∫am
z
s
sakaj
c
z
ptize
š
∫h
Turja∫hkim
ž
sh
shivo
č
zh
hozhem
DE
∫
Znamenja za sičnike (s, z, c) in šumnike (š, ž, č) v bohoričici
128
PRAVOPIS
A ČIC
ZLI
RA
Nato je za nekaj časa spet obveljala bohoričica – to pa je v slovenskem časopisu Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902) čedalje bolj izpodrivala gajica, tj. latinična pisava, imenovana po Ljudevitu Gaju, ki je za hrvaški jezik priredil češko latinico s kljukicami za šumevce (č, ž, č). Gajica je v slovenskih deželah dokončno prevladala okrog l. 1845 in jo pišemo še danes, čeprav je za potrebe slovenščine tudi ta nepopolna. Ker nima nekaterih črk, ki se uporabljajo za zapis hrvaških glasov, ji rečemo tudi slovenica.
LO V
PRIMER
s
Ker sta novi pisavi samo deloma odpravili pomanjkljivosti bohoričice in ker sta bili zaradi mešanja latinice s cirilico tudi estetsko neskladni, sta naleteli na hud odpor – med drugimi sta jima odločno nasprotovala predvsem Matija Čop in France Prešeren. Vnela se je t. i. črkarska pravda, ki se je končala v 30. letih 19. stol. z vladno prepovedjo metelčice in dajnčice.
SLOVENSKA PISAVA
= latinica: karolinška minuskula (ok. l. 1000)
France Prešeren: Turjaška Rozamunda (odlomek)
DE
LO V
Jurij Dalmatin: Biblija (odlomek), 1584
ČRKA
Peter Dajnko: Čelarstvo ali celó novi, kratki, popun navuk čelne reje (odlomek), 1831
NA
NA
RA
Primož Trubar je po izidu svojih prvih dveh knjig opustil izumetničeno gotico ter se odločil za humanistično pisavo (ta je v 15. stol. nastala v renesančni Italiji iz karolinške minuskule). V njej sta bili l. 1555 ponatisnjeni njegovi prvi knjigi, nato pa tiskane vse naslednje. Ker za nekatere slovenske glasove (npr. s, z, c, š, ž, č, v, u, i, j) v humanistični pisavi ni bilo dovolj ustreznih črk, se je odločil za nekoliko poenostavljen nemški način zapisovanja – tega sta kasneje popravila oz. dopolnila njegova sodobnika Sebastijan Krelj in Adam Bohorič, uveljavil pa ga je Jurij Dalmatin. Popravljena in dopolnjena Trubarjeva latinična pisava se imenuje bohoričica. V njej so Slovenci pisali vse do srede 19. stol.
GLAS
Fran Metelko: Učna sestava slovenskega jezika v kraljevstvu Ilirija in v sosednjih deželah (odlomek), 1825
Primož Trubar: Katekizem (odlomek), 1550
ZLI
Drugi Brižinski spomenik (odlomek), prepis s konca 10. stol.
ČIC
A
Že na koncu 18. stol., še zlasti pa v prvi polovici 19. stol. (tj. v času jezikoslovca Jerneja Kopitarja in pesnika Franceta Prešerna) so pisci skušali popraviti bohoričico, in sicer zato, ker ni imela dovolj črk za vse glasove (npr. ni imela posebnih črk za ločevanje ozkega in širokega o, ozkega in širokega e ter polglasnika) in ker je bilo treba glasove š, ž in č pisati z dvema črkama. Slovničarja Fran Metelko in Peter Dajnko sta v 20. letih 19. stol. vsak po svoje skušala odpraviti pomanjkljivosti bohoričice, in sicer tako, da sta sestavila novi pisavi (metelčico oz. dajnčico), ki sta imeli poleg latiničnih črk tudi cirilične (za manjkajoče latinične).
gotica (ok. 1350–1555) humanistična pisava: bohoričica gajica/slovenica (1555–1845) (1845–)
PRAVOPIS
129