Issuu

Periša Perišić Jaz, Saloma, princesa Judeje

Blažka Gantar Mit o dekletu, ki je ukradlo luno

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

Kratki biografiji režiserja in dramaturga

In memoriam

Ob stoletnici rojstva Judite Hahn-Kreft

Oscar Wilde

Saloma Salomé, 1891 Drama Premiera 10. septembra 2026 na Velikem odru

Prevajalec Primož Vitez Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Miloš Lolić Dramaturg Periša Perišić Kostumografka Jelena Proković Koreografka Veronika Valdés Lektorica Tjaša Pirnar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka kostumografke Saša Stoimenovska Asistentka režiserja Blažka Gantar

Igrajo Saloma Klara Kuk Herod Antipa Matej Puc Herodiada Mirjam Korbar Jokanaan Jernej Gašperin Sirijec Joseph Nzobandora – Jose Tigelin Gaber K. Trseglav Kapadokijec Boris Kerč Nubijec Tomo Tomšič Prvi vojak Matic Žust Šprah AGRFT Drugi vojak Robert Kladnik AGRFT Herodiadin paž Luka Kotnik AGRFT Naaman Džoni Balloni k. g.

Jokanaanovo glavo je izdelal Gregor Lorenci.

Vodja predstave Sanda Žnidarčič Šepetalka Nataša Pevec Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja tehnične ekipe Dimitrij Petek Tonska tehnika Sašo Dragaš in Matija Zajc Osvetljevalca Boštjan Kos in Bogdan Pirjevec Frizerke in maskerke Anja Blagonja, Lara Indigo in Alja Pečelin Garderoberki Angelina Karimović in Helena Žnidaršič Rekviziterji Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen in Ana Johana Scholten Sceno so izdelali Vlado Janc, Matija Mužič in Karmen Jerebic in kostume Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik in Tanja Cirman v delavnicah MGL.

Mestno gledališče ljubljansko Veliki oder

Klara Kuk

Matej Puc, Mirjam Korbar

Tomo Tomšič, Matej Puc, Klara Kuk, Jernej Gašperin, Matic Žust Šprah

Klara Kuk, Matej Puc

Periša Perišić

Jaz, Saloma, princesa Judeje »Človek je najmanj to, kar je, kadar govori v lastnem imenu. Dajte mu masko in povedal vam bo resnico.« — Oscar Wilde

Morda ne obstaja natančnejši ključ oziroma dramaturški uvod za razumevanje Salome, kot je ta pisateljeva maksima med narekovaji. Pri Wildu maska namreč ne skriva, temveč razkriva. Res pa je, da resnica ni nikoli »jasna in enostavna«. Je teatralna, kontradiktorna, stilizirana, polna poz, epigramov, okraskov, kostumov, citatov, parafraz, skratka sloni na ubijalsko duhoviti igri besed, na ironiji, paradoksu in travestiji. Wilde je to razumel že dolgo pred nastankom sodobne teorije identitete: osebnost ni stabilna esenca, temveč persona v neskončnem performansu. Zato je lastno življenje spremenil v umetnino. In zato je postal grožnja za viktorijansko Anglijo. Med nastajanjem predstave smo si prizadevali vrniti Salomo k Wildovemu provokativnemu in grozečemu izvornemu jedru; ne k muzejski dekorativni ilustraciji enega najpomembnejših apostolov dekadence, temveč h kvirovskemu besedilu, ki je nastalo iz trka želje, moči, preroškega zanosa in pogleda. Saloma namreč ni drama o »grehu«. Je drama o družbi, ki panično poskuša nadzorovati željo.

V ozadju drame se izrisuje celotna notranja razpoka Evrope iz obdobja fin de siècle: med protestantsko disciplino in katoliško čutnostjo, med Anglijo in Francijo, med imperialno moralo in dekadentno svobodo, med Johnom Ruskinom in Walterjem Patrom, med etiko in estetiko. Wilde tega razkola ni nikoli razrešil. Estetiziral ga je in umestil v posebne žanrske in jezikovne okvire. Zato je Salomo napisal v francoščini: ne le zaradi izmenjave s simbolisti (Marcel Schwob in Pierre Louÿs) ali formalnih vplivov (Joris-Karl Huysmans), temveč zato ker je francoščina zanj pomenila jezik kozmopolitskega klasicizma, identitetnih svobod, spoja čutnosti in transgresije, ki ga viktorijanska Anglija ni nikoli tolerirala. Za vsem tem se izrisuje tudi senca vpliva njegove matere, Jane Wilde – revolucionarke, pesnice, mitotvorke keltske dediščine, ženske, ki je politiko razumela kot poezijo, poezijo pa kot upor. Wilde je od nje po eni strani prevzel fascinacijo z maskami in subverzivno izumetničenostjo, po drugi

Periša Perišić Jaz, Saloma, princesa Judeje

strani pa s fluidnostjo in teatralnostjo identitete, pa tudi globoko občutljivost do vseh, ki obstajajo izven dovoljenega družbenega okvira: kvirovskih teles, ženske emancipacije, erotične svobode, kultur(al)nih hibridov, tistih, ki se preoblačijo, da bi preživeli. V tem smislu je Saloma morda tudi drama o ljudeh, ki morajo igrati pričakovano verzijo sebe, da bi preživeli. Zato smo z igralci med procesom nenehno prihajali do istega sklepa: na tem dvoru ni nihče nedolžen. Nedolžnost ne preživi. Samo strategija ostaja. In nihče ni tak, kakršen se zdi na prvi pogled. Herod ni svetopisemska karikatura razvratneža, temveč politični akrobat, ki poskuša preživeti navzlic 1) razkolu med pripadniki vladajoče dinastije v Rimu, 2) verskem kaosu v Judeji in regiji, 3) dolgoletnim napetostim v lastni družini. Njegova paranoja ni norost, temveč politični manever spretnega igralca na robu živčnega zloma. Herodiada ni priletna in ljubosumna žena iz melodrame. Geopolitiko vodi iz ozadja, skoraj kot vzhodnjaška sestra dvojčica Avgustove žene, močne patricijke Livije Druzile (spomnimo se le kultne BBC-jeve ekranizacije istoimenskega romana Roberta Gravesa Jaz, Klavdij, v kateri jo je maestralno upodobila Siân Phillips.)

Kaj pa Saloma? Tudi ona kajpak ni razvajena princesa, ki zahteva prerokovo glavo na srebrnem pladnju, ker je bila prvič zavrnjena. Takšna interpretacija se nam je zdela skoraj žaljivo banalna. Na Herodovem dvoru je telo valuta. Pogled je orožje. Erotika je diplomatska strategija. Saloma je odrasla v sistemu, v katerem se identiteta proizvaja performativno, skozi pogled drugih. Ona ve, kako deluje želja in kako manipulacija. Potem pa naleti na Johanaana. Prvič je soočena z nekom, ki zavrača sodelovanje v igri, v kateri je vse, tudi pogled, ekonomska transakcija. Ne baranta. Ne zapeljuje. Ne igra vloge. To je dejavnik, ki jo veliko bolj destabilizira kot sama zavrnitev. Johanaan namreč ne nastopa s pozicije moči, temveč s pozicije zapornika, ki ga obsedajo vizije. Pri Wildu prerok ni moralistični fanatik, ampak človek, v čigar pogledu se časi prepletajo, mešajo, razkrajajo. Preteklost, sedanjost in prihodnost istočasno govorijo skozi njega. Njegov jezik ne pripada več ne politiki ne njemu samemu. Ravno zato je nevaren. Vsi drugi še verjamejo, da lahko z zgodovino upravljajo s pomočjo zavezništev, pretkanih iger moči, seksualnosti, nasilja, Periša Perišić Jaz, Saloma, princesa Judeje

Mirjam Korbar

Džoni Balloni, Matic Žust Šprah, Robert Kladnik

medijskih slik, nadzorovanja narativa. Johanaan čuti, da se je razpad že začel. Med procesom smo posebno pozornost posvetili slovitemu »judovskemu vprašanju« v besedilu. Namesto da bi neskončne razprave med Nazarečani in Judi obravnavali zvesto izvirniku ali kot antropološko posebnost, smo jih predelali in dodelili drugim dramskim likom z dvora – Tigelinu, stražarjem: telesom sistema. Religiozna polemika se je na ta način prelevila v sodobni medijski šum. Današnji svet namreč deluje natanko tako; zaprepadeni in zasuti smo z nenehnim proizvajanjem komentarjev, strahu, propagande, moralne panike, fotografij vojnega razdejanja, algoritemske resnice. Vsi govorijo. Nihče več ne posluša. Zato nas Herodov dvor niti ni spominjal na relikt iz antičnih/svetopisemskih davnin. Videti je bil kot udarna novica, kot naslovnica zgodovine, ki smo ji priča zdaj. Morda se je Saloma ravno zato obdržala.

