Issuu

Vsebina 7 17 29

Ignac Fock Spodobno,

šik in splača se Peter Petkovšek Emancipacija skozi osvobajanje modnih dodatkov: Slamnik nekoč in v priredbi danes Anja Krušnik Cirnski Ženske!

Mestno gledališče ljubljansko sezona

2o2o/2o21 Veliki oder

Eugène Labiche

Slamnik Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851 Komedija

Interna premiera 24. aprila 2021 Slavnostna premiera 9. junija 2021

Prevajalka in dramaturginja Eva Režiser in scenograf Diego

Mahkovic de Brea

Kostumograf Leo

Kulaš Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Lektorica Barbara

Uprizoritvena verzija besedila je nastala na vajah.

Vodja predstave Sanda Žnidarčič/Borut Jenko Šepetalka Nataša Gregorin Ahtik/Lejla Žorž Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja tehnične ekipe Boris Britovšek Tonska in videotehnika Sašo Dragaš in Gašper Zidanič Osvetljevalca Andrej Koležnik in Aljoša Vizlar Frizerki in maskerki Jelka Leben in Sara Dolinar Garderoberki Dijana Đogić in Sara Kozan Rekviziterka Brina Šenekar Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.

Igrajo Fadinard Jaka

Lah Zupančič Anaida Tjaša Železnik Nonancourt Jožef Ropoša Tardiveau, Beauperthuis Uroš Smolej Vezinet Gašper Jarni Klara Viktorija Bencik Emeršič/Lena Hribar Baronica de Champigny Judita Zidar Bobi Klemen Kovačič AGRFT/Matic Lukšič Emil Tomo Tomšič Felix Boris Kerč Ahil de Rosalba Mario Dragojević k. g. Virginija Klara Kuk Hélène Jana

Klemen Kovačič, Jana Zupančič, Jožef Ropoša, Jaka Lah, Boris Kerč

Jaka Lah

Ignac Fock Spodobno,

šik in splača se 7

Ignac Fock

Spodobno, šik in splača se Eugènu Labichu Pariz, 6. februarja 1876 GUSTAVE FLAUBERT se vam zahvaljuje. Odlično se je zabaval in vam burno ploskal. Faubourg Saint-Honoré 240

V Flaubertovi bogati korespondenci1 je to edino ohranjeno pismo dramatiku, o katerem je imel povedati samo najboljše. »To je vredno Molièra!« naj bi vzkliknil, ko je zapuščal gledališče. In res: Martinova nagrada, ena Labichevih zadnjih stvaritev, je značajska komedija z elementi drame in se precej oddaljuje od farse in vodvila iz petdesetih ali šestdesetih let. Žena prevara moža z njegovim najboljšim prijateljem, vendar se izkaže, da sta slednja bolj kot njej naklonjena drug drugemu, kajti namesto da bi obračunala med seboj, ji rade volje pustita, da z naslednjim ljubimcem, možatim in vročekrvnim, pobegne v pragozdove Latinske Amerike. Zadnji prizor je ciklična in domala mračna ponovitev prvega: prijatelja, zatopljena v partijo kart. Flauberta sta nedvomno spomnila na Bouvarda in Pécucheta, pisarja in tragikomična psevdoznanstvenika iz istoimenskega romana, ki ga je pisal prav tedaj. V njem sicer raziskuje manično puhloglavost, Labiche pa v svoji igri sebičnost in plehkost. A med vélikima sodobnikoma (Labiche, 1815–1888; Flaubert, 1821–1880) je kar nekaj podobnosti. Elektronska izdaja Flaubertove korespondence (ur. Yvan Leclerc, Danielle Girard): https://flaubert.univ-rouen.fr/correspondance/edition/ index.php.

Ignac Fock Spodobno,

šik in splača se

Labichev Slamnik je bil prvič uprizorjen leta 1851 in direktor gledališča Palais-Royal je bil prepričan, da bo popoln fiasko. Na program ga je zato uvrstil v »mrtvi sezoni«, sredi avgusta, in na dan premiere celo odšel iz mesta, da bi ne bil priča polomiji. Toda uspeh je bil nesluten: predstava je doživela čez tristo ponovitev in avtorju hipoma prinesla slavo, ki ga je spremljala do zadnje izmed 175 iger, kolikor jih je napisal v življenju, ter obenem začrtala razvoj in razmah vodvila, ki je v 19. stoletju kraljeval po francoskih gledališčih in katerega sinonim je postal točno Labiche. Ta je dve leti po premieri Slamnika v dolini Loare kupil udoben gradič z velikim posestvom, kjer je domala po Voltairovo »obdeloval svoj vrt« in bil med drugim imenovan za župana, po lastnih skromnih besedah zato, ker je edini v podeželskem mestecu nosil žepni robček in ga znal tudi uporabljati. Zadnje pomembno priznanje zanj je bila izvolitev v Francosko akademijo leta 1880. Po smrti je njegov sedež pripadel dramatiku in libretistu Henriju Meilhacu, ki se je v slovesnem nagovoru takole spomnil svojega predhodnika: V Franciji najdemo dve vrsti meščana. Prvi je v večni ponos galskemu rodu, visok, vitek, krepak, neposreden, človeka gleda v obraz, zna se ravno prav pošaliti; nekam kljubovalen je do entuziazma, kar je tudi njegova glavna hiba; vselej je pripravljen zanikati sanje, kajti vajen je trdnega spanca; sovraži sleherno pretiravanje in nič na svetu mu ni tako pri srcu kot zdrava pamet; in kadar zagovarja, kar mu je drago, zlahka najde preproste in jasne besede, ob katerih vsi, ki jih razumejo, bruhnejo v smeh. [...] Poleg tega sijajnega meščana pa obstaja še eden, ki je bil, tako se zdi, ustvarjen prav nalašč za to, da bi bil prvemu v zabavo. Ta drugi je naiven, domišljav in lahkoveren, je pa tudi šleva in širokoustnež in dlakocepec, včasih puščoben, včasih ves žareč, vedno pa smešen, pogosto grotesken in kakopak zavezan bebavosti v tolikšni meri, kot je njegov tovariš zavezan zdravemu razumu.2 Prvi, sklene Meilhac, je Eugène Labiche. Drugi pa je kateri koli izmed njegovih likov. Navsezadnje je Labiche sam dejal, da si je od vseh tipov, ki jih je imel na razpolago, izbral meščane zato, ker so biseri neumnosti, ki jih je mogoče nizati na sto načinov. A kot sin obrtnika in trgovca je užival komoditete taistega sloja in si dovoljeval taiste hibe in predsodke, zato je kot lasten žep poznal svoje preštevilčno občinstvo, ki je bilo tudi njegova edina, neizčrpna snov in predmet posmeha. Ta pa je bil lahkoten, ravno pravšnji, brez jedkosti, cinizma, filozofske globine ali celo oksimoronične moralne agende, kakršno razberemo iz besed Gustava Flauberta, še enega izrezanega meščana, sina in brata uglednih kirurgov: »Aksiom. Sovraštvo do buržoazije je prvi korak h kreposti,« je zatrdil v pismu George Sand. Leto 1857. Aprila prvič v celoti izide Gospa Bovary; kmalu zatem, junija, pesniška zbirka Rože zla. Zaradi razžalitve javne morale in katoliških vrednot se Flaubert in Baudelaire v le nekajmesečnem razmiku znajdeta na

Henri Meilhac, 4. april 1889, elektronska izdaja: http://www.academie-francaise.fr.

Boris Kerč, Klara Kuk

Tomo Tomšič, Tjaša Železnik

Ignac Fock Spodobno,

šik in splača se 1 1

zatožni klopi. Obtožnici zoper njiju sestavi isti državni tožilec, Ernest Pinard, ki sicer v prostem času na skrivaj piše zelo eksplicitno pornografsko poezijo. Nad romanom o prešuštnici je bil torej lahko kvečjemu razočaran, kajti Flaubert je mojster sugestije in zgolj bralčeva domišljija lahko zapolni vrzeli med vodnimi metaforami v zloglasnem prizoru v kočiji. »Vse visokostne vešče se pulijo za Bovaryjevko in iščejo obscenosti, ki jih v njej ni,« se naslaja romanopisec, »uradniki so vrh vsega navadni osli, ker niti malo ne poznajo vere, ki jo tako goreče ščitijo.« Precej odlomkov, denimo bolniško maziljenje, je namreč dobesedno prepisal iz cerkvenih obrednikov. Flaubert je bil oproščen, Baudelaire pa obsojen na denarno kazen; šele leta 1949 je bila v obnovljenem postopku pred kasacijskim sodiščem obsodba razveljavljena. Primera sta eksemplarična in pomagata razumeti okoliščine, v katerih Labiche ni prišel navzkriž z oblastmi in je zgolj umirjeno prosperiral. Balzac je popisal vzpenjanje buržoazije med burbonsko restavracijo (1815–1830) in zlato dobo meščanstva, ki se je začela z julijsko monarhijo Ludvika Filipa, »kralja vseh Francozov« (1830–1848). Pod drugim cesarstvom (1852–1870) je premožni meščanski sloj prišel v zenit politične in ekonomske moči; Flaubert je v srditem krohotu naslikal njihovo nizkotnost, stremuštvo in banalnost. To je čas racionalizma, pozitivizma, razvoja znanosti, razcveta industrije in trgovine, finančnih špekulacij in bajnih zaslužkov, ki so omogočali pezantno uživaštvo v vsem, kar je ponujal otipljivi svet. Meščan verjame v tisto, kar lahko stehta in prešteje, ter sleherni življenjski izkušnji določi denarno protivrednost: NONANCOURT: Bo tale poroka revna? Ste škrtuh? / FADINARD: Tast je najel kočijo. Najlažje je razsipavat z denarjem, kadar plača nekdo drug. / BEAUPERTHUIS: Za pijačo zunaj ne zapravljam. Škoda denarja. Aristokracija nima več veljave in sredi družbenega vrveža tisti, ki so po zaslugi denarja na hitro zasedli njeno mesto, hlepijo po nekakšni (vendarle!) hierarhiji, po občutku, da so končno lahko oni nekaj več. Še nikdar ni zunanja podoba toliko veljala: kam se gre zvečer (Café Bonbon!), kako se preživlja čas, kaj se jé in pije (šampanjec!), kako se (ne) oblači (ANAIDA: Odlična podeželska moda.), o čem se pogovarja in s kakšnim naglasom (BOBI: Nespoštljivo ste odšli, ker se preživljamo iz vrtovi. / FADINARD: Z vrtovi.) ter zlasti, od kod kdo prihaja (VIRGINIJA: Provinca, fuj! / FELIX: Kako sem vesel, da več ne bivam na deželi. / HELENA: Očka, ne bodi kmet. Vsi bodo slišali, da smo z dežele. / FADINARD: V trafiki v Marseillu. [...] Zaželel sem si morja in miru. / KLARA: V mestu kriminala?). Zaživi pa tudi beseda, ki jo francoski slovar prvič zabeleži šele ob koncu 18. stoletja in nad katero se nato v umetnostnih kritikah zmrduje nihče drug kot Baudelaire: »Strašna, bizarna moderna skovanka, ne vem niti, kako se napiše«3 – chic. Beseda je dejansko izposojenka iz nemškega schick, a sredi 19. stoletja, ko je šik postal nezgrešljiva sestavina buržoazne etikete in pronical v številne evropske jezike, se je celo v nemščini uveljavil francoski zapis. Café Bonbon je najbolj šik lokal v mestu! v Slamniku neštetokrat ponovijo.

Charles Baudelaire, Salon de 1846, Pariz: Michel Lévy, 1868, str. 163–164.

Boris Kerč, Viktorija Bencik Emeršič, Jaka Lah

Ignac Fock Spodobno,

šik in splača se 1 3

Predsodke, samovšečnost in bebavost svoje dobe je Flaubert nameraval osmešiti v (nedokončanem in šele posthumno objavljenem) Slovarju splošno priznanih resnic, katalogu floskul, klišejev in naučenih mnenj, s katerimi naj bi operiral meščan, da bi v salonu, gledališču ali operi obveljal za omikanega, razgledanega in modernega. Slovar naj bi bil nekakšen konverzacijski leksikon, namenjen – če se spomnimo Meilhacove definicije – obema meščanoma. Prvi, Labiche, bi ga razumel kot satiro, kot album Daumierovih karikatur, in se ob njem nakrohotal. Drugi, Labichev dramski lik, pa bi ga uporabljal kot avtentičen priročnik, po katerem bi polistal, preden bi se z izbrano družbo odpravil na primer v Café Bonbon – kajti ravno definicij, kaj je šik, v Slovarju mrgoli: »DERBI. Izraz s konjskih dirk, zelo šik. / HIPOTEKA. Zahtevati ›reformo hipotekarnega režima‹ je zelo šik. / METALURGIJA. Zelo šik. / POLJEDELSTVO. Izredno šik snov za pogovor. / FAZAN. Zelo šik za večerjo.«4 Labiche in Flaubert sta pravzaprav podobno diagnosticirala zanimanja in teme svojega naslovnika. BARONICA: Italija je tako veličastna dežela. Večkrat sem jo obiskala s pokojnim možem. Moja duša se vzneseno spominja razkošnih palač, gričev in gora … […] Koncert gospoda Arnolda diStilija iz Milana! Iz Slovarja: »ITALIJA. Takoj po poroki jo je treba videti. – ›Italiam, Italiam.‹ Tam pride do številnih razočaranj, ni namreč tako lepa kot pravijo. / ITALIJANI. Sami glasbeniki izdajalci.« NONANCOURT: Vaše obnašanje me spominja na orgije, ki smo jih imeli v tej državi v času Filipa Orleanskega. Iz Slovarja: »FILIP ORLEANSKI – ÉGALITÉ. Protestirajte zoper njega. Še eden od vzrokov za revolucijo. Zagrešil je vse zločine v tistem nesrečnem obdobju.« Toda Labichevo občinstvo se ni zares poistovetilo s to karikaturnostjo: prisotni so izvzeti, kanec šale na lasten račun pa tudi ne škodi. Za vodvil značilna situacijska komika »odgovornost« za komični učinek oddalji od samih likov; težko je biti užaljen zaradi spleta okoliščin. Premišljena dramska struktura pa zagotavlja, da bo še tako frivolen in brezsramen gledalec obsedel, in to na robu sedeža, do zadnjega prizora, kajti razpleta ni moč zaslutiti niti minuto prej. Gledališče je namreč izključno to: solidna zabava. Umetnost pod drugim cesarstvom obstaja, da bi godila premožnemu srednjemu sloju, ne pa da bi ga vznemirjala, sramotila ali mu celo trkala na vest. Labicheva satiričnost je zato lahkotna in flaubertovsko dvoumna, kajti posmehljivo upodabljanje bleščečega materializma in predsodkov si vase zagledana buržoazija po potrebi zmeraj lahko prevede tudi v kompliment. Določeni ukrepi so sprostili delovanje gledališč že po letu 1815 in do petdesetih let je postopna demokratizacija povzročila njihov razmah. Cenzura je bila večkrat ukinjena in znova vzpostavljena, a dokler so gledališča modro izbirala repertoar, se niso imela česa bati. Komedija človeka prikazuje brez olepšav in secira njegove hibe ter ob tem posega na področje družbenega reda, politike in vere, in tovrstne svobode se pač niso mogli nadejati. Celo uprizoritve Molièrovih del so bile pogosto okrnjene in prirejene nepregledni buržoazno-proletarski množici ter nenazadnje poštenim, sramežljivim, pri nunah vzgojenim dekletom, kakršna je bila tudi Emma Bovary. Oziroma

Gustave Flaubert, Slovar splošno priznanih resnic, Ljubljana: Modrijan, 2010.

