D RA ELO ZL VN IČI A CA
Pariški sporazum in evropski zeleni dogovor Človeštvo ukrepa proti podnebnim spremembam na različnih ravneh – od sklepanja mednarodnih dogovorov do ravnanj posameznikov. Prvi mednarodni dogovor je nastal že leta 1992, do danes pa se jih je zvrstilo že kar nekaj. Med njimi je treba posebej izpostaviti Pariški sporazum (2015), h kateremu je pristopilo skoraj 200 držav. Njegove podpisnice so se zavezale, da bodo do konca stoletja omejile dvig globalne temperature – glede na predindustrijsko raven – precej pod 2 °C, meja dviga pa naj bi bila po možnosti pri 1,5 °C. V tem pogledu je še bolj ambiciozna EU, ki se je z evropskim zelenim dogovorom zavezala, da bo do leta 2030 zmanjšala svoje emisije – glede na raven iz leta 1990 – za vsaj 55 %, do leta 2050 pa postala podnebno nevtralna.
Zastavljen prehod v podnebno nevtralnost zahteva spremembo načina življenja in sprotno prilagajanje na podnebne spremembe. To lahko dosežemo le s temeljito preobrazbo dosedanjih načinov proizvodnje, potrošnje, prometa in tudi bivanja. Ključno vlogo pri tem ima energetika, v okviru katere bi morali precej bolj varčevati z energijo, fosilna goriva pa v čim večji meri zamenjati z obnovljivimi viri energije. Tudi v industriji in drugih dejavnostih bi morali uporabljati čim več okolju prijaznejših zelenih tehnologij. V okviru kmetijstva si je treba prizadevati za obnovo naravnih ekosistemov ter sonaravno pridelavo, v okviru gozdarstva pa je treba preprečevati nadaljnje krčenje gozdov in ponovno saditi drevesa, kjer je možno. Promet bi morali preusmerjati s cest na železnice, individualni potniški promet pa preusmerjati na javni prevoz. Kaj pa lahko storimo kot posamezniki? Stavbe lahko toplotno izoliramo. Sodelujemo pri prostovoljnih akcijah sajenja mladih dreves. Pri prevozu v čim večji meri uporabljamo kolesa in javni prevoz. Omejimo potrošniško miselnost in kupujemo le tisto, kar res potrebujemo, predvsem izdelke, ki jih je mogoče reciklirati. Pri izbiri hrane se odločamo za ekološko pridelane proizvode. Paleta možnosti Skoraj povsem prazne ceste v Singapurju so odraz izvrstnega našega ukrepanja je zelo široka. Ni pa odvisna le od javnega prevoza in izjemno visokih stroškov, povezanih z lastništvom avtomobila. naše volje, ampak tudi od naših denarnih zmožnosti.
Naravne nesreče hidrometeorološkega nastanka Z izrazom ujma označujemo različne naravne nesreče, torej pojave ali dogodke v naravi, ki povzročajo veliko škodo. Naravne nesreče lahko močno prizadenejo vse ekosisteme, v katerih se zgodijo, človek pa se z njimi spopada na različne načine. Najbolj učinkovito deluje, kadar ukrepa preventivno – na primer z gradnjo zaščitnih jezov za obrambo pred poplavami – pogosto pa ukrepa šele naknadno, ko škoda že nastane. Z določenimi naravnimi nesrečami smo se srečali že v poglavju o površju, v tem poglavju pa bomo spoznali še tiste, ki so povezane s podnebnimi in vremenskimi dejavniki. Nekatere med njimi smo v tem poglavju že podrobneje obravnavali (na primer tropske ciklone in tornade), tokrat pa bomo pozornost namenili tistim, ki se redno ali vsaj pogosto pojavljajo tudi v Sloveniji – sušam, poplavam, toči, viharjem in drugim podobnim pojavom. S temi izrednimi vremenskimi dogodki so se soočali že naši predniki in niso nujno posledica sodobnih podnebnih sprememb. Vendar pa številni znaki kažejo, da se njihova pogostost in intenzivnost zaradi podnebnih sprememb povečujeta. Med najpogostejše naravne nesreče v Sloveniji – in tudi drugod po svetu – spadajo vremenske ujme, kot so toča, vihar oziroma viharen veter ter pozeba. S temi pojavi se srečujemo vsako leto, pogosto pa povzročijo veliko materialno škodo.
