D RA ELO ZL VN IČI A CA
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Pod skorjo leži plašč, ki sega do globine 2900 km. V primerjavi s skorjo je bolj vroč in gostejši, saj temperatura in tlak v notranjosti Zemlje z globino naraščata. V središču Zemlje je jedro, ki sega do globine 6400 km. Jedro je dvakrat gostejše od plašča, saj ga večinoma sestavljajo kovine, predvsem železo in nikelj.
kontinentalna skorja
oceanska skorja
r
An ato l s k a plošča
Karibska plošča
Af r i š
a
ca
ap
oš
S co t i
a
litosfera astenosfera
skorja
Ant a r k t i č n a p l o š č a
smer plošč smergibanja gibanja plošč
Litosferske plošče, njihovi stiki in smeri njihovega gibanja
plast pod astenosfero
plašč
Prerez skozi Zemljino skorjo in del plašča
ča
l
Naz
sk
šča
stiki litosferskih plošč stiki litosferskih plošč
plast pod astenosfero
ča
oame ri plošč šk a a
plošča
astenosfera
Filipinska plošča
Južn
kontinentalna skorja
zgornji del plašča
loš
I ndijsk a plošča
ra l
oceanska skorja
plo
ka p
Ara b s k a plošča
t Avs
Kontinentalna in oceanska skorja
Kontinentalna skorja pod najvišjimi gorovji
30 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE
e oam S e ve r n l o š č a p
plo š Ko č Tiho ko o ce a s nsk a p lošča
Litosfera in litosferske plošče Ali je Zemljino površje skozi geološko zgodovino ves čas isto? Odgovor je ne. Ena največjih skrivnosti Zemlje je namreč v tem, da se njeno površje zelo počasi, a zanesljivo zamenjuje z novim površjem. Majhen del površja namreč neprestano izginja oz. »tone« v notranjost Zemlje, po drugi strani pa se drug del površja neprestano »rojeva« na novo oz. iz njene notranjosti prihaja na površje. Če hočemo razumeti to skrivnostno dogajanje, si moramo notranjo zgradbo Zemlje zamisliti nekoliko drugače. Zemljo spet razdelimo na tri sloje, a tokrat na litosfero, astenosfero in plast pod astenosfero. Meje teh slojev se ne ujemajo z mejami med skorjo, plaščem in jedrom. Pri takšni razdelitvi je zgornja plast Zemlje litosfera – nekakšna trdna lupina Zemlje, ki jo sestavljata Zemljina skorja in zgornji del plašča. Ta je hladnejši in trdnejši od spodnjih delov plašča. Litosfera je trdna »lupina« Zemlje, ki je razdeljena na več delov. Te dele imenujemo litosferske plošče. Med seboj se tesno stikajo in »plavajo« na mehkejši spodnji podlagi, imenovani astenosfera. Ta mehkejša plast Zemljinega plašča je v plastični oz. skoraj tekoči obliki. Je nekakšen mehkejši vložek med trdo litosfero zgoraj in plastjo pod astenosfero (spodaj), ki jo sestavljata spodnji del plašča in jedro. Litosferske plošče so različno velike. V razmerjih druga do druge se premikajo po nekaj centimetrov na leto. Nekoliko nas spominjajo na ledene plošče v polarnih morjih, ki se ponekod razmikajo, pokajo in lomijo, drugod pa podrivajo druga pod drugo, pri čemer se led na takšnih stikih kopiči in dviguje. Nekaj podobnega lahko opazujemo tudi pri litosferskih ploščah, le da so razmerja tisočkrat večja. Zemljina litosfera je razdeljena na šest velikih in vsaj devet manjših plošč, ki se stikajo na različne načine: lahko se razmikajo, premikajo druga proti drugi ali drsijo druga ob drugi. Litosferske plošče delimo na kontinentalne in oceanske, pri čemer kontinentalne zajemajo poleg celin tudi velike dele okoliških morij. Meje oz. stiki med ploščami so namreč po večini na dnu oceanov. Litosferske plošče nimajo enake debeline. Oceanske plošče (plošče pod oceani) so debele do 15 km, kontinentalne plošče (plošče pod celinami) pa so precej debelejše, pod nekaterimi najvišjimi gorovji segajo tudi 200 km globoko. Kljub temu ene in druge v nekakšnem trajnem ravnovesju, ki mu rečemo izostatično ravnovesje, stabilno »plavajo« na mehkejši astenosferi. Vse to zelo spominja na plavanje ledenih gora, ki so do devetih desetin potopljene v morje. Višji ko je del nad gladino, globlje v morje sega potopljeni del. Podobno je pri litosferskih ploščah. Višje ko so gore na kaki celini, globlje segajo v astenosfero potopljene »korenine« te celine. Izostatično ravnovesje si lahko predstavljamo tudi z veliko tovorno ladjo. Kadar je povsem naložena s tovorom, se pogreza globoko v morje, ko pa je brez tovora, se precej dvigne.
plošča Juan de Fuca
Ev ra z i j s k a p l o š č a
išk a
1. Kateri so notranji in kateri zunanji preoblikovalni dejavniki in procesi? 2. V čem se kontinentalna skorja razlikuje od oceanske? 3. Zakaj temperatura z globino narašča in od kod ta toplota?
Teorija o tektoniki plošč Od Wegenerjeve teorije o potovanju celin do teorije o tektoniki plošč Na karti sveta lahko hitro opazimo skoraj neverjetno sovpadanje oblike Gvinejskega zaliva v Afriki in obale na vzhodu Južne Amerike. Takšni nenavadno prilegajoči se obrisi celin so že stoletja pritegovali pozornost in navajali na misel, da so bile celine nekoč združene. Prvo resnejšo teorijo o tem je leta 1912 razvil Alfred Wegener. Domneval je, da so bile vse današnje celine nekoč združene v velikansko pracelino, ki jo je poimenoval Pangea. Pred 200 milijoni let je ta začela razpadati, posamezni deli pa so potem »potovali« v različne smeri. Wegener se pri nastanku svoje teorije ni opiral le na skladnost
Današnja razširjenost nekaterih fosilov na nekoč skupni pracelini
ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 31