Ignac Fock Spodobno,

šik in splača se

naposled ni bila, zato pa so Flauberta zvlekli pred sodišče. Labiche pa se je prelevil v oficialnega zabavljača svoje dobe. Med drugo republiko (1848–1852) je kot konservativni kandidat za zakonodajno skupščino delil pamflete zoper delavske pravice, ki so jih zagovarjali socialisti, in za večjo svobodo industrialcev in trgovcev, kasneje pa je bil goreč podpornik cesarja Napoleona III. Toda že samo šik, ki mu neskončno ponavljanje vdihne komičnost, a tudi asertivnost in zaskrbljujoče vedro avtoritarnost, nam daje slutiti, da je imela vsa tista joie de vivre drugega francoskega cesarstva še eno plat medalje. Kapital je poglabljal družbene razlike, ki jih je s patofiziološko nazornostjo prikazal Zola. Ne brez razloga v tej dobi mnogi vidijo zametke fašizmov 20. stoletja: to je čas konvencionalizma, šovinizma, puritanstva, bdenja nad javno moralo, ki je sicer v nebo vpijoče dvojna (spomnimo se državnega tožilca!), arogance, prezira in izkoreninjanja vsega, kar se ne sklada s predstavami, vrednotami ter kajpak politično-finančnimi interesi vsemogočnega človeka v fraku in cilindru – ki je, jasno, moški. Ženska pa je, v tem so si moški v Slamniku edini, lizika. Gospa Bovary ni roman o »prešuštnici iz dolgočasja«, pač pa satira Značajev s podeželja, kot pravi podnaslov, kajti Emma je popolna predstavnica malomeščanstva: ta »propadla ženska« je proizvod in hkrati glavna žrtev njihovega licemerstva. Sanjaštvo, ljubezenske afere in pogubni materializem so bili poskus pobega, anestetik za žensko, ki je bila banalna (tudi) zato, ker je okolica to od nje zahtevala. Ni brala slabih knjig, ki bi jo pokvarile, pač pa je bila slaba bralka – kot meni Nabokov –, ker ji je družba odrekala izobrazbo. Storila je vse, kar se je od nje pričakovalo, in sprva morda celo verjela v to. Flaubert je pripomnil: »Moja Bovaryjevka trpi in joče v vsaj še dvajsetih vaseh po Franciji.« Mednje bi zlahka šteli tudi Labichevo Heleno: Naredila sem vse, kot je prav. Bila sem tiha in prijazna. Nisem bila vsiljiva. V ničemer nisem bila dominantna. Prilagodila sem se. Podpisala sem predporočno pogodbo. Lepa, tiha, zrihtana, vesela. Mislila sem, da bo dovolj. Iz Flaubertovega Slovarja: »SRAMEŽLJIVOST. Najlepši okras za žensko.« Labichev Slamnik je v priredbi Eve Mahkovic natančna in ostra satira, ki fokus preusmerja na ženske like ter razkrinkava kruti konvencionalizem, mačizem in zlasti nekakšno middle-class morality, s katerimi se tedanja in današnja družba vsaka v svoji preobleki znašata nad mlado žensko. Ob tem pa napeljuje na razmislek o še marsikateri hudo zaskrbljujoči podobnosti med drugo polovico 19. stoletja in časom, v katerem živimo. Emma Bovary je naredila samomor. Slamnik pa Virginija sklene z besedami To ni smešno.

Uroš Smolej, Jaka Lah, Viktorija Bencik Emeršič

Boris Kerč, Judita Zidar

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: 1 7 Slamnik nekoč in v priredbi danes

Peter Petkovšek

Emancipacija skozi osvobajanje modnih dodatkov: Slamnik nekoč in v priredbi danes »Predanost je najlepša frizura ženske.« Tako napiše Fadinard, glavni junak Italijanskega slamnika, najuspešnejše in najznamenitejše komedije Eugèna Labicha, v pismu baronici de Champigny, od katere želi dobiti naslovno pokrivalo, da ga povrne lastnici Anaidi, saj je njenega po nesreči pokvaril. Labiche, z mnogih vidikov progresiven pisec, ki se je hitro navdušil nad vsakovrstnim razvojem in napredkom, je v tem pogledu vsaj na prvi pogled produkt svojega časa. Rojen leta 1815, torej že po divjem obdobju francoske revolucije in vzponu Napoleona I., se je kot otrok igral med konservativno restavracijo burbonske dinastije, odrastel pa v julijski monarhiji kralja-državljana Louisa-Philippa, čigar vladavina je že zaznamovala prehod v obdobje buržoazije z vsemi njenimi pravili spodobnosti in ravnovesja (juste-milieu). V času nastanka Slamnika (1851) so se politični dogodki skupaj z radikalnim menjavanjem konservativnih in liberalnih tokov vrstili s skoraj enako hitrostjo kot vodvilske peripetije v igri sami: 1848 je bil Louis-Phillipe prisiljen abdicirati, z mnogimi porodnimi in poporodnimi krči je bila razglašena druga francoska republika, ki je trajala le nekaj let, dokler ni v boju za oblastjo zmagal Louis Napoleon, nečak slavnega vojskovodje, ki je po stričevem zgledu leta 1852 izvedel državni udar in se okronal za francoskega cesarja (Napoleon III.), s tem pa začel obdobje drugega cesarstva, ki je zdržalo naslednjih dvajset let. Labiche je svojo starost preživel znova v republiki, tokrat tretji.

Mario Dragojević, Jaka Lah

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: 1 9 Slamnik nekoč in v priredbi danes

V buržoazni julijski monarhiji in nato v razklanem drugem cesarstvu, ki je hkrati posegalo po konservativnih monarhističnih navadah blišča in razkošja ter po moderni industrializaciji in vdoru realizma, se je naš avtor odlično znašel. Po študiju prava in nekaj neuspelih prvih literarnih poskusih je leta 1837 odkril farso in v njej zablestel. Še več, postal je del zabavne industrije v pravem pomenu besede. Daleč od osamljenih genijev sočasnih romantičnih pesnikov in realističnih romanopiscev so avtorji vodvila, komedij in fars ustvarili neverjetno plodna sodelovanja ter produkcijo tekstov in predstav kot po tekočem traku. Šlo je za neke vrste komičen Netflix 19. stoletja: nove in nove vsebine so se vrstile z vrtoglavo hitrostjo. Labiche je napisal toliko del, da se jih niti sam ni vseh spomnil; danes mu jih pripisujejo okoli 164. A zgolj sedem od teh je napisal popolnoma lastnoročno, vse druge pa s soavtorji, od katerih je bil najpogostejši sodelavec Marc-Michel: skupaj sta napisala kar 50 iger, med njimi tudi Slamnik. Labiche je imel še vsaj 47 drugih soavtorjev, že za časa njegovega življenja pa je veljalo, da je prav on tisti, ki je bil odgovoren za kakovost humorja, zgodb in vtkane bistroumnosti – zato je bil edini pisec fars, ki so ga izvolili v prestižno Francosko akademijo, hkrati pa tudi naveden kot edini avtor v izdaji zbranih del. Izjemno število napisanih tekstov se pojasni tudi z dejstvom, da predstave niso doživljale veliko ponovitev, šlo je bolj za sitcom pristop k pisanju in produkciji. Za gledališče Palais-Royal je Labiche napisal 97 iger, bil pa je le eden od ducata »hišnih dramatikov«, ki so tako rekoč vsak večer pisali nove vsebine za zabave željno občinstvo. Slamnik, prva res uspešna združitev žanrov vodvila in dobro narejene igre, je bil zaradi svoje izjemnosti na sporedu enajst mesecev, medtem ko je bil Labichev največji flop predstava, ki so jo ukinili in umaknili iz repertoarja po zgolj 45 minutah,1 še preden je bila sploh odigrana do konca. Pri vsej tej naglici, hlastanju za novimi idejami, odražanju na trenutne socialne trende in parodistični naravi same farse ni nič nenavadnega, da se je Labiche navduševal nad vsem novim in progresivnim. V Slamniku imata recimo pomembno mesto omnibus (v priredbi spremenjen v trolejbus), predhodnik motoriziranega avtobusa, ki se je nedolgo pred tem pojavil na pariških ulicah, in plinska ulična svetilka, prav tako urbana novost, ki ima vidno mesto v zadnjem dejanju (v priredbi je ni več, razlogi bodo navedeni v nadaljevanju). Labiche je v naslovu uporabil modni dodatek in tako v zgodbo neposredno vključil element takratne zadnje ženske mode. Slamniki, katerih zgodovina sega v meglico starih civilizacij, so kot modni dodatek v Franciji postali priljubljeni ravno v štiridesetih letih 19. stoletja, eden glavnih razlogov za njihov nenadni in status pa je bilo menda uradno dovoljenje za veslanje po Seni. Napoleon III. je tudi kasneje nadaljeval promocijo turizma in prostočasnih dejavnosti, tako da so slamniki najprej postali značilni znak moških čolnarjev, nato pa prešli v uporabo kot igrivo pokrivalo ženskih kratkočasnosti na prostem, kar je seveda vključevalo razne dvoumne pomene in bolj ali manj subtilne erotične podtone. Anaida, katere slamnik lovimo v igri, ga je izgubila tako, da se je dopoldne sprehajala bo vincenskem gozdu s »kavalirjem«, že samo po sebi sporna aktivnost za poročeno

Kenneth McLeish, Introduction, Eugène Labiche, An Italian Straw Hat, London: Nick Hern Books, 1996, str. v–xviii.

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: Slamnik nekoč in v priredbi danes

žensko, še večji potencialni škandal pa je to, da je slamnik snela in ga obesila na drevesno vejo, kjer ga je po farsični peripetiji nato prežvečil – Fadinardov konj. Labiche se torej igra s podobo mode, ki prinaša vsaj podton ženske svobode, tako socialne kot seksualne. A vprašanje je, ali se poleg ironičnega posmehovanja buržoaznim stereotipom (med drugimi tudi lastnim koreninam, saj tako provincialni kot urbani liki v Slamniku pijejo sladkorno vodo, na proizvodnji katere je svoje buržoazno bogastvo in status zgradil Labichev oče) za slamnikom skriva tudi dejanska podpora ženskim pravicam; parodija pač vedno izhaja iz razumevanja, če ne celo podpiranja statusa quo, iz katerega se norčuje. Ženska moda je že skozi zgodovino, predvsem pa v Franciji v 19. stoletju, dvorezen meč: na eni strani področje, na katerem so se les femmes lahko izražale nekoliko bolj po svoje, na drugi pa produkt moškega pogleda, ki jih je, kakor povsod drugod, nadziral in moralno presojal tudi v modi. Odličen primer so trije priljubljeni modni dodatki, katerih simbolizem in vlogo v knjigi Accessories to Modernity: Fashion and the Feminine in Nineteenth-Century France opisuje profesorica francoskih študij Susan Hiner. Prvi je ombrelle ali dežniček, ki je postal v 19. stoletju vseprisoten modni dodatek sprehajajočih se aristokratskih in buržoaznih gospodičen in gospa, služil pa je – poleg znamenju socialnega statusa, glede na kakovost materialov in glede na brand name – zaščiti proti soncu in s tem ohranitvi bele kože, glavnega standarda ženske lepote. Ženska silhueta z dežničkom je postala tako vsesplošna, da je »enako kot modna lutka ombrelle oblikovala žensko v negiben modni dodatek, s tem jo dehumanizirala in fetišizirala, hkrati pa skušala predstavljati ikonično ženskost, ki je slonela na družinsko-gospodinjski ideologiji krepostnosti, čistosti in podreditve«.2 Ombrelle je tako simbolno povzemala ideologije brezdelja, socialnega statusa, spola, estetike in rase. Podobno refleksijo paradoksnega stanja žensk v 19. stoletju je predstavljala pahljača (éventail): »[K]ot drugi modni dodatki, asociirani z žensko, je bila pahljača tako metonimično povezana z ženskim telesom kot tudi metaforično s kulturnimi fantazijami ženskosti.«3 Pahljača je bila antropomorfizirana, saj so jo sestavljale glava (tête), noga (pied) in prsa (gorge); slednji termin je zgovorno označeval del pahljače, ki ni bil pokrit z naslikanim vzorcem. Hkrati je s trikotno obliko, odpiranjem/ zapiranjem in skrivnim jezikom zapeljevanja še dodatno vzbujala senzualni pomen in erotizirala svojo lastnico. Modni dodatki, na videz domena žensk, so torej pogosto služili moškemu pogledu in kategorizaciji ali pa tudi možnosti subtilnega moraliziranja, ki se pojavi pri romanopiscih, kot sta Flaubert in Zola in njunih ženskih likih Emmi Bovary in Renée Rougon, pri katerih je modni vokabular uporabljen za ponazoritev brezplodnosti fantazije socialnega vzpona in seksualne svobode obeh protagonistk.4 Susan Hiner, Accessories to Modernity: Fashion and the Feminine in Nineteenth-Century France, Pensilvanija: University of Pennsylvania Press, 2010, str. 108–110. 3 Hiner 2010, str. 148. 4 Sara Frances Phenix, Designing Women: Fashion, Fiction, and Femininity in Second Empire France, Pensilvanija: University of Pennsylvania, ScholarlyCommons, 2013, str. v. 2