Temveč zato ker je Wilde med prvimi razumel, da družba najbolj sovraži tiste, ki odklanjajo vlogo, ki jim je bila dodeljena. Morda pa se je ravno zato odločil, da bo svoje najokrutnejše dramsko delo napisal v obliki razkošnega, poetičnega plesa v maskah, ki z razvojem zapleta preraste v danse macabre. Maska pri Wildu namreč nikoli ne skriva resnice. Maska je tisto mesto, v katerem resnica končno spregovori. P. S. Ne smemo pa pozabiti niti na ultimativni wildovski paradoks, niti na dobrodošlo ironijo brez ironične distance; povsem v duhu kampa, ki ga je Wilde obvladal brezhibno. Resnica pri Wildu – in posledično tudi resničnost mask – je namreč vselej arbitrarna, podobno kot je tudi »lepota v očeh opazovalca.« (iz dramaturgovega dnevnika, april–avgust 2026, na relaciji Beograd–Ljubljana) Prevedel Mišo Mićić.

Ne zaradi tančic. Ne zaradi eksotike. Ne zaradi škandalov.

Periša Perišić Jaz, Saloma, princesa Judeje

Joseph Nzobandora - Jose, Luka Kotnik

Blažka Gantar

Mit o dekletu, ki je ukradlo luno Avtorski mit

Herod tisto noč ni ukazal njene smrti. Dolgo je brez besed strmel v njen obraz. Trudil se je, da njegove oči ne bi zahajale k odsekani glavi preroka, ki je počivala pri njenih nogah. V Salominih očeh se je odprlo nekaj neskončnega; vedel je, da je od sedaj naprej nihče več ne more ustaviti. V dvorani je še vedno dišalo po vinu, po zdrobljenem sadju in vosku sveč. Med stebri je prebival gost zrak. Gostje so se razkropili in palača je izgledala kot mesto duhov. Saloma je stala pod vznožjem stopnišča, pokončna, trdna. Strmela je Herodu nazaj v oči, ne da bi enkrat pomežiknila. Luna ji je osvetljevala obraz, Johanaanova kri se ji je že zdavnaj posušila na ustnicah in roke so ji otrdele pod debelo plastjo krvi. Nad Judejo se je že začelo razprostirati sonce. Neusmiljeno je pripekalo že, ko so jo ob zori vojaki odvedli skozi mestna vrata, mimo oljk in kamnitih zidov Judeje, v puščavo. Zemlja, po kateri so hodili, je bila suha in tako močno razpokana, da je nobeno, še tako pričakovano deževje ne bi moglo napojiti. Med kamni se je dvigal prah in veter ga je nosil po poteh in po hišah, kot bi bila njegova naloga zaščititi kraljestvo. Zrak je bil suh in ko je Saloma izginjala med peskom, ni bilo več moč razločiti, ali ni le prikazen. Tista noč je bila jasna kot še nobena noč v Judeji do takrat, a lune ni bilo nikjer. Ni se skrivala za nobenim oblakom, za nobeno hišo, za nobenim drevesom. S svojo svetlobo ni prišla skozi okno pobožat ali pozdravit nobenega prebivalca. Ko je luna izginila, ljudje sprva niso razumeli, kaj manjka. Nebo je bilo še vedno polno

zvezd, poti so bile še vedno iste, a nekaj v širni Judeji se je za vedno spremenilo. Hodila in hodila je medtem Saloma po vročem pesku, ki ji je žgal podplate. A tako kot je sčasoma pozabila na pekoč občutek, tako je pozabila na občutek Johanaanovih ustnic na svojih ustnicah in na občutek, kako jih je počasi zalival hlad, ko je kri odtekala iz njegove glave. Tako je pozabila na njegove besede in na besede Heroda, ki ji je ukazal, da nikoli več ne sme prestopiti praga njegovega kraljestva. Saloma je cele noči opazovala luno, ki jo je na njeni poti vešče spremljala. Včasih je v njej videla obraz, včasih se ji je zdelo, da je narejena iz bleščic in se bo vsak trenutek razblinila. Včasih je opazovala vse njene kraterje, ki so se ji zazdeli podobni brazgotinam in so jo zato začeli tolažiti. Odsevali so Salomine rane in Saloma je odsevala tisočletja luninega bivanja na nebu. Čez čas ni več vedela, ali gleda luno ali sebe. Zgodilo pa se je, da je zaradi odsotnosti lune morje začelo pozabljati svoje meje in se počasi dvigati. Herod je razglasil uradni poziv: tisti, ki najde luno, preden se zgodi velika judejska povodenj, tistemu bo obljubljeno neizmerno bogastvo in blagoslov samega Cezarja. Blažka Gantar Mit o dekletu, ki je ukradlo luno

Trgovci so zapuščali stojnice, ribiči mreže, vojaki meče, matere svoje otroke. Nekateri so odhajali v puščavo z vrvmi, kot da bi bilo mogoče luno ujeti, nekateri z zemljevidi neba, drugi z molitvami. Tretji so odhajali iz samega nemira, ki se je vanje naseljeval vse od noči, ko je nebo ostalo prazno. Popotniki so upali, da bodo luno priklicali nazaj s hvalospevi in lepimi melodijami, a iz dneva v dan se je zdelo, kot da je luna dlje in dlje stran od njih. Nekateri so prisegali, da so ponoči v daljavi videli srebrno svetlobo. Toda ko so ji sledili, so našli samo puščavo. Nihče od njih se ni vrnil z luno, morje pa je jemalo poti, vrtove, hiše, stopnišča. Ljudje so se umikali vedno višje proti palači. Veter je počasi premikal sipine. Drobni delci peska so plesali v vetru, sledi so izginjale, še preden so postale spomin. Saloma ni vedela, koliko časa je že minilo, koliko dni, mesecev, tednov, morda let. Včasih je v daljavi videla ljudi. Prihajali so z obrazi, ožganimi od sonca, in utrujenimi telesi, a je niso opazili. Ona pa je le sedela v puščavi, obsijana z luno, ki jo je s svojim sijem čuvala vsega slabega. »Luna,« je rekla Saloma, »povej mi nekaj. Ko sem tiste noči poljubila Johanaana ... Ali si se obrnila proč?« Luna je samo visela nad Salomo. Ni odgovorila. Nikoli ni odgovarjala. A Saloma je v svojem popotovanju po puščavi že zdavnaj ugotovila, da molk ni odsotnost, ampak le drugačen jezik. Herod je stal na terasi svoje palače in se kesal: »Ko bi le poslušal preroka.« Pod njim ni bilo več kraljestva, le grmada ljudi in kup strahu. Prvič se mu je zazdelo, da se morje ne premika kakor vojska, ki osvaja, ampak da jih je prišlo iskat, ker mu pripadajo. Ko je voda končno dosegla palačo, se je najprej razlezla po marmornih tleh, po katerih so nekoč hodili gostje in služabniki, po tleh, po katerih je nekoč stopicljala Saloma. Herod je strmel v gladino in za trenutek se mu je zazdelo, da v vodi vidi lunin odsev. Vedel je, da je prišel njegov konec, konec njegove rodovine, konec vsega, v kar je verjel. Ko se je voda bližala njegovemu obrazu, ko jo je čutil pod svo-

