Druga skupina glasnikov so soglasniki; teh je v slovenskem knjižnem jeziku 20. Delimo jih na zvočnike in nezvočnike. KNJIŽNI SOGLASNIKI
Premene po zvenečnosti so v slovenščini večinoma izgovorne (glasovne), ne pa tudi pisne. Tako govorimo npr. [noš], pišemo pa nož. Ker nam to lahko pri pisanju povzroča težave, je poznavanje parnih nezvočnikov večkrat zelo koristno.
ZLI
Zvočnikov je 6, in sicer so to: m, n, l, r, v in j. Vsi so zveneči. Pri govorjenju se prilagajajo glasovnemu okolju v posamezni besedi, zato nastajajo njihove glasovne različice oz. variante (prim. izgovor podčrtanega zvočnika v dvojicah besed: siva – siv, Simon – simfonija, Ana – Angela). Zvočnik v ima dve varianti; za obe si oglejmo njuno poimenovanje, položaj v besedi in izgovor:
POIMENOVANJE VARIANTE zobno-ustnični v
IZGOVOR
pred samoglasnikom (voda, siva)
zgornje sekalce položimo na spodnjo ustnico
pred soglasnikom (vzeti, sivka) in pred premorom (siv)
izgovorimo ga z obema ustnicama
NA
dvoustnični
POLOŽAJ V BESEDI
RA
VARIANTI ZVOČNIKA v
A
DOBRO JE VEDETI
Ko govorimo, uporabljamo tudi prevzete besede (npr. tuja lastna imena). Te pogosto vsebujejo glasove, ki jih slovenski knjižni jezik ne pozna (npr. glasove, zapisane s črkami ü, ć, ę, w, n'), zato jih v govoru nadomeščamo s slušno najbližjimi slovenskimi knjižnimi glasovi oz. glasovnimi sklopi (npr. i, č, e, v, nj: München [minhə n], Diklić [diklič] …).
NAGLAS IN TRAJANJE
Najpomembnejši glasovi v slovenskih besedah so samoglasniki – pravimo, da so nosilci zlogov (zato ima beseda toliko zlogov, kolikor ima samoglasnikov) in naglasa besede. Samoglasniki v besedi so izgovorjeni različno močno – nekateri so izgovorjeni glasneje, drugi tiše; prvi so torej naglašeni, drugi pa nenaglašeni, npr. hiša, oko, okno, pravopis. SAMOGLASNIKI V BESEDI
Za razmislek o slovenskih zvočnikih in o variantah zvočnika v rešite 5. in 6. nalogo na str. 79.
nezveneči
b d z ž g
p t s š k f h c č
DE
zveneči
74
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
= izgovorjeni glasneje
ZANIMIVOST
nenaglašeni = izgovorjeni tiše
LO V
KNJIŽNI NEZVOČNIKI
naglašeni
Ponekod na Slovenskem (zlasti v osrednjih narečjih) se namesto t. i. jakostnega naglasa uveljavlja tonemski naglas – to pomeni, da izgovorijo naglašeni samoglasnik tonsko niže ali više od naslednjega samoglasnika v besedi, prim. Naša mâčka se boji sosedovega máčka: v prvi podčrtani besedi je naglašeni samoglasnik višji od naslednjega, v drugi pa je nižji. Tako je izražena pomenska razlika med mačko ž in mačkom m. Tonemski naglas se neobvezno upošteva v knjižni slovenščini in je zaznamovan tudi v SSKJ. Med slovanskimi jeziki poznata tako naglaševanje še hrvaščina in srbščina, med neslovanskimi pa npr. švedščina, norveščina, litovščina in kitajščina.
DE
LO V
Nezvočnikov je 14. Pet jih je zvenečih, devet pa nezvenečih. Tiste nezvočnike, ki se izgovarjajo na istem mestu, le da se pri enih glasilke tresejo, pri drugih pa ne, lahko povežemo v zvenečnostne pare: b – p (ustnični), d – t in z – s (zobni), ž – š (dlesnični) in g – k (mehkonebni). Le f, h, c in č so brez parnega nezvočnika.
ČIC
ČIC
Za razmislek o slovenskih soglasnikih rešite 4. nalogo na str. 78 in 79.
Za razmislek o slovenskih nezvočnikih in o njihovih premenah po zvenečnosti rešite 7., 8. in 9. nalogo na str. 79 in 80.
ZLI
b, d, g, z, ž, p, t, k, s, š, f, c, č, h
RA
m, n, l, r, v, j
NA
nezvočniki
A
zvočniki
Parni nezvočniki se v govoru med seboj premenjujejo po zvenečnosti – to pomeni, – da se zveneči nezvočnik (b, d, z, ž, g), ki stoji na koncu besede ali pred nezvenečim nezvočnikom, zamenja s svojim nezvenečim parom (npr. izgovor d kot [t] v besedah ded in dedka), in – da se nezveneči nezvočnik (p, t, s, š, k) pred zvenečim nezvočnikom zamenja s svojim zvenečim parom (npr. izgovor t kot [d] v besedi svatba).
Besede z enim samoglasnikom so načeloma naglašene (npr. kdó, kám, pès, spòl); nekaj pa jih je brez naglasa – to so t. i. breznaglasnice (npr. in, pa, ter, pred, nad, sem, si, je, jo, ga, mu, ne). Ker breznaglasnice izgovarjamo skupaj z naglašeno besedo na njihovi levi ali desni strani, jim pravimo tudi naslonke (npr. Srečala sem jo pred šolo ). V besedah z dvema ali več samoglasniki je navadno naglašen en samoglasnik. Za to, kateri samoglasnik (tj. prvi, drugi …) je naglašen, v slovenščini ni preprostega pravila – pravimo, da je naglasno mesto v slovenščini prosto (tj. nepredvidljivo), zato se ga govorci naučimo hkrati z besedo.
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
75