D RA ELO ZL VN IČI A CA
pod 30,0 ‰
32,0–33,9 ‰
36,0–36,9 ‰
30,0–31,9 ‰
34,0–35,9 ‰
37 ‰ in več
Povprečna slanost površinskega sloja svetovnega morja
Valovanje, plimovanje in morski tokovi Razlikujemo različna gibanja morske vode. Pri valovanju in plimovanju se voda le dviga in spušča ter pri tem ostaja bolj ali manj na istem mestu, pri delovanju morskih tokov pa se vodne gmote dejansko prestavljajo. Valovanje, ki nastane zaradi delovanja vetra, smo spoznali že pri poglavju o obalnem reliefu. Posebni valovi pa lahko nastanejo zaradi drugih vzrokov. Plimovanje ali bibavica je izmenično dviganje in upadanje morske gladine, kar povzročata privlačni Valovi na obali Atlantskega oceana 138 | VODOVJE
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Med kemičnimi lastnostmi morske vode je najpomembnejša slanost. To je količina raztopljenih snovi v vodi, ki jo po navadi izražamo v promilih. Čeprav so v morski vodi raztopljeni skoraj vsi kemični elementi Zemljine skorje, pa kar 78 odstotkov raztopljenih snovi predstavlja natrijev klorid (NaCl) ali po domače kuhinjska sol. V povprečju je v 1 kg morske vode raztopljenih 35 g soli, kar pomeni, da je povprečna slanost 35 promilov. Slanost različnih morij se precej razlikuje in je v nasprotju s temperaturo morja bolj odvisna od razlike med padavinami in izhlapevanjem kot od geografske širine. Visoke temperature in suh zrak ter vetrovi povečujejo izhlapevanje in s tem tudi slanost, nasprotno pa nizke temperature, obilne padavine, taljenje ledu in izlivi sladkovodnih rek slanost zmanjšujejo. Oceani zato niso najbolj slani v ekvatorialnem pasu, kjer njihovo slanost zmanjšuje obilica padavin, ampak na območjih subtropskega visokega zračnega tlaka, kjer je nebo stalno jasno in pihajo suhi vetrovi (pasati). V tamkajšnjih zaprtih morjih in zalivih, kjer je podnebje vroče in suho, ležijo najbolj slana morja na svetu (čez 40 promilov), na primer Rdeče morje in Perzijski zaliv, precej nad svetovnim povprečjem je tudi precej zaprto Sredozemsko morje. Najmanj slana so morja v polarnem pasu, in sicer zaradi majhnega izhlapevanja in taljenja ledu, ali pa plitva zaprta morja, v katera se izliva veliko sladke vode, na primer Baltsko morje. Na zemljevidih prikazujemo slanost z izohalinami. To so črte, ki povezujejo točke na morju z enako slanostjo.
sili Lune in Sonca. Privlačna sila Močno plimovanje Lune je zaradi bližine precej večja, Zemlja, Luna in Sonce so poravnani v isti črti. zato se površina vode v oceanih vpliv Sonca rahlo izboči na tisti strani Zemlje, ki je obrnjena proti Luni, obenem pa tudi na nasprotni strani Zemlje, kjer je največja centrifugalna sila. Ker Luna kroži okoli Zemlje, Zemlja pa se hkrati vrti okoli svoje osi, se morska gladina približno dvakrat vpliv Lune na dan dvigne (plima) in dvakrat na dan zniža (oseka). Kadar so Zemlja, Luna in Šibko plimovanje Zemlja, Luna in Sonce se nahajajo pravokotno drug na drugega. Sonce navidezno poravnani v isti črti (ob mlaju ali prazni Luni ter ščipu ali polni Luni), se vpliva Lune in Sonca združita, vpliv Sonca zato nastane močno plimovanje (močna plima in močna oseka). Kadar pa Zemlja, Luna in Sonce stojijo pravokotno drug na drugega, se privlačni sili Sonca in Lune delno izničita, zato je vpliv Lune plimovanje šibko. Višinske razlike med plimo in oseko na odprtem morju običajno niso večje od 1 m. V Jadranskem Vpliv Lune in Sonca na plimovanje morju znašajo od 30 do 90 cm. Drugače je ob obalah z lijakastimi zalivi, ki so v notranjost vedno ožji (npr. v estuarijih rek). Tam se med plimo vodna gmota pri prodiranju v estuarij zaradi vse ožjega zaliva in plitvega morskega dna nakopiči, zato se zelo poveča njena višina. Višinske razlike med plimo in oseko lahko v takšnih primerih presežejo 10 m, na primer v estuarijih ob Rokavskem prelivu. Tamkajšnje visoko plimovanje so v estuariju reke Rance izkoristili za zgraditev prve elektrarne, ki izkorišča energijo plimovanja. Morski tokovi v nasprotju z valovi resnično premeščajo ogromne količine morske vode, lahko tudi tisoče kilometrov daleč, in pri tem spominjajo na velike reke. So zelo pomembni za življenje v morju in imajo velik vpliv na podnebje, saj – podobno kot vetrovi pri izmenjavi zračnih gmot – poskrbijo za izmenjavo vodnih mas med tropskimi in polarnimi območji. Morski tokovi, ki iz nižjih geografskih širin v višje prinašajo toplejšo vodo, so topli tokovi. Na kartah jih označujemo z rdečo. Tisti, ki iz višjih geografskih širin v nižje prinašajo hladno vodo, so hladni tokovi. Označujemo jih z modro. Morski tokovi nastajajo zaradi razlike v gostoti morske vode, ta pa je odvisna od temperature in slanosti. Na potek morskih tokov vplivajo tudi Jez plimske elektrarne ob vhodu v estuarij reke Rance spremembe zračnega tlaka in plimovanje, najpomembnejši dejavnik pa je potisna moč stalnih (planetarnih) vetrov, predvsem pasatov in stalnih zahodnih vetrov. Smer gibanja morskega toka je v začetku enaka smeri stalnega vetra, ki ga povzroča. Zaradi vpliva odklonske (Coriolisove) sile pa se morski tokovi na severni polobli odklanjajo v desno, na južni pa v levo, in tako lahko nastanejo zaključeni tokovni obroči. Najizrazitejši so v tropskih in subtropskih delih oceanov. Na karti morskih tokov najdemo takšna izrazita obroča v Atlantskem oceanu, in sicer severno od ekvatorja (zaporedje: Ekvatorialni tok, Karibski tok, Zalivski tok, Severnoatlantski tok, Kanarski tok) in južno od ekvatorja (zaporedje: Ekvatorialni tok, Brazilski tok, Benguelski tok). Podobne tokovne obroče najdemo tudi v drugih oceanih in drugih geografskih širinah. Zaradi vpliva morskih tokov oz. tokovnih obročev imajo v tropskem in subtropskem pasu vzhodni deli celin nadpovprečno toplo in vlažno podnebje, zahodni deli pa nekoliko hladnejše in bolj sušno. V zmerno toplem pasu je slika ravno obratna.
VODOVJE | 139