
Kan
a
t šči i k lts Ba Ruskača ploš
ščit dski
Sib
irs k
a plošča
šč
i
Indijski ščit als str t v A či š
ki
Br az i šč lski it
Af r i š k i
t
Gv aj a šči nski t
ka bs ča oš
A pl ra
mladonagubana gorstva mladonagubana gorstva
plošče plošče
»korenine« starih gorstev »korenine« starih gorstev
stikilitosferskih litosferskih plošč stiki plošč
Mladonagubana gorovja, ščiti, plošče in »korenine« starih gorovij
36 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
ščiti ščiti
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Tektonika v obliki orogenez in epirogenez
Posebna območja so »korenine« starih gorovij, ki so po nekaterih značilnostih bliže mladonagubanim gorovjem, po drugih pa ščitom in ploščam. Gre za ostanke gorovij, ki so se dvignila že v starem zemeljskem veku, potem pa so jih zunanji procesi močno znižali oz. uravnali. Zato so od njih ostale le »korenine«. V nasprotju z mladonagubanimi gorovji danes bolj redko presegajo višino 1500 m. V Evropi so takšna kaledonska gorovja na Britanskem otočju in v Skandinaviji ter hercinska gorovja v Zahodni in Srednji Evropi. Vendar niti ščiti niti plošče vsaj ponekod ne »mirujejo« povsem. Tudi na njih se namreč nekateri deli zelo počasi tektonsko dvigajo ali spuščajo. Takšno zelo počasno in dalj časa trajajoče tektonsko dviganje ali ugrezanje kopnega ali oceanskega dna imenujemo epirogeneza. Dogaja se na primer na delih Baltskega in Kanadskega ščita, kjer se je stalil ledeni pokrov iz zadnje ledene dobe. Površje, osvobojeno teže ledu, se zaradi vzpostavljanja izostatičnega ravnovesja počasi dviguje. Ta zelo počasna aktivnost se po svojih učinkih ne more primerjati z nastajanjem gorovij na tektonsko zelo aktivnih območjih, dokazuje pa težnjo našega planeta po stalnem vzpostavljanju Kaledonsko gorovje v Angliji (Lake District) izostatičnega ravnovesja, saj njegovo površje skoraj nikjer povsem ne miruje.
Orogenetski procesi in njihove posledice Pri orogenezi potekajo trije procesi – gubanje, prelamljanje in narivanje. Običajno ima najopaznejšo vlogo gubanje. Za njegovo ponazoritev si predstavljajmo debele skladovnice sedimentov, ki so se naložili in sprijeli na dnu morja v vodoravnih plasteh, zdaj pa jih s strani kot dva buldožerja stiskata približujoči se litosferski plošči. Takšne plasti se zaradi pritiskov nagubajo. Kadar so pritiski z obeh strani enakomerni, kamnine pa primerno plastične, nastanejo gube pravilnih oblik. Vsaka takšna guba je sestavljena iz izbočenega dela, ki ga imenujemo antiklinala, in vbočenega dela, ki ga imenujemo sinklinala. Antiklinala in sinklinala skupaj sestavljata popolno gubo. V naravi povsem pravilnih gub oz. antiklinal in sinklinal skoraj ne najdemo več. Zaradi neenakomernih pritiskov in različne plastičnosti kamnin se namreč gube prevračajo ali dobivajo zelo nepravilne oblike. Vrhnji deli antiklinal so najbolj podvrženi delovanju zunanjih sil, zato prihaja do njihovega odstranjevanja (odnašanja in zniževanja), še posebej tam, kjer je površje iz manj odpornih kamnin. Nagubano površje tam povsem spremeni svoj prvotni videz. Ko postanejo kamnine s staranjem toge, se ne morejo več gubati, ampak se razlamljajo. Prvotna podoba nagubane pokrajine se z razlamljanjem povsem spremeni. Na prerezu skozi takšno površje lahko opazimo, da enotnih gub ni več, posamezni deli antiklinal in sinklinal pa so v precej spremenjenih položajih. Za dele nagubanih gorovij, ki so v osnovi nastali z gubanjem, je značilna slemenitev. To pomeni, da so izoblikovani v obliki gorskih slemen, ki spominjajo na strešno sleme. Alpe imajo na primer slemenitev v smeri Z–V, Dinarsko gorstvo pa v smeri SZ–JV. Drugi orogenetski proces je prelamljanje ter tektonsko dviganje in ugrezanje površja. Do tega pride, kadar so plasti kamnin izpostavljene pritiskom iz navpične smeri. Deli površja se ob prelomih dvigajo, deli pa spuščajo. Tako nastajajo dvignjeni deli, ki jih imenujemo tektonski čoki, in ugreznjeni deli, ki jih imenujemo kotline. Vse takšne po prelomih razlomljene dele Zemljine skorje imenujemo grude, Gubanje – nastanek antiklinal in sinklinal tamkajšnji relief pa označujemo kot grudast relief ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 37