jim nosom, ko je zaprl svoje oči in pustil, da mu jih zalije voda, je bilo vse, na kar je mislil, Salomin obraz. Judeja je bila izbrisana. Toda morje se ni ustavilo. Počasi je prišlo tudi do roba puščave. Saloma je stala na ogromnem kamnu in opazovala, kako se ji voda približuje. Valovi so se razlivali po pesku in izginjali brez sledu. Zemlja jih je pila pohlepno, globoko vase, kot bi skušala nadomestiti tisočletja žeje v enem samem požirku. In tam, kjer se je voda dotaknila tal, se je začelo prebujati življenje. Iz peska so najprej pokukale tanke zelene niti, ki so se začele prepletati. Postale so trave in potem cvetovi in do večera so se med sipinami razraščale trte, oljke in divje rastline. Saloma je gledala, kako je puščava za kratek čas sanjala o raju. A morje ni imelo usmiljenja. Že naslednje jutro se je vrnilo. Zemlja je pila, kolikor je mogla, dokler se niso utopile najprej korenine, potem cvetovi. Pesek je postal blato, voda se je začela nabirati in tiho ter potrpežljivo naraščati, vedno višje. Začelo se je mračiti. Saloma, sprijaznjena s svojo usodo, je zaprla oči in globoko vdihnila. Zazdelo se ji je, da je morje začutilo, kako se je utapljala v tej suhi, vroči puščavi. Na svojem obrazu je začutila toploto, ki jo je začela božati po licih. Ko je odprla oči, je zagledala njo. Visela je na nebu, nižje kot kadarkoli prej. Kaplje bučečih valov je odnašalo po njenem pobočju. Saloma se je nasmehnila: »Vedela sem, da me ne boš zapustila.« Objela je luno in ta se je začela dvigati visoko nazaj proti nebu. Luna je odnesla Salomo visoko v nebo, v to, iz česar je bila pravzaprav narejena. Redki, ki so preživeli veliko judejsko povodenj, so še dolga leta govorili in ob ognju naslednjim generacijam predajali zgodbo o dekletu, ki je ukradlo luno, ne da bi pomislili, da luna nikoli ni pripadala nebu. Blažka Gantar Mit o dekletu, ki je ukradlo luno

Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič

Jernej Gašperin

Mila Kodrič Cizerl

Osje gnezdo

I. Božji delec *** Na še svetlem nebu vzhaja luna prozorna kot da bi jo načipkala neka nežna roka drobcena Moje Johanaan to so bile Moje roke! Izgubljam se sanjam človeške roke srbijo me ustnice pečejo stopala seveda ker greješ tla po katerih hodim bile so vendar Tvoje roke Gnetejo neurje ki sem mu ravnokar ubežal na drugi strani horizonta me čaka drugi naval

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

*** V vročini valovi vojska odvede me med podivjane cucke

to neurje vsako noč

slišim razvajen smeh razvrat zaslepljenih od mesečine Pod žgočim soncem sem bled kot mrlič Ladje v mesto prinašajo sadje dragulje dekleta prazen nič ki ji ga niso nikoli počistili iz kotičkov oči dovolijo ji da se povaljana v grehu vlači naokoli Nekaj takega bi lahko zadale samo človeške roke zdaj razumem! vre ji v želodcu pod prsmi ji prhuta poškodovano srce zdravega dekleta

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

*** Temna kot noč preden Si rekel Luč! svetla kot oblaki za katerimi vzhaja sonce Nadte bom spustil to noč sklonila se bo in človeške roke te bodo zazibale v sen bi moral dihati soočiti se do slepega Še dihati mojo pot

Johanaan

ali zdaj razumeš da strniti ta gib

njeno žvepleno sapo? zaljubila se je v moj pot več ne puhti tako hladen sem kot kača na skali

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

Matej Puc, Matic Žust Šprah, Jernej Gašperin, Robert Kladnik

II. Pred vrati sladke sobice razkošnega brloga nisem sam muha na steni se valja po ometu ti pa si cela si po tleh plavaš v laseh šopkih cvetja popkih listju rad bi eno tvoje krilce te razdelal in izpraznil vidiš! do tega me spraviš tvoja trma tvoja napeta koža nosi nocoj mamino obleko nehaj kričati bi rada spet ležala čez koleno? nahranil te bom kralja ni lepo pljuvati kralju se ni lepo upirati In ti si vendarle lepa punca nisem sam sem pa vendarle edini ki te vidi tako nerad gledam smrt ti pa si ji še tako oddaljena zmeraj prosiš za napačno stvar nekaj kar bi morala že prerasti nehaj gledati to spako zmeraj bi nekaj rada od mene bi zmeraj nekdo nekaj rad Skozi okno sladke sobice

prileti vrana s ptičjo glavo v kljunu tako previdno jo odloži

Nehaj zdaj jokat

saj vidiš da nisi prva ki so jo proti volji nekam zaprli to nebeško kolo goni naprej goniš se in kako naj se vzdržim? ko tvoja koža postaja vedno bolj napeta tvoja obrv vedno bolj zgrbančena tvoj pot vedno bolj smrdi ko si bila majhna si dišala po marjeticah

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

III. Ko bom velika *** Nekoč sem se igrala v peskovniku iz patologije postavila mesto in ugotovila da Nimam veliko! ne dovolj za greh v mojem želodcu ni ničesar Johanaan cela sem prazna in kljub temu stojim pred tabo zagreta iz zverinjaka se zdi nebo prostrano Iz vodnjaka pa je ta divjina zgolj kupola stekleni zvon vem kako se počutiš tam na dnu

z namigi

Padla sem v ta vodnjak in gledala lepo osje gnezdo zagozdeno med špranje na nebu zjutraj so sluge slišale moje krike ko so me povlekli ven osjega gnezda ni bilo bila je luna med vejevjem od takrat rastem poševno postajam pikčasta ko skozi veje lovim žarke

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

Klara Kuk, Jernej Gašperin

*** Nocoj sem pod mizo pila vino

sladko in tako gosto da pušča usedline po grlu pogrešala sem svoj smeh Stoj, mala! stoj in pomoli!

V tem svetu ne smeš stati plesati moraš najbolje vem jaz kaj pomeni moledovati prositi in poskušati izsiliti

Johanaan to še tvoj Bog ve moliti biti zatrt oropan telesa prostora zemlje sadov

Ko bom velika se bom cvrla tik pod soncem bližje tudi od lune Nocoj to čutim in čakam obrat čakam vrat dolg in bel kjer še čutim tvoj utrip Johanaan kot vojaški boben vedno glasnejši Počutim se kot Samson z levjo glavo v naročju čisto jasno se počutim

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

*** Lahko bi te pretihotapila v zverinjak Johanaan potem bi lahko skupaj zbežala v nebo ti pa si še bolj trmast od mene čemu si vzor meni se to zdi samo tovor prerokovali so da boš popravil nagajive nas pripravil na še boljšega moškega da boš preusmeril pogled očetov k njihovim otrokom Ne razumi me narobe mala saj je vse še v zraku povej raje da ne veš kdaj boš počila da je tvoja volčja lakota dedna Še preglasiti te ne morem sama mama pravi da moški mislite malo čutite pa še manj Zdaj pa molčiš! ker ko si govoril si me ranil šele zdaj zares molči Bog skozi tvoja usta Vsi moški z njim vred mislite da je moč vaša mora da se sami čudite nisi sam nihče od vas ni sam

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

Joseph Nzobandora – Jose, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Mirjam Korbar, Klara Kuk

IV. Osje gnezdo Spuščali sva se čez nebo že nekaj dni sva čutili to silo lička kot mleko in kri zažarijo ko si se oblačila in dišavila

od mraka do zore ko tvoja človeška tudi danes previdno drezala v to kar ti ne pripada se silila v špranje na nebu

Nocoj si lahko samo srečna

da je Božji da naju ne pogleda dvakrat lahko bi priletel orel tebe še nikoli ni nihče odložil tako previdno Saj vendar vidiš da je cel zverižen zapuščen

njegov Bog ga zapušča zate verjemi mi

Lahko bi te strl v svoji dlani mala lahko bi s tabo ravnal grobo kot tvoji bogovi moški bi te lahko prežvečil in prebavil Sladka smrt! v svojem zverinskem želodcu Toplo bi mi bilo tam not! in te izpljunil skozi svoje zverinske zobe Tako beli so ti zobje! Molči mala!

rumeni so zobje puščavnika

na koncu bi si jih še otrebil s tvojo trhlo prsnico Nasmej se Johanaan

pokaži dekletu svoje zobe Pokaži mi čekane!

