USVOJIMO
Branje je zahtevna in zapletena dejavnost, ki jo usvojimo šele z večletnim učenjem. Najprej urimo tehniko branja in razumevanje prebranega. To dvoje je pogoj za nadaljnje učenje branja. Dober bralec je namreč tisti, ki je zmožen kritičnega branja, tj. razumevanja, primerjanja in vrednotenja raznih umetnostnih in neumetnostnih besedil, ter se zna iz zapisanih besedil tudi učiti.
V vsakdanjem življenju beremo razna besedila; v grobem jih lahko razdelimo na neumetnostna, umetnostna (književna, literarna) in polumetnostna. Kako dobro bomo prebrali določeno besedilo, je odvisno predvsem od tega, s katerim namenom ga bomo brali (za razvedrilo ali zabavo, da se bomo iz njega učili, da v njem poiščemo podatke ipd.), kako dobro se bomo na branje pripravili in katere strategije bomo pri tem uporabili.
NEUMETNOSTNA BESEDILA UMETNOSTNA BESEDILA
Avtor običajno ni umetnik. Avtor je običajno umetnik (pesnik, pripovednik, dramatik), ki izraža svoja čustva, občutja in razmišljanja ter predstavlja podobe iz svoje domišljije.
Sporočevalec posreduje informacije, podatke in dejstva, npr. o aktualnih dogodkih iz vsakdanjega življenja, obvešča o prihajajočih dogodkih, komentiranje dogajanja ipd.; imajo torej praktičen namen.
Težijo k predstavljanju resničnih dejstev in dogodkov.
Imajo estetski učinek; doživljamo jih kot lepa, v nas vzbujajo čustva, občutja, spodbujajo domišljijo in nas vodijo v razmišljanje ter nas duhovno bogatijo.
So bolj ali manj izmišljena s prvinami iz resničnega sveta, da v bralcu vzbudijo občutek verjetnosti. Omejena so na čas, prostor, interes bralcev in aktualnost dogajanja.
Običajno so napisana v nevezani besedi, razdeljena na odstavke, stolpce ipd.
Njihov jezik je običajno enopomenski in ne dopušča različnega razumevanja; poleg besednega jezika so pogosti nebesedni spremljevalci, ki natančneje ponazarjajo podatke, dejstva in dogodke (fotografije, grafikoni, preglednice, zemljevidi ipd.).
Po navadi jih beremo tiho, pri glasnem branju jih estetsko ne oblikujemo.
So neodvisna od kraja in časa nastanka, torej je njihovo sporočilo univerzalno.
Imajo posebno obliko (verze, kitice, poglavja, prizore, dejanja).
Njihov jezik je bogat in večpomenski, tako da dopušča različno razumevanje oziroma interpretacijo; v njih je veliko jezikovno-slogovnih sredstev (npr. ponavljanj, metafor, primer, dialogov in oznak).
Beremo jih s t. i. estetskim ali interpretativnim branjem; z intonacijo, poudarki, barvo glasu in drugimi spremljevalci govorjenja skušamo ustvariti posebno vzdušje ali razločevati osebe v dialogih.
Poznamo pa tudi besedila, ki so po svojem namenu sicer neumetnostna, vsebujejo pa nekaj estetskih potez, zlasti v slogu, ritmu in zgradbi, zato jih imenujemo polumetnostna ali polliterarna. Ta so lahko pa tudi poučna, ker v estetski obliki obveščajo, poučujejo, nudijo znanje ipd. Med tovrstna besedila spadajo npr. eseji, poučne pesnitve, pridige, filozofski spisi, pisma umetnikov in razmišljanja.
Pred branjem besedilo preletimo. Na podlagi tega skušamo napovedati temo besedila in prikličemo svoje predznanje o temi.
Poznamo več bralnih tehnik . Najpogostejše so tri.
1. Informativno branje
Z njim si oblikujemo prvi vtis o besedilu ter o njegovi temi in vsebini. Pri tem besedilo samo preletimo. Med preletom besedila moramo biti pozorni na naslovje (naslov, nadnaslov, podnaslov in mednaslove), ki običajno v nekaj besedah povzema vsebino besedila, na ime avtorja (če ga poznamo, nam lahko napove slog pisanja), na nebesedne spremljevalce pisanja (poudarjene dele besedila, fotografije, grafikone in zemljevide) ter druge dodatke k besedilu (npr. slovarček tujk in neznanih izrazov).
2. Diagonalno branje
Za to tehniko je značilno, da besedilo z očmi preletimo od zgornjega levega kota do spodnjega desnega kota. Namen takega branja je v besedilu odkriti bistvene podatke.
3. Študijsko branje
To je tehnika branja, pri kateri se zelo poglobljeno ukvarjamo z besedilom. Beremo počasi in zbrano, ustavljamo se ob ključnih pojmih, jih podčrtujemo, izpisujemo in urejamo.
Med branjem prilagajamo hitrost branja svojemu namenu in zahtevnosti besedila. Beremo zbrano in ves čas preverjamo, ali razumemo to, kar beremo. V primerjavi s poslušanjem, pri katerem besedilo slišimo le enkrat, lahko zapisano besedilo preberemo večkrat, se vračamo k posameznim delom in preverjamo svoje razumevanje. O zapisanem razmišljamo in podatke povezujemo s svojim predznanjem in pričakovanji. Prepoznavamo tudi bistvene podatke in nove, neznane informacije ter jih ustrezno zaznamujemo (s podčrtovanjem, z barvami) ali izpišemo na poseben list. Lahko uporabimo tudi obrobne razlage (zapiske in opombe napišemo na rob besedila, npr. neznane besede in njihovo razlago, bistvene podatke, vprašanja in opombe). Tako lahko bistveno izboljšamo razumevanje besedila.
Seveda pa ne beremo samo besednega dela besedila, ampak opazujemo tudi nebesedne spremljevalce pisanja, ki so sestavni del besedil. Pisec jih je uporabil zato, da bi usmeril bralca, izboljšal njegovo razumevanje, mu sporočil nove podatke, pritegnil njegovo pozornost in vplival na njegovo doživljanje.
VRSTA NEBESEDNEGA SPREMLJEVALCA VLOGA
različne vrste, velikosti in barve pisave oz. tiska ločijo dele besedila (npr. vprašanja in odgovore, uvodni del od jedra besedila), poudarjajo pomembnejše dele besedila
grafično razporejanje besedila: stolpci, alineje, besedilo v živem robu, črte, ki ločujejo npr. nadnaslove ali mednaslove od ostalega dela besedila
izboljšujejo preglednost preglednice, grafikoni, zemljevidi ponazarjajo posamezne dele besedila ali grafično prikazujejo skupine podatkov in odnose med njimi, izboljšujejo bralčevo razumevanje besedila
fotografije, risbe, karikature pritegnejo bralčevo pozornost, vplivajo na bralčevo doživljanje besedila, izboljšujejo razumevanje, besedilo naredijo bolj živo in zanimivejše
Med branjem se trudimo, da bi besedilo čim bolje razumeli.