Issuu

D RA ELO ZL VN IČI A CA

LAVRA

pred 225 mio. let

NDV

ZIJ

ANA

pred 135 mio. let

Razpadanje praceline Pangee in nastanek današnjih celin po Wegenerju

danes

Na čem temelji teorija o tektoniki plošč K oblikovanju teorije je najprej pripomoglo odkritje znanstvenikov, da so dna oceanov bistveno mlajša, kot so pričakovali, in da naj bi nastala kasneje kot osredja današnjih celin. Ko so opravili sistematične meritve, so na dnu oceanov odkrili več kot 60 000 km dolg sistem srednjeoceanskih hrbtov, ki se v povprečju dviguje kar 3000 m nad oceanskim dnom. Čeprav je večinoma skrit pod morjem, je najdaljši in najizrazitejši »gorski« sistem na Zemlji. Znanstveniki so ugotovili tudi, da se z oddaljevanjem od srednjeoceanskih hrbtov starost oceanskega dna povečuje. Na podlagi tega so prišli do zaključka, da so srednjeoceanski hrbti posebna območja oceanskega dna, ki se počasi razpirajo. Skozi razpoke iz notranjosti Zemlje navzgor prodira magma, ki razmika plošče in zapolnjuje vrzeli. Tako počasi nastaja novo oceansko dno. Znanstvenikom se je takoj zatem postavilo logično vprašanje. Če se oceansko dno vzdolž oceanskih hrbtov vsako leto poveča za nekaj centimetrov, zakaj se potem ne poveča celotna površina Zemljine skorje? Sledil je lahko le en logičen odgovor. Očitno se mora skorja nekje drugje krčiti ali kako drugače »izginiti«. Ravno to pa se dogaja na območjih globokomorskih jarkov, ki ležijo na robovih oceanov. Tam se oceansko dno upogne in podriva pod kontinentalne litosferske plošče. Pod določenim kotom (40–60°) tone v globino in se počasi raztali v astenosferi.

A VN A LO ČIC DE AZLI R

med afriško in južnoameriško obalo, ampak tudi na podobno geološko sestavo in razširjenost fosilov na obeh straneh Atlantika. Zanj je bila prav prisotnost enakih fosilov najtrdnejši dokaz, da sta bili celini nekoč združeni. Poznejša raziskovanja oceanskega dna v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so dala številne odgovore na vprašanja, na katera Wegener še ni znal odgovoriti. Nastala je teorija o tektoniki plošč, ki jo danes priznavajo po vsem svetu in je glede na pomembnost primerljiva z razvojnim naukom pri biologiji. Z njeno pomočjo lahko pojasnimo številna ključna dogajanja na Zemljinem površju in pod njim, kot so premikanje celin, nastajanje gorovij, vulkani, potresi in podobno.

Tako smo prišli do stalnega krogotoka: oceansko dno se na območju srednjeoceanskih hrbtov zaradi podmorskih izlivov lave neprestano »rojeva« na novo, nato pa počasi potuje vedno bolj stran od mesta nastanka, dokler v globokomorskih jarkih končno ne potone pod drugo litosfersko ploščo in se raztali nazaj v magmo. Prav toliko »površja« Zemlje, kot ga vsako leto nastane na novo, ga letno tudi izgine v njeno notranjost. Srednjeoceanski hrbti in globokomorski jarki so meje oz. stiki med različnimi litosferskimi ploščami. Te stike imenujemo tudi »šivi« in niso vedno tako izraziti kot v opisanih primerih. Stikata se namreč lahko dve oceanski plošči, oceanska plošča s kontinentalno ali pa dve kontinentalni plošči. Ob teh stikih se pojavlja velika večina potresov in aktivnih vulkanov ali ognjenikov na svetu. Shematski prerez glavnih litosferskih plošč na Zemlji (od 30° s. g. š. do 30° j. g. š.) Zemlja torej ni nekaj negibnega, tako njeno površje kot notranjost sta v stalnem gibanju. Litosferske plošče se pri pogrezanju v določeni globini Zemljinega plašča raztalijo in se potem počasi gibljejo v zaključenem krogotoku, ki ga lahko primerjamo s kroženjem vode pri kuhanju v loncu. Segreta voda na sredini lonca se najprej dviguje do površja, nato se razteka do roba lonca, se ohlaja in ob robu lonca počasi tone do dna, kjer se krogotok začenja znova. Kroženje vode pri kuhanju v loncu (levo) in kroženje kamnin na Zemlji Podobno se dogaja tudi s kamninami, ki se (tako (desno) kot kovine) pri visokih temperaturah zmehčajo in raztalijo. Zato se lahko počasi gibljejo v opisani smeri. V določenem času se dna oceanov tako obnovijo. Vse to dogajanje pa mora imeti stalen vir energije, brez katerega bi vse mirovalo. Ta vir je razpadanje radioaktivnih elementov v notranjosti Zemlje.

Trije načini stikanja litosferskih plošč Prvi način je razmikanje dveh plošč. V nastalo razpoko prodira magma, ki počasi »gradi« srednjeoceanski hrbet. Verjetno najbolj znan primer je Srednjeatlantski hrbet. Oceansko dno se vzdolž njega letno v povprečju razmakne za 2,5 cm. To pomeni, da se širina Atlantskega oceana vsako leto poveča za 2,5 cm oz. da je Amerika vsako leto za toliko bolj oddaljena od Evrope in Afrike.

Razmikanje dveh plošč na primeru Srednjeatlantskega hrbta

Kje je nastal prvi parlament na svetu? srednjeoceanski hrbet

globokomorski jarek

Otok Islandija je edinstven naravni laboratorij za opazovanje učinkov divergentnih stikov, saj leži na območju Srednjeatlantskega hrbta. Tu se sredi otoka stikata Severnoameriška in Evrazijska plošča, pri čemer se prva odmika proti zahodu, druga pa proti vzhodu. Otok se zato počasi deli na dve polovici, ki se počasi raztegujeta v smeri zahod–vzhod, nastale vrzeli pa zapolnjuje lava. Na območju razmikanja in v njegovi okolici tako vlada živahna vulkanska in potresna dejavnost. V nasprotju z drugimi deli Srednjeatlantskega hrbta, potopljenimi pod morje, razmikanje na Islandiji poteka na kopnem. Tega dogajanja Razpoka v strjeni lavi, v kateri so ustanovili prvi parlament na svetu. verjetno nikjer drugje na svetu ne moremo spremljati tako »v živo«. Bolj ko se približujemo območju razmikanja, to je »šivu«, več manjših skalnih razpok, vzporednih s smerjo »šiva«, opazimo na površju. Samo območje razmikanja pa najlepše simbolizira velika razpoka v Thingvellirju, ki ni prav daleč od glavnega mesta Reykjavika. Obiskovalec ima v njej resnično občutek, da stoji točno na meji med dvema litosferskima ploščama. Islandci so v njej kar na prostem ustanovili prvi parlament na svetu.

Stalni krogotok litosferskih plošč in različni načini njihovega stikanja 32 | ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE

ZGRADBA ZEMLJE IN NJENO POVRŠJE | 33