D RA ELO ZL VN IČI A CA
Določanje strani neba z naravnimi orientacijskimi sredstvi in kompasom Orientacija na neznanem terenu, bodisi v naravi bodisi v neznanem naselju, pomeni sposobnost določanja našega položaja (stojne točke) in smeri gibanja v prostoru z naravnimi orientacijskimi sredstvi in različnimi pripomočki. Najprej si bomo ogledali, kako se orientiramo brez uporabe sodobnih navigacijskih pripomočkov, kot so ročne navigacijske naprave GPS ali navigacijske aplikacije na pametnih telefonih. Pri takšni orientaciji moramo najprej točno vedeti, kje sploh smo, torej določiti svojo stojno točko ali stojišče in določiti strani neba. Šele potem lahko ugotavljamo, v katero smer želimo iti v nadaljevanju. Pri določanju strani neba moramo najprej ugotoviti, kje je sever, nato pa se s telesom obrniti v to smer. Ko gledamo proti severu, je na desni vzhod, za nami jug, na levi pa zahod. Pri določanju severa lahko uporabimo naravna orientacijska sredstva. Ponoči je to zvezda Severnica, ki zelo jasno določa smer severa, a kaj ko ponoči praviloma ne tavamo po neznani naravi, pa še jasna noč mora biti. Precej bolje se orientiramo podnevi s pomočjo Sonca, ki vzhaja približno na vzhodu (odvisno od letnega časa) in zahaja približno na zahodu. Dopoldan ga vidimo nekje med vzhodom in jugom, opoldan na jugu, popoldan pa nekje med jugom in zahodom. (Pri tem moramo upoštevati tudi poletni čas, ko ura namesto 12 kaže že 13.) Če smo na razgibanem reliefu, lahko v zvezi s tem opazujemo ekspozicijo okoliških pobočij, to je njihovo usmerjenost glede na položaj Sonca oziroma glede na strani neba. Prisojna pobočja so praviloma bolj poseljena kot osojna, na njih tudi uspeva bolj toploljubno rastlinstvo kot na osojnih. Pri geografiji pojem ekspozicija pomeni usmerjenost pobočja glede na strani neba oziroma kot, pod katerim je pobočje obrnjeno proti Soncu. Navidezno gibanje Sonca uporabljamo tudi pri orientiranju s pomočjo ročne ure s kazalci. Uro držimo v vodoravnem položaju in obračamo toliko časa, da nam mali urni kazalec kaže točno proti Soncu. Kot med malim urnim kazalcem in oznako za poldne potem razpolovimo, in tako dobljena Orientacija z ročno uro smer je jug. V starejših orientacijskih priročnikih so navedena še druga naravna orientacijska sredstva, kot so položnejša pobočja mravljišč in večji razmiki med letnicami na drevesnih štorih v smeri proti jugu ali pa z mahom porasla drevesna debla v smeri proti severu. Teh sredstev danes praktično nihče ne uporablja, ker so nezanesljiva. 24 | PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA
Smeri neba najbolj natančno določimo s kompasom. Preprost kompas je sestavljen iz podstavka in vrtljive vetrovnice, znotraj katere se nahaja magnetna igla. Nekateri kompasi imajo tudi pokrov. Poleg običajnih mehanskih kompasov se danes uporabljajo tudi digitalni kompasi na pametnih telefonih. Kadar uporabljamo preprost šolski kompas brez pokrova, ga držimo v vodoravnem položaju in pazimo, da je daljši del podstavka z rdečo smerno puščico obrnjen stran od nas. S kompasom se nato obračamo toliko časa, da se magnetna igla – običajno označena z rdečo barvo – poravna s smerno puščico na podstavku kompasa. V tem trenutku smo obrnjeni točno proti severu. Če navidezno ravno črto od magnetne igle prek smerne puščice podaljšamo na teren, lahko točno določimo točko na obzorju, ki predstavlja sever. Enako določamo sever tudi s kompasom s pokrovom in z digitalnim kompasom.
