bilten fbs 7 četrtek, 21. oktober 2010
Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si
tekmovalna predstava
Gledališče: raj ali pekel?
Ingmar Bergman
Borštnikovo srečanje ponuja paleto tako tematsko kot stilno različnih predstav, strokovnih pogovorov, bralnih uprizoritev ter takšnih in drugačnih dogodkov. Vrvež festivala se je letos razširil tudi izven mariborskega gledališča in njegove okolice, saj so dogodki razpršeni po različnih koncih centralnega dela mesta. To se je izkazalo za odlično potezo. Posebej živahni so jutranji pogovori o uprizoritvah, ki so v Naskovem dvorcu. Konflikti ter preizpraševanja o smislu eksistence, ki so obravnavani na gledaliških odrih, se pojavljajo tudi na teoretskih dejavnostih. Kot je na primer preizpraševanje o smislu in obstoju dramaturga na sobotnem simpoziju ter trki različnih mnenj o letošnjem izboru tekmovalnih predstav. Vendar to ni negativno, kot je mogoče razumeti, temveč prav nasprotno, saj vzpodbuja razmišljanja ter vzpostavitev novih mnenj. Vendar se sprašujem, kje je zdaj ta rajskost gledališča, o kateri piše kolegica z mariborske Filozofske fakultete v včerajšnjem biltenu (z vsem spoštovanjem do njenega pisanja ter s kančkom zavisti do njenega dojemanja gledališke umetnosti), kje je stanje večne blaženosti in užitka, ki naj bi nam ga ponujala nebesa oz. v tem primeru gledališče. Vse prevečkrat ga gledam kot trdo delo, pri katerem ni zagotovljenega uspeha, kot pehanje za idejami, ki včasih niso izvedljive ali sprejete. Ob spremljanju predstav se srečujem z brutalnimi posilstvi, umori, vojnami, grotesknimi prizori seksualnosti, izgubljenimi ljubeznimi, bolestnim iskanjem duševnega miru ter s podobnimi grozodejstvi, ki so za nameček še oropana srečnega konca. No, takega raja si pa res ne želimo. Seveda pa še vedno obožujem gledališče ter vse užitke, ki jih ponuja: užitek poslušanja zgodbe, užitek znaka, razumevanja in konec koncev tudi identifikacije, užitek občutiti čustva in strasti, ki nam jih je vsakdanje življenje doslej, na srečo ali na žalost, prihranilo. Tereza Gregorič
4 bilten fbs 07
Persona
MIHA FRAS
Pokrovitelji
uvodnik
Ko tišina kriči in je glas ekspliciten indikator (osebne) nesreče Po februarski uprizoritvi Jesenske sonate, katere scenarij in film sta nastala pod prsti kultnega Ingmarja Bergmana, je režiser Janez Pipan pod drobnogled vzel Švedovo Persono. Psihološka drama, premierno uprizorjena v Mini teatru, je močna in emocionalno nabita gledališka izkušnja – gledalec dogajanje na odru nezavedno transformira v lastno izkušnjo. Dva svetova, prvi tih in introvertiran prostor igralke Elizabet Vogler (Polona Juh/ Pia Zemljič), drugi glasen in neposreden niz vseh psihofizičnih dražljajev medicinske sestre Alme (Janja Majzelj), se v svojem bistvu zlijeta v zaključeno entiteto. Poanta osamljenosti, duševnega nemira in obupanosti, četudi (pri Almi) skritih za masko navidezne zaupljivosti in odprte komunikacije, se mojstrsko izriše ob samem koncu predstave, ko zvok motorne žage predirljivo zareže globoko v ušesa in refleksno spodbu-
di k razmišljanju. Oba svetova namreč predisponira Bergmanov srž dotičnega dela: vsak človek, čeravno svet zase, nosi prtljago, je determiniran, običajno – kot v Personi – že v primarni družini, v najzgodnejšem otroštvu. Alma ne zmore presekati meča preteklosti, (v resnici) želi postati mati devetim otrokom, dobra žena in skrbna gospodinja. Igralka hote izgubi glas, umolkne, torej – v smislu odrske prezence – izgubi tudi sebe. Igra svetlobe in senc je igra človeške psihologije, ki na plano pronica ob dvojici diametralno nasprotujočih si žensk, ki z izjemno izpovedno intenco skonstruirata – ob pomoči budnega spremljevalca, obrobnega in diskretno osvetljenega komentatorja dogajanja – (ne)fiktivni gledališki dogodek. Skozi celotno predstavo se nenehno srečujeta in dopolnjujeta in tvorita ubran ter efektiven duet film – gledališče, združita Bergmanovi najljubši umetnosti. Tako je oblikovanje odrske svetlobe analogno filmskemu kadriranju, kot nekakšen kompromis in poklon ustvarjalcu legendarnih scenarijev in filmov (kopica gledaliških režij ga nekako
ni izpustila iz primeža anonimnosti), in zvesto sledi dejstvu, da je Persona, tako kot (skoraj) celoten Bergmanov opus, stičišče fotografije in gledališča. Predstava bazira na moči besede in molka, ki sta ujeta v preigravanje in manipulacijo z lučjo. Izpovedna moč glasne Alme je enaka nememu, a vendarle jasnemu Elizabetinemu reflektiranju sveta. Bergman je črpal iz senc svojega otroštva, Persona črpa iz vseh najbolj skritih človeških občutenj, strahov in bojazni. Nema Elizabet, katere predikat je lahko zgolj še ena izmed številnih igralskih transformacij, igra pač, se na koncu povrne na oder (po svojo novo vlogo), komunikativna Alma pa igra vlogo ekspeditivne medicinske sestre, bodoče matere čete otrok (še naprej). Njuna identiteta je zopet vzpostavljena, vloge so napisane, občinstvo je pred vrati. Vnovični krog eksistenčnih in intimnih vprašanj je ponovno pripravljen za pogon. Se je sploh pametno (truditi) spreminjati? Anita Volčanjšek bilten fbs 07 1