D RA ELO ZL VN IČI A CA
Kartografski znaki se pogosto kar enačijo s topografskimi znaki, čeprav so slednji nekakšna podskupina kartografskih znakov, namenjena predvsem prikazu določenih naravnih in družbenih značilnosti pokrajine, kot so relief, vodovje, naselja, prometno omrežje ipd. V zvezi s tem poznamo tudi pojem topografski zemljevidi. Gre za vrsto splošnih zemljevidov, ki so namenjeni predvsem natančnemu prikazu prej omenjenih značilnosti pokrajine. Za celotno ozemlje Slovenije imamo sicer na voljo podrobne državne topografske karte, ki pa so širši javnosti skoraj neznane. Ljudje namreč v praksi večinoma uporabljajo le različne specializirane zemljevide (turistične, kolesarske, planinske), ki so v osnovi topografski zemljevidi, na katerih so dodani in poudarjeni različni posebni elementi (npr. turistične znamenitosti, planinske poti ipd.).
Merilo zemljevida nam pove, kolikokrat je razdalja v naravi pomanjšana na zemljevidu. Merilo je lahko številčno, grafično ali opisno. Največkrat uporabljamo številčno merilo (npr. 1 : 100 000), ki si ga lahko predstavljamo kot razmerje, pri katerem leva številka pomeni enoto razdalje na zemljevidu (npr. 1 cm), desna številka pa pomnoženo število te razdalje v naravi (100 000 cm). 1 cm na zemljevidu 1 : 100 000 v naravi pomeni 100 000-krat večjo vrednost, torej 100 000 cm ali 1000 m oziroma 1 km.
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Kartografski ali topografski znaki?
Kadar smo na izletu in želimo na tiskanem zemljevidu preračunavati razdalje ter določiti čas, ki ga bomo porabili do nekega cilja, najprej pogledamo na merilo zemljevida. Za približno oceno lahko na oko ocenimo, koliko centimetrov znaša razdalja na zemljevidu, jo preračunamo v metre ali kilometre ter ocenimo čas hoje. Za 5 km poti v povprečju porabimo eno uro hoje. (Če smo v hribovitem svetu, moramo upoštevati, da v eni uri hoje običajno premostimo 300 m višinske razlike.) Za natančnejše določanje zračne razdalje na tiskanem zemljevidu uporabimo ravnilo, lahko pa tudi vrvico, šestilo ali kar rob papirja. Z enim od teh pripomočkov izmerimo razdaljo, jo prenesemo na grafično merilo in odčitamo vrednost. Običajno pa nas ne zanima zgolj zračna razdalja med dvema krajema, ampak dejanska dolžina poti, ki je skoraj vedno vijugasta. V takšnih primerih pot razdelimo na več krajših, čim bolj ravnih odsekov, nato pa njihove dolžine seštejemo. Merjenju razdalj na digitalnih zemljevidih se bomo posvetili nekoliko kasneje.
Zavrh križišče
most
Zavrh Bardo
križišče
most
Bardo
Zemljevidi velikega in majhnega merila Razdalje na zemljevidih različnega merila preprosto določimo tako, da si 1 cm na zemljevidu predstavljamo ustrezno pomnožen z drugo številko iz merila. 1 cm na zemljevidu v merilu 1 : 25 000 tako v naravi pomeni 25 000 cm ali 250 m, medtem ko 1 cm na zemljevidu v merilu 1 : 2 500 000 v naravi predstavlja 2 500 000 cm ali 25 km. Ker je številčno merilo zapisano kot razmerje (ulomek) med razdaljo na zemljevidu in ustrezno razdaljo v naravi, označujemo kot zemljevide velikega merila tiste, ki imajo v imenovalcu majhno vrednost (npr. 1 : 10 000), kot zemljevide majhnega merila pa tiste, ki imajo v imenovalcu veliko vrednost (npr. 1 : 16 000 000). Zemljevidi velikega merila prikazujejo manjše območje z več podrobnostmi, zemljevidi majhnega merila pa večje območje z manj podrobnostmi. Slednje najdemo predvsem v šolskih atlasih za prikaz celin ali držav. Različne planinske, kolesarske in turistične karte so običajno v merilih od 1 : 25 000 do 1 : 100 000, medtem ko zemljevide v merilu 1 : 10 000 ali večjem označujemo kot načrte.
