Namen
SPOROČEVALEC
Kaj vse želite doseči pri osebah, s katerimi se pogovarjate? S katerim namenom poslušate ali berete besedila drugih ljudi?
S KATERIM NAMENOM SPOROČA?
KATERO GOVORNO DEJANJE OPRAVLJA?
S KATERIMI JEZIKOVNIMI PRVINAMI TO DELA?
Da bi naslovnik nekaj vedel.
prikazuje svoje – védenje, – mnenje ali – doživljanje
1) z glagolom – rekanja (npr. obveščam), – vrednotenja (npr. menim) ali – doživljanja (npr. veselim se) oz. s samostalniki iz teh glagolov (npr. obvestilo, mnenje, veselje), 2) tudi kako drugače, npr. – z navajanjem dejstev in s padajočo intonacijo (npr. Odhod na ekskurzijo bo ob 7. uri.), – z vrednotenjskim pridevnikom ali prislovom (npr. zanimiv, zabavno), – s čustveno zaznamovanimi besedami ali povedmi (npr. Vau, ekskurzija!)
Da bi mu naslovnik nekaj verjel.
zagotavlja
Da bi mu naslovnik nekaj sporočil.
sprašuje
RA
Namen najpogosteje izražamo implicitno (pozivamo npr. z velelnikom). Zavedati pa se moramo, da je eksplicitno izrekanje (tj. z glagolom rekanja v 1. osebi sedanjika, npr. svetujem, prosim) vljudnejše in da prejemnik iz njega lažje prepozna sporočevalčev namen.
DE
Navedeno si oglejte v preglednici – v zadnjem stolpcu so naštete tiste jezikovne prvine, s katerimi opravljamo posamezno govorno dejanje. Ne učite se jih na pamet, temveč jih uporabite pri izražanju namena v svojih besedilih pa tudi pri prepoznavanju sporočevalčevega namena v besedilih.
A
poziva
LO V
LO V
Sporočevalec torej izraža svoj namen odkrito/neposredno, in sicer: 1) eksplicitno, tj. z določenim glagolom rekanja v 1. osebi sedanjika (npr. svetujem) oz. s samostalnikom, tvorjenim iz njega (nasvet), ali 2) implicitno, npr. z velelnikom (prijavite se).
Da bi naslovnik nekaj naredil.
Da bi naslovnik ostal v stiku z njim.
se povezuje – pozdravi, izrazi svojo hvaležnost, obžalovanje, priznanje, sočutje, lepe želje …
1) s poizvedovalnim glagolom rekanja (npr. sprašujem) oz. s samostalnikom iz njega (npr. vprašanje), 2) z vprašalnico (npr. kaj) ali z rastočo intonacijo (npr. Si se že prijavila na ekskurzijo?) 1) s pozivnim glagolom rekanja (npr. svetujem) oz. s samostalnikom iz njega (npr. nasvet), 2) z velelnikom (npr. prijavite se) 1) s povezovalnim glagolom rekanja (npr. pozdravljam) oz. s samostalnikom iz njega (npr. pozdrav), 2) s povezovalnim medmetom (npr. živjo)
Za razmislek o odkritem načinu izrekanja sporočevalčevega namena rešite 2. in 3. nalogo na str. 107.
DE
NA
Sporočevalec opravlja govorno dejanje tako, da izreka določeno jezikovno prvino, npr. naslovnika poziva tako, da uporabi pozivni glagol rekanja v 1. osebi sedanjika (Svetujem vam, da se prijavite na ekskurzijo.) ali velelnik (Prijavite se na ekskurzijo.).
NA
Za razmislek o tem, s katerimi nameni sporočamo, rešite 1. nalogo na str. 107.
ZLI
Kaj želi sporočevalec s tem doseči pri naslovniku? – Naslovniku nekaj prikazuje, da bi tudi on to vedel. – Naslovniku nekaj zagotavlja, da bi mu to verjel. – Naslovnika nekaj sprašuje, da bi mu to sporočil. – Naslovnika k nečemu poziva, da bi to naredil. – Z naslovnikom se povezuje, da bi ostal z njim v stiku.
1) z zagotavljalnim glagolom rekanja (npr. obljubljam) oz. s samostalnikom iz njega (npr. obljuba), 2) z gotovostnim členkom (npr. zagotovo)
RA
ZLI
ČIC
Sporočevalec sporoča z določenim namenom, npr. da bi naslovnik nekaj vedel, verjel ali naredil. Zato opravlja določeno govorno dejanje, in sicer – naslovniku nekaj prikazuje, npr. kaj ve o nekom/nečem (Obveščam vas, da bo odhod na ekskurzijo ob 7. uri.), kaj meni o nekom/nečem (Menim, da bo ekskurzija zanimiva in zabavna.) ali kako doživlja nekoga/nekaj (Vau, ekskurzija!), – naslovniku nekaj zagotavlja (Obljubljam vam, da boste na ekskurziji izvedeli marsikaj zanimivega.), – naslovnika nekaj sprašuje (Sprašujem vas, kaj bi si radi ogledali na ekskurziji.), – naslovnika k nečemu poziva (Svetujem vam, da se prijavite na ekskurzijo.), – se povezuje z naslovnikom (Lepo vas pozdravljam.).
ČIC
A
Sporočevalec in prejemnik se večinoma zavestno odločita za sporazumevanje, in sicer vsak od njiju vstopi v sporazumevanje s svojim namenom.
Sporočevalec včasih izrazi svoj namen prikrito/posredno, tj. tako, da uporabi besedne prvine, ki jih prejemnik ne pričakuje, zato ga s tem nekako zapelje. Če npr. želi, da bi sogovorec zaprl okno, mu lahko reče: Zebe me. Če ga prejemnik razume dobesedno, mu odgovori: Čudno, mene pa ne. (in se s tem osmeši ali doseže humorni učinek). Če pa prejemnik razume prikriti pomen te povedi, zapre okno. Če je prejemnik prikritega načina navajen, mu »pravo« razumevanje ne povzroča težav. Če pa takega načina ni navajen, ima lahko težave z razumevanjem. V takih primerih je namreč za »pravo« razumevanje potrebno poznati in upoštevati tudi okoliščine sporočanja. Prevelika in pogosta prikritost ni vljudna in lahko prejemnika razjezi. Tedaj je pametno uporabiti odkrito možnost.
104
SPORAZUMEVANJE
SPORAZUMEVANJE
105