Kako nerealne so lahko v nekaterih elementih kartografske projekcije, se lahko prepričaš tudi tako, da najkrajšo zračno pot med Rimom in New Yorkom »potegneš« najprej na Mercatorjevi valjni projekciji sveta, potem pa še na globusu. Razlika te bo osupnila.
1. Kaj so geografski informacijski sistemi? 2. Koliko znaša v naravi 1 cm na zemljevidu v merilu 1 : 15 000 000? 3. Pojdi na spletno mesto Open Street Maps. Poišči svoj domači kraj in stavbo, v kateri živiš. V okolici doma ali v kraju, ki ga dobro poznaš, preveri, ali so vrisane vse pešpoti, ki jih poznaš.
Osnove orientacije
Azimutna ali horizontna projekcija
Določanje geografske širine in dolžine
začetni poldnevnik
Položaj oziroma geografsko lego vsakega kraja na Zemlji lahko natančno določimo z geografskimi koordinatami. To pomeni, da z vzporedniki in poldnevniki določimo njegovo geografsko širino in dolžino. Poenostavljeno si lahko geografsko širino predstavljamo kot oddaljenost nekega kraja od ekvatorja proti severu ali jugu. Merimo jo v (kotnih) stopinjah, in sicer na vsakem zemljevidu, ki ima vrisano stopinjsko mrežo. Težava pa je v tem, da kraji, katerih geografsko širino želimo izmeriti, po navadi ne ležijo na že označenih vzporednikih (na zemljevidu Evrope v šolskem atlasu so vzporedniki na primer označeni le na vsakih 10°), ampak nekje med dvema takima vzporednikoma (na primer na 43°). Vrednosti vzporednikov odčitamo na levem ali desnem robu zemljevida. Glede na to, ali je kraj bližje enemu ali drugemu vzporedniku, lahko dokaj natančno ocenimo njegovo dejansko geografsko širino. Pri tem moramo biti pozorni, na kateri polobli – severni ali južni – leži kraj. Za Atene v Grčiji, ki ležijo na severni polobli, bomo zapisali, da ležijo na 38° severne geografske širine, ali skrajšano na 38° s. g. š. Za lažjo predstavo smo 60° geografsko širino opisali kot oddaljenost od ekvatorja, vendar 40° 38° s. g. š. te oddaljenosti ne merimo v geografska širina 20° kilometrih, ampak v kotnih stopinjah. Zakaj? Z vidika 0° e k v a to r e k v a to r geometrije je geografska širina dejansko kot med nekim krajem 20° na Zemlji in ekvatorjem, merjen iz 40° središča Zemlje. 60° Podobno določamo tudi geografsko dolžino. Najlažje si Geografska širina Aten znaša 38° s. g. š. jo predstavljamo kot oddaljenost nekega kraja od začetnega poldnevnika proti vzhodu ali zahodu. Tudi njo merimo v (kotnih) 26° v. g. d. stopinjah, saj gre pri njej dejansko geografska za kot med nekim krajem na Zemlji dolžina in začetnim poldnevnikom, merjen 80° 60° 40° 60° iz središča Zemlje. Pri določanju 20° 20° 40° 0° geografske dolžine moramo najprej ugotoviti, ali kraj leži vzhodno ali zahodno od začetnega poldnevnika. Potem ko določimo oba poldnevnika, med katerima leži kraj (njuni vrednosti odčitamo Geografska dolžina Bukarešte znaša 26° v. g. d. začetni poldnevnik
D RA ELO ZL VN IČI A CA
22 | PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Ta problem lahko ponazorimo z okroglim globusom, ki ga skušamo čim bolj približati ravni ploskvi. Če želimo to doseči, ga moramo »razrezati« po poldnevnikih. V bližini ekvatorja bo prikaz še kar točen, v bližini polov pa med tako »razrezanimi« trakovi zevajo velike praznine. Teh praznin ne moremo »zapolniti« drugače, kot da zemljevid Globus, ki je razrezan po poldnevnikih. precej popačimo. Doma lahko to preskusimo tako, da lupino »okrogle« pomaranče razrežemo na trakove in jo potem skušamo »poravnati« na ravni ploskvi. Namesto pomaranče lahko uporabimo mandarino, ki nas še bolj spominja na Zemljo v obliki geoida. Način, s katerim ukrivljeno Zemljino površje skupaj z vzporedniki in poldnevniki prenašamo na ravno ploskev, imenujemo kartografska projekcija. Pri tem vedno nastopijo določena popačenja, ki vplivajo na prikaz oblik, velikosti, razdalj ali smeri. Zato noben zemljevid ni popolnoma točen. Da bi netočnosti čim bolj zmanjšali, so kartografi razvili različne vrste projekcij, pri katerih se odločajo, katero lastnost želijo ohraniti čim bolj nespremenjeno. Nobena projekcija ni popolna – vsaka je bolj primerna (točna) le za določen namen. Nekatere bolje ohranjajo površine, druge oblike, tretje razdalje ali smeri. Zato je pri izbiri projekcije vedno ključno, kateri vidik želimo poudariti. Glede na obliko stopinjske mreže razlikujemo tri osnovne vrste projekcij: valjne, stožčne in azimutne ali horizontne. Ponazorimo si jih lahko s prozornim steklenim globusom z vrisanimi vzporedniki in poldnevniki, v katerega smo namestili žarnico. Globus najprej ovijemo z valjem. Zaradi izvora svetlobe v središču globusa se na plašču valja pojavijo sence vzporednikov in poldnevnikov. Na ta način dobimo valjne projekcije. Pri njih se vsi vzporedniki pravokotno sekajo s poldnevniki. Te projekcije ohranjajo oblike, a močno povečajo površine proti poloma. Na Mercatorjevi projekciji, ki je najbolj znana valjna projekcija in s katero zelo pogosto prikazujemo podobo sveta, se zdi otok Grenlandija skoraj tako velik kot Afrika, čeprav je v resnici Valjna projekcija štirinajstkrat manjši. Da dobimo stožčne projekcije, na zgornjo polovico globusa poveznemo plašč stožca. Sence poldnevnikov se zdaj stikajo na polu, sence vzporednikov pa so koncentrični krogi. Te projekcije dobro ohranjajo razdalje in površine na območjih, ki ležijo med ekvatorjem in polom, zato se pogosto uporabljajo v šolskih atlasih za prikaz tam ležečih Stožčna projekcija držav. Horizontne ali azimutne projekcije nastanejo s projiciranjem stopinjske mreže na ravnino. Pogosto jih uporabljamo za prikaz polarnih območij okoli polov. Te projekcije dobro ohranjajo razdalje in smeri okoli osrednje točke, z večanjem oddaljenosti od nje pa je prikaz vse bolj popačen. Poleg teh osnovnih vrst projekcij obstajajo še druge, ki skušajo uravnotežiti različne vrste popačenj, ne da bi katero koli lastnost ohranile v celoti natančno.
PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA | 23