Mižite! Zdaj bo joj!

Mila Kodrič Cizerl Osje gnezdo

Gaber K. Trseglav, Joseph Nzobandora – Jose, Matej Puc, Mirjam Korbar, Luka Kotnik, Klara Kuk, Boris Kerč, Jernej Gašperin, Džoni Balloni, Tomo Tomšič, Robert Kladnik, Matic Žust Šprah

Foto osebni arhiv

Kratka biografija

Miloš Lolić Miloš Lolić je gledališki režiser. Rojen je bil leta 1979 v Beogradu, kjer je diplomiral na Fakulteti dramskih umetnosti. Njegova prva profesionalna režija je bila v beograjskem Bitef teatru, kjer je leta 2002 postavil ekspresionistično enodejanko Adam in Eva Miroslava Krleže. Kasneje je režiral v številnih prestižnih srednjeevropskih gledališčih, med katerimi so dunajski Burgtheater, Residenztheater München, Maxim Gorki Theater v Berlinu, Theater Basel, Slovensko narodno gledališče Ljubljana, Schauspiel Frankfurt, Atelje 212 v Beogradu, Zagrebačko kazalište mladih, Düsseldorfer Schauspielhaus, Újvidéki Színház v Novem Sadu in Bühnen Bern. Za svoje delo je prejel številne pomembne nagrade in priznanja, med drugim grand prix Mira Trailović na 43. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef za predstavo Sanjači (Sanjari, Robert Musil, Jugoslovensko dramsko pozorište, 2008), nagrado časopisa Politika za najboljšo režijo na 46. mednarodnem gledališkem festivalu Bitef, nagrado za najboljšo režijo na festivalu

Bayerische Theatertage za Krvavo svatbo (Bluthochzeit, Federico García Lorca, Münchner Volkstheater, 2011), grand prix festivala Borštnikovo srečanje za Bartleby, pisar (Herman Melville, Mini teater Ljubljana, 2011), nagrado nestroy za Čarobno popoldne (Magic Afternoon, Wolfgang Bauer, Volkstheater Wien, 2012), nagrado Dorothea Neff za predstavi Predsednice (Die Präsiden tinnen, Werner Schwab, Volkstheater Wien, 2014) in Lazarus (Enda Walsh in David Bowie, Volkstheater Wien, 2018), Sterijevo nagrado za režijo in nagrado Bojan Stupica za Yankee Rose (Slobodan Obradović, Beogradsko dramsko pozorište, 2022) Živi med Berlinom, Dunajem in Beogradom. To je njegova šesta režija v Sloveniji in tretja v MGL.

Foto osebni arhiv

Kratka biografija

Periša Perišić Dramaturg, dramatik, scenarist, gledališki in filmski kritik, prevajalec in urednik. Na beograjski Fakulteti dramskih umetnosti je diplomiral iz gledališke, filmske, radijske in televizijske dramaturgije. Med letoma 2008 in 2020 je bil kot hišni in zunanji dramaturg tesno povezan z Jugoslovenskim dramskim pozorištem v Beogradu, kjer se je v projektih z Milošem Lolićem (s katerim sodeluje že osemnajst let) osredotočal na domača in tuja klasična besedila avtorjev, kot so Robert Musil, Peter Handke, Miloš Crnjanski in William Shakespeare. Kot dramaturg je sodeloval tudi z režiserji Ano Tomović, Snežano Trišić in Nikolo Zavišićem. Objavlja kritike in eseje (Vreme, NIN, Teatron, Scena), deluje kot lektor in urednik (dela Thomasa Bernharda, Elfriede Jelinek, Rolanda Schimmelpfenniga, Philippa Löhla, Wolframa Lotza). Več let je bil kolumnist in sourednik publikacije

Bilten mednarodnega gledališkega festivala Bitef. Leta 2014 je bil član žirije 48. festivala Bitef. Iz angleščine je v srbščino prevedel romana Just Kids Patti Smith in Other voices, other rooms Trumana Capoteja. V pesniško-multimedijskih projektih sodeluje s srbsko pesnico in scenografko Jasmino Holbus (Udruženje književnika Srbije, Paviljon »Cvijeta Zuzorić«, Dom omladine Beograda, Štab itd.). Leta 2013 je bil s projektom What Would Jelinek Do rezident programa MQ Artists-inResidence umetniškega središča MuseumsQuartier na Dunaju.

Boris Kerč, Joseph Nzobandora – Jose, Mirjam Korbar, Matej Puc, Gaber K. Trseglav, Jernej Gašperin, Klara Kuk, Tomo Tomšič, Jernej Gašperin, Matic Žust Šprah, Džoni Balloni, Robert Kladnik, Luka Kotnik

In memoriam

Milena Zupančič

Foto Arhiv MGL

1946-2026

In memoriam

Slika iz spomina Vse je zeleno. Rahlo nagnjeni travniki se zlivajo proti globeli, kjer je čutiti reko. V varnem zavetju visokih pečin, nad katerimi je slutiti pašnike, se na robu vasi, odeta s samimi rožami, tako da sploh ne opaziš nobenega zidu, skriva hiška. Vsa kot en gorenjski pušeljc zeleni sredi jezera s streho neba nad sabo. Cvetje, kamor pogledaš, vmes pa Presečnikova Meta kar naprej nekaj obrezuje in puli. Na zahodni strani pušeljca Šeligova Lenka pobira jabolka, ki jim Jovanovićeva Jokasta obrezuje gnilobo in jih meče v sod, da bodo vse tri, z Mileno vred – ki pa res ne more vsega sama – naredile domači kis. Partljičeva Žašlerica, ki jo Jokasta in Lenka rahlo prezirata, saj je prva vendar kraljevskega rodu, druga pa ločena intelektualka, sedi na ozki klopci pod marelico in se kuja, ker so bile zmenjene, da bodo kuhale šnops, ne pa jesih! Vse tri imajo Milenine gene. To se vidi že od daleč. Na južni strani raste marelica, stare sorte, na vzhodni strani je garteljc s peteršiljem, solato, korenjem, vse vzorno opleto. Milena z največjim veseljem rije po zemlji, vedno brez rokavic, te si natakne le na odru, kadar se je treba spremeniti v kakšno plemkinjo ali aristokratko. Šeligova Lenka ni imela rokavic, imela je pa trebuh. Tak pravi trebuh, ki ga Šeligo ni predvidel, ga je pa zato njen režiser – ki rad nadgrajuje tekste, naj bo Cankar ali Šeligo – nosila ga je pa Lenka. Tako je Šeligova Lenka rodila Milenino Mašo, pa ne tiste iz Treh sester. Tri sestre so res tri, ampak ne Čehovove Olga, Maša in Irina, temveč bohbelske Milena, Špela in Nina. Manjka le mama Betka, ki v miru počiva za vaško cerkvijo. Če Mileni zmanjka plevela na vrtu, ga puli na britofu in ob tem premišljuje, kako naj vendar igra Mileno v novi igri, če je pa ona tudi Milena. Ali naj se obnaša kot Milena, ki samo igra Mileno in v resnici sploh ni Milena, ali naj bo kar Milena. Ko jo začnejo od pletja boleti roke, zravna hrbet in se zagleda v ostro našpičen Babji zob na drugi strani doline in si misli, dobro, da me vsaj zob danes ne boli. Notranjost pušeljca je premišljena, vse je na svojem mestu, nič se kar tako ne valja po prostoru. No, včasih se v trosed zavali umetnik, ki prihaja občudovat svojo umetnico, ker … »naj za trenutek odloži delo naša Milena« in se posveti novemu tekstu, ki ji ga je napisal in prinesel njen umetnik. Na steni dnevne sobe visi Rac (v naravni velikosti), pod njim na kavču leži Dušan, tudi v naravni velikosti. Oba sta zelo pri miru. Rac zato, ker je naslikan, Dušan pa zato, ker gleda televizijo. Albeejeva Marta, Jovanovićevi Jokasta in Lidija, Zajčeva Medeja, Šeligovi Lenka in Ana, Čehovovi Maša in Arkadina, Shakespearjevi Gertruda in Lady Macbeth, Williamsova Blanche, Hiengova Zofija, Partljičeva Žašlerica in naša Meta iz Cvetja v jeseni in še veliko drugih. Tudi dve moški vlogi sta vmes za poživitev, Shakespearjev Norec in Senekov Tantal. Vse te ženske so Milena. One se z odra vedno znova vračajo nazaj v literaturo in tam ostajajo nesmrtne. Čakajo na novo priložnost, ki vedno pride. Ko bo v eno od njih stopila druga igralka, drugačna in s svojo interpretacijo, bo nevede in nehote nosila drobno zrno spomina na Mileno. Meta Hočevar