Jana Zupančič, Jožef Ropoša

Klara Kuk, Uroš Smolej

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: 2 3 Slamnik nekoč in v priredbi danes

Tretji modni dodatek, ki ga omenja Susan Hiner, je tisti, ki ga ženski svet na prehodu iz 19. v 20. stoletje uspešno naredi za svojega in s katerim se tlakuje pot do pravic in svobode: torbica. Čeprav izhaja iz veliko bolj patriarhalne corbeille ali poročne košare (o njej nekoliko več v nadaljevanju), se je sac à main uspelo ne le mobilizirati in oditi s svojimi modernimi lastnicami v javnost, ampak je s svojo dvoumnostjo, »tako javnim razkazovanjem obstoja rekvizitov ženskosti in hkrati zakrivanjem in varovanjem le-teh, postala modni dodatek, posebej primeren kot liminalni objekt, ki je signaliziral prehod od tradicionalnih k modernim feministkam«.5 Če sta dežniček in pahljača danes vsaj v zahodnem svetu v glavnem izginila iz nabora ženskih modnih dodatkov, pa je torbica ostala kraljica ženskosti, ki s svojo podobo, obliko in znamko še vedno deluje kot simbol socialnega statusa in modne ozaveščenosti, hkrati pa je osvobojena patriarhalnega prijema (vsaj delno: v ultra bogati in večinoma patriarhalno-konservativni družbi finančnikov, odvetnikov in njihovih žena, nastanjenih v osrčju Manhattna, ki jo v knjigi The Primates of Park Avenue opisuje Wednesday Martin, je eden od nujnih statusnih simbolov, ki odklepajo vrata v najbolj elitni krog, Hermèsova torbica Birkin, ki ne samo olajša (ponavadi moževo) denarnico tudi do 150.000 dolarjev, ampak jo je skorajda nemogoče dobiti, saj so čakalne vrste dolge več let, treba pa je imeti prave povezave in vpliv, da se na njih sploh uvrsti (= socialni preizkus, iniciacija); ko je le v lasti srečne elitnice, se pogosto uporabi kot orožje v skorajda viteških spopadih na pločnikih Manhattna, kjer ponavadi starejša, bogatejša in socialno višje postavljena tekmica izrine s poti mlajšo (= lepšo, torej nevarno) in jo, kot coup de grace, mimogrede oplazi s svojim birkinom).6 V ta svet dvorezne mode se poda Labiche s svojim Slamnikom in ga, kot se za farso spodobi, uspešno parodira. A subverziji javnih moralnih norm, ki se zgodi zaradi prešuštva Anaide in morda tudi spogledljivosti drugih ženskih likov, je vendarle protipostavljen red, ki mora biti na koncu utrjen. Previdnost, ki smo ji priča kljub obstoju ženskih političnih klubov in bork za pravice v drugi republiki, bi lahko bila tudi posledica na novo vzpostavljene cenzure: po treh letih svobode govora je Louis Napoleon, najprej še kot predsednik, nato kot cesar, ponovno uvedel obvezno cenzuro vseh javnih predstav in tekstov. Farsam in parodijam je bilo sicer marsikaj odpuščeno, še posebej v svetu morale in buržoazne družbe, a tudi Slamnik je doživel nekaj popravkov potencialno politično obarvanih replik. Kljub vsesplošni prisotnosti ljubimkanja v tekstu pa so Labichevi ženski liki še vedno podrejeni, pasivni in stereotipno histerični. Helena, Fadinardova zaročenka, je zgolj preplašena jerebička z vasi, ki ne dobi prav veliko replik, večino teh pa so vzkliki strahu ali prošnje za pomoč. Klara, ki je kot lastnica salona in neporočena precej bolj moderna, je prevarana bivša ljubica Fadinarda, ki se z njim še vedno želi poročiti, nato pa nesrečnica popolnoma izgine s prizorišča, ko jo enkrat cela komična poročna karavana s Fadinardom in Tardiveaujem (Klarin knjigovodja, ki ga podeželani zamenjajo za župana) na čelu zapusti v svoji divji noriji za slamnikom oz. poroko. Anaida, katere slamnik je sprožilec plazu vrtoglavih dogodkov, pa do zadnjega dejanja ostane pri Fadinardu doma; o njenem stanju poroča Hiner 2010, str. 179–180. Wednesday Martin, The Primates of Park Avenue, New York: Simon & Schuster, 2015, str. 140.

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: Slamnik nekoč in v priredbi danes

le sluga Feliks, ki nas vsake toliko obvesti, da gospa vzdihuje, joka, ali pa je omedlela in leži v poročni postelji. Celotna premisa Slamnika je pravzaprav lov za vračilom spodobnosti, saj si Anaida ne upa domov k ljubosumnemu možu, če ne dobi novega identičnega slamnika, célo zadnje dejanje pred Fadinardovo hišo pa je prepleteno s situacijsko komiko poskusov vračanja slamnika prestrašeni ženi (tu pride na svoj račun tudi plinska svetilka, na katero se slamnik zatakne v ključnem trenutku), preden bi jo njen mož opazil gologlavo in s tem izvedel resnico o prešuštvu. A srečen konec, ko je slamnik spet na pravi glavi in mož pomirjen, ni toliko subverzivni komentar njene svobode kot ironični posmeh njemu, stereotipnemu liku ljubosumnega in prezaščitniškega prevaranega buržuja, ki ne zmore obdržati žene v njeni »kletki« (prav tako se to dvesto let prej ponesreči Molièrovemu Arnolphu). Divji gon za slamnikom pa prav tako ni samo poskus reševanja ženske v moralni stiski, ampak tudi simbolni pobeg notoričnega samca pred spoštljivostjo zakona. Fadinard, ki mu je ljubimkanje kot moškemu seveda dovoljeno in ki v nagovoru občinstvu še premleva, ali bo ženi ostal zvest, se podi za simbolom samostojnosti in nezvestobe, morda celo v upanju, da ga bo ujel pred poroko. To mu ne sme uspeti, zato ga Labiche na hitro poroči med drugim in tretjim dejanjem: o obredu izvemo zgolj iz Fadinardovega monologa, jaga za klobukom in s tem le še spoštljivostjo pa se nadaljuje. Mimogrede, naslovni slamnik iz cenjene florentinske slame je okrašen z maki, katerih simbolika je že od nekdaj povezana z za igro pomenljivo nestanovitnostjo, pozabo, tudi smrtjo (predvsem v Angliji od prve svetovne vojne dalje). Slamniku je protipostavljena corbeille ali poročna košara, neke vrste ženinovo darilo nevesti v zameno za (po vrednosti veliko bogatejšo) doto. Corbeille je simbol primernosti (proprieté), predanosti, zvestobe in ženinove lasti neveste. Ko je lova za slamnikom konec, se lahko mladoporočenca končno vrneta v varen objem njene statične domačnosti. Kako torej Slamnik uprizoriti danes? Eva Mahkovic, dramaturginja, prevajalka in avtorica priredbe, išče odgovor na to vprašanje s pomočjo prijemov, ki postajajo pogosti tudi v mainstream kulturi televizijskih nadaljevank, kot je nedavna Netflixova uspešnica Bridgerton, ki v na videz historično dramo vnese precej modernejše družbene, osebnostne, predvsem pa modne poglede (kljub temu pa se ne more izogniti nekaterim ostankom starih ideologij: tako je barvna paleta družine Bridgerton, glavnih junakov, na katerih strani smo, zelo blago pastelna, skorajda bela7 (= nedolžnost, vrednota), medtem ko se družina Featherington, pravkar obogatela, socialno nerodna z manj »lepote« med hčerkami, pretirano trudi z glasnimi barvami. Odgovor je torej v širitvi svobode in vpliva ženskih likov ter v njihovem lastništvu modnih konceptov. V priredbi se Anaida, ki dobi dodatno vlogo (še ene) bivše Fadinardove ljubice, prelevi iz pasivne omedlele ženske v zelo aktivno moderno žensko, ki svojemu bivšemu sledi na vseh dogodivščinah iskanja slamnika. Le-tega opredeli na popolnoma drugačen, visokodizajnerski način: Oblikovalka kostumov za serijo Ellen Mirojnick opiše glavno junakinjo Daphne Bridgerton kot »neokrnjeno (pristine) in elegantno in blestečo in veličastno v najpreprostejšem, najveličastnejšem pomenu«. Dostopno na https://wwd.com/fashion-news/fashion-scoops/ bridgerton-characters-fashion-spring-2021-1234698176/.

Jaka Lah, Klemen Kovačič, Jožef Ropoša, Jana Zupančič

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: Slamnik nekoč in v priredbi danes ANAIDA: Emil, bom sama. Slamnik je iz Firenc. Slama nežno rumena, sveža, omlatena v trenutku, ko se sonce dotakne žitnih polj nad Sieno. Maki so iz Andaluzije, posušeni v Milanu, v delavnicah, kjer stari mojstri to počno že tristo let. Mojster, ki je klobuk izdelal, je varuh tradicije in obenem ustvarjalni genij. Ta zavitek slame, kot mu vi pravite in za katerega ste posmehljivo vrgli dvajset frankov, je rezultat neštetih kreativnih ur; je rezultat genialnosti, rezultat ljubezni; je klasični model s sodobnim preobratom; je predmet, ki bo vplival na cele generacije oblikovalcev pokrival. Ta zavitek slame je umetnost z uporabno vrednostjo. Ta zavitek slame je zaklad. Vendar vas, primitivca, kakršni ste, verjetno to sploh ne zanima. Kljub temu da popoln izbris grožnje ljubosumnega in potencialno nasilnega moža ni možen, pa je moč

vsekakor na njeni strani. Njen mož je ne samo degradiran v pomočnika v modnem salonu (zlitje lika z originalnim Tardiveaujem), kar pomeni, da se iz napihnjenega buržuja spremeni v prepotenega in nesposobnega knjigovodjo, ampak posledično ne predstavlja več nobene resne grožnje. Izginili sta svetilka zadnjega dejanja in koreografija postavljanja slamnika nazaj na Anaidino glavo, saj se slednja na koncu soprogu pokaže kar brez klobuka in ga brez posebnega napora prepriča, da je bila cel dan pri izposojevalki denarja, ki naj bi ga porabila za njuno obletnico. Celotna gonja za spoštljivostjo originala je torej izničena: Anaida si želi slamnik bolj zaradi njegove modne vrednosti in le delno zaradi domačega miru. Klara je prav tako povišana v še bolj sposobno poslovno žensko, saj je poleg modnega salona tudi lastnica najbolj šik lokala Bonbon, v katerem naj bi bili poročna gostija in drugi pomembni dogodki. Kljub temu da se tako Anaida kot Klara še vedno hitro mehčata ob Fadinardovih obljubah ljubezni, pa slednja dobi zelo samostojen epilog: ne samo da ne izgine, kot se to zgodi v izvirniku, na koncu se pojavi kot organizatorka večernega koncerta in se začne spogledovati z Emilom, Anaidinim kavalirjem, ki je izgubil svojo damo zaradi prihoda njenega moža. Celo Helena, ki sicer ostane nekoliko bolj pasivna (vendar je to njena izrečena taktika, tako da tudi tu ni več zgolj nadzorovana od svojih moških sorodnikov, ki jim v trenutku razočaranja tudi pokaže pesti), dobi precej večjo moč, saj je ona tista, ki zares lovi Fadinarda in ki ga bo »udomačila«: FADINARD: Klara! Premislil sem si! Ne bom se poročil! Klara se zasmeje, prime Emila pod roko in skupaj odideta v Café Bonbon. Fadinard gleda za njima. HELENA: Dragi, prepozno, zdaj si moj. Poleg tega je v priredbi starejša, že trideset, in se ji mudi ujeti moža. Čeprav je po tej logiki nekoliko manj razumljivo, zakaj bi se večni samec Fadinard sploh odločil zanjo (v izvirniku lahko sklepamo, da je zadosti »mikavna«, da ga je prevzela na prvi pogled), se situacija komično spreobrne in lov za slamnikom postane bolj ali manj samo še beg pred zakonom, saj niti v rokah vseskozi držijo dame. Ključna sprememba je tudi ta, da se Fadinard in Helena v priredbi med dogajanjem še ne poročita in ima ženin do konca igre čas, kot se to vidi v zgoraj navedeni repliki, da se premisli oz. dokončno ustraši »jarma«, v katerega se podaja. V njegovem zadnjem, obupanem trenutku ga obe bivši ljubici Klara in Anaida zavrneta, Helena pa ga ima popolnoma v svoji

Peter Petkovšek Emancipacija

skozi osvobajanje modnih dodatkov: 2 7 Slamnik nekoč in v priredbi danes

oblasti. Zanimivi so tudi različni pogledi na slamnik: poleg Anaide in njene ode slamniku sta tu Klara in grofica de Champigny, katerih okus je očitno bolj prefinjen, saj se zmrdujeta nad démodé klobukom, ne glede na to, da ga je prva v resnici sešila po naročilu druge. Posodobitev in z njo emancipacija se torej zgodita preko osvoboditve modnega dodatka slamnika, s katerega ženski liki, podobno, kot se je to zgodilo s prelevitvijo corbeille v torbico, otresejo moralni nadzor moškega pogleda in ga spremenijo v orodje ženskosti. A če se odstrani tako ključen element izvirnika, kaj nam še ostane v smeh in poduk danes? Na srečo je v vsem drugem Labiche še vedno zelo aktualen: malomeščanskih stereotipov nam tudi danes ne primanjkuje, družbeni boji med socialnimi razredi, mestom in provinco, sofisticiranci in brezokusneži pa so vedno bili in vedno bodo. Pogled okoli sebe sredi evropske prestolnice nam hitro razkrije marsikatero situacijo, vredno labichevskega tretmaja – mnogo takih je zapisala prav Eva Mahkovic v knjigi na tak dan najbolj trpi mastercard: ko speljemo mimo stradivariusa, se mi za hrbet usedeta dve šestnajstletnici, pripadata the world’s finest kardashian subkulturi: ena je kim, ima črne polizane podaljške in nepraktične nude krempeljce, druga je kylie: on point dark berry lips, on point obrvi, cat-eye do ušes, obraz si je pomočila v iluminator, žal sta po obnašanju malo manj kozmopolitski. /.../ pri cityparku se za njiju usede ena uboga reva, moja vrstnica, ki za kardashians še od daleč ni slišala. /.../ »punci, a mi bosta povedali, kje moram dol? šele en teden živim v ljubljani, preselila sem se. pa moj zaročenec (to pove zelo ponosno), ampak ga ni tukaj, on dela overseas (ponos še zraste).8 Farsa nam, tako stara kot posodobljena, lahko vedno utrne smeha polno solzo »čudne mešanice sočutja in občudovanja in ganjenosti nad Človekom«.9

Eva Mahkovic, na tak dan najbolj trpi mastercard, Ljubljana: Beletrina, 2019, str. 45. Mahkovic 2019, ibid.

