1. S ogovorca prepričujemo tako, da mu navajamo dokaze o tem, – da nekaj zares želimo izvedeti in da ne bo nikomur škodoval, če nam bo to povedal; – da je njegov odziv pomanjkljiv ali ni prepričljiv (npr. vsebuje napačne oz. neresnične podatke); – da imamo prav mi, ne pa on, ki nam nasprotuje (npr. da je predlagano dejanje zanj koristno), ipd.
POGOVARJANJE
Naše prepričevanje sogovorca je lahko uspešno ali ne. Uspešno je, če nam sogovorec končno prepričljivo odgovori na vprašanje oz. če opravi predlagano dejanje. Neuspešno pa je, če nam še vedno noče ustrezno odgovoriti oz. nam še vedno nasprotuje. Tedaj ostanemo vsak na svojem bregu in končamo pogovor.
NA
POGOVARJANJE = dvosmerno ustno sporazumevanje
sogovorca
drugi se odzove
DE
LO V
prvi izreče pobudo
dvogovorno besedilo = pogovor sestoji iz replik
pobudna replika
odzivna replika – pomensko povezana s pobudno repliko – krajša in skladenjsko nepopolna
Za razmislek o zgradbi pogovora rešite 2. nalogo na str. 133 in 3. nalogo na str. 134.
Ljudje se začnemo pogovarjati z nekim namenom – npr. zato, da bi nam sogovorec povedal to, kar ga vprašamo, ali da bi naredil to, kar mu predlagamo. Če se sogovorec odzove po naših pričakovanjih (npr. ustrezno odgovori na vprašanje ali opravi predlagano dejanje), po navadi nadaljujemo pogovor z novimi vprašanji ali z novimi predlogi. Če pa se ne odzove po naših pričakovanjih (npr. molči, ali nam odgovori pomanjkljivo oz. neprepričljivo, ali nam nasprotuje), imamo na izbiro tri možnosti: pustimo ga pri miru (in tako končamo pogovor, še preden se je zares začel), ga prepričujemo ali se z njim pogajamo.
A
ČIC
ZLI
Glede na namen in odziv obeh sogovorcev ločimo tri vrste pogovarjanja: raziskovanje, prepričevanje in pogajanje. Primer raziskovalnega pogovora je intervju; primer prepričevalnega pogovora je pogovor med smučarskim učiteljem in tečajnikom; primer pogajalnega pogovora pa je mediacija med sprtima sošolcema. V vsakdanjem življenju je pogosta še ena vrsta pogovarjanja: povezovanje. Primer povezovalnega (oz. priložnostnega) pogovora je pogovor med vožnjo v dvigalu. – Povezovalne izraze (kot so npr. pozdravi, zahvala) po navadi uporabimo tudi na začetku in koncu vseh vrst pogovorov.
RA
RA
Sogovorca tvorita dvogovorno (dialoško) besedilo, tj. pogovor. Pogovor sestoji iz replik oz. pogovornih menjav. Replike so pobudne ali odzivne (prim. vprašanje in odgovor). Vsaki pobudni repliki načeloma sledi odzivna replika (npr. vprašanju sledi odgovor). Odzivna replika je s predhodno pobudno repliko pomensko povezana (npr. odgovor se navezuje na vprašanje) ter je krajša in skladenjsko nepopolna, ker odzivni sogovorec po navadi ne ponovi nobenega podatka iz pobudne replike, temveč izreče samo novi/neznani podatek (npr. Kako ti je ime? – Ana.; ne: *Ime mi je Ana.)
Pogajanje se konča uspešno, če s sogovorcem sklenemo dogovor. Lahko pa se zgodi, da vsak sogovorec še naprej vztraja pri svoji odločitvi, zato ne pridemo do skupne rešitve. Tedaj pravimo, da je bilo pogajanje neuspešno.
Za razmislek o teh vrstah pogovorov rešite 4., 5. in 6. nalogo na str. 134 in 135. Pogovarjanje večinoma poteka v zasebnih okoliščinah – to pomeni, da se pogovarjata dva človeka (npr. oče in sin, profesorica in dijakov oče), ki sta v osebnem, telefonskem ali elektronskem stiku. Sogovorca se lahko pogovarjata tudi pred javnostjo (npr. intervju po radiu, televiziji ali spletu).
NA
ZLI
Pri pogovarjanju navadno sodelujeta dve osebi, ki se v osebnem, telefonskem ali elektronskem stiku izmenjujeta v vlogi govorca in poslušalca; imenujemo ju sogovorca. Po navadi je tako, da prvi sogovorec da pobudo (npr. kaj vpraša), drugi pa se na njegovo pobudo odzove (npr. odgovori na vprašanje).
Glede na vrsto družbenega razmerja med sogovorcema je pogovarjanje neuradno (če sta sogovorca družbeno enakovredna, npr. oče in sin) ali uradno (če sogovorca nista družbeno enakovredna, npr. profesorica in dijakov oče). Družbeno neenakovredna sogovorca se pozdravita, ogovorita in poslovita drugače kot družbeno enakovredna sogovorca, se vikata (namesto tikata) in svoj pogovorni jezik ali narečje približujeta knjižnemu.
LO V
Pogovarjanje je za večino ljudi najpogostejša sporazumevalna dejavnost, saj se pogovarjamo doma, v šoli, v službi, v trgovini, pri zdravniku, na vlaku, na igrišču …
2. Za pogajanje s sogovorcem se odločimo, kadar ne želimo prekiniti odnosa z njim in želimo še naprej sodelovati z njim. Zato sogovorca najprej spodbudimo, da naj nam pove, zakaj se izmika našemu vprašanju oz. zakaj nam nasprotuje. Nato pozorno poslušamo njegove razloge in se z njim pogovarjamo o tem, kaj pa bi nam le lahko odgovoril oz. s katerim predlogom bi se lahko strinjal. Tako skušamo doseči sporazum/dogovor. Med pogajanjem mora vsak sogovorec malo popustiti in ne sme misliti le na svoje interese, temveč mora upoštevati interese obeh.
DOBRO JE VEDETI
Na neuradni pogovor se po navadi ne pripravimo, na uradnega pa se – npr. razmislimo, kaj bomo sogovorca (npr. ravnatelja) vprašali o določeni zadevi in kaj mu bomo o njej povedali, če nas bo kaj vprašal.
DE
ČIC
A
Za razmislek o tem, kaj že veste o pogovarjanju, si oglejte posneti pogovor in odgovorite na vprašanja v 1. nalogi na str. 133.
Pripravimo se tudi na uradni sestanek in na pogovor pred javnostjo. Kot vodje upoštevamo ustaljeni potek sestanka/javnega pogovora: začnemo pogovor, ga vodimo in podeljujemo besedo sogovorcem, skrbimo, da pogovor ne zastane in da se sogovorci držijo teme pogovora, spodbujamo sogovorce h govorjenju, rešujemo spore med njimi ... in končamo pogovor. Medtem ko je jedrna faza uradnega sestanka ali javnega pogovora odvisna od teme, ki se obravnava, pa sta uvodna in zaključna faza v vseh primerih precej podobni – v uvodu vodja pozdravi sogovorce, napove namen sestanka oz. pogovora, njegovo temo, trajanje ipd., na koncu pa povzame, kaj so se dogovorili, oceni pogovor, se zahvali sodelujočim in se poslovi. Kot gostje moramo upoštevati navodila vodje.
Za razmislek o teh vrstah pogovorov rešite 7. nalogo na str. 136. 130
SPORAZUMEVANJE
SPORAZUMEVANJE
131