In memoriam

Draga Milena! Za tvoj odhod, s katerim je v slovenskem kulturnem prostoru zazevala nepomirljiva praznina, sem izvedela v Dubrovniku. In čeprav sem te v življenju imela užitek in čast gledati v številnih vlogah, ki si jih odigrala v gledališču ali pred kamero, se mi je ob tej žalostni novici začel pred očmi prikazovati prizor, ki ga v resnici nisem nikoli videla. Piše se poletje 1976, ura je štiri zjutraj. S srbskim igralskim velikanom Ljubo Tadićem se čepe skrivata za nizkim borovcem ob vznožju hriba Srđ. On je v dolgem in ponošenem plašču, ti imaš na glavi ruto in čez ramo oprtan telečnjak. Kot Ojdip in Antigona čakata na prihod občinstva, ki je kilometer nižje sredi noči krenilo na predstavo. Ko izza Srđa vzide sonce, gledalke in gledalci pripešačijo na prizorišče. Tu se okrepčajo s šilcem lozovače in prgiščem suhih smokev, vidva pa se spustita po kamniti stezi proti njim. Tistega Ojdipa v Kolonu je kot drugi del Sofoklovega diptiha na Dubrovniških poletnih igrah uprizoril britanski režiser William Gaskill. Leta kasneje si o njem zapisala: »Ne bi znala presoditi, kaj je bilo bolj veličastno: vzhajajoče sonce na nebu, morje tam globoko spodaj ali Ljuba. Vse se je zlilo v nepozabno doživetje plemenitega človeškega trenutka.« *** Tvoj prvi oder so bila okna v domači hiši. Imela so široke police, na katerih si lahko stala, in zavese, ki so ti služile kot gledališki zastor. Po končani osnovni šoli v Bohinjski Beli in gimnaziji na Jesenicah je v tebi dozorela želja, da postaneš igralka. Da notranjo nujo, ki si jo čutila od malega, umestiš v poklicni okvir. »Treba se je naučiti govora, odrskega giba, selekcije sredstev, treba se je naučiti misliti vlogo,« si kasneje zapisala v svoji diplomski nalogi. »Šele ko se vsega tega naučiš, je treba znova priklicati na pomoč prvotne vzgibe. Ne gre več za podoživljanje istih čustev, temveč za obnavljanje spomina na doživeto.« Na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani si se vpisala leta 1965 in od Vide Juvan, ki te je poučevala dramsko igro, prejela dragocen nasvet: »Nikoli ne smeš priznati, da česa ne znaš ali ne zmoreš!« Leta 1969 si v diplomski uprizoritvi Genetovih Služkinj, ki jo je režiral Iztok Tory, odigrala Claire in zanjo osvojila svojo prvo, študentsko Prešernovo nagrado. Po končanem študiju te je Taras Kermauner povabil v ljubljansko Dramo, Lojze Filipič pa v Mestno gledališče ljubljansko. Vedela si, da boš kot mlada igralka na Čopovi ulici več igrala, zato si se odločila za drugo možnost. Med letoma 1969 in 1979 si nanizala 25 vlog. Od Puže Frufru v Feydeaujevi bulvarki Dama iz Maxima pa vse do Blanche Dubois v Williamsovi drami Tramvaj Poželenje. Nastopila si v kar treh igrah Andreja Hienga: bila si Caetana v Osva jalcu, Ivana v Lažni Ivani in Zofija v Izgubljenem sinu. Odigrala si tudi dve Cankarjevi junakinji: Jacinto v Pohujšanju v dolini šentflorjanski in Francko v Kralju na Betajnovi. V tem istem desetletju si meteorski vzpon doživljala tudi na filmu. Debitirala si z vlogo študentke v filmu Oxygen Matjaža Klopčiča in postala njegova muza. Leta 1973 si z Meto v njegovem Cvetju v jeseni ustvarila lik, ki se je zapisal v kolektivni spomin naroda. Bila si Tončka v Pretnarjevem Idealistu in Karolina v Klopčičevem Vdovstvu Karoline Žašler. Odločitev, da karierno pot začneš v manjšem gledališču, kjer ti bodo dostopne večje vloge, si imela za eno boljših v življenju. Pa ne zato, ker so nagrade zanje kar deževale, temveč zaradi tega, ker si se lahko preizkušala v resnih in težkih izzivih. Zanimale so te usode zapletenih in nevsakdanjih žensk. Med delom si se opazovala, se učila iz svojih lastnih izkušenj in oblikovala svoj igralski credo. »Morda za koga zveni bogokletno, a na odru lahko izgovorim samo to, kar resnično mislim in čutim,« beremo v tvoji diplomski nalogi. »Igralec mora v vsakem trenutku na odru govoriti svoje misli skozi tuje besede.«