104 | PODNEBJE
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Podoben pojem je podnebna nevtralnost, ki pa ne vključuje le izpustov CO2, ampak izpuste in ponore vseh toplogrednih plinov. Izraz ogljični odtis uporabljamo za ponazoritev količine izpustov toplogrednih plinov (CO2 in drugih), ki jih v okolje oddajajo različne naprave, objekti, izdelki ali ljudje. Merimo ga v tonah ekvivalenta CO2. (S posebnim kalkulatorjem na spletni strani ustanove Umanotera si ga lahko izračunaš tudi za svoje gospodinjstvo.) Pojem zeleni prehod pomeni prehod na nizkoogljično in trajnostno naravnano krožno gospodarstvo, pri katerem zmanjšamo izpuste CO2, ohranjamo naravne vire tudi za zanamce, različni proizvodi pa »krožijo«, tako da jih ponovno uporabljamo ali recikliramo.
Toča nastaja v nevihtnih oblakih in običajno prizadene ozke pasove podolgovate oblike, ki sledijo smeri gibanja nevihte. To pomeni, da lahko v eni vasi močno poškoduje pridelke, avtomobile in strehe, medtem ko sosednja vas ostane povsem nepoškodovana. V skrajnih primerih so zrna toče velika kot kokošja jajca. Možnost nastanka toče obstaja pri skoraj vsakem nevihtnem vremenu, vendar je meteorološke službe še vedno ne morejo natančno napovedati. Kljub temu se lahko pred njo deloma zaščitimo. Za kmetijske pridelke se uporabljajo Zaščitne mreže proti toči na sadovnjaku v Slovenskih goricah posebne zaščitne mreže, za avtomobile pa zaščitne ponjave ali pokrita parkirišča. Vihar oziroma viharni veter je lahko sestavni del neviht ali drugih izrazitejših vremenskih motenj, lahko pa se pojavi tudi ob jasnem, a vetrovnem vremenu. V Sloveniji z močnimi sunki vetra najpogosteje povezujemo burjo na Primorskem, vendar viharni veter pogosto povzroča resno škodo tudi v obpanonskem delu države in drugod, zlasti z odkrivanjem streh in poškodbami objektov. Polom drevja zaradi vetra imenujemo vetrolom. V Posledice vetroloma v bohinjskih gorah Sloveniji lahko ponekod opazimo cela pobočja, ki so ostala brez gozda, saj je veter tam podrl skoraj vsa drevesa. Po odstranitvi podrtega lesa novo drevje še ni zraslo, zato so posledice vetroloma še vedno jasno vidne. Do pojava suše pride zaradi dolgotrajnega pomanjkanja padavin na območjih, ki sicer ne veljajo za trajno suha. V Sloveniji poletna suša najpogosteje prizadene obpanonske in obsredozemske pokrajine. V številnih državah po svetu se proti suši uspešno borijo z namakalnimi sistemi, ki omogočajo zalivanje kmetijskih površin v času pomanjkanja naravne vlage. V Sloveniji teh sistemov skoraj nimamo, zato so posledice suše v kmetijstvu pri nas pogosto izrazitejše. Dolgotrajne suše so tudi pogost vzrok za gozdne požare, ki v sredozemskih državah pogosto opustošijo obsežna gozdnata območja. Te države se proti požarom borijo z različnimi preventivnimi ukrepi – predvsem s stalnim nadzorom terena in z ustvarjanjem golih zaščitnih pasov, ki preprečujejo oziroma upočasnjujejo širjenje ognja. Z izrazom pozeba označujemo poškodbe ali uničenje rastlin zaradi nizkih temperatur, na primer poškodbe sadnega drevja med spomladanskim cvetenjem. Podoben pojav je zmrzal, ki nastane, ko se temperatura spusti pod ledišče in voda zamrzne na površini tal ali na rastlinah. Te se lahko obdajo s tanko ledeno skorjo. Če je ledena obloga na drevju, objektih ali skalovju debelejša, govorimo o žledu. Takrat je teža ledu lahko tolikšna, da pride do lomljenja drevja, kar označujemo kot žledolom. Žled povzroča veliko škodo, zlasti v gozdovih dinarske gorske pregrade, pogosto pa poškoduje tudi sadno drevje, daljnovode in drugo Žled na vejah infrastrukturo. Obilne snežne padavine lahko povzročijo lomljenje vej in dreves pod težo snega, kar imenujemo snegolom. Povsem drugačen pojav pa je snežni plaz, pri katerem se snežna masa nenadoma sproži in zdrsi po pobočju navzdol. Plaz nastane zaradi součinkovanja dovolj strmega pobočja in nestabilnosti znotraj snežne odeje. K njegovi sprožitvi lahko prispeva tudi človek (npr. hoja ali smučanje po plazovitem terenu). Snežni plazovi obstajajo v več oblikah in predstavljajo glavno zimsko nevarnost v gorah – ne le takoj po sneženju, temveč tudi več dni kasneje. Zato morajo obiskovalci gora pozimi nujno uporabljati plazovne žolne, posebne oddajnike, ki omogočajo iskanje v primeru zasutja. V Sloveniji se snežni plazovi praviloma pojavljajo izključno v Alpskih pokrajinah.
PODNEBJE | 105