BESEDE, KI POTUJEJO SKOZI PROSTOR IN ČAS
pojavili skalorezi (tudi petrogrami ali petroglifi), jamske risbe, ki so poleg stiliziranih upodobitev živali in ljudi vsebovale tudi kroge in druge geometrične oblike, križce, puščice, zvezde … Našli so jih skoraj po vsem svetu. Obstajajo presenetljive podobnosti med petrogrami na različnih kontinentnih.
Med najstarejše primere (proto) pisave spada 16 vdolbenih znakov na želvjem oklepu iz Kitajske, starem skoraj 9.000 let. Znakov še niso razvozlali.
Pri neposrednem stiku sporočamo informacije s pogovorom, z gestami in mimiko. Za sporočanje na daljavo ali za shranjevanje sporočil pa te tehnike ne zadoščajo. Že od najstarejših časov ljudje uporabljamo razne tehnike sporočanja na daljavo, na primer v gorah in na drugih slabše prehodnih območjih na raznih koncih sveta najdemo žvižgalne jezike. Žvižg se sliši dlje od govorjenega jezika – do dva kilometra daleč. Tisti, ki žvižga, oponaša besede, ki bi bile izgovorjene v njegovem jeziku. Zelo staro je tudi sporočanje na daljavo s pomočjo prižiganja ognja ali z dimom, kar se je v obeh Amerikah in v stari Kitajski razvilo v sporočanje s pomočjo dogovorjenih dimnih signalov. Obstaja tudi komunikacija z bobni (izvorno v Afriki in v Kataloniji); v ustreznih razmerah se bobnanje sliši do osem kilometrov daleč. Najpogostejše pa je danes sporazumevanje s pisavo.
Sodobne pisave so se razvile iz raznih tehnik, ki so bile namenjene shranjevanju informacij ali komuniciranju na daljavo. Ljudje jih uporabljamo že zelo dolgo. Stara oblika zapisovanja podatkov je vozlanje ustreznega števila vozlov na vrvici. Južnoameriški quipuji so vrvice, na katere so z zaporedjem določenega števila in določenih vrst vozlov zapisovali pretok dobrin. Indijski vampumi so trakovi iz vrvic, na katere so v določenem zaporedju nanizane kroglice različnih barv. Barve kroglice v povezavi z obliko likov, ki jih predstavljajo, nosijo določeno sporočilo, ki je lahko zaznamovanje pomembnega dogodka ali snubitev.
[Od skale do papirja]
Ne moremo reči z gotovostjo, ali so takšne tehnike obstajale tudi v prazgodovini, ker se niso ohranile do danes. Iz najstarejših časov so se do danes ohranile jamske risbe, geoglifi in skalorezi ter preprosti zapisi v slikovni pisavi.
Jamske risbe, ki jih najdemo na večini kontinentov, najpogosteje predstavljajo velike divje živali, denimo konje in bizone, ali pa obrise človeških rok, včasih predstavljajo tudi ljudi. Najstarejše so stare 30.000 let in več. Geoglifi, velike risbe na tleh, pa po navadi predstavljajo človeške in živalske figure. Naslednji na poti k razvoju sodobne pisave so se okrog 10.000 let pr. n. št.
Med najobstojnejše materiale spadajo v ognju utrjena glina, kamen in kovine. Popisane glinaste ploščice, ki so jih izdelovali z vtiskovanjem znakov v mokro glino, so med najstarejšimi znanimi zapisi na svetu. Najstarejše so nastale v Transilvaniji okrog leta 5.300 pr. n. št., kmalu zatem pa jih srečamo tudi v Egiptu in v Sumeriji. Verjetno so se do danes ohranile zato, ker jih potem, ko so bile zaradi požarov ali pa namerno utrjene v ognju, niso mogli ponovno uporabiti.
Napisi na kamnu – najstarejši so iz južne Mezopotamije – so manj obstojni, ker so kamen pogosto ponovno uporabili kot gradbeni material. Tudi napisi na okrasnih ali uporabnih predmetih, kot so sponke, kovanci ali prstani, so razmeroma redko ohranjeni, ker so kovinske predmete pretopili v kaj drugega.
[Od slik do črk]
Pisava se je razvila na podlagi miselnih procesov, podobnih tistim, ki so pripeljali do komunikacije z dimnimi signali in vozli ali do nastanka jamskih risb. V svojih začetkih so bile pisave slikovne. V slovenščini jim rečemo podobopis ali slikopis. Različne stare kulture po vsem svetu so jih začele uporabljati med 6.000 in 5.000 leti pr. n. št. Najstarejši takšni znaki so še prave risbe, ki jih lahko prepoznamo brez
predhodnega znanja, kasneje pa so stilizirane. Slikovne pisave so protopisave. Niso še prave pisave, saj z njimi še ne zapisujemo glasov in ni treba znati kakšnega konkretnega jezika, da bi razumeli sporočilo. V nekaterih kulturah Afrike, Amerike in Oceanije so še vedno v rabi.