Za prikaz velikostnih razmerij na dveh kartah različnega merila smo centimetrsko merilo položili ob kraj Češnjica, in sicer najprej na zemljevidu Škofjeloško, Cerkljansko in Idrijsko hribovje v merilu 1 : 50 000, nato pa še na zemljevidu Ratitovec in okolica v merilu 1 : 25 000 (Karti Planinske zveze Slovenije).
Razdalje na zemljevidu lahko 1000 500 0m 1 2 3 4 5 km ugotavljamo tudi z grafičnim merilom, ki je na tiskanih 1 cm na zemljevidu je 1000 m v naravi Merilo 1 : 100 000 zemljevidih običajno nameščeno Številčno, grafično in opisno merilo kar v legendi. Grafično merilo je zelo praktično, saj omogoča hitro in enostavno oceno razdalj brez preračunavanja. Pri uporabi digitalnih zemljevidov se nam s povečevanjem ali zmanjševanjem prikaza hkrati samodejno spreminja tudi grafično merilo, kar omogoča sprotno oceno razdalj v pokrajini. Na mnogih tiskanih zemljevidih je tudi opisno merilo, ki z besedami pove bistvo merila, na primer »1 cm na zemljevidu je 1 km v naravi«. 20 | PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA
Vijugasto pot razdelimo na več krajših odsekov.
Ko smo dodobra spoznali osnovne sestavine zemljevida, lahko z njegovo pomočjo opišemo pokrajino, ki jo predstavlja. Bolj ko je zemljevid podroben in več ko ima kartografskih znakov, boljši opis lahko naredimo. Sprehajanje z očmi po različnih delih nekega izletniškega zemljevida je na nek način že pravo majhno potovanje, saj ne odkrivamo le reliefa in drugih naravnih sestavin pokrajine, ampak se seznanjamo tudi s kulturnimi sestavinami. Ob poznavanju osnovnih sestavin zemljevida se lahko lotimo tudi različnih prikazov Zemljinega površja, tako da rišemo orientacijske skice, pa tudi preproste načrte in zemljevide za »domačo« rabo. Kot dobra osnova za geografsko učenje, sklepanje in raziskovanje pa nam bo služila izdelava panoramske risbe. Izdelali jo bomo lahko brez ali s pomočjo fotografije izbrane pokrajine. V prvem primeru bo najbolje, da se povzpnemo na neko razgledno točko. List za risanje pritrdimo na trdno podlago in ga z iztegnjeno roko držimo v zraku, po možnosti pa ga položimo na kakšno ploskev, nagnjeno proti našim očem. Najprej bomo narisali le najbolj izstopajoče sestavine pokrajine (obzorje, glavne vzpetine, vodne površine, največje zgradbe), nato pa vse več podrobnosti. Risanje je najbolje začeti s svinčnikom, potem pa lahko dodajamo tudi barve. Na koncu na glavne sestavine pokrajine napišemo še oznake (npr. pašnik, poseka v gozdu, jezero). Če delamo panoramsko risbo s pomočjo fotografije, bomo nanjo najprej nalepili prozoren papir, potem pa risali po prej opisanem postopku.
Kartografske projekcije in problem popačenosti prikaza Pri izdelavi zemljevida se pojavi težava, kako ukrivljeno Zemljino površje prikazati na ravni ploskvi. Pri manjših delih površja je ta težava zanemarljiva, saj ukrivljenost površja ne pride do izraza. Drugače pa je, če hočemo prikazati večje dele Zemljinega površja, na primer celine ali ves svet. Tega se namreč ne da storiti, ne da bi resnično sliko površja na zemljevidu bolj ali manj popačili.
Izdelava panoramske risbe PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA | 21