Jana Zupančič

Anja Krušnik Cirnski Ženske!

Anja Krušnik Cirnski

Ženske! Uvod V priredbi/predelavi Labichevega Slamnika pod avtorstvom Eve Mahkovic lahko zgodovinsko obdobje, v ka terega je postavljeno komedijsko dogajanje, zlahka odmislimo. Nanj kažejo le kočija in nekaj detajlov, medtem ko so besede, fraze in mnenja, ki jih izrekajo liki, precej sodobni. Za Slamnik je značilno tudi obravnavanje različnih tem. Opazni so stereotipi, tipi, pogoste so skorajda gostilniške šale, teme pa so varanje, spolno nadlegovanje, dvojna morala, razlike oz. podobnosti med ženskami in moškimi, (ženska) mladost, staranje, poroka, zakon in spolnost. Ne pa tudi ljubezen. V Slamniku pravzaprav ljubezni ni – ne hčerinske, ne očetovske, ne romantične. Vse se vrti okoli spolnosti in žensk. Osrednji lik Fadinard je tik pred poroko, a zaradi komičnega zapleta sreča vse svoje nekdanje ljubice. Povod za dramsko dogajanje je nesrečni slamnik! Fadinardov konj Ficko je slamnik z makom namreč požrl neki poročeni gospe, ki se je v vincenskem gozdu dobila z oficirjem. V vincenskem gozdu pa naj bi se dobivale zgolj tiste, ki so »lahke«.

Spolnost O spolnosti, ki požene komični zaplet, je zelo težko govoriti. Nekje sem prebrala, da je seksualnost tista najmočnejša in najtemnejša človekova sila, ki na plano privleče vse mogoče. Zato nas je spolnosti strah. Matic Munc v eseju Človek in spolnost zapiše, da je svobodomiselna ideja, da je nezlorabljajoča spolnost, ki temelji na pristanku dveh ali več oseb, oblasti nevarna. Mogoče prav zaradi strahu in nevarnosti čutimo takšno potrebo po

Anja Krušnik Cirnski Ženske!

tem, da se iz spolnosti in spolnih odnosov tako pogosto norčujemo – navsezadnje je humor najboljši obrambni mehanizem. Da je Slamnik komedija, ni nič čudnega, še manj nenavadnega. A vendar je komedija nenavadna, saj ves čas niha med odkritim posmehovanjem in razumevanjem človeških napak, odsotnostjo obsojanja obeh avtorjev, z razumevanjem, da ljudje so, kar pač so – in da se spremenili ne bodo. Pravzaprav spominja na Seks v mestu z realnejšim pridihom, kar deluje cinično. Predvsem s koncem, ki pravi, da vse skupaj ni smešno. Mogoče res ni …

Ženske! Ženskam pripada vloga matere, vloga žene, tista vloga, ki poudarja varnost, zaščito in poosebljeno ljubezen. Pripada jim družina. Kar je v Slamniku zanimivo, je to, da se moški obnašajo kot moški, medtem ko ženski liki prevzemajo sicer moške lastnosti, kar se izkaže za odličen prikaz dvojne morale. Moški liki ostajajo nekje v ozadju, njihove osebnosti so primerno patetične – celo Fadinard je neznansko dolgočasen: notorični ženskar, ki ne ponuja ničesar, razen šarma. Da ne govorim niti o hipohondru, ali pa o triu bratrancev-ljubimcev, ki so zagledani v nedosegljivo žensko, v muzo, v resnici pa v lastno hrepenenje. Počnejo prav stereotipne stvari: vse ženske, s katerimi so spali ali ki jih zgolj osvajajo, kličejo »lizika« ter v nedogled ponavljajo izjave, kot je Bobijev vzklik »Ženske!« ali pa »Za ženske solze sem preobčutljiv!«, da ne govorim o »Zakaj se boste pa poročili z njo, če vam gre na živce?« in ali je ženska na voljo za odkup itn. Mojo pozornost so zato bolj pritegnili ženski liki. Najprej spoznamo Virginijo, katere motiv je trenutno aktualna tema spolnega nadlegovanja. Slišim, da rečejo: »Že mogoče, ampak saj je razbrati, da je Virginija obljubila Felixu … nekaj, če ji pokaže poročna darila!« Ali je obljubila? Ali pa je tisto, v nas že vsajeno pravilo, da se pač to pričakuje? Virginija bi bila morda v današnjem času aktivistka za pravice žensk … Zanimiva se mi zdi, ker nima potrebe po razlaganju, pojasnjevanju, ki bi sčasoma – kot se nam to zgodi – prešlo v opravičevanje, zakaj Felixa noče. Enostavno noče, čeprav Felix prevali odgovornost nanjo: »Prej ste me lepo pogledali, pa sem mislil, da je to vabilo.« In brez težave ga udari po prstih.

Nujna digresija: #samojapomenija Prvo dejanje, prvi prizor. Virginija ob Felixovi vztrajnosti jasno in glasno reče »Ne!«, čemur sledi nezgrešljiva referenca, replika: »Ne pomeni ne!« Najbrž smo že vsi slišali za predlog novega zakonika, ki ne temelji na Virginijini repliki Ne pomeni ne, modelu veta, temveč na modelu afirmativnega soglasja, Samo ja pomeni ja. Ne bom dolgovezila z detajli, kot mi pogosto očitajo ob tej temi, kljub temu pa se moram izrekati. Določenim likom v Slamniku, pa še marsikomu drugemu, bi svetovala, naj se nič ne bojijo. Samo ja pomeni ja namreč ne pomeni, da bo (naj je v tem kontekstu domnevni) storilec enostavno po krivem obtožen in/ali obsojen – pa pustimo ob strani to, da je t. i. lažnih obtožb izjemno, zanemarljivo malo, pa da je denimo storilec neprimerljivo

Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Jožef Ropoša, Klemen Kovačič, Jaka Lah

Anja Krušnik Cirnski Ženske!

bolj zaščiten kot žrtev, saj se lahko enostavno sklicuje na obrekovanje … A obljubila sem, da ne bom dolgovezila. Za Amnesty International je glavno in odločilno razliko jasno in kratko razložila švedska pravnica Silvia Ingolfsdottir Åkermark, specializirana za kazniva dejanja s področja spolnega nasilja: »Breme dokazovanja je še vedno na tožilcu, da dokaže, da je obdolženec kriv. To se ne razlikuje od prej. A fokus ni več na tem, zakaj se žrtev ni upirala, ampak na tem, zakaj je obdolženec verjel, da je žrtev res rekla ›ja‹ (privolila v spolni odnos).« Nič ne skrbite. V neki komediji, ki je bila prav tako kot ta uprizorjena na Velikem odru MGL, je bilo rečeno: »Ženska je človek kot moški!«

Ženske! Klara je razočarana karieristka: ambiciozna podjetnica, ki jo je neuresničena ljubezen pripeljala na pot podjetništva. Sreča v nesreči: Fadinard jo je zapustil v vincenskem gozdu, rekoč, da gre po dežnik … ko je sama prispela nazaj v mesto, je postala modistka, ima v lasti dva modna salona in Café Bonbon. Pravzaprav rahlo spominja na tisti znani citat Lady Gaga: »Če se sprašujete, po kateri poti greste, ne pozabite, da se vaša kariera nikoli ne bo zbudila in vam povedala, da vas ne ljubi več.« Ta citat zlahka primerjamo s Klarino repliko: »To pa zato, ker nisem poslovna ženska, kakršne so druge! Dovolj sem pametna, da nimam ljubimcev.« Bila bi prijetna zgodba, če se ne bi v njenem salonu prikazal Fadinard. Ta jo ob njenem obtoževanju in zasliševanju, jasno, tudi sam obtoži, da pretirava. Zgodilo se je to, kar se je verjetno zgodilo vsaki od nas: označena je za histeričarko. Fadinard razvrednoti njeno občutenje z detajlom: v vincenskem gozdu je ni pustil pred šestimi meseci, temveč pred petimi meseci in pol. Ko ona sama uporabi njegovo lastno lahkotnost in nezavezanost, je prav ogorčen: »Grozljiva ženska! Prevarantka skoz in skoz! V dno duše sem prizadet.« Anaida, Fadinardovo bivše dekle, je daleč od prave dame, čeravno naj bi prav za takšno veljala. Dama je neposredno zvezana s pojmom »spodobnost«, kar koli naj bi to že pomenilo. Felix pravi, da Anaida »preklinja, škripa z zobmi, neznačilno obnašanje za damo,« ko ne dobi svojega slamnika. Ja, prav ona je tista poročena dama, katere klobuk je dodobra prežvečil konj gospod Ficko v vincenskem gozdu. Anaida močno in odločno zahteva svoj slamnik, obenem pa se mi dozdeva, da pomoči svojega ljubimca ne le, da ne potrebuje, temveč je tudi odločno noče. Če ji pripišem moške lastnosti, želim s tem zgolj reči, da ji pripisujem lastnosti, za katere velja, da pritičejo moškim. Anaidi se zgodi dvojnost: je slabotna in potrebna pomoči, saj bo brez slamnika prišla v konflikt z možem, hkrati pa je golo odločna in noben Fadinardov izgovor je ne omaje. Anaida je oboje naenkrat: točno tisto, kar se od nje pričakuje, in točno tisto, kar sploh ni sprejemljivo. Baronica de Champigny je v besedilu označena kot »dobro ohranjena dama v najboljših letih«. Jasno je, da govorimo o – če se izrazim politično korektno – zrelih letih, ko se pojavlja frustracija staranja. Če zveni nesramno ali cinično: nikakor nimam tega namena. Moškim se je dovoljeno postarati, mnogo neslanih šal obstaja na to

Anja Krušnik Cirnski Ženske!

temo, medtem ko se ženska vzdržuje. Zdaj mi pride na misel še nekaj več neslanih šal, veliko bolj neprimernih. Kozmetičarke, telovadbe, vadbe, vitamini, prehranska dopolnila. To je le nekaj od stvari, ki jih mora ženska v zrelih letih redno uporabljati in obiskovati. Baronica za ljubimca vzame mladega pesnika. Za moškega bi kaj hitro rekli, da gre za krizo srednjih let, in pravzaprav to sama na glas izreče, čeprav cilja na drugo damo: »Odcvetele dame, ki se podijo za mlajšimi umetniki, so smešne.« Koliko svojo starost sprejema, koliko je avtorefleksivna, je vprašanje. Gre za to, da se s tem sama ne soočam, in prav zato ne maram o tem niti pisati. Čez dve leti bom praznovala trideset let in nimam pojma, kaj naj rečem o tej temi – veliko bližje mi je Helena. Za konec sem si pustila Heleno, Fadinardovo zaročenko, ki je stara že čez trideset let, čeprav to poskuša zanikati, včasih bolj, drugič manj uspešno. Nosi motiv iztekajoče se mladosti, je tiktakajoča biološka ura, kot se rado reče. Vse, kar si Helena še želi, obupano želi, je poročiti se, pa čeprav z moškim, ki je bil očitno zapleten s pol mesta. Očetu pravi: »Zame je to zadnji vlak.« Nevesta Helena – kar asociira tudi na lepo Heleno iz Troje – se v komedijskem dogajanju postopoma slači, saj jo bode nekakšna igla. Sama si to predstavljam kot metaforo za resnico, ki jo bode, saj nikakor ni tista, za katero se izdaja, zato se mora razgaliti. Proti koncu, ko skoraj obupa nad iskanjem, najdevanjem in preganjanjem bodočega moža, pravi: Cel dan hitenja, trideset let truda za ta dan. In meni ni uspelo prit niti do magistrata. Naredila sem vse, kot je prav. Bila sem tiha in prijazna. Nisem bila vsiljiva. V ničemer nisem bila dominantna. Prilagodila sem se. Podpisala sem predporočno pogodbo. Lepa, tiha, zrihtana, vesela. Mislila sem, da bo dovolj. Da se bom danes končno poročila kot druge punce. In zdaj je vse, za kar sem si prizadevala, končano. Lepa, tiha, zrihtana, vesela. Če ne bi bili v komediji, bi bil ta monolog sila žalosten. Smešen, a žalosten. Navsezadnje je pa to tisti strah: delovati smešna in žalostna zaradi lastnega hrepenenja. Gre za samoizgubo. Zatajevanje sebe zaradi nesprejetosti je porodilo pomanjkanje identitete, zreducirano na eno samo hrepenenje, eno samo željo. Za Heleno mi je bilo med branjem na tej točko resnično hudo. Naredila je vse, kar je treba, poslušala očetove nasvete, kot so »Ti moraš reči samo: Ja, vzamem. In zraven povesiti oči. In bo vsega konec.«, da bi prispela na cilj. V njenih lastnih očeh je ta usoda, usoda neporočene ženske, revne in nepreskrbljene, dno. Ker pa je to komedija, se Helena opolnomoči: že skoraj povsem slečena udari svojega ljubimca in očeta ter ulovi svojega ženina. Stvari vzame v svoje roke, dobi tisto, kar hoče. Da postane tisto, kar si želi biti, ne moremo reči. Naj njeni želji, tj. poročiti se, povem naslednje v bran vsem tistim, ki menijo, da je to patetično in neumno. S tem nas hranijo. Kot se pogosto branijo moški, da so bili vzgojeni v odtujeno, nečustveno verzijo samega sebe,

Gašper Jarni, Jana Zupančič, Uroš Smolej

Anja Krušnik Cirnski Ženske!

naj rečem, da nas hranijo z željo po poroki. V ženske se jo trudi vzgajati od malega, dokler ne dobimo tistega nesrečnega občutka, da nas bo le poroka, seveda s tisto nedosegljivo resnično ljubeznijo našega življenja, rešila vseh nesreč, praznine in nesmislov. Heleno sem si namenoma pustila za konec, saj je poosebljanje »vzorne« ženske s primernim ciljem. Ker je tisto, v kar naj bi bile primorane, a tudi to – nikoli! – ni dovolj.