A VN A LO ČIC DE AZLI R
na zgornjem ali spodnjem robu karte), ocenimo njegovo geografsko dolžino. Za Bukarešto v Romuniji, ki leži vzhodno od začetnega poldnevnika, bomo zapisali, da leži na 26° vzhodne geografske dolžine ali na 26° v. g. d. Za povsem natančno določanje geografskih koordinat poleg (kotnih) stopinj uporabljamo še (kotne) minute in sekunde. V novejšem času, odkar se orientiramo z digitalnimi pripomočki, pa so te vrednosti pogosto izražene kar v decimalnih stopinjah, saj so enostavnejše za računalniško obdelavo. Poglejmo si primer Celja. Geografska širina mestnega središča je 46° 13´ 42˝ s. g. š. ali 46.22821° s. g. š., geografska dolžina pa 15° 15´ 53˝ v. g. d. ali 15.26484° v. g. d. Na digitalnih zemljevidih so oznake za strani neba izražene z angleškimi kraticami N (sever), S (jug), E (vzhod), W (zahod). Za Celje bomo tako odčitali vrednosti 46° 13´ 42˝ N in 15° 15´ 53˝ E. Določanje koordinat na digitalnih zemljevidih in aplikacijah je enostavnejše in natančnejše kot na tiskanih zemljevidih. Na spletnem mestu Google Zemljevidi to na primer naredimo tako, da z miško pokažemo na lokacijo Celja, z desnim klikom pa se nam takoj pokažejo koordinate. Če uporabljamo aplikacijo Google Zemljevidi na pametnem telefonu, preprosto postavimo prst na lokacijo Celja, Koordinate starega mestnega jedra Celja na spletnem mestu Google Zemljevidi in koordinate se prikažejo samodejno. Prav tako se takoj pokažejo ob aktivaciji nekaterih digitalnih kompasov.
Preprost (šolski) kompas brez pokrova in digitalni kompas na pametnem telefonu
Orientiranje zemljevida in gibanje po terenu Tiskan zemljevid moramo najprej postaviti na ravno podlago, najbolje na kakšno mizo. Preden ga orientiramo, moramo pripraviti kompas. Vetrovnico na njem obračamo toliko časa, da se oznaka za sever na njej pokrije s smerno puščico na podstavku kompasa. Tako pripravljen kompas položimo ob rob zemljevida (desni ali levi) in zemljevid obračamo toliko časa, da se vrtljiva magnetna igla pokrije z oznako za sever na vetrovnici. Magnetna igla mora biti na koncu poravnana (vzporedna) z robom zemljevida. Enako določamo sever tudi z digitalnim kompasom. Ko je zemljevid orientiran proti severu, na njem poiščemo svoje stojišče, potem pa lahko izmerimo azimut različnih objektov ali vzpetin v okolici stojišča. Azimut je kot med smerjo proti severu in smerjo proti izbranemu objektu (ali vzpetini), izražen v stopinjah. Na zemljevidu ga lahko izmerimo s kompasom ali kotomerom. Azimut nekega objekta, ki na primer leži točno v smeri vzhoda, znaša 90°, azimut objekta točno na zahodu 270° in tako naprej. Na žalost pa v naravi skoraj nikoli nimamo na voljo ravne površine, na katero bi položili zemljevid, pa tudi kompasa ne nosimo vedno s seboj. V takšnih primerih si lahko pomagamo drugače. Zemljevid lahko dokaj dobro orientiramo po prometnicah, seveda pa moramo pred tem vedeti, kje smo. Izberemo si stojišče, kjer se stikata dve prometnici (cesta, kolovoz, pešpot), ki ju najdemo tudi na zemljevidu. Tega obračamo toliko časa, da se smeri obeh prometnic na zemljevidu in na terenu ujemajo.
Kompas obračamo toliko časa, da se magnetna igla poravna s smerno puščico na podstavku kompasa.
Zemljevid je orientiran proti severu, ko je magnetna igla poravnana z oznako za sever na vetrovnici in s smerno puščico na podstavku ter vzporedna z robom zemljevida (Zemljevid Ratitovec in okolica v merilu 1 : 25 0000, Karta Planinske zveze Slovenije).
Orientiranje zemljevida s prometnicami PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA | 25