Indoevropski prajezik se je s preseljevanjem ljudstev iz pradomovine razširil proti Indiji, Mali Aziji in zahodni Evropi. Posamezna plemena so v novih deželah izgubila stik med seboj, zato se je indoevropski prajezik začel cepiti na več jezikov – eden od tako nastalih jezikov je bila tudi praslovanščina oz. slovanski prajezik, neposredni prednik slovanskih jezikov.
MO Donava
Linz
RA
V S
Dunaj
A OM
R
D
So ča
I
NI
Čedad Oglej
Gorica Trst
Blatno jezero
Dr av a Ptuj
Ljubljana
Mu ra
Blatenski Kostel
Legenda naselitveno območje alpskih Slovanov od konca 6. do začetka 9. stoletja Zagreb meje današnjega I slovenskega AT etičnega ozemlja RV
H
Reka
današnja državna meja
0
20
40
60
80
100 km © ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika
1000 km
© ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika
NA
razširjenost praslovanščine razširjenost slovanskih jezikov 500
Celje
Sava
I
ZLI Maribor
A
R
Praslovanska govorica alpskih slovanskih priseljencev se je počasi spreminjala, se oddaljevala od praslovanščine in dobivala čedalje več potez novega jezika. Ohranila pa je nekaj značilnosti praslovanščine, npr. dvojino. V Brižinskih spomenikih (prvih ohranjenih rokopisih v slovenskem jeziku – iz 10. stoletja) je nekaj posebnosti, ki že kažejo na jezikovni razvoj v slovenščino, in to je dokaz, da gre že za zapis zgodnjega slovenskega jezika, ne več praslovanskega.
LO V
Legenda
0
A
A B B
I
DE
DE
O
AN
Ob prihodu v Alpe in na Kras so še govorili praslovanski jezik. To so znanstveniki dokazali z načinom prevzemanja imen krajev in rek (npr. Ptuj, Celje, Logatec, Sava, Soča, Drava ipd.) – ta imena so namreč prevzeli od staroselcev (predvsem romaniziranih Ilirov in Keltov) in jih prilagodili praslovanskim glasovom.
Oglejmo si nekaj lastnosti praslovanščine, ki jih sodobna slovenščina sicer ne pozna, a so se ohranile v nekaterih slovanskih jezikih: – trd in mehčan izgovor soglasnikov, npr. l, t, p : l', t', p' – ohranjeno v ruščini; – zakon o odprtih zlogih (vsak zlog se je moral končati na samoglasnik, npr. otЪ cЪ /otec/); – dva različna polglasnika: trdi, imenovani jor (Ъ, npr. živЪ), in mehki, imenovani jer (b, npr. potb) – ohranjeno v ruščini; – dolgi ĕ, imenovan jat (npr. dĕdЪ) – ohranjeno v češčini; – nosna samoglasnika ę (npr. pęta) in ǫ (npr. rǫka) – ohranjeno v poljščini; – dva različna i-ja (mehki i in trdi y) – ohranjeno v poljščini, ruščini in češčini.
ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA
G
JAD RAN SKO MORJE
ČRN O MORJE
SREDOZ EMSKO MORJE
Gospa Sveta
B
Raba
RA
ZLI
R
ZANIMIVOST
134
N
OV
ČIC
V
A
R
C
A ČIC LO V
NA
ATLANTSKI OCEAN
O
iža An
Zilja
BALTSKO MORJE
RA
SEVERNO MORJE
A
SL
Nežidersko jezero
Salzburg
Gradec
L
KI
Bratislava
I
Praslovanščina se je razvila na ozemlju med Baltskim in Črnim morjem, tj. v porečjih Dnepra, Dnestra in Visle. Domneva se, da se je njen razvoj začel med 7. in 5. stoletjem pr. n. št. Pisnih sledov o njej ni – primerjalni jezikoslovci so jo deloma obnovili na podlagi današnje sorodnosti med slovanskimi jeziki in na podlagi najstarejših zapisov v slovanskih jezikih.
Praslovanska plemena so se v 5. ali na začetku 6. stoletja začela seliti iz svoje pradomovine proti vzhodu, zahodu in jugu. Na današnje slovensko ozemlje so se v 2. polovici 6. stoletja priselili predniki Slovencev, t. i. Alpski Slovani. V 9. stoletju so bili naseljeni v Vzhodnih Alpah (na vzhodu do Dunaja in na zahodu do Salzburga), na Krasu in v delu Panonske nižine (do Blatnega jezera); na zahodu so mejili z Bavarci in Romani, na vzhodu pa z drugimi Slovani (predniki Hrvatov) in z Obri.
ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA
135