Za adijo »Kaj hočem? Česa nočem? Kdo bi vedel,« se sprašuje Fadinard, ki ne uide zakonskemu jarmu. (Po mojih izkušnjah marsikdo globoko sočustvuje z njim!) S temi besedami bi lahko na hitro povzeli celo komedijo, a to ni bistveno. Ker je moški, te besede zvenijo že skoraj hamletovsko, vsekakor pa vsaj filozofsko. Če te iste besede položimo v ženska usta, bi bil verjeten odziv enostavno: »Ženske!« Tudi sama se sprašujem enako kot Fadinard. To ni smešno. … Pa brez zamere!

Jaka Lah, Jana Zupančič, Klemen Kovačič

Ljubljana City Theatre

season 2o2o/2o21 Main Stage

Eugène Labiche

The Italian Straw Hat Un Chapeau de Paille d’Italie, 1851 Comedy

Preview 24 April 2021 Opening night 9 June 2021

Translator and dramaturg Eva

Mahkovic de Brea

Director and set designer Diego Costume designer Leo

Kulaš

Language consultant Barbara

Rogelj Lighting designer Andrej Koležnik Sound designer Sašo Dragaš The adaptation was made during rehearsals.

Stage manager Sanda Žnidarčič/Borut Jenko Prompter Nataša Gregorin Ahtik/Lejla Žorž Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of technical coordinators Boris Britovšek Sound and video masters Sašo Dragaš and Gašper Zidanič Lighting masters Andrej Koležnik and Aljoša Vizlar Hair and makeup stylists Jelka Leben and Sara Dolinar Wardrobe mistresses Dijana Đogić and Sara Kozan Property mistress Brina Šenekar The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under the supervision of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

Ljubljana City Theatre

season 2o2o/2o21 Main Stage 3 9

Paris, mid-19th century. Fadinard, a well-to-do and desired bachelor is about to get married with Hélène Nonancourt, daughter of a suburban market-gardener. The bride is on her way. Unfortunately, Fadinard’s horse has eaten a fashionable lady’s straw hat, hanging on a bush. The straw hat belongs to Anaida, a young married woman who was hiding behind the bush with her lover Émile. Anaida, eager to preserve her good reputation, demands her straw hat back, saying that her husband is very jealous. When Fadinard embarks on the straw hat mission, Hélène arrives with her Cast Fadinard Jaka

Lah Hélène Jana Zupančič Anaida Tjaša Železnik Nonancourt Jožef Ropoša Tardiveau, Beauperthuis Uroš Smolej Vezinet Gašper Jarni Clara Viktorija Bencik Emeršič/Lena Hribar Baronica de Champigny Judita Zidar Bobi Klemen Kovačič as guest /Matic Lukšič Emil Tomo Tomšič Felix Boris Kerč Ahil de Rosalba Mario Dragojević as guest Virginia Klara Kuk

wedding-party. Trying to locate the straw hat, Fadinard encounters many problems. Eugène Labiche (1815–1888) was a French playwright, mainly known for vaudeville-comedy style. The Italian Straw Hat is probably his best-known play, written in cooperation with Marc-Michel, a poet and a playwright. In this play, Labiche joined two of the most popular stage genres of the 19th century French theatre: vaudville and a well-made play. In 170 years since it was written, The Italian Straw Hat has often been adapted for stage and film. With a messy, seeking and furtive main character in his prime (in spite of the comic genre, some reviewers claim that the play in Labiche’s oeuvre is in fact the author’s Hamlet) and other protagonists that belong to all social classes, the play paints a microcosmos of the French society in the period of the Second Empire. At the Ljubljana City Theatre, the adaptation will be put on stage by Diego de Brea, a master of aesthetically stylised comedy, who directed Stefan Zweig’s adaptation of Ben Johnson’s Volpone in the season 2019/2020.

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega

Eugène Labiche Slamnik

D R A M S KO B E S E D I LO

Eugène Labiche

Slamnik (Un Chapeau de Paille d’Italie)

Prevedla in priredila Eva Mahkovic Januar 2021

Eugène Labiche Slamnik

OSEBE FADINARD, srednje mlad samski moški ANAIDA, njegova nekdanja punca, strastna do klobukov in oblek HELENA, njegova bodoča žena NONANCOURT, vrtnar, Helenin oče BEAUPERTHUIS, Anaidin mož, hipohonder VEZINET, Fadinardov bogati stric s selektivnim sluhom in narkolepsijo KLARA, modistka, nova lastnica lokala Café Bonbon, tudi Fadinardova nekdanja punca BARONICA DE CHAMPIGNY, dobro ohranjena dama v najboljših letih BOBI, Helenin oboževalec, morda tudi več EMIL, postaven vojak, Anaidin fant FELIX, Fadinardov služabnik, postaran, vendar se mu ne zdi tako AHIL DE ROSALBA, salonski lev in pesnik VIRGINIJA, Anaidina služkinja, mlada

Eugène Labiche Slamnik

PRVO DEJANJE

Pri Fadinardu. Salon, veliko vrat: v Fadinardovo spalnico in v druge prostore stanovanja. Ena vrata so glavni vhod.

Prvi prizor

Virginija, Felix VIRGINIJA Felixu, ki jo poskuša poljubiti: Pustite me, gospod Felix! Nisem pri volji za vaše igrice. FELIX: Samo lupčka? VIRGINIJA: Ne pomeni ne! FELIX: Zakaj ne? VIRGINIJA: Ker nočem. FELIX: Ker nočem, to ni noben razlog. Ne morem, ker imam herpes; ne morem, ker sem bila včeraj pri zobozdravniku; ne morem, ker sem prejle jedla tuno, to so na primer dobri razlogi proti poljubu. Ker nočem, to pa ni noben razlog. VIRGINIJA: Policijo bom poklicala. Spodaj po trgu trije paradirajo noč in dan, takoj bodo tukaj. FELIX: Iz istega mesta sem kot ti! VIRGINIJA: Provinca, fuj! Če bi se morala poljubljat z vsemi, ki so kdaj prebivali v tisti žalosti od kmečkega zakotja, bi imela že kaj več kot herpes. FELIX: Zdaj pa pretiravaš. V najinem rojstnem kraju vsega skupaj najbrž živi samo 2000 duš. Od tega je mogoče polovica moških. Od teh 1000 je vsaj polovica otrok, poročenih ali vdovcev, ki vsi odpadejo. VIRGINIJA: S poročenimi, vdovci in puncami se pa ne poljublja? Kako ste staromodni. FELIX: Ostane manj kot 300 poljubov. Kar pa ni ravno, da bi se razdajala. VIRGINIJA: Kdo je rekel, da me lahko tikate? FELIX: Kar pa ni ravno, da bi se razdajali. Sem zdaj dovolj vljuden? Za en poljub? VIRGINIJA: Ne, hvala. FELIX: Kako naj vas prepričam? Bi se poročili z mano? (Virginija se zasmeji.) Kaj se smejete? Poštena ponudba je. VIRGINIJA: Zakon me ne zanima. FELIX: Zakaj ne? VIRGINIJA: Ker ga nočem. FELIX: Spet ta vaš prazni izgovor. VIRGINIJA: Odločena sem, da postanem samostojna ženska. Sploh pa se danes poroči

vaš gospodar, gospod Fadinard. K sebi ste me zvabili pod pretvezo, da mi boste pokazali darila za nevesto. In da mi boste potem zrihtali sedež in obrok v Caféju Bonbon, kjer bo poročna zabava! FELIX: Mogoče zrihtal, sem rekel. VIRGINIJA: Danes? FELIX: Mogoče enkrat, sem rekel. VIRGINIJA: Od razočaranja do razočaranja. FELIX: Zdaj pa pretiravate. Navsezadnje sva služabnika. VIRGINIJA: Vi mogoče res ste sluga po vokaciji, jaz pa ne bom služkinja za vedno. Café Bonbon je tako šik! Pokažite mi zdaj vsaj darila za nevesto. FELIX: Za to bo še čas. Gospod Fadinard je šel včeraj k tastu v provinco podpisat predporočno pogodbo in se še ni vrnil. Šele okrog enajstih pride, z njim tast in nevesta in potem se gre direktno poročit. Midva lahko ves ta čas gledava darila in se imava fino. VIRGINIJA: Je kaj lepega? Lepe obleke in nakit? FELIX: Na to se ne spoznam. VIRGINIJA: Je nevesta lepa? FELIX: Precej manj kot ti. Vi! Manj kot vi. Zgleda pa odločna. Njen oče je vrtnar v Charentonu. VIRGINIJA: Provinca, fuj! Kako sem srečna, da več ne bivam na deželi! Pa kljub temu. Če boste slišali, da nevesta rabi sobarico, me imejte v mislih. FELIX: Kaj pa vaše ambicije? VIRGINIJA: Saj to! Zanje v moji sedanji službi ni prostora. Sicer pa z vsakim dnem, ko sem starejša, bolj cenim denar in udobje. Raziskujem svoje opcije. FELIX: In bi kar zapustili svojega gospodarja? Gospoda Beauperthuisa? VIRGINIJA: Ne govorite mi o njem, ker ne bom nič rekla. Agresiven hipohonder, in to je pri njem še najmanjši problem. Ampak o gospodarjih ne maram govorit grdo. FELIX: Še nikoli niste. Njegova gospa je pa odlično ohranjena. VIRGINIJA: Takoj ko gre on v službo, švrc, pa je že ni več. Kam gre? Meni ni še nikoli povedala. Pa pravijo, da si gospe in njihove sobarice zaupajo. FELIX: Takoj jutri bom prosil svojega gospodarja, če vas zaposli. (Jo spet poskuša poljubiti.) VIRGINIJA: Pustite me že!

Eugène Labiche Slamnik

FELIX: Prej ste me kar lepo pogledali, pa sem mislil, da je to vabilo. (Virginija ga odrine.) VIRGINIJA: Najprej mi pokažite darila.

Drugi prizor

Virginija, Felix, Vezinet Vstopi Vezinet. VEZINET, ki ima v rokah veliko škatlo s pentljo: Pardon, če sem zmotil romantičen moment. Glede na to, da sem trikratni vdovec, imam posluh za ljubezen. FELIX: Oh, vi. VIRGINIJA: Ničesar niste zmotili, prej obratno. FELIX: Gospod Vezinet. VEZINET: A je tu poroka? Nisem si mislil, da bom dočakal ta veseli dan. Pri Fadinardu? Nikoli. FELIX: Zamudili ste. VIRGINIJA: Kdo je to? FELIX: Od gospoda stric. Gluh je kot lopata, ampak bogat. (Vezinetu glava omahne dol.) VIRGINIJA: Gospod! Ste v redu? Kaj mu je? (Vezinet se zbudi.) VEZINET: Oprostite, spet me je zmanjkalo. FELIX: Narkolepsijo ima. To pomeni, da lahko vsak trenutek zaspi. VIRGINIJA: Vem, kaj to pomeni. VEZINET: Saj ne spim dolgo, samo sekundo ali dve. Vendar dovolj, da ne smem vozit kočije. FELIX: Hvala bogu. VEZINET: Kje so vsi gostje? Upam, da to ne bo poroka revne sorte. Kjer se štedi pri večerji, samo da bi prišparali denar. Prišel sem, da vsaj še enkrat nekaj spijem in se malo pozabavam. FELIX: Poročna večerja bo v Caféju Bonbon. VIRGINIJA: Tako šik! VEZINET: Tako na glas govorita, da vaju nič ne razumem. Moj nečak je imel zmeraj slabe služabnike, preslabo plačuje. Mislil sem, da se dobimo na magistratu? (Glava mu omahne.) FELIX: Upam, da niste škrtarili z darilom. (Vezinet se zbudi.) VEZINET: Peš pa že ne grem, za to sem predobro situiran. (Poda škatlo Virginiji.) Lizika, nesi tole v nevestino sobo. Poročno darilo. Pa brez kukanja. In previdno stopaj, to je delikaten predmet, ti pa si videt frivolna, lizika.

VIRGINIJA: Kako me pa kličete! (Ga udari po prstih.) VEZINET: Au! Frivolna! VIRGINIJA prime škatlo: Kaj pa je? VEZINET: Se vidi že po embalaži, da je drago, kajne? In denar ne raste po drevesih. Ampak moj edini nečak se poroči in tega v tem življenju nisem pričakoval. Postavi škatlo na vidno mesto, da bo darilo dobilo potrebno pozornost. FELIX: In brez kukanja! VIRGINIJA: Vsaj eno darilo bom videla! (Virginija odide.) VEZINET: Fina punčka, čeprav frivolna. Je na voljo za odkup? Služkinjo rabim. Mogoče sčasoma tudi novo ženo. FELIX: Kaj pa še! Pri vaših letih! Saj ste že praktično povsem na koncu. VEZINET ni slišal: Veste, tri žene so mi že umrle. FELIX: Da vas ni sram. VEZINET: Se zelo strinjam. V bistvu ste prav prijeten fant.

Tretji prizor

Vezinet, Fadinard, Felix FADINARD vstopi z zadnje strani in govori nekomu za odrom: Izprezite kočijo! Po razriti cesti iz province bo moral gospod Ficko spet k padarju na fizioterapijo. Felix, kaj se mi je zgodilo na poti domov! Avantura me je stala dvajset frankov, ampak jih ne obžalujem. Felix! FELIX: Gospod! FADINARD: Predstavljaj si, kaj ti bom povedal. FELIX: Najprej mi morate povedat. FADINARD: Čakaj, da se zberem. FELIX: A ste sami? Kje je poročna družba? FADINARD: Tast in nevesta se ta hip odpravljata iz Charentona. Upam, da sta že na poti. Nerodno mi bo, če bom zamudil k županu. Ob enajstih smo zmenjeni! FELIX: Kako sem vesel, da ne bivam več na deželi. FADINARD: Si mi vzel z jezika. Tast je najel kočijo. Najlažje je razsipat z denarjem, kadar plača kdo drug. Jaz sem šel naprej, da imam vsaj še pol dneva mir. FELIX: Mislite, miru pred ženo? FADINARD: Odkrito rečeno, ja. FELIX: Po poroki bo z mirom konec.

Eugène Labiche Slamnik

FADINARD: Odkrito rečeno, res. Spet si mi vzel z jezika. So prispela kakšna darila? FELIX: Vse sem znosil v spalnico. FADINARD: Poročna darila! Tega dela sem se mogoče od vsega najbolj veselil. FELIX: Kdo bi se ne! VEZINET: Upam, da je moj paket na vidnem mestu! (Vezinet na kratko zaspi.) FADINARD: Zdaj bom povedal, kaj se mi je zgodilo. Danes ob osmih grem iz Charentona. FELIX: Kako sem vesel, da ne bivava na deželi. FADINARD: Felix! Ne prekinjaj me! FELIX: Pardon, sem mislil, da sem vam vzel z jezika. (Vezinet se zbudi.) VEZINET: A me bo sploh kdo opazil? Zakaj sem toliko zapravil za darilo? Dobrohotna velikodušnost se res nikoli ne izplača. FADINARD: Stric Vezinet! Končno tukaj! (Felixu.) Povabil sem ga, ker ima denar. Tako da se spokaj ven, zgodbo bom raje povedal njemu. VEZINET: Nečak moj, iskreno ti čestitam. Nisem si mislil, da bom dočakal ta dan. FELIX: Kolikokrat boste to še rekli? VEZINET: Kot trikratni vdovec inštitucijo zakonske zveze res podpiram. (Vezinet poskuša poljubiti Fadinarda, ki trzne, ampak potem se pusti poljubiti.) FADINARD: Poljubi družinskih članov se mi ne zdijo higienični. Pa tudi všeč mi niso, ampak zaradi denarja je vredno potrpet. V družini moje žene se nenormalno veliko poljubljajo. VEZINET: Darilo lahko odpre šele nevesta. Upam, da ni pregrda zanj. Ženske se hitro postarajo. Kdo bi si mislil, da se boš poročil! FADINARD: Vedno sem se mislil enkrat poročit, to je pa menda ja normalno. Lahko zdaj končno povem zgodbo? FELIX: Kdo vas zadržuje? FADINARD: Felix! Jezik! FELIX: Oprostite. FADINARD: Danes ob osmih grem iz Charentona. Peljem se v svojem dvokolesniku. Prečkam vincenski gozd. Zlata svetloba je, čudovita klima. Opazim, da sem nekje izpustil bič. VEZINET: Če si se za poročno vez odločil, verjetno gojiš častna čustva. Tudi če je nevesta grda. Ali že nekoliko postarana. FELIX: Ali iz Charentona.

FADINARD: Felix! Ročaj od biča je srebrn, zato ustavim konja. Trideset metrov stran zagledam bič v šopu kopriv. Po prstih so me ožgale kot peklenski ogenj. Na poročni dan! Kako sem preklinjal. Bolje, da teh izrazov, ki sem jih uporabil, zdaj ne ponovim. Grem nazaj k dvo kolesniku. In ga ni! Moj dvokolesnik je izginil! FELIX: Izgubili ste dvokolesnik? FADINARD: Felix! S stricem klepetam. (Vezinet zaspi.) FELIX: Oprostite. Ampak on vas ne sliši. In zdaj še spi. FADINARD: Stric! (Vezinet se prebudi.) Glej! Slišal je! VEZINET: Ne mislite, da ničesar ne slišim. Samo tole bom rekel, imam izkušnje: dobro soprogo naredi dober soprog. FADINARD: Vprašam tega, vprašam onega. Ne bosta verjela, koliko ljudi, sploh v dvojicah, je okrog devetih zjutraj v vincenskem gozdu. Izvem, da neki dvokolesnik stoji na robu gozda. Tečem tja in kaj vidim? Svojega konja, gospoda Ficka, ki ravno žveči nekakšen zavitek slame, okrašen z maki. Stopim bližje, da bi Ficku izpulil slamo – ta konj ima tako občutljiv želodec, in ko kaj novega poje, mora vsakič k padarju –, ko se izza dreves tam zraven z znanim glasom zadere neka ženska: Moj slamnik! Tista zvita slama je bila klobuk! Obesila ga je na drevo in se zaklepetala z nekim oficirjem. FELIX: In vi ste to verjeli. Ženska, ki je v vincenskem gozdu klepetala z oficirjem. Med nami, verjetno je bila bolj lahka. VEZINET: Z gozdovi pa nimam nobenih izkušenj. Stanujem v spodobnem okrožju. FELIX: Ravno zato! FADINARD: Felix, diskretnost! Dami ponudim, da plačam stroške za nastalo škodo pojedene slame, ko se vmeša tisti oficir. Najslabši primerek neartikuliranega barbara. Pritisk se mi dvigne do vratu. Mu rečem, da ima njegova dama glas, ki ga poznam. To ga do konca razbesni in se vrže proti meni. Jaz odskočim in že sem nazaj v svojem dvokolesniku. Imel sem ravno dovolj časa, da sem ženski vrgel kovanec. Za dvajset frankov! Za zvitek slame z maki je še dvajset sujev preveč. (Iz žepa potegne kos slamnika, okrašenega z maki.) Tole sem dobil za svoj denar.

Eugène Labiche Slamnik

VEZINET: Umetelna slama! FADINARD: Predraga za en šop! FELIX: Da vidim ... (Mu vzame slamo.) FADINARD: Felix! (Vezinet zaspi.) FELIX: Stari že spet spi. FADINARD: Stric! (Vezinet se s trzljajem prebudi.) FELIX: A je ta sploh gluh? VEZINET: Bo poročna večerja res v Caféju Bonbon? Še vedno ne verjamem, da se ta dan res dogaja. Tvoj poročni dan! FADINARD: Ob enajstih se poročim, pa če mi ponovite to še osemdesetkrat! VEZINET: Torej imam še čas, da si privoščim en mlečni riž. Čeprav je obrok cenen, je to moja razvada. Na svidenje, nečak! (Ga poljubi.) FADINARD: Ko bom enkrat poročen, bo s temi poljubi konec. (Vezinet odide.)

bom poljubljal, kot bom hotel. Ne da bi ježevec kričal name. Mislim, da ji bom kar zvest. FELIX: Ste prepričani? FADINARD: Ne povsem ... O ja, ji bom! Ne govori veliko, ampak ko kaj reče, me to ne moti. Zanima se za moje zadeve. FELIX: A kdo ve, kaj si v resnici misli? FADINARD: Včasih pomislim, da bi rad vedel več o njej. Ampak v resnici ne vem, ali me to zares zanima ali je samo trenutna muha, ki ti prileti na misel. Očarljivo stanovanje sem ji uredil. V bistvu se poroke res že veselim. FELIX: Nekdo prihaja po stopnicah. FADINARD: To morata bit ona in ježevec! In me že spet mravljinci!

Peti prizor

Četrti prizor

Anaida, Fadinard, Emil Anaida in Emil na poti.

FADINARD: Končno sam. FELIX: Ne za dolgo. FADINARD: Res, v dobri uri bom poročen in takrat bo samota redkost. FELIX: V dobrem in slabem boste privezani na žensko iz Charentona. FADINARD: Ne samo nanjo. Tudi na tasta, ki izgleda kot ježevec in še obnaša se tako. Vse bo šlo v franže! To vpije ves dan. Najin prvi stik je bil, da me je v natrpanem trolejbusu brcnil z nogo. Hotel sem mu odgovorit tako, da bi ga boksnil po nosu, ampak sem v tistem momentu zagledal njegovo hčer in se mi je pest kar razklenila. FELIX: Zakaj ravno z njo? FADINARD: Enkrat se je treba poročit in ona ni nič slabša od katere druge. Čeprav ni več čisto mlada. Ježevcu sem takoj povedal, da jo hočem. In je bil takojci za. Kako grd je njegov značaj! Sploh me ni poznal, pa mi je obljubil svojo hčer. FELIX: Zdaj boste s tem človekom praktično poročeni. FADINARD: Poročen! Že samo od te besede me mravljinci ... FELIX: Z jezika ste mi vzeli. FADINARD: Ampak ni kaj. V eni uri bom prav to. Poročen! Čisto zase bom imel ženo. Lahko jo

ANAIDA: Prosim te, Emil, bom sama uredila. Rabim samo denar za enak slamnik, da se doma izognem nepotrebni sceni. Danes imava z možem prvo obletnico poroke, praznujeva v Caféju Bonbon in moram uredit to s klobukom. EMIL: Kar noter, lizika. Vse bom uredil. Kupil ti bom nov slamnik. Nič se ne boj. ANAIDA: Nič se ne bojim. V tej hiši sem že bila. Že večkrat. EMIL: Kaj? ANAIDA: Nič. (Zdaj sta oba že v prostoru.) FADINARD: Felix, to je ta dama! Dama s slamnikom in njen orangutan! FELIX: Gospodična Anaida! FADINARD: Felix, diskretnost! FELIX: To je gospodična Anaida! (Anaidi.) Se je tale delal, da vas ne pozna? FADINARD: Felix! ANAIDA zašepeta, da Emil ne sliši: Tišje, Felix. Odkar se nismo videli, sem se poročila. Zdaj sem gospa. FADINARD: Kaj? FELIX: Menda ne! In tale je tvoj mož? FADINARD: Felix, diskretnost! FELIX: Oprostite. ANAIDA: Emil ni moj mož, Emil je moj ... bratranec. FADINARD: Bratranec, kaj?

Fadinard, Felix

Eugène Labiche Slamnik

ANAIDA zašepeta: In težke pesti ima, tako da bolje, da ne ve za najino znanstvo. EMIL: Kar mirno, lizika. Vse bom uredil. Glej me. ANAIDA: Bom sama, Emil. Samo škandala ne. Ne želim si scene. EMIL: Kar mirno, draga. Jaz sem tvoj kavalir. (Fadinardu.) Niste računali, da se bomo tako kmalu spet videli, kaj, gospod? FADINARD: Pravzaprav ne. A mi vaš obisk res laska. Priznam, da trenutek mogoče ni najprimernejši, danes se namreč poro... ANAIDA: Kaj? FADINARD: Nič. Kaj bi radi? EMIL: Ponudite vendar dami stol. FADINARD: Saj ga sama vidi. Seveda, pardon, sedite, prosim. (Anaida sede.) FELIX: Kaj boste z gosti, ki jih čakamo? EMIL: Nimate časa za naju? (Še Emil sede.) FELIX Fadinardu: Vaša nevesta je lahko vsak hip tukaj. ANAIDA: Nevesta? FELIX: Moj gospodar se danes poroči. ANAIDA: To pa so novice! FADINARD: Felix! Ni moment za obvestila. EMIL: Vaš konj pa hitro teče, gospod. FADINARD: Tudi vi niste slabi. Ste mu sledili peš? EMIL: Je to provokacija? Pred damo? FADINARD: Nikdar, gospod. ANAIDA: Emil, bom sama. (Fadinardu.) Gospod, potrebujem slamnik, ki mi ga je pojedel gospod Fic ... Ki mi ga je pojedel vaš konj. Poročili se boste, gospod? Res? Nikoli ne bi rekla. FELIX: Danes ob enajstih, gospa Anaida. Poročna večerja bo ob devetih v Caféju Bonbon. FADINARD: Felix! Diskretnost! FELIX: Oprostite. ANAIDA: Café Bonbon! Kakšno naključje! Sicer pa. Nisem si mislila, da bom dočakala ta dan. Fadinardov poročni dan! EMIL: Anaida, ga poznaš? ANAIDA: Seveda ne. FELIX: Tudi meni je čudno. Oba sva ga poznala v drugih časih. FADINARD razrvan: Felix! Diskretnost! EMIL: Ne razumem, kam vodi ta pogovor. Ampak kakorkoli: v vincenskem gozdu ste naju nadvse nevljudno zapustili.

FADINARD: Mudilo se mi je. Danes je moj poročni dan, kot sem zdaj že večkrat povedal. EMIL: Tehle dvajset frankcev vam je iz roke nedvomno padlo po nesreči. FADINARD: Hočete več denarja? Za en zavitek slame z makom ali dvema bo dvajset frankov menda ja dovolj. ANAIDA: To je italijanska slama! EMIL: Gospod, je to žalitev? Pred damo? ANAIDA: Emil, bom sama. Slamnik je iz Firenc. Slama nežno rumena, sveža, omlatena v trenutku, ko se sonce dotakne žitnih polj nad Sieno. Maki so iz Andaluzije, posušeni v Milanu, v delavnicah, kjer stari mojstri to počno že tristo let. Mojster, ki je klobuk izdelal, je varuh tradicije in obenem ustvarjalni genij. Ta zavitek slame, kot mu vi pravite in za katerega ste posmehljivo vrgli dvajset frankov, je rezultat neštetih kreativnih ur; je rezultat genialnosti, rezultat ljubezni; je klasični model s sodobnim preobratom; je predmet, ki bo vplival na cele generacije oblikovalcev pokrival. Ta zavitek slame je umetnost z uporabno vrednostjo. Ta zavitek slame je zaklad. Vendar vas, primitivca, kakršni ste, verjetno to sploh ne zanima. FADINARD: Zakaj si se zdaj tako razburila? Sploh te ne razumem. ANAIDA: Ne tikajte me, gospod. Rabim samo denar. EMIL: Vse bom uredil, lizika. Tvoj kavalir sem. Nisva prišla po denar, gospod! ANAIDA: Rabim samo denar! FADINARD: Po kaj pa sta prišla, gospod? EMIL: Ker denar imam. Da ne boste slučajno mislili, da ga nimam. (Emil seveda nima denarja.) FADINARD: Po kaj sta prišla? EMIL: Po opravičilo, gospod. ANAIDA: Emil, bom sama. FADINARD: Jaz naj se opravičim njej? ANAIDA: Emil! Bom sama! EMIL: Nikakor, jaz sem kavalir. FADINARD: Prav. OPROSTITE. EMIL: Hvala! ANAIDA: Ne rabim opravičila, ampak slamnik. Danes imava z možem prvo obletnico poroke. FADINARD: Gospa, spoštljivo upam, da boste sprejeli izraz mojega globokega obžalovanja, v znak katerega bom ... svojega konja namlatil do smrti.

Eugène Labiche Slamnik

ANAIDA: Pa ne gospoda Ficka! EMIL: Koga? Kakšno trapasto ime. FADINARD: Je vaš mož ljubosumen? ANAIDA: Te nič ne briga. FADINARD: Če je za vaš strah kriv on, vas razumem. Ljubosumje je znak slabega značaja. Mogoče najslabša lastnost. Žal mi je, da si se znašla v takem kontekstu. ANAIDA: Ugibate o mojem zakonskem življenju, gospod? EMIL: Ga poznaš? ANAIDA: Ne. EMIL: Prej si ga poklicala po imenu. ANAIDA: Prebrala sem ime na vratih. EMIL: Opravičil se je, zdaj lahko greva. ANAIDA: Ampak jaz potrebujem slamnik. FADINARD: Gospa, ste prepričani, da moj konj ni imel pravzaprav pravice, da pogrizlja vaš modni dodatek? ANAIDA: Kaj? FADINARD: Zakaj gospa obeša svoje klobuke po drevesih? Drevo ni obešalnik. Zakaj se gospa sprehaja po gozdovih s pripadniki milice? To je zelo sumljivo, gospa. ANAIDA: Gospod! EMIL: Imate kaj proti državnim oboroženim silam? Sem slišal prav? ANAIDA: Emil je moj bratranec. Skupaj sva hodila v šolo. Poznava se že petindvajset let. Če sem pristala, da ga v gozdu primem pod roko, je bilo zato, da sva poklepetala o njegovi prihodnosti v javni upravi. FADINARD: In za to ste si morali snet slamnik in ga obesit na drevo. ANAIDA: Vroče je bilo. FADINARD: Ob devetih zjutraj? Ali ste obesili še kakšen drug kos obleke? ANAIDA: Kaj te briga! Vrnite mi moj slamnik! EMIL: Ni potrebe po dviganju glasu, to se damam ne spodobi. (Prime stol in ga trešči ob tla.) FADINARD: Ne razbijajte mojega pohištva! Ali ste nasilnež? Anaida, s stopnišča ga bom porinil ... V bistvu raje ne. Lahko Heleni prileti na glavo. ANAIDA: Kdo je Helena? FELIX: Njegova nevesta. FADINARD: Felix! Diskretnost! ANAIDA: Skrajšajmo, gospodje. Jaz rabim svoj slamnik. Slamnik, ki je zelo drag in ga imam

najraje na svetu, celo raje od moža. Dajte mi slamnik, pa grem! FADINARD: Nimam ga! Kje naj ga dobim? EMIL: Bom jaz, Anaida! Tvoj kavalir. Dama hoče slamnik! Najdite ga! NONANCOURTOV GLAS: Moj zet! Zet moj! Midva sva na poti gor ... FELIX Fadinardu: Vaša žena gre, gospod. FADINARD: To je moj tast, to je on, ježevec! Če najde tukaj drugo žensko, bo šla poroka v franže! In od vseh žensk ravno njo! ANAIDA: Naj me najde. Brez slamnika ne grem domov. EMIL: Če pride sestrična brez slamnika domov, jo bo mož namlatil! FADINARD besen: Nasilnež! Nasilneža imaš doma? Tega ne bom trpel. ANAIDA: Kaj pa to tebe briga! FADINARD si premisli: Imate prav, me ne. ANAIDA: Me prav zanima, kakšne prostore ste uredili za nevesto. V spalnici bom počakala. Emil? Bodi kavalir. Uredi to. Naj mi vrne slamnik. EMIL: Takoj, lizika! Udari s stolom ob tla. FADINARD: Nehajte že! Če ga nimam! ANAIDA: Če bo treba, uporabi silo. Počakam te v spalnici. (Gre proti nekim vratom in izgine za njimi.) FADINARD: Prosim, ne v spalnico. Pripravljena je za nevesto. ANAIDA: Rada bi videla darila. Se vidimo, gospoda! (Izgine.) FADINARD: Anaida, ne! (Ko sta z Emilom sama.) Me boste zdaj pretepli? EMIL: Odslovite tasta in nevesto, potem bova nadaljevala pogovor. (Spet udari s stolom in Fadinard trzne.) Pet minut vam dam, tukajle bom počakal. Balkon z razgledom na trg. Odlično. (Odide skozi neka vrata.) FADINARD: Končno sam!

Eugène Labiche Slamnik

Šesti prizor

Fadinard, Nonancourt, Helena, Bobi, Felix Vstopijo Helena, Nonancourt in Bobi v prazničnih oblekah. Helena ima na sebi veliko plasti belih oblek, cvetlično tiaro in v rokah poročni šopek. NONANCOURT se zažene proti Fadinardu in ga poljubi: Zet moj, vsak hip bo šlo vse v franže! Sveti Fiaker! Obnašate se kot neotesan meščan. HELENA glasno zašepeta: Očka, ne bodi kmet. Vsi bodo slišali, da smo z dežele. NONANCOURT: Saj nikogar ni. Samo tvoj ženin in on to že ve. Bo tale poroka revna? Ste škrtuh? HELENA: Očka, on pa že ne! Na poročno večerjo gremo v Café Bonbon. Tako šik! FADINARD: Kaj sem naredil? NONANCOURT: Prišli smo z najeto kočijo, ki veliko stane. Ne bo stala na cesti. Že zdavnaj bi se morali odpravit v cerkev. HELENA: Na magistrat, očka! FADINARD: Kako ne bi vedel, da veliko stane, saj jo bom jaz plačal! BOBI: In kakšna kočija je to! Luksuriozen voz. FADINARD: Kdo je to? NONANCOURT: To je Bobi, saj sta se spoznala. FADINARD: Prvič ga vidim. BOBI: Njen bratranec! (Poljubi Fadinarda.) FADINARD: Stran! BOBI: Ne marate poljubov? NONANCOURT: Morali bi nas bili sprejet ob vznožju stopnišča. To so dobre manire. Ampak v mestu ste očitno navajeni drugače. BOBI: Morali bi nas bili poljubiti. NONANCOURT: Opravičite se, prosim, moji hčeri. Niti poročena nista, pa že prelom s tradicijo. HELENA: Očka, ne delaj mi sramote. Rada bi se dobro poročila. NONANCOURT: Te je sram, da si iz Charentona? Z dežele? FELIX: Mene bi bilo. Provinca, fuj. Kako sem vesel, da več ne bivam na deželi. FADINARD: Felix! Diskretnost! FELIX: Oprostite. HELENA glasno zašepeta: Očka! Saj veš, da me ni sram. Ampak da si dobiš moža, se moraš obnašat tako, da se mu prikupiš. Njemu in njegovim prijateljem, družini. Ko bova enkrat

poročena, ga bom že navadila po svoje. In to bo kmalu! Danes! NONANCOURT: Ne bom prenašal, da se kdo norčuje iz poštenega predmestja. V državno blagajno prispevamo davke in dobrine bolj kot vsi meščani vkup. Sveti Fiaker! HELENA: Očka, prosim. Rabim te na svoji strani. Zame je tole mogoče zadnji vlak. Dovolj sem stara. FADINARD: To pa res. NONANCOURT: Gospod, že prvi dan nesramni! FADINARD: Izgleda, da opravičilom ne bom mogel pobegnit. Gospodična, spoštljivo upam, da boste sprejeli izraz mojega globokega obžalovanja, v znak katerega ... NONANCOURT: Zakaj ste zjutraj odšli iz Charentona, ne da bi rekli: adijo? BOBI: Nikogar niste niti poljubili! NONANCOURT: Tiho, Bobi! Odgovor, prosim! FADINARD: Saj ste vsi spali. BOBI: Laž! Jaz sem si loščil škornje. Za veliki dan. Glejte! (Iztegne nogo in pokaže škornje.) NONANCOURT: Brez pozdrava ste odšli, ker smo ljudje iz poštenega predmestja. Ker mislite, da smo kmetje! HELENA: Očka, ne delaj mi sramote. To je moj zadnji vlak. Moj obraz gre vsak dan bolj dol, kot da bi mi nekdo vlekel kožo proti trugi. NONANCOURT: Malo tišje o tem, hči! BOBI: Nespoštljivo ste odšli, ker se preživljamo iz vrtovi! FADINARD: Z vrtovi. BOBI: Jaz rečem iz. NONANCOURT: Ljudje iz prestolnice ste vsi isti. Vedno pri koritu, vedno na državnih jaslih, vsi drugi pa, kot da nismo nič. Že zdaj prezirate svojo novo družino! Sveti Fiaker! FADINARD: Kar izkašljajte se, sem prepričan, da vam bo pomagalo. FELIX: Pomagalo do infarkta. FADINARD: Felix, diskretnost! FELIX: Oprostite. HELENA: Očka, tvoje obnašanje mi ne pomaga. Trudila sem se za ta dan. Vse sile sem napela, da bi bila pritegnila moža, takrat na trolejbusu. Zdaj mi boš vse pokvaril. NONANCOURT: Zakon še ni sklenjen, gospod. Lahko gre še vse v franže ...

Eugène Labiche Slamnik

BOBI: V franže, stric ... Gremo kar takoj v franže! NONANCOURT: Čeprav bi pa hčerko čisto rad končno poročil. HELENA: Hvala, očka! NONANCOURT strese s stopalom: Auč, sveti Fiaker! Kako boli. FADINARD: Kaj pa vam je? NONANCOURT: Lakaste čevlje imam, žulijo me. Mučilna naprava! HELENA: Očka, če bi obul sive mokasine, kot sem rekla, bi bilo vse v redu. NONANCOURT: So prinesli mojo mirto? Emblem, gospod zet. Samo za vas. Mirto bom postavil v hčerkino spalnico, da bo čim prej zanosila, časa ni več na pretek. (Strese s stopalom.) Sveti Fiaker! HELENA: Očka, kako si dober! (Helena strese z rameni.) FADINARD: Imate tik? Do zdaj ga nisem opazil. NONANCOURT: Kaj pa ti migaš, hči? HELENA glasno zašepeta: Očka, potihem bom povedala. Zaponka za lase mi je zdrsnila za ovratnik. Pika me. Najbolje, da se slečem, da bo zdrsnila dol. (Si začne odpenjati zgornji del oblačila.) FELIX: Ta se že pred poroko slači. FADINARD: Felix, diskretnost! FELIX: Oprostite. NONANCOURT: Kar sleci se, hči. BOBI: Sestrična, ne! Bom jaz vaš kavalir. Našel bom zaponko in jo iztaknil. (Začne brskati Heleni za ovratnikom, ona je medtem že malo manj oblečena.) FADINARD: Gospod, lahko kar ostanete, kjer ste! Ne slačite moje neveste. NONANCOURT: Skupaj so ju vzgajali, tako da se nič ne bojte, ni spotike. BOBI: Moja sestrična je. FADINARD: Kaj me briga! Po tujih gredicah se ne hodi! NONANCOURT hčerki pokaže na vrata, za katerimi je Emil: Pojdi tja, Helena! Sleci obleko in spravi zaponko ven, kot se zagre. FELIX: Kot se zagre. Provinca, fuj! Kako vesel sem, da ne bivam na deželi! Dovolj jih imam. Odide ven s kosom slamnika v roki. FADINARD Nonancourtu: Prosim, ne tja! Tam je ... sobopleskar. Zadnje detajle ureja.

NONANCOURT: Potem pa tja! Pokaže na vrata, kjer je Anaida. FADINARD: O, ne! O, ne! Tam je ... sestavljalec pohištva. Zadnji detajli! NONANCOURT: Vse zadnji trenutek! Helena, malo se stresi in se bo sponka odpela. (Strese s stopalom.) Sveti Fiaker! Ne morem več. Copate bom obul. Vseeno mi je, četudi tukaj notri kuhajo. (Nameni se proti nekim vratom.) FADINARD mu zapre pot: Ne! Tja pa, prosim, ne! Tam je pa nekdo, ki tapecira stole. NONANCOURT: So pri vas ta hip vsi obrtniki v Parizu? FADINARD: Stanovanje prenavljam. Za nevesto. NONANCOURT: Vse zadnji trenutek! Bomo že končno šli? HELENA: Ja, očka, pojdimo! FADINARD: Jaz vas ne zadržujem. NONANCOURT: Šibajmo zdaj na magistrat! Bobi, podaj sestrični roko. (Strese s stopalom.) Sveti Fiaker! FADINARD: Pridem za vami. Samo da najdem klobuk in rokavice. (Nonancourt, Helena in Bobi odidejo ven.)

Sedmi prizor

Fadinard, Anaida, Emil Iz sobe stopi Anaida, opoteka se. Izza svojih vrat pride tudi Emil. ANAIDA: Omedlela bom! FADINARD: Anaida, ne! Pardon: gospa, prosim, ne! Se slabo počutite? ANAIDA: Omedlela bom od smeha! FADINARD: Počasi boste sicer res morali it. Meni se že zelo mudi, tast in nevesta me čakata v kočiji. ANAIDA: Je bila to tvoja nevesta? EMIL: Anaida, stotič – ali pa vsaj petič – te vprašam: ga poznaš? ANAIDA: Nikakor. Vaša nevesta, gospod? FADINARD: Ja, to je moja Helena! Je kaj narobe? ANAIDA: Nikakor! Odlična podeželska moda. (Se zahihita.) Na dnu stopnišča NONANCOURTOV GLAS: Zet moj! Moj zet! FADINARD: Kaj pa naj zdaj?

Eugène Labiche Slamnik

ANAIDA: Naj prideta spet gor! Prav rada bi jo spoznala. FADINARD: Gospa, ne bi vas rad pošiljal stran, ampak prosim, vrnite se domov, da lahko grem in se poročim. EMIL: Ne greva, dokler dami ne vrnete slamnika. ANAIDA: Če pridem domov brez slamnika, bo moj mož, mogoče verjel ... določenim stvarem. Kar pa ne bo dobro. Ne zame ne za vas. FADINARD: O, ne! ANAIDA: Strah me je. Omedlela bom! FADINARD: Ne tukaj, Anaida! Na dnu stopnišča NONANCOURTOV GLAS: Moj zet! Zet moj! Na poti gor sem! FADINARD: Prosim, ne! Že grem, takoj bom dol! EMIL: Absolutno nujno je, da gospod priskrbi slamnik, ki je čisto podoben tvojemu, Anaida. In boš rešena! FADINARD: Orangutan ima prav! (Anaidi pomoli kos slamnika.) Tukaj imate vzorec. Če greste z njim po trgovinah, boste zagotovo našli podobno pokrivalo. In boste rešeni. ANAIDA: Jaz naj grem po trgovinah? FADINARD: Kdo pa? ANAIDA: Jaz vendar umiram. Boš moral it sam. FADINARD: Jaz naj grem po trgovinah? EMIL: Kaj ne vidite, da gospa umira? FADINARD: Kaj pa vi, ki ne umirate? EMIL: Mislite, da bi gospo zapustil v takšnem stanju? ANAIDA: Misliš, da je tak kot ti? NONANCOURTOV GLAS: Moj zet! Zet moj! Skoraj sem že pred vrati in ne želite si, da bi jih odprl! FADINARD: Na poti dol sem! (Emilu.) Gospod, slamnik se na glavi vaše dame ne bo pojavil sam od sebe. EMIL: Nedvomno ne. Zato bi rekel, da se kar podvizajte. FADINARD: Jaz? ANAIDA: Srečno! Predvsem pazite, da bo slama res čisto enaka. Moj mož klobuk dobro pozna, prosim, hvala. FADINARD: Kako naj hodim po klobuk na svoj poročni dan? Nimam časa! Ni pravično! Ne morem! Protestiram! Sami ste obesili klobuk na drevo! Se v gozdu dobivali z vojakom! Ne morem! Protestiram!

ANAIDA: Potem bom šla v spalnico tvoje neveste, se postavila k postelji in tam omedlela. Že zdaj mi je hudo slabo. EMIL: Gospa bo omedlela. Čakala bova. Petnajst dni, cel mesec, če bo treba. Boste že šli? Treskne s stolom. FADINARD: Lepo vas prosim, ne razbijajte pohištva, ravno sem prenavljal. Bom tekel do prve modistke. Mogoče najdem slamnik. Kaj naj rečem tastu in nevesti? (Anaida skomigne z rameni.) In župan nas čaka! NONANCOURTOV GLAS: Moj zet! Zet moj! FADINARD: Že grem! Fadinard izgine ven. ANAIDA se vrže Emilu v objem: Emil! EMIL: Anaida! FELIX vstopi in ju vidi: Oho! Kaj pa imamo tukaj? (Anaida in Emil pobegneta vsak za svoja vrata. Za Felixom pride Virginija in se zelo smeji. Skozi svoja vrata pokuka Anaida.) ANAIDA zašepeta: Virginija! Moja sobarica! Me je zasledovala sem? VIRGINIJA Felixu: Še dobro, da nisem poročena, samo to bom rekla. Da se v gozdu zmeniš z mladim vojakom in ti konj požre klobuk! Slamnik je malo podoben klobuku moje gospe. Ravno tako grdo staromodno skrpucalo. Bi bilo kar hecno, če bi bila res ona. FELIX: Bi bilo, kajne? VIRGINIJA: Moram izvedet, če je res moja gospa. (Felixu.) Ali je ona? Upam, da ima ljubimca. FELIX: Povem ti, če dovoliš en poljub! (Virginija ga udari s slamnikom.)

Eugène Labiche Slamnik

DRUGO DEJANJE

Oder je zdaj modistkin salon. Povsod vrata kot v prvem dejanju: v garderobo, v delavnice, v Klarino stanovanje. V salonu so klobuki, model ženske glave, na kateri je klobuk, na pultu je računovodska knjiga.

Prvi prizor

Klara, potem Beauperthuis KLARA govori nekomu za odrom: Pohitite, punce! Naročilo se zelo mudi. Beauperthuisa seveda še ni. Nisem še slišala za računovodjo, ki bi bil tako počasen. Pa sploh še ni star. Mogoče na pragu srednjih let. Kot jaz. S tem da se jaz malo potrudim, da sem v formi. In se zato tudi bolje držim. (Na hitro vstopi Beauperthuis.) BEAUPERTHUIS: Tukaj sem! Žal sem prepoten! Vroče je. Slabo! Si obriše čelo. KLARA: Danes je res prijetna klima. Čestitke, Beauperthuis. Prišli ste še prezgodaj. BEAUPERTHUIS: Gospodična Klara, slabo, ampak jaz nisem kriv. Vstal sem že ob šestih. Kako je vroče! Vstal sem, si naredil kopel za noge, se obril, se oblekel, počakal, da gre žena od doma, si naredil čaj za s sabo, potem pa naravnost sem. Hitel sem, kolikor je šlo. KLARA: Čaj! Kaj pa to mene briga! BEAUPERTHUIS: Seveda čaj, kave namreč ne smem, ker je slaba za želodec. Zato moram pit čaj. Logično. KLARA: In? BEAUPERTHUIS: Skodelica zjutraj, potem pa termovka za čez dan. Za pijačo zunaj ne zapravljam, škoda denarja. KLARA: Hvala lepa za vse te informacije. Prepočasni ste. Poglejte mene, kako sem učinkovita. Danes sem naredila že dva klobuka. (Pokaže na police.) In zvečer imam dogodek v Caféju Bonbon. BEAUPERTHUIS: Da vodite kar dva obrata! Jaz že to službo komaj vozim. In v taki vročini. In vsak dan. Ves čas sem utrujen, anemičen in skorajda bolan. Čakam, da izgorim. Slabo! KLARA: Premladi ste za takšno čakanje. BEAUPERTHUIS: Saj sem star že petintrideset. Žena mi je celo predlagala, da si vzamem še eno

službo. Si mislite? Da bo lahko še več zapravila za tiste svoje klobuke. (Klara se namršči.) Za obleke! To sem mislil. Predlagala je, da dopoldne delam pri vas, potem pa popoldne vodim račune na policiji. Toliko dela. Sploh za vikend in po deveti zvečer, ko poberejo največ glob. Ampak sem rekel odločno: NE. Najprej zdravje, potem ekonomija. KLARA: Tako vam v življenju pač ne bo uspelo. BEAUPERTHUIS: Slabo! Ravno včeraj sem pomislil, da bi mi bilo v življenju težko še slabše. Razen če bi bil potres. Zgleda, da moram nehat mislit. KLARA: Mogoče bi se zdaj kar lotili izplačila plač. Že včeraj bi morale bit na računih. BEAUPERTHUIS: Srajco imam čisto mokro od sopare. A dovolite, da se preoblečem? KLARA: Pred mano? Ne, hvala. Pravzaprav pa … Preden se lotite plač, imam za vas opravek. Skočili boste po zastavo. BEAUPERTHUIS: Najprej bi vas prosil za dovoljenje, da se preoblečem, čisto moker sem. Po zastavo? KLARA: Nehajte se slačit! Skočili boste na Rue Coquelicot po državno zastavo. BEAUPERTHUIS: Francosko? KLARA: Seveda francosko! BEAUPERTHUIS: Zakaj? KLARA: Prijelo me je, da bi si iz nje naredila avbo. BEAUPERTHUIS: Avbo? KLARA: Pojma nimate o ženski modi. BEAUPERTHUIS: Z veseljem grem. Samo to je, da je moja srajca čisto mokra, kot sem vam že povedal. Sami poglejte! KLARA: Oblecite si to nazaj! Še niste šli? BEAUPERTHUIS: Dobro! Naj vam bo. Vi ste šefica. Preoblekel se bom, ko se vrnem. Takrat pa res. (Beauperthuis odide ven.)

Drugi prizor

Klara, potem Fadinard KLARA: Vse gladko teče. Odlična ideja je bila, da sem odprla tole trgovino. Salon Klara. Samo štiri mesece in stranke že prihajajo, redno kot močna plima. In potem še Café Bonbon! Samo dva tedna, odkar sem prevzela lokal, in že je najbolj šik lokal v Parizu. To pa zato, ker nisem poslovna

Eugène Labiche Slamnik

ženska, kakršne so druge! Dovolj sem pametna, da nimam ljubimcev. Trenutno. (Zasliši hrup kočije.) Upam, da je stranka. FADINARD butne v prostor in maha s kosom slamnika: Gospa, ta hip potrebujem ženski slamnik z rdečimi maki, pohitite! Natanko takšen slamnik! KLARA: Ženski slamnik? (Spozna Fadinarda.) O moj bog. Fadinard? FADINARD: Klara? KLARA: Ja, natanko Klara! A si že pozabil? FADINARD: Klara, pozabil, jaz pa že ne. Klara! Klara! Lizika! KLARA: Ne kliči me več tako. Si pozabila, v kakšnih okoliščinah si me nazadnje pustil? FADINARD seveda laže: Mi je ušlo iz glave. Če nimaš takega slamnika, bom kar odšel. Hvala lepa! KLARA: Kje si bil? FADINARD: V trafiki. KLARA: Šest mesecev? FADINARD: V-v trafiki v Marseillu. KLARA: Pol leta? FADINARD: Zaželel sem si morja in miru. KLARA: V mestu kriminala? FADINARD: Zamudil sem prevoz v Pariz. Tudi zdaj se mi mudi. Adijo! (Hoče oditi, Klara ga zgrabi za rokav.) KLARA: Da se ravno danes srečava. FADINARD: Ekstremno neugoden dan, da srečam ravno tebe. Si pa zelo lepa! (Ji hoče poljubiti roko.) KLARA: Poslinili ste me po rokavici. FADINARD: Poslinil? Nekaj blagih napak imam, to priznam, ampak slinim se pa ne! Moji poljubi so brezhibni! KLARA: Nekaj blagih napak? Kaj se je zgodilo pred pol leta? Te bom spomnila. Dobivava se štiriindvajset dni. Na četrto nedeljo najinega poznanstva rečeš: Lizika, peljal te bom v Café Bonbon. In jaz, prosim, ja. Café Bonbon je tako šik! Na poti naju v vincenskem gozdu preseneti dež. Namesto da bi najel dvokolesnik, si ponudil, da skočiš v trafiko po dežnik. Čakam, čakam, čakam, da sem že čisto mokra, se zatečem pod arkade, čakam, popijem kavo, se sekiram, spijem viski, malo bolje, spijem dva, se mi že vrti, tebe od nikoder. In grem domov, žalostna.

Brez pisma, brez besede, nič. Čez šest mesecev pa: kdo stopi v moj salon? In to še vedno brez dežnika! FADINARD: Klara! Zdaj pa pretiravaš! Prvič, minilo je samo pet mesecev in pol. In drugič, kar se tiče dežnika, sem ga pač tudi danes pozabil ... Ga grem ta hip iskat. KLARA: Zahtevam pojasnilo. Pojasnilo s smislom. FADINARD: Oprosti, Klara, nekdo me čaka pred vrati. KLARA: Kdo? FADINARD: Ni važno. Klara, lizika, saj veš, da te še vedno ljubim. (Jo poskuša poljubiti.) KLARA: Če samo pomislim, da si celo namigoval, da bi se poročila! FADINARD: To ti lahko zdaj spet namignem. Lahko? KLARA: Ne! Ti se ne boš nikoli poročil. FADINARD se razburi: Zakaj se ne bi? KLARA: Se ne boš. In če bi se hotel poročit s kom drugim, bi seveda naredila škandal. FADINARD: S kom drugim! Norost! Prišel sem prav v tvoj salon. To je dokaz, da te ljubim, ne? Italijanski slamnik rabim. Zdaj takoj. Italijanski slamnik z rdečimi maki. KLARA: Seveda, saj sem vedela. Slamnik – za neko drugo žensko! FADINARD: Nikakor. Slamnik rabim zase. Za ples v maskah. Na deželi se dogaja. Na deželi v Italiji. V Toskani. V vasi blizu Firenc. Zaželeno je popolno posnemanje italijanske podeželske noše. Celo maki morajo bit točno italijanski. KLARA: Prav verjetna zgodba. FADINARD: Odlična zgodba. KLARA: Brez ene same luknje. Dobro, prodam ti prav tak slamnik. Oprostim ti, da se pojaviš po šestih mesecih, brez dežnika. Pod enim pogojem. FADINARD: Sprejmem pogoj. Samo, da pohitiva! KLARA: Pogoj je, da danes večerjaš z mano. V Caféju Bonbon, kjer sva bila zmenjena pred pol leta. FADINARD: Pa ravno danes ... Me izsiljuješ? KLARA: Najprej večerja. Potem me pelješ v teater. Gledat melodramo. FADINARD: Odlična ideja. Ravno danes imam prost večer. KLARA: Ob osmih v Caféju Bonbon. FADINARD: Samo v Caféju ne!

Eugène Labiche Slamnik

KLARA: Café Bonbon in pika. FADINARD: P-prav. Ob devetih moram bit prav tam ... Se pravi, v bližini. KLARA: Potem sva zmenjena. FADINARD: Sva. KLARA: Slamniki so v drugem salonu, kjer imam kolekcijo Pastel in pastorala. In ne zijaj v moje šivilje. FADINARD: Jaz? Nikoli. KLARA: Greva. Klara odide skozi neka vrata. Fadinard se nameni za njo. Vstopi Nonancourt.

Tretji prizor

Fadinard, Nonancourt, potem Helena, Bobi, Vezinet NONANCOURT, medtem ko vstopa in v rokah drži lonček z mirto: Zet moj! Vse je šlo v franže! Kje je gospod župan? FADINARD: Iščem ga. Mislim, da je v temle kabinetu. (Hitro odide skozi vrata za Klaro. Za Nonancourtom vstopijo Helena, Bobi, Vezinet. Helena je še malo bolj slečena kot prej.) NONANCOURT: Končno na magistratu! Hči moja in nečak, priporočam vama, da tu ne uganjata neumnosti. Mestna občina v prestolnici ni hec. (Strese s stopalom.) Sveti Fiaker, kako nadležna je ta mirta, če te čevelj žuli. Če bi vedel, bi jo pustil v kočiji! Sicer pa sem zelo ganjen. In ti, hči? HELENA: Slekla sem bolero in poročno jopico iz španske čipke, pa me tisto še vedno pika v hrbet. BOBI: Uboga sestrična! HELENA: Očka, bom že potrpela. Danes je moj poročni dan, potem pa gremo v Café Bonbon. Tako šik! BOBI: Ženske! HELENA: Auč, pika me. Mogoče sploh ni lasna zaponka. Če je igla in mi zdrsne do pasu, mi bo načela svileno kombinežo. BOBI: Stric Nonancourt, odložite mirto. Z njo izgledate čudni. NONANCOURT: Ne! Od mirte se bom ločil šele, ko se bom ločil od Helene. Helena! To drevesce sem posadil na dan, ko si se rodila. Položil sem ga na okensