ZANIMIVOST
ZANIMIVOST
Naglaševanje besed v slovenskem jeziku je precej drugačno kot v drugih jezikih, npr. v češčini (tam je naglas vedno na prvem samoglasniku) ali v francoščini (tam je naglas vedno na zadnjem).
Kot je znano, v besedah, ki vsebujejo naglašeni polglasnik pred r-jem, polglasnik ni napisan (npr. prt). Po tradiciji je naglasno znamenje napisano na r-ju (ker ne more biti na polglasniku), in sicer je to znamenje ostrivec, čeprav je polglasnik (vedno) kratek (npr. pŕt).
Največ besed v slovenščini ima en naglas, nekaj pa jih ima več (večinoma dva), prim. ávtocésta, pòdpredsédnik, bélo-módro-rdéča. Za razmislek o knjižnem naglaševanju besed rešite 10. in 11. nalogo na str. 80.
kratki
u e
o
ɔ
ε
ε
ə
a
miza ruta repa moka metla voda mati
nič
pes
rep
čop
brat
kup
A
ČIC
kratki
ZVOČNE PRVINE IZGOVORJENIH BESED
u
i
ɔ
NA
a
u
i
V tem podpoglavju smo torej opazovali, katere glasove vsebujejo besede in katere od njih izgovarjamo glasneje ter daljše od ostalih.
ε
ə a
mati
ɔ
glasovi kmalu
starec vile pismo noga
glasniki
LO V DE
Kadar beremo besede z naglasnimi znamenji, naglasimo tisti samoglasnik, nad katerim je zapisano naglasno znamenje. Pri tem upoštevamo naslednje: (ostrivec) nam pove, da je naglašeni samoglasnik dolg (tábla, júha, híša); če je ta samoglasnik e ali o, izvemo še, da je ozek (ténis, tórba);
naglas
trajanje samoglasnikov
soglasniki
LO V
samoglasniki
DE
Naglasa in trajanja v zapisanih besedilih praviloma ne zaznamujemo – razen če je besedilo namenjeno vaji za knjižni izgovor besed ali če gre za besede, ki se ločujejo le v mestu naglasa oz. v trajanju (npr. Na gôri gorí; Fant, ki bi rad postàl igralec, je postál pred gledališčem). Naglas zaznamujemo tudi v pesniških besedilih; tam nam pomaga pri ustreznem ritmičnem branju. V teh primerih uporabljamo t. i. naglasna (razločevalna) znamenja – z njimi zaznamujemo dvoje: mesto naglasa in trajanje naglašenega samoglasnika (tj. ali je kratek ali dolg), pri dolgem naglašenem e in o pa še širino in ožino.
nadglasovni prvini
NA
i
RA
dolgi
nenaglašeni
ZLI
ČIC
ZLI
SAMOGLASNIKI V BESEDI
Kadar besede opremimo z naglasnimi znamenji, ravnamo tako: 1. Najprej določimo mesto naglasa – miza, avto, žena, soba, rumen, ropot, tenis, torba, župan, luknja. 2. Nato presodimo, ali je naglašeni samoglasnik dolg ali kratek, pri dolgem naglašenem e in o pa še, ali je ozek ali širok. 3. Potem izberemo ustrezno naglasno znamenje. – Pri a, i, u izberemo ostrivec (če je glas dolg) – ávto, míza, lúknja oz. krativec (če je glas kratek) – župàn. – Pri e in o izberemo krativec (če je glas kratek) – rumèn, ropòt. Če je glas dolg, pa izberemo ostrivec (če je ozki e/o) – ténis, tórba, oz. strešico (če je široki e/o) – žêna, sôba.
RA
A
DOBRO JE VEDETI
Samoglasniki v besedi se ločijo tudi po trajanju – so dolgi ali kratki, torej traja njihov izgovor daljši ali krajši čas. V slovenskem knjižnem jeziku velja pravilo, da so nenaglašeni samoglasniki vedno kratki, naglašeni samoglasniki pa so dolgi ali kratki – razen ə, ki ni nikoli dolg, ter ozkega e in ozkega o, ki nista nikoli kratka.
naglašeni
Za razmislek o branju besed z naglasnim znamenjem rešite 12. nalogo na str. 81.
zvočniki
nezvočniki
(strešica) stoji samo nad e ali o in nam pove, da je naglašeni e ali o dolg in širok (žêna, sôba); (krativec) nam pove, da je naglašeni samoglasnik kratek (bràt, kùp, rumèn, nìč, stròj, pès).
76
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
GLASOSLOVJE IN PRAVOREČJE
77