Prvotna preprosta pisava je bila samostojen sistem simbolov za komunikacijo in je šele kasneje sovpadla z govorjenim jezikom. Obstaja več tez o vzgibih, ki so privedli do tega. Med najbolj razširjenimi je teza, da se je pisava razvila iz ekonomskih razlogov (zapis pretoka blaga, dolgov). Prvi napisi v neki pisavi v mnogih primerih predstavljajo števke in matematične simbole, kasneje pa tudi znake, ki pomenijo določeno trgovsko blago ali osebna imena.
Iz protopisave je nastala prava pisava, torej takšna, s katero lahko zapišemo vsako misel, ki je mogoča v nekem jeziku. Prave pisave so začele nastajati šele takrat, ko so za zapisovanje misli začeli uporabljati princip rebusa. V jeziku ljudstva Joruba se besedi efa (šest) in efa (imeti rad) glasita enako, zato fant dekletu, ki mu je všeč, pošlje vrvico z nanizanimi šestimi porcelanskimi školjkami. Če mu dekle vrne osem školjk na vrvici, to pomeni pozitiven odgovor, ker ejo (osem) zveni enako kot ejo (strinjati se).
To, kako zveni tisto, kar predstavlja neki znak slikovne pisave, lahko izkoristimo za zapisovanje pojmov, ki jih sicer ne bi znali izraziti s sliko. Ko so ljudje to ugotovili, so začeli uporabljati logograme – slike, ki lahko po potrebi pomenijo to, kar predstavljajo, ali pa služijo za fonetični (glasovni) zapis. Mnoge pisave so šle skozi fazo zapisovanja z logogrami, a skoraj nobena, razen kitajske, ni ostala na tej stopnji. Za najzgodnejšo pravo pisavo –pisavo, ki dokaj dosledno zapisuje glasove nekega jezika – štejemo sumerske klinopisne in egipčanske hieroglifne zapise.
V začetku tretjega tisočletja pr. n.
št. je bila zamisel o pisavi že široko razširjena po starih civilizacijah. Elamiti v južnem Iranu so neke vrste pisavo razvili sredi tretjega tisočletja, nato pa se je pojavila v dolini reke Ind, pa v današnji Siriji, na Kreti in v Turčiji. Začetek pisave na Kitajskem umeščajo na konec drugega
Posebne številke, ki so jih uporabljali pri nas v Trenti
[Sodobne pisave]
V sodobnih pisavah lahko zapišemo vsako misel, ki jo je moč izraziti v nekem jeziku, in jo lahko tudi preberemo tako, kot v tem jeziku zveni.
Jeziki, ki so prvi začeli uporabljati princip rebusa za zapisovanje besed, so po večini jeziki s kratkimi besedami; mnoge so imele samo po en zlog. Zato so iz logogramov
kmalu nastali silabogrami – znaki, ki so pomenili po en zlog. Prave zlogovne pisave, za katere je značilno, da imajo za vsak zlog poseben znak, so danes redke. Taki sta japonski zlogovni pisavi hiragana in katakana. Hieroglifska pisava je bila logografska, imela pa je tudi znake za vse posamezne glasove egipčanskega jezika. Če so želeli, so svoj jezik lahko zapisovali tudi na način, kot ga uporabljamo danes v latinici, vendar jim očitno ni bilo do tega. Kaže, da je bilo egipčanskim vladarjem ljubše, da je njihova pisava zapletena, da vzbuja spoštovanje in se je ne more naučiti ali je brati kar vsak. Njihov trud pa je bil zaman: nekdo, ki se je naučil brati hieroglife, je ugotovil, da je princip zapisovanja posameznih glasov s posameznimi znaki praktičen in zahteva neprimerno manj učenja. To so bili semitski delavci v Egiptu, ki so nato razvili svojo pisavo po tem zgledu. Prva sodobna pisava je bila soglasniška: imela je znake za soglasnike, samoglasnikov pa niso zapisovali. Soglasniške pisave se še vedno uporabljajo predvsem v arabskem in hebrejskem svetu. Zasluge za to, da so se sodobne pisave razširile po starem svetu, imajo semitski Feničani, ki so bili podjetni trgovci in pomorščaki. Soglasniška pisava, ki so jo Feničani ponesli s seboj, je postala predloga za nastanek sodobnih zahodnih pisav. Pisave, ki so se razvile iz feničanske, so lahko ostale soglasniške ali pa so nabor znakov dopolnili z znaki za samoglasnike in s tem naredili abecedne pisave. Teh pisav se najlaže naučimo, ker lahko glasove posameznega jezika predstavimo z relativno majhnim številom znakov.
[Abecedne pisave]
Abecedna pisava, kakršno uporabljamo danes v večini Evrope, je nastala v Grčiji iz feničanske soglasniške pisave. Grki so tiste feničanske znake, ki jih niso potrebovali, uporabili za zapisovanje samoglasnikov. Abecedne pisave danes so grška in latinična, pa tudi cirilska, armenska, gruzijska – če jih naštejemo le nekaj.