In memoriam

*** Leta 1979 si se za krajše obdobje zaposlila v Drami SNG v Ljubljani, kjer si bila med drugim Administratorka v Smoletovih Zlatih čeveljčkih in Klara Veber v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. Pet let zatem te je Dušan Jovanović skupaj z Borisom Cavazzo in Radkom Poličem Racem zvabil v Slovensko mladinsko gledališče, ki ga je takrat umetniško vodil. Tam si ustvarila tri antologijske vloge: protagonistko v Šeligovi Ani, Marjo Timofejevno v Blodnjah Dostojevskega (obe v Jovanovićevi režiji, druga pa tudi v njegovi adaptaciji) ter Agato v Zločinu na kozjem otoku Uga Bettija v režiji Paola Magellija. Še pred Šeligovo Ano si v Prešernovem gledališču Kranj upodobila Lenko v njegovi Svatbi v Jovanovićevi režiji. Ko je leta 2004 umrl, si o tem zapisala: »Obe sta prinesli v moje igralsko, pa tudi osebno življenje nova vedenja o neizmernih razsežnostih ženske narave. Prav Rudi mi je pomagal razumeti žensko naravo kot doživljajski in spoznavni privilegij.« Leta 1988 si se dokončno vrnila v ljubljansko Dramo. V letih, ki so sledila, si oblikovala številne vloge čustveno zapletenih žensk, tako iz klasične kot tudi sodobne dramatike. Med prvimi je bila Lidija iz Jovanovićeve igre Zid, je zero v njegovi lastni režiji, v kateri sem te sama čisto prvič videla na odru. Zakaj točno me je tisto, kar sem takrat kot gimnazijka doživela, priklenilo na teater, sem že večkrat skušala zajeti v besede, a mi to še ni zares uspelo. Na odru, pregrajenem na dve polovici, sta razturala z Racem. Bila sta ločenca, ki trpinčita drug drugega prek zidu sredi nekdaj skupnega doma, a bila sta še veliko več. Povedano z opisom Andreja Inkreta: »Nenadoma začne Zupančičeva pred nami vaditi neko drugo vlogo (Hamletovo mater Gertrudo), nenadoma se začne z Rudijem prepirati, kdo je bil v življenju boljši ,špilavec‘, ona ali on, kdo se je znal bolje prenarejati – in v igri, v teatru pred nami se v živo razpre resničnost igre, igriva resničnost teatra samega.« *** Danes mislim, da me je tisti prizor tako prevzel zato, ker se je njegovo težišče iz zasebne zgodbe naenkrat preusmerilo v srž teatra kot takega. In da si bila ti, Milena, tako velika igralka zato, ker si svojo igro vztrajno proučevala. V gledališču in na filmu! Med tvojimi kasnejšimi vlogami na velikem platnu naj omenim vsaj še tri v Klopčičevih filmih – Karlo v Iskanjih, Malko v Dediščini in Mimiko v filmu Moj ata, socialistični kulak – pa tudi Lenko v Christophorosu Andreja Mlakarja in Melito v filmu Srečen za umret Matevža Luzarja. Na vseh igralskih frontah si osvojila vse možne nagrade. Da ne bom predolga, jih ne bom naštela. V gledališču sem te redno spremljala od devetdesetih let dalje. Bila si Zajčeva Medeja, Norec v Shakespearovem Kralju Learu in Gertruda v Hamletu, Jokasta v Jovanovićevi Antigoni in Irena v njegovi Uganki korajže, Maša v Treh sestrah, Ljubov Andrejevna v Češnjevem vrtu in Arkadina v Utvi Čehova, Marta v Albeejevi igri Kdo se boji Virginie Woolf?, Dene v igri Ritter, Dene, Voss Thomasa Bernharda, Mati in Šefica v Koltèsovem Robertu Zuccu … Gledala sem te v režijah Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Mete Hočevar, Dušana Mlakarja, Janusza Kice, Janeza Pipana, Mateje Koležnik in drugih. Še si me osupljala. Tudi zunaj matične hiše. Kot Lady Macbeth v Müllerjevem Mac bethu po Shakespearu, ki ga je v Mini teatru režiral Ivica Buljan. Kot grofica Rostova v Tolstojevi mojstrovini Vojna in mir, ki jo je z ansamblom HNK Zagreb uprizoril Tomaž Pandur. Kot Sonja v Müllerjevem Cementu, ki ga je v Beograjskem dramskem gledališču režiral Sebastijan Horvat. In zmeraj sem obžalovala, da te nisem videla z Olgo Kacjan in Jožico Avbelj v Dramskem observatoriju Fiat Dragana Živadinova in Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot. »Milena Zupančič je bila, še vedno je in vedno bo – novoveška igralka, ki je v gledališče skupaj z Miletom Korunom v njegovi drugi vrhunski petletki vnesla zavest o mislečem igralcu – igralki,« je Živadinov zapisal leta 2024 v Sobotni prilogi Dela. Po tistem, ko sta nas letos s Korunom zapustila tako rekoč hkrati, dobivajo te besede še dodaten pomen.

In memoriam

Andrej Hieng, Osvajalec, MGL, 1970/1971, režija Dušan Jovanović (Milena Zupančič kot Caetana s soigralcem Radkom Poličem), foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

Georges Feydeau, Dama iz Maxima, MGL, 1971/1972, režija Žarko Petan (Milena Zupančič kot Puža Froufrou), foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

*** Kar naprej se vračam v Dubrovnik, kjer se mi je pred očmi tako vztrajno prikazoval prizor ob vznožju Srđa. Ojdip in Antigona. Ti vodiš njega, čeprav je spust zate težji kot zanj, eno nogo imaš namreč v mavcu. Vodiš ga in varuješ. Gledam vaju in si mislim, da je bilo v tebi vselej nemalo Antigone. Kajti kot je ob tvojem odhodu zapisala Majda Širca: »Milena je bila zmeraj aktivno vpeta v družbo. Ni potlačila svojega videnja in razumevanja sveta. Zmeraj je vedela, katera stran je prava, kako – ne samo v umetnosti, ampak nasploh v družbi – držati stvari v rokah, da ne bi izpadle v necivilizirano podobo, polno razočaranj.« Vsem tvojim dragim ob nenadomestljivi izgubi izrekam iskreno sožalje. Petra Pogorevc

In memoriam

Andrej Hieng, Izgubljeni sin, MGL, 1974/1975, režija Mile Korun (Milena Zupančič kot Zofija s soigralcema Majo Šugman in Vladimirjem Skrbinškom), foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

Milena Zupančič – vloge v MGL 1967/1968 René de Obaldia, Veter v vejah sasafrasa, režija Žarko Petan (Pamela, koprodukcija Johna Emeryja in Caroline, provokantka, divja lepotica – alt.), AGRFT 1968/1969 Tone Partljič, Ribe na plitvini, režija Janez Vrhunc (Veronika), AGRFT 1969/1970 Robert Anderson, Veš, da te ne slišim, če teče voda (Golobji koraki), režija Zvone Šedlbauer (Jill)

Neil Simon, Bosa v parku, režija Janez Vrhunc (Corie Bratter) George Axelrod, Zbogom, Charlie!, režija Igor Pretnar (Charlie) Ernest Hemingway, Peta kolona, režija Igor Pretnar (Dorothy Bridges) 1970/1971 Andrej Hieng, Osvajalec (Baltasar), režija Dušan Jovanović (Caetana) Rainer Kerndl, Srečal sem dekle, režija Igor Pretnar (Ona)

In memoriam

Tennessee Williams, Tramvaj Poželenje, MGL, 1974/1975, režija Žarko Petan (Milena Zupančič kot Blanche s soigralcem Daretom Ulago), foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, MGL, 1975/1976, režija Žarko Petan (Milena Zupančič kot Jacinta s soigralcema Janezom Erženom in Ivanom Jezernikom), foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

1971/1972 Djordje Lebović, Padli angeli, režija Janez Vrhunc (Jasmina Grabovac, študentka jezikoslovja, žrtev) Jean Anouilh, Ne budite gospe, režija Mile Korun (Aglaja, druga Julienova žena) Georges Feydeau, Dama iz Maxima, režija Žarko Petan (Puža Froufrou) 1972/1973 Andrej Hieng, Lažna Ivana, režija Dušan Jovanović (Ivana) Tennessee Williams, Obdobje prilagajanja, režija Žarko Petan (Isabel Haverstick)

1973/1974 George Bernard Shaw, Posli gospe Warrenove, režija Andrej Hieng (Vivie, Kittyjina hči) Noël Coward, Komedija ljubezni, režija Igor Pretnar (Amanda Prynne) 1974/1975 Andrej Hieng, Izgubljeni sin, režija Mile Korun (Zofija) Tennessee Williams, Tramvaj Poželenje, režija Žarko Petan (Blanche)

In memoriam

Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi, MGL, 1978/1979, režija Dušan Jovanović (Milena Zupančič kot Francka s soigralcem Daretom Ulago)

1975/1976 Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Žarko Petan (Jacinta) 1976/1977 Gregor Strniša, Ljudožerci, režija Mile Korun (Majdalenka) Andrej Hieng, Večer ženinov, režija Zvone Šedlbauer (Vida-alt.)

