USVOJIMO
Vsak sporočevalec si želi, da bi bilo njegovo besedilo verodostojno, razumljivo in zanimivo, naslovnik pa pričakuje, da bo prav takšno.
Besedilo je verodostojno, če so navedeni podatki resnični in jih naslovnik lahko preveri (viri, citiranje). Če npr. na spletni strani zobozdravstvene ordinacije preberemo obvestilo o tem, da bo naslednji teden ordinacija zaradi zdravnikovega dopusta zaprta, bomo takemu obvestilu verjeli. Resničnost novic ter objav v medijih in na družbenih omrežjih preverimo, tako da primerjamo podatke oz. informacije iz raznih virov in jih kritično ovrednotimo.
Besedilo je razumljivo, če mu naslovnik lahko določi temo (o čem govori) in namen (čemu je bilo tvorjeno). Temo in namen sporočevalec pogosto navede v naslovu in to naslovniku močno olajša sprejemanje. Pisci svoja besedila opremijo še z nadnaslovom in s podnaslovom, daljša pa tudi z mednaslovi – tako izpostavijo podteme besedila in povečajo preglednost.
Naslovniku lahko o določeni temi posredujemo manj ali več podatkov. Če jih uredimo smiselno (npr. v določenem zaporedju), bo naslovnik naše besedilo razumel. Razumevanje mu lahko olajšamo tudi s premišljeno rabo nebesednih spremljevalcev pisanja (npr. krepki tisk, poševni tisk, velikost črk, podčrtave, barvno ozadje, fotografije, preglednice, grafikoni, zemljevidi) ali govorjenja (npr. glasnost in hitrost govorjenja, intonacija, stavčni poudarki, kretnje, mimika, drža telesa).
Sporočevalec mora poskrbeti tudi za to, da je besedilo zanimivo. To lahko doseže z raznimi sredstvi (npr. s humornimi vstavki, s slogovno zaznamovanimi besedami, s pesniškim izražanjem). Glavno izrazno sredstvo v besedilu Blefsikon slovenskega pisanja je ironija; ta je za naslovnika gotovo zanimivejša kot suhoparno navajanje jezikovnih pravil.
BESEDILO
VERODOSTOJNO
navedeni podatki so resnični, naslovnik jih lahko preveri
KLJUČNE BESEDE
• verodostojnost
• razumljivost
• zanimivost
RAZUMLJIVO
naslovnik lahko določi temo in namen
ZANIMIVO pritegne naslovnika z načinom, kako govori/piše o temi
