USVOJIMO
Če želi sporočevalec tvoriti besedilo, ki ga bo naslovnik razumel, mora upoštevati okoliščine sporočanja, o katerih smo govorili v prejšnji enoti. Hkrati pa mora sporočevalec, ko tvori besedilo, jasno izraziti svoj namen sporočanja, razmisliti, kdaj se v besedilu lahko razkriva oz. kdaj mora sporočati objektivno, paziti mora na izbiro ustrezne jezikovne zvrsti, tvoriti mora jezikovno in slogovno ustrezno besedilo, izbrati ustrezno besedilno vrsto. Truditi se mora tvoriti verodostojno, razumljivo in zanimivo besedilo. To bomo spoznali v tej enoti.
Sporočamo vedno z določenim namenom. Kadar koga pozdravimo, to naredimo zato, da bi z njim navezali stik ali ohranili dobre odnose. Kadar koga kaj vprašamo, to naredimo zato, da bi nam naslovnik povedal določene podatke. Kadar koga za kaj prosimo, to delamo zato, da bi naslovnik kaj naredil. Svoj namen lahko izrazimo neposredno (npr. Posodi mi zvezek.) ali posredno (npr. Nujno potrebujem ta zvezek.).
Če ga izrazimo neposredno, je verjetneje, da bo naslovnik hitreje in brez dvoumnosti ugotovil, kaj hočemo. To je še zlasti pomembno v uradnih in strokovnih besedilih in tudi v večini javnih besedil.
Namen lahko neposredno izrazimo:
– z glagolom, ki poimenuje govorno dejanje (npr. Zahvaljujem se ti za vabilo. – Obveščam te, da pridem. –Toplo vam priporočam v branje.),
– s samostalnikom ali pridevnikom iz tega glagola (npr. Zahvala – Obvestilo – Priporočilni seznam),
– z nekaterimi drugimi slovničnimi prvinami, npr. z velelnikom (Zagotovo pridi. – Ne zapravi vsega.).
Neposredno izražanje namena je lahko kočljivo, npr. kadar koga k čemu pozivamo z velelnikom (Zapri okno! ), saj obstaja nevarnost, da nas bo naslovnik doživel kot nevljudne.
Posredno izražen namen je za razumevanje po navadi zahtevnejši. Naslovnik mora naš pravi namen razbrati iz okoliščin ali iz sobesedila (npr. povedi A ti misliš, da denar raste na drevesu? ne moremo razumeti, če ne vemo, da je okno kljub mrazu odprto in da to mamo ali očeta moti). V nekaterih okoliščinah je posredno izražanje namena vljudnejše (npr. Ali bi lahko, prosim, zaprl okno?), a če pretiravamo, lahko svojega naslovnika celo užalimo in razjezimo, ker bo naše početje razumel kot slepomišenje ali cinizem (npr. Bi bil tako prijazen, res upam, da ti to ne bo pretežko, bi morda bil pripravljen … ). Posredno izražanje namena je sprejemljivejše pri sporazumevanju z naslovnikom, ki nas pozna (pozna naš humor ali naš način izražanja ironije).
Kako bomo izrazili svoj namen, je torej odvisno od okoliščin sporočanja, predvsem od tega, kdo je naš naslovnik. Da bomo dosegli svoj namen, moramo dobro opazovati naslovnika in se mu prilagajati.
IZRAŽANJE SPOROČEVALČEVEGA NAMENA
NEPOSREDNO
Koliko je ura?
(Ura je 10.15.)
POSREDNO
Ali imaš uro?
(Ura je 10.15.)
Izražanje odnosa do teme –subjektivno in objektivno besedilo
PREDEN ZAČNEMO
• Kako bi razložili, kaj je čustveno razodevanje?
• V katerih besedilih je ustrezno, da se sporočevalec čustveno razodeva?
BERIMO
Kljub napredku glavno breme epidemije HIV nosijo najstnice
Skoraj 98.000 deklic, starih od 10 do 19 let, je bilo na novo okuženih z virusom HIV. To je 1.900 novih okužb vsak teden, opozarja UNICEF v poročilu ob svetovnem dnevu boja proti aidsu.
Skupno število okužb med dekleti, starimi od 10 do 19 let, se je skoraj prepolovilo, s 190.000 na 98.000. Kljub temu pa so imele deklice še vedno več kot dvakrat večje tveganje za okužbo z virusom HIV v primerjavi z dečki. Lani je bilo po vsem svetu 270.000 novih okužb z virusom HIV med otroki in mladostniki, starimi od 0 do 19 let, s čimer se je skupno število otrok in mladih, okuženih z virusom HIV, povzpelo na 2,6 milijona.
Deklice še naprej nosijo glavno breme epidemije virusa HIV. Razlogi za to so med drugim neenakost med spoloma (zaradi česar je deklicam pogosto odvzeta pravica do odločanja o varni spolnosti), revščina (predvsem v skupnostih, ki so oddaljene od zdravstvenih centrov) ter pomanjkanja dostopa do programov za preprečevanje okužb z virusom HIV in programov za spolno in reproduktivno zdravje.
POTEK BOLEZNI
Po primarni okužbi z virusom HIV človek ne zboli takoj
Bolezen je zahrbtna, saj lahko od okužbe do prvih zapletov mine tudi več let. V tem času se okuženi lahko počuti popolnoma zdravega ali pa se pojavljajo le blažji simptomi, ki so nespecifični (podobni gripi) in jim zato, tako bolniki kot zdravniki, večkrat ne posvečajo posebne pozornosti. Kljub temu pa – in to je grozljivo dejstvo – okuženi v svojih telesnih tekočinah prenaša HIV že od okužbe dalje. Akutni sindrom HIV se tako pojavi od 2 do 6 tednov po primarni okužbi in traja nekaj dni do nekaj tednov. Sledi faza, ko se virusi v telesu množijo, a ne povzročajo simptomov. Več let po primarni okužbi (mine lahko od 8 do 10 let) se pri polovici okuženih pojavijo prvi znaki oslabljenega imunskega sistema, podobni znakom akutne faze, ki pa ne minejo. Pridružene so priložnostne okužbe: posebne oblike drisk, pljučnic, posebna obolenja živčevja. Večinoma gre za okužbe, ki jih sicer normalni imunski sistem zatre. Okuženi imajo tudi večje tveganje za pojavljanje nekaterih vrst raka. Preseneča, da mnogi ljudje ne vedo, da z izrazom AIDS opredeljujemo skupek teh bolezni v zadnjem stadiju okužbe z virusom HIV. Poudarjam, ker se mi zdi pomembno vedeti, da se virus HIV ne prenaša pri vsakdanjih stikih (pri bivanju v istih prostorih, s kašljanjem, pri rokovanju, souporabi pribora, na javnih straniščih, v bazenih), zato smo z okuženimi –kljub vsem našim stereotipom in strahovom – lahko prijatelji.
KLJUČNE BESEDE
• tvorjenje besedila
• posredno in neposredno izražanje sporočevalčevega namena
• sredstva za neposredno izražanje