1977/1978 Mirko Zupančič, Iz take smo snovi kot kranjski komedijanti, režija Mile Korun (Marta (Nežka)) Alojz Kraigher, Školjka, režija Jože Babič (Pepina) 1978/1979 Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi, režija Dušan Jovanović (Francka, Jožefova in Hanina hči) Sławomir Mrožek, Grbavec, režija Mile Korun (Baronica)

In memoriam

Foto Tone Stojko/arhiv MGL

In memoriam

Mile Korun 1928-2026

Umrl je najpomembnejši slovenski režiser, Mile Korun. Kadar odide velikan, nastane prazen prostor. Kadar pade steber, je statika zgradbe načeta. Kadar izgine učitelj, v mislih panično preletavamo njegovo dediščino. * Meta Hočevar bi rekla: »Kadar se z umrlimi ne moremo več pogovarjati, se pogovarjajmo o njih.« Mile Korun je ustanovitelj in osrednja osebnost modernega slovenskega gledališča. Njegove analize so rezale v bistvo literature, filozofije, psihologije. Premišljal je prostor, premišljal je čas. Kompozicija – ritem – vsebina – poanta. Imel si občutek, da pri delu nikoli ne hiti in nikoli ne izgubi živcev. Med raziskovalnim plezanjem je v steno gledališke gore nameščal karabine, ki jih odtlej lahko s pridom uporabljamo tudi ostali. Če želimo. In če znamo. Brez teh oprijemal bi bil tabor našega gledališča zagotovo še dosti niže, bil bi v dolini. Podobno kot Ljubljana brez Plečnika ne bi bila taka, kot je. In prav tisto, kar je Josip Vidmar pred davnimi leti imenoval »huliganski okus«, nas je iz doline šentflorjanske prestavilo nekam na više. Nekam, kjer je več svobode in širši razgled. Profesorja Koruna sem občudovala. Zdel se mi je ekstravaganten in neprisiljeno samozavesten. S tem v zvezi razmišljam, da je pravi čudež, kako zgodaj mu je uspelo doseči vrh. Dejstvo je namreč, da smo Slovenci kar kronično nagnjeni h kaznovanju samozavesti in drugačnosti. Žive meje ograj strižemo dosledno naravnost in v isti višini. Mile Korun je reformator, četudi tega sam ni nikoli poudarjal ali formuliral v daljši manifest. Vsakemu detajlu se je posvetil z nepreklicno pozornostjo, vse ga je zanimalo, navdihovalo, gnalo v raziskovanje. Njegov osrednji fokus, recimo mu kar eros, pa je veljal igralkam in igralcem. Med vajami kot da bi izgoreval z njimi in za njih. Povzročil, razpoznal, omogočil in med procesom zaščitil je znameniti »medprostor«. Polje, v katerem se srečata posamezna psihologija in esenca vsebine – dramskega dogodka. Srečo imam, da poznam zelo veliko njegovih predstav. Kaj jih je (po mojih zaznavanjih) naredilo tako zanimive, izjemne, prelomne? Zdele so se … kot malenkost premaknjene iz osi pričakovanega. Iz prostora konvencije. Nekako tako kot fotografov objektiv ljubi obraz z minimalno napako … je ostra karakterizacija likov v interpretacijah Korunovih igralk in igralcev zbudila radovedno pozornost tudi pri najbolj lenobnih gledalcih. Povzročila je hipen občutek negotovosti, ki zbistri in skoncentrira. Torej: nič kričečega ali deklarativno programskega. Kot pri vseh velikih umetninah je tudi ta »recept« ostal v območju skrivnostnega.

In memoriam

Še o nečem se mi zdi pomembno spregovoriti. Mile Korun je imel prav predano rad otroke. Ob srečanjih z njimi je bil vidno zainteresiran, a nekako previden, diskreten, spoštljiv. Zdelo se je, da jih ima za bitja višje vrednosti in globljega uvida. Nekoč sem profesorju omenila Picassovo trditev, da znajo le čisto majhni otroci narisati bistveno. »Bo že držalo,« je odgovoril in se nasmehnil. Dragi in spoštovani profesor Korun, hvala za vse vse vse. Bili ste briljantni in zahtevni. Obstaja torej možnost, da ste se, ob pogledu na nizkotno stanje sodobnega sveta, sami odločili oditi. Ker pač niste več prenesli pogleda na zločine, goljufije, primitivnosti. Želim vam srečno pot na drugo stran in čimprejšnje srečanje z ostalimi giganti! Barbara Hieng Samobor

Spoštovani profesor Korun! Dragi Mile! Najine poti so se med tema imenovanjema križale skoraj pol stoletja. Naj še tako brskam po spominu, se ne morem spomniti nikogar med igralci v moji generaciji ali mlajših – z izjemo Jerneja Šugmana – ki bi te klical drugače kot »profesor Korun«, pa naj je bilo to na akademiji, na odru ali ob srečanjih v vsakdanjem življenju. V tem imenovanju, v »profesorju«, se ni skrivalo zgolj spoštovanje do tvojega pedagoškega dela, temveč smo v to skrili tisto neizrekljivo, kar bi drugje, v drugih okoljih, v glasbi, poimenovali »maestro«. Maestro, kot so bili poimenovani največji svetovni dirigenti. Kajti ti si iz svojega igralskega orkestra izvabljal neverjetne simfonije, nenavadne kantate, maše slovenske besede. Pod tvojo taktirko so igralski instrumenti peli povsem nove, samosvoje pesmi. Veste, igralci smo nenavadna, čudna bitja. Samim sebi smo instrument, naša telesa so kot violine, ki zapojejo šele, ko v skladju zazvenijo naše sanje, zamisli, razumevanje in želje za lik. Na odru, pred gledalci, namreč ni kartezijanske delitve na duha in telo. Je samo bit. Naši čutnost, intelekt, intuicija in čustvenost morajo zveneti v sozvočju. In ti si za svoje igralske instrumente ustvarjal pogoje za sozvočje. Seveda je ta medsebojna ustvarjalna zaveza temeljila na globokem zaupanju in spoštovanju režiserja do igralca in igralca do režiserja. V iskanju globlje resnice bivanja, ki je skrita pod površino teksta, smo drug drugemu razkrivali globine, ki bi jih v vsakdanjem življenju skrivali pred svetom. Oder je s tabo postal neke vrste svetišče človečnosti, razprtosti do naših najglobljih skrivnosti, kjer nam nič človeškega ni bilo tuje. Mile, ti si bil svečenik tega odra, tega svetišča človečnosti. Popeljal si nas v svetove, kjer smo vsi, igralci in ti, z ustvarjalno evforijo in muko, z nestrpnostjo, frustracijo, ki je prinašala tudi solze, opazovali, kako nastajajo svetovi, ki so držali zrcalo naši stvarnosti. Ustvarjati predstave s tabo je bil privilegij. In ob tem privilegiju se je zlagoma med nama spletlo prijateljstvo – in upam, da ne zlorabljam te čudovite besede in pojma.

In memoriam

Iz profesorja si postal Mile. Priznam, za to, da sem lahko rekel Mile, sem moral zbrati pogum. Težko je človeka s tako neznanskimi svetovi, ki se razprostirajo v njegovi duši, ob vsem strahospoštovanju imenovati preprosto Mile. To, da si bil samotar, k samoumevnosti imenovanja ni prav nič pomagalo. Verjetno človek, ki tako posvečeno in povsem brezkompromisno živi svoje življenje kot premišljevalec gledališča, ne more biti drugega kot samotar. Pa vendar sva tudi po tem, ko si nehal režirati, Mile, z milino, ki je prihajala s tvojo starostjo, preživela zame veliko nepozabnih ur ob pogovorih o gledališču. Tudi o najgloblji skrivnosti gledališča. O čudenju nad tem, da sploh smo. Ker, kot je rekel Leibniz, nas lahko tudi ne bi bilo. Ob tem sem se spomnil, kako si nekoč med vajo pripovedoval o svojem jutranjem prebujanju. O čudežu življenja. Moral si biti mojih zdajšnjih let, morda kakšno desetletje več. Pripovedoval si, kako zjutraj odpreš oči, se zastrmiš v strop, z notranjim pogledom pa potuješ po telesu in ugotavljaš, kje te kaj boli. In se čudiš in si vesel, da te boli, ker to pomeni, da si živ. Zdaj tega čudenja ne bo več, Mile. Zaspal si in s tabo je zaspal moj prijatelj in naj mi bo dovoljeno, da tako rečem, moj gledališki oče. Boris Ostan

