A
ČIC
ZANIMIVOST
Jezikoslovci so z razčlembo pisave ugotovili, da je dve slovenski besedili zapisal neznani cistercijanec češkega rodu, ki je poiskal zatočišče v stiškem samostanu – v teh dveh besedilih so namreč v zapisu slovenskih glasov in besednih oblik opazni vplivi češkega jezika. Drugi dve slovenski besedili pa je zapisal drug menih, verjetno Čehov učenec. V teh dveh besedilih najdemo posebnosti dolenjskega narečja.
NA
LO V
Stiški rokopis (odlomek), 1. polovica 15. stol.
Poleg zapisov verskih besedil so se iz tega časa ohranili tudi rokopisni zapisi slovenskih besedil za necerkvene obredne priložnosti (npr. prisege mesta Kranja) ter besedil upravne vrste, npr. Černejski/ Čedajski rokopis (darovnice), Škofjeloški rokopis (v njem so zapisana slovenska imena mesecev), Videmski rokopis (z zapisom števnikov v slovenščini). Vsi so iz 15. ali z začetka 16. stoletja. Ob tem ne smemo pozabiti, da se je slovenski jezik uporabljal tudi v ustnih ljudskih umetnostnih besedilih. Zapisani slovenski drobci (npr. posamezne besede, verzi ipd.) pa so ohranjeni celo v besedilih evropskega trubadurskega slovstva, npr. pri Oswaldu Wolkensteinu.
DE
LO V DE
Rateški ali Celovški rokopis (odlomek), 2. polovica 14. stol.
Stiški rokopis vsebuje več verskih besedil, zbranih v latinskem rokopisnem zborniku – štiri od njih so v slovenščini: obrazec splošne spovedi, kitica velikonočne pesmi (Naš gospud), predpridižni klic (Milost ino gnada) in molitev k Mariji (Češčena bodi). Besedila so bila zapisana v prvi polovici 15. stol. po starejših predlogah, prevedenih iz latinščine. Nastala so v samostanu v Stični, hranijo pa jih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Starogorski rokopis je po vsebini soroden Rateškemu/Celovškemu rokopisu – vsebuje očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero. Ta verska besedila je konec 15. stol. zapisal duhovnik v samostanu na Stari gori pri Čedadu. V njih so rahli sledovi raznih narečij (tudi primorskega) in jezikoslovci iz tega sklepajo, da je tudi ta zapis nastal po starejših predlogah, ki so »potovale« iz pokrajine v pokrajino in pri tem deloma sprejemale nekatere narečne prvine prepisovalcev. Starogorski rokopis hranijo v Nadškofijskem arhivu v Vidmu/Udinah v Italiji.
NA
1
Rateški rokopis, ki ga po kraju hrambe imenujemo tudi Celovški, je iz druge polovice 14. stol. Izvira iz cerkve sv. Tomaža v Ratečah na Gorenjskem. Vsebuje tri verska besedila: očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero. V njih se prepletajo gorenjske in koroške narečne posebnosti.
RA
RA
2
ZLI
Oglejte si rokopisna besedila, ki so nastala po Brižinskih spomenikih, in povejte, kaj veste o teh besedilih in o okoliščinah, v katerih so nastala.
Iz tega časa so znani trije rokopisi z verskimi besedili: Rateški rokopis, Stiški rokopis in Starogorski rokopis.
ZLI
ČIC
A
NASLEDNJA ROKOPISNA BESEDILA V SLOVENSKEM JEZIKU (14. IN 15. STOL.)
Brižinskim spomenikom so sledili drugi rokopisi, in to ne samo z versko vsebino, temveč tudi s posvetno. Nekaj se jih je ohranilo do danes – ti so nastajali od druge polovice 14. stol. dalje. Zanje je značilno, da so napisani v drugi pisavi kot Brižinski spomeniki (tj. v gotici, ki se je razvila iz karolinške minuskule) in da že izpričujejo narečno razcepljenost slovenskega jezika.
Starogorski rokopis (odlomek), konec 15. stol. 144
ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA
ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA
145