ZLI
GLASOVI
RA
Glasovi so zvoki, ki jih tvorimo z govorili (npr. z glasilkami, ustno in nosno votlino, ustnicami, zobmi, jezikom, pljuči, trebušno predpono). Zrak, ki ga izdihnemo iz pljuč, pošljemo skozi sapnik in grlo proti ustni votlini. Na tej poti ga lahko prestrezamo z raznimi ovirami (npr. z glasilkami, jezičkom, mehkim in trdim nebom, dlesnijo, jezikom, zobmi, ustnicami) in ga tako preoblikujemo v razne glasove.
A
ČIC
Ko govorimo, povezano izgovarjamo glasove posamezne besede – pri tem samoglasnike v isti besedi izgovarjamo različno glasno in različno dolgo.
Poznavanje splošnih in podrobnejših značilnosti glasov nam – pomaga pri opazovanju in razumevanju otroškega govora ter pri prepoznavanju in odpravljanju govornih napak, – olajša razumevanje, pomnjenje in upoštevanje pravorečnih pravil danega jezika ter razumevanje in presojanje glasovnih in naglasnih sprememb, do katerih pride pri tvorjenju besed (npr. otròk, otročíček) in pri spreminjanju njihove oblike (npr. otròk, o otrócih), – pomaga prepoznati, razumeti in izgovoriti glasove slovenskega knjižnega jezika in glasove tujih jezikov, ki se jih učimo ali s katerimi pridemo v stik.
GLASNIKI SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
ZLI
Na glas preberite besede pesem, preblisk, golob, župan, ovca. Povejte, s katerimi glasovi ste jih izgovorili in kateri od njih so samoglasniki. Nato v vseh besedah podčrtajte naglašeni samoglasnik.
DOBRO JE VEDETI
Poznavanje glasov slovenskega knjižnega jezika je pomembno, ker se tako rekoč vsi ljudje najprej naučimo pogovorni jezik ali narečje in s tem tudi njegov izgovor glasov v besedah. (O splošnih značilnostih slovenskih knjižnih glasov se lahko natančneje poučimo v slovnicah (v poglavju Glasoslovje), o knjižni izreki dane besede pa v slovarjih, npr. v Šolskem slovarju slovenskega jezika na portalu Franček in v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 2 na portalu Fran.)
RA
ČIC
A
GLASOSLOVJE – GLASOVI, NAGLAS IN TRAJANJE
Izgovorno oz. slušno stran jezika preučuje posebna jezikoslovna veda – glasoslovje (fonetika, fonologija). Ta opazuje in opisuje, kje in kako tvorimo glasove (tj. izgovorna ali artikulacijska fonetika), z napravami meri in opisuje slušne značilnosti glasov (tj. slušna ali akustična fonetika) ter teoretično preučuje, kako glasovi vplivajo na pomen posamezne besede (tj. fonologija). O vseh teh lastnostih glasov se lahko poučimo v slovnicah, in sicer v poglavju Glasoslovje.
Najprej si oglejmo t. i. glásnike (foneme). To so tisti glasovi, ki v okviru besed lahko razločujejo pomen (prim. krava – trava – prava; peti – piti – poti; kosa – koza). V slovenskem knjižnem jeziku je 28 glásnikov – od teh je 8 samoglasnikov in 20 soglasnikov.
SLOVENSKI KNJIŽNI GLASNIKI/FONEMI
mehko nebo
DE
nosna votlina
ustnice
NA
trdo nebo
samoglasniki (8)
ustna votl
jezik
i na jeziček glasilke
zobje
ZANIMIVOST
Tvorbe glasov se učimo v prvih letih življenja (s poslušanjem, posnemanjem, preizkušanjem). Zato tistih glasov, ki so izgovorno zahtevnejši (npr. r, s, z, c), otroci sprva ne izgovarjajo tako kot odrasli.
72
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
Knjižnih samoglasnikov je 8 – ti so: – i, u, a, – e (ozki e), ɛ (široki e), ə (polglasnik), – o (ozki o) in ɔ (široki o).
DE
LO V
dlesen
Nekateri avtorji navajajo 29 glasnikov, in sicer dodajajo dž, ki pa se pojavlja le v prevzetih besedah (npr. džungla, imidž, džamija).
LO V
NA
ZANIMIVOST
Vsi so ustni, zveneči in enoglasniški.
soglasniki (20 oz. 21)
KNJIŽNI SAMOGLASNIKI i
u e
ε
ə a
ɔ
o
Za razmislek o slovenskih knjižnih samoglasnikih rešite 1., 2. in 3. nalogo na str. 78.
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
73