Prehodil sem vso pot do temne vode in na njenem bledem obrežju našel kraj, kjer človeka ni. Naselile so ga ptice. Njihovi črni kljuni so obrobljeni z zlatom. Lahko jih vidiš le kot znamenja med listi razpadajočih vrstic v nikoli napisani pesmi. Pridi k meni. Primi me za roko. Ne puščaj me samega na tem kraju, ki ga nihče od nas ne pozna. Tukaj se nihče več ne bo z nikomer srečal in se z nikomer več razšel. Od tod poti domov ni več. (Niklas Rådström)

In memoriam

Mile Korun – režije v MGL

Jean Anouilh, Ne budite gospe, MGL, 1971/1972, režija Mile Korun, foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

Andrej Hieng, Izgubljeni sin, MGL, 1974/1975, režija Mile Korun, foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

1969/1970 Robert Anderson, Veš, da te ne slišim, če teče voda (Pretres prepoznanja) 1971/1972 Jean Anouilh, Ne budite gospe 1972/1973 Alan Ayckbourn, Ljubezen druge polovice 1974/1975 Andrej Hieng, Izgubljeni sin 1976/1977 Gregor Strniša, Ljudožerci 1977/1978 Mirko Zupančič, Iz take smo snovi kot kranjski komedijanti 1978/1979 Sławomir Mrožek, Grbavec 1981/1982 Jean-Baptiste Poquelin Molière, Namišljeni bolnik 1983/1984 William Shakespeare, Hamlet 1985/1986 Heinrich von Kleist, Razbiti vrč 1988/1989 Mirko Zupančič, Elektrino maščevanje Tone Partljič, Pesnikova žena prihaja 1990/1991 Dane Zajc, Potohodec 1993/1994 Ivan Cankar, Za narodov blagor 1994/1995 Thomas Bernhard, Pred upokojitvijo

In memoriam

1997/1998 Jean-Baptiste Poquelin Molière, Tartuffe 1998/1999 Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski 2000/2001 Ingmar Bergman, Prizori iz zakonskega življenja 2001/2002 Ivan Cankar, Lepa Vida – Hrepenenje Hamlet iz Cukrarne 2003/2004 Edward Albee, Kdo se boji Virginie Woolf? 2011/2012 Jean-Baptiste Poquelin Molière, Namišljeni bolnik

Jean-Baptiste Poquelin Molière, Namišljeni bolnik, MGL, 1981/1982, režija Mile Korun, foto Vlastja Simončič/arhiv MGL

Mile Korun – dramatik v MGL 2016/2017 Mile Korun, Svetovalec, režija Nina Rajić Kranjac

William Shakespeare, Hamlet, MGL, 1983/1984, režija Mile Korun, foto Tone Stojko/arhiv MGL

In memoriam

Ivan Cankar, Za narodov blagor, MGL, 1993/1994, režija Mile Korun, foto Tone Stojko/arhiv MGL

Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, MGL, 1998/1999, režija Mile Korun, foto Tone Stojko/arhiv MGL

Jean-Baptiste Poquelin Molière, Tartuffe, MGL, 1997/1998, režija Mile Korun, foto Tone Stojko/arhiv MGL

Ingmar Bergman, Prizori iz zakonskega življenja, MGL, 2000/2001, režija Mile Korun, foto Tone Stojko/arhiv MGL

In momoriam

Mile Korun, Svetovalec, MGL, 2016/2017, režija Nina Rajić Kranjac, foto Aljoša Rebolj/arhiv MGL

In memoriam

Foto Tone Stojko

Ob stoletnici rojstva

Judita Hahn-Kreft 16. septembra 2026 mineva sto let od rojstva dolgoletne nekdanje članice igralskega ansambla MGL Judite Hahn-Kreft. Študij dramske igre je na tedanji Akademiji za dramsko umetnost zaključila leta 1952, istega leta pa se je zaposlila v MGL, kjer je ostala članica ansambla vse do upokojitve leta 1984. Ustvarila je vrsto izjemnih odrskih likov, med njimi Lauro Wingfield v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa, Lorno Moon v Srečnem fantu Clifforda Odetsa, Tarbulo v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma, Violo v Dvanajsti noči ali Kar hočete Williama Shakespeara, Ines v Zaprtih vratih Jeana-Paula Sartra ter Lavinijo v Elektri v črnini Eugena O’Neilla. Njen igralski opus obsega skupno 98 vlog. Za vlogo Julienove matere v predstavi Ne budite go spe Jeana Anouilha v režiji Mileta Koruna je leta 1972 prejela Borštnikovo nagrado. Judita Hahn-Kreft je nas zapustila leta 2020 v 95. letu starosti. Ob stoletnici njenega rojstva se je s spoštovanjem spominjamo.

Ob stoletnici rojstva

Oscar Wilde

Salome 1891 Drama Opening 10th September 2026 on Main stage

Translator Primož Vitez Director, set designer and music curator Miloš Lolić Dramaturg Periša Perišić Costume designer Jelena Proković Choreographer Veronika Valdés Language consultant Tjaša Pirnar Lighting designer Andrej Koležnik Sound designer Sašo Dragaš Assistant to set designer Janez Koleša Assistant to costume designer Saša Stoimenovska Assistant to director Blažka Gantar

Cast Salome Klara Kuk Herod Antipas, Tetrarch of Judea Matej Puc Herodias, Wife of the Tetrarch Mirjam Korbar Jokanaan, the Prophet Jernej Gašperin Young Syrian, Captain of the Guard Joseph Nzobandora – Jose Tigellinus Gaber K. Trseglav Cappadocian Boris Kerč Nubian Tomo Tomšič First Soldier Matic Žust Šprah as guest Second Soldier Robert Kladnik as guest Page of Herodias Luka Kotnik as guest Naaman, the Executioner Džoni Balloni as guest

Jokanaan's head was made by Gregor Lorenci.

Stage managers Sanda Žnidarčič Prompter Nataša Pevec Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of technical coordinators Dimitrij Petek Sound masters Sašo Dragaš and Matija Zajc Lighting masters Boštjan Kos and Bogdan Pirjevec Hairstylists and make-up artists Anja Blagonja, Lara Indigo and Alja Pečelin Wardrobe mistresses Angelina Karimović and Helena Žnidaršič Property masters Erika Ivanušič, Andrés Alejandro Klemen and Ana Johana Scholten The set was made by Vlado Janc, Matija Mužič and Karmen Jerebic and costumes by Irena Tomažin, Urška Picelj, Tanja Lakovnik and Tanja Cirman in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

Ljubljana City Theatre Main stage

Oscar Wilde, an educated, witty and notorious London dandy, used irony to mock the hypocrasy of Victorian society. For this very reason he was a highly soughtafter guest of all London salons and even achieved international fame. And yet, during his lifetime, he experienced a fall into the depths of public disgrace, which led him to prison and eventually into orchestrated oblivion. All this because he was homosexual. In the name of propriety, Victorian society worshipped the patriarchal family concept while ruthlessly cancelling all other forms of love. The Victorian female ideal was a modest, fragile, sickly virgin – a stark contrast to Salome, Wilde`s most rebellious and unpredictable heroine. In the play, Salome flees a royal banquet to escape her stepfather, the tetrarch of Judea`s lustful eyes. Outside the palace she meets a young Syrian guard who is in love with her. The young Syrian grants Salome`s wish to meet the prophet Jokanaan (better

known as John the Baptist) who is imprisoned in the well next to the palace. Seeing Jokanaan, who is a complete opposite to everything that her world consists of, Salome falls in love with him and wants to kiss him. Jokanaan is disgusted and rejects her. The tetrarch Herod Antipas asks Salome to perform her famous Dance of the Seven Veils. After Herod agrees to give her everything she asks for, even half of his kingdom, Salome agrees to grant him his wish and dance …

Ljubljana City Theatre Main stage

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega