Ko pomislimo na obliko Zemlje, si običajno predstavljamo, da je popolnoma okrogla. Tak vtis nam dajejo globusi in slike Zemlje iz vesolja. V resnici pa Zemlja ni popolna krogla. Zaradi vrtenja okoli svoje vrtilne osi nastaja centrifugalna sila, ki deluje navzven. Ta sila je najmočnejša na ekvatorju in postopoma slabi proti poloma, kar povzroči, da je Zemlja na ekvatorju rahlo izbočena, na polih pa sploščena. Ta sploščenost pa je razmeroma majhna: razlika med polmerom Zemlje na ekvatorju (6378 km) in polmerom na polih (6357 km) znaša le 21 km. Zemlja kot sploščeni elipsoid in kot geoid Že v 17. stoletju so ugotovili, da ima Zemlja obliko sploščenega elipsoida – telesa, ki je zaradi vrtenja okoli svoje osi nekoliko izbočeno na ekvatorju in sploščeno na polih. Kasnejše meritve so pokazale, da razporeditev sile teže na različnih delih Zemljinega površja ni enaka, zato tudi Zemlja nima povsem pravilne oblike. To nepravilno obliko so poimenovali geoid. Poenostavljeno si lahko geoid predstavljamo kot podaljšano morsko gladino pod celinami, pri čemer je njegova površina povsod pravokotna na lokalno smer sile teže. Ker masa Zemlje ni enakomerno razpoodklon od navpičnice rejena – na primer zaradi gora in gostejših delov Zemljine skorje, ki vplivajo na gravitacijsko polje – so nekateri deli geoida višji, drugi pa nižji od povprečne gladine svetovnega morja. Geoid tako predstavlja model nepravilne oblike morje geoid Zemlje, ki upošteva krajevne razlike v dejansko gravitaciji. Dejanski relief Zemljinega Zemljino sploščeni elipsoid površje površja pa je še bolj nepravilen, saj se ponekod dviga nad nivo geoida, drugod pa sega pod njega. To potrjujejo tudi satelitske meritve. Med drugim so pokazale, da ekvator ni popolna krožnica, temveč je nad Atlantikom in Pacifikom rahlo izbočen. Sploščeni elipsoid, geoid in dejansko Zemljino površje
Naše Osončje
10 | PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA
Če se v jasni noči ozremo v nebo, se nam zdi, da vidimo nešteto zvezd. V resnici pa lahko s prostim očesom, tudi v idealnih razmerah, opazimo največ okoli 5000 zvezd. Poleg njih je občasno mogoče videti tudi pet planetov, ki krožijo okoli našega Sonca. Na prvi pogled so sicer videti kot zvezde, vendar se od njih bistveno razlikujejo. Zvezde oddajajo lastno svetlobo, medtem ko planeti le odbijajo Sončevo svetlobo in so osvetljeni zgolj na strani, obrnjeni proti Soncu. Vsi planeti so neprimerljivo bližje Zemlji kot najbližja zvezda. Sonce je le ena izmed številnih zvezd v vesolju. Okoli njega kroži osem planetov (Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun), med katerimi je Zemlja tretja po oddaljenosti. Sonce, planeti in druga manjša nebesna telesa, ki krožijo okoli njega, sestavljajo naše Osončje ali Sončev sistem. Milijarde zvezd se združujejo v posamezne galaksije, teh pa je v vesolju več kot sto milijard.
Vzporedniki, poldnevniki in stopinjska mreža Na globusih in večini zemljevidov je prikazana mreža črt, ki v naravi dejansko ne obstaja. Gre za vzporednike in poldnevnike, ki se sekajo pravokotno in sestavljajo stopinjsko mrežo. Ta služi za splošno orientacijo na globusu ali zemljevidih. V teoriji bi lahko bilo vzporednikov in poldnevnikov nešteto, v praksi pa pri njihovem označevanju pazijo, da mreža ni pregosta. Položaj posameznih vzporednikov in poldnevnikov določamo s (kotnimi) stopinjami. Na globusih in atlasih so ti običajno označeni na vsakih deset stopinj (npr. 10°, 20°, 30°). Vzporedniki ali paralele so navidezni krogi, ki so med seboj vzporedni, niso pa enako veliki. Njihove ravnine ležijo pravokotno na Zemljino os, ki povezuje severni in južni tečaj. Največji med njimi je ekvator, ki je enako oddaljen od obeh polov in deli Zemljo na severno in južno poloblo. Označujemo ga kot začetni vzporednik. Proti severu in jugu si do obeh polov, ki ležita na 90° severno oziroma južno od ekvatorja, sledijo vse manjši vzporedniki. Med njimi izpostavljamo štiri pomembne: dva povratnika in dva tečajnika. Povratnika sta bližje ekvatorju, tečajnika pa bližje poloma. Severni povratnik leži na 23,5° severno od ekvatorja, južni povratnik pa na 23,5° južno od ekvatorja. Severni tečajnik se nahaja na 66,5° severno od ekvatorja, južni tečajnik pa na 66,5° južno od ekvatorja. Vlogo teh štirih vzporednikov bomo podrobneje spoznali pri obravnavi kroženja Zemlje okoli Sonca. Poldnevniki ali meridiani so navidezni polkrogi, ki obkrožajo Zemljo od severnega do južnega pola. Vsi so enako veliki, vendar se v smeri od ekvatorja proti poloma postopoma približujejo in se na polih stikajo. Poldnevniki se imenujejo zato, ker Sonce v vseh krajih na Zemlji, ki ležijo na istem poldnevniku, sočasno doseže najvišjo točko na nebu, kar pomeni, da je tam poldne. Kot začetni poldnevnik označujemo greenwiški poldnevnik, ki poteka skozi zvezdarno v Greenwichu pri Londonu.
Položaj Zemlje oziroma našega Osončja znotraj Rimske ceste (Galaksije)
80° 70°
90°
60° 50° 40° 30° 60° 50° 40° 30°
20°
10° 20°
10°
0°
10°
50° 60° 20° 30° 40°
100° 90° 80° 70°
10° 20°
30° 40° 50° 60°
Stopinjska mreža 80° 70°
90°
severni pol severni tečajnik
60° 50° 40° 30°
20°
s e ve r n i p o v r a t n i k
10° 0°
e k vato r
10° 20°
j u ž n i p ov ra t n i k 30° 40° 50° 60°
Vzporedniki z ekvatorjem, povratnikoma in severnim tečajnikom severni pol
60° 50° 40° 30°
20°
začetni pold nevnik
D RA ELO ZL VN IČI A CA
Oblika Zemlje in njen položaj v vesolju
A VN A LO ČIC DE AZLI R
Planetarna geografija
položaj Zemlje
Naše Osončje se nahaja v spiralni galaksiji, imenovani Rimska cesta ali preprosto Galaksija. (Če pa besedo galaksija pišemo z malo začetnico, lahko pomeni katero koli galaksijo.) V jasnih nočeh lahko del Rimske ceste opazujemo kot svetlo meglico, ki se razprostira čez nebo. Osončje leži v enem izmed njenih manjših spiralnih krakov, približno dve tretjini poti od središča proti njenemu robu.
10°
0°
10°
50° 60° 20° 30° 40°
100° 90° 80° 70°
Poldnevniki z začetnim poldnevnikom PLANETARNA GEOGRAFIJA, KARTOGRAFIJA IN ORIENTACIJA | 11