Kot vemo, je učinkovitost sporočanja odvisna od vrste dejavnikov, npr. od naše dobre priprave, od upoštevanja načel uspešnega sporočanja ipd. Med ustnim sporočanjem pa je zelo pomembno tudi to, da se zavedamo vpliva, ki ga ima na poslušalca izgovarjanje besed in besedila – in zato upoštevamo pravila za knjižno izgovarjanje besed in besedil. Ta določa posebna jezikoslovna veda, imenovana pravorečje (ortoepija). Za razmislek o tem, kaj preučuje pravorečje, rešite 1. nalogo na str. 91.
NA
RA
Za utrjevanje znanja, pridobljenega v prejšnjem podpoglavju, rešite 2., 3., 4. in 5. nalogo na str. 91–93.
hitrost
register
A ČIC
Ker se poved pogosto členi na manjše dele (npr. na stavke), ima vsak njen del svoj tonski potek – torej ima taka poved več intonacijskih členov in poleg končne intonacije tudi nekončno intonacijo. Nekončna intonacija je padajoča ali rastoča. DOBRO JE VEDETI
Končno intonacijo pisno zaznamujemo s končnim ločilom, in sicer padajočo načeloma s piko, le v K-/Č-vprašalnih povedih z vprašajem. Rastočo intonacijo zaznamujemo z vprašajem, vzklično pa s klicajem.
barva
LO V
Za razmislek o intonaciji rešite 7., 8. in 9. nalogo na str. 93 in 94.
PREMORI
Govorjeno besedilo ni nepretrgana veriga, temveč ga sporočevalec s premori členi na smiselne pomenske enote. Členjenost besedila s premori je zelo pomembna, ker dela besedilo jasno in pregledno.
DE
LO V
DE
ZVOČNE PRVINE IZGOVORJENIH BESEDIL
premori
S padajočo končno intonacijo se končujejo pripovedne in velelne povedi ter tiste vprašalne povedi, ki se začnejo z vprašalnim zaimkom, npr. Kdo …? Čemu …? (to so t. i. K-/Č-vprašanja). Z rastočo končno intonacijo se končujejo tiste vprašalne povedi, ki se začnejo z vprašalnico Ali (lahko izpuščeno) in od poslušalca pričakujejo, da se bo odločil z da ali ne (to so t. i. DA-/NE-vprašanja). Kadar pa povedi katere koli vrste izgovorimo s čustveno zavzetostjo, dobijo vzklično končno intonacijo.
Nekončno intonacijo zaznamujemo z nekončnim ločilom – in sicer najpogosteje z vejico, včasih pa s podpičjem, dvopičjem ali pomišljajem.
V tem podpoglavju bomo obravnavali predvsem knjižno izreko besedil. Pri ustnem sporočanju namreč po navadi ne izgovarjamo le posameznih besed, temveč te povezujemo v večje enote (npr. v besedne zveze, stavke, povedi, besedila). Med izgovarjanjem teh večjih enot moramo paziti na to, da njihovih delov ne izgovarjamo enolično (npr. enako glasno, enako visoko, enako hitro ...). Zato uporabljamo zvočne spremljevalce govorjenja – ti so: poudarek, intonacija, premori, hitrost, register in barva.
intonacija
Vseh besed v povedi ne izgovarjamo na isti tonski višini – pač pa je beseda na koncu povedi izgovorjena nižje ali višje kot beseda na začetku povedi. Zato ima poved značilen tonski potek oz. intonacijo. ali rastoča . Intonacija na koncu povedi oz. končna intonacija je lahko padajoča
ZLI
Od narečja ali pogovornega jezika, iz katerega izhajamo, je torej odvisno, kolikšen trud bomo morali vložiti v obvladovanje knjižne izreke besed in kako dobro jo bomo obvladali. Kadar smo v dvomih, se o knjižnem izgovoru dane besede lahko poučimo v slovarjih, npr. v Šolskem slovarju slovenskega jezika na portalu Franček, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ali v eSSKJ, ki vsebuje tudi zvočne posnetke iztočnic, vendar zaenkrat še ne vseh, ker je še v nastajanju (dostopen je na portalu Fran). O splošnih značilnostih knjižne izreke slovenskih besed (tj. o knjižnih glasovih, naglasu in trajanju) smo podrobneje govorili v prejšnjem podpoglavju.
INTONACIJA
RA
Težave imamo lahko tudi z izgovarjanjem knjižnih samoglasnikov, še posebej ozkega e, širokega e in polglasnika ter ozkega o in širokega o – nekatera narečja (npr. štajerska in primorska) namreč ne poznajo ozkega e in širokega e, temveč imajo samo široki e ali imajo namesto ozkega e dvoglasnik e, ne poznajo polglasnika (npr. štajerska in rovtarska narečja) itd.
Za razmislek o poudarku rešite 6. nalogo na str. 93.
NA
A
ČIC
ZLI
Veliko težav imamo s knjižnim naglaševanjem besed. Naglasno mesto je namreč v marsikaterem narečju pogosto drugod kot v knjižnem jeziku (npr. štajersko ótrok, knjižno otròk, rovtarsko govoríl, knjižno govóril). Poleg tega nekatera slovenska narečja ne ločijo dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov, temveč so pri njih naglašeni samoglasniki samo dolgi (npr. štajerska narečja) ali pa samo kratki (npr. rovtarska narečja).
poudarek
Besede v povedi niso vse izgovorjene enako glasno, temveč je ena beseda izgovorjena precej glasneje kot druge; pravimo, da je poudarjena. To, katera beseda je poudarjena, je odvisno od sporočevalca – ta po navadi izgovori glasneje tisto besedo, ki se mu zdi najpomembnejša. Ker v slovenščini po navadi postavimo najpomembnejši podatek na konec povedi, je poudarjena beseda pogosto na koncu povedi. Če sporočevalec poudari v povedi več besed, mu naslovnik težko sledi in ne prepozna najpomembnejšega podatka.
Kot vemo, se tako rekoč vsi ljudje najprej naučimo pogovorni jezik ali narečje in s tem tudi njegov izgovor besed. Zato se pri učenju knjižnega jezika precej ukvarjamo s knjižno izreko besed. DOBRO JE VEDETI
POUDAREK
Govorjeno besedilo je členjeno s premori drugače, kot je zapisano besedilo členjeno s presledki in ločili – v govorjenem besedilu je premorov manj, pogosto pa so tudi tam, kjer v zapisanih besedilih ni ločila (npr. Odtod | so odhajale na pot | vse pomembne odprave.). Premori so različno dolgi: najdaljši so med odstavki, malo krajši med povedmi, še krajši po spremnem stavku premega govora, nato pred dostavki … V prostem govorjenju delamo premore tudi tam, kjer niso predvideni, in sicer zlasti pred tistim delom povedi, na katerega želimo poslušalce še posebej opozoriti, ali če izgubimo "rdečo nit", če smo razburjeni, v zadregi ipd. Za razmislek o premorih rešite 10. nalogo na str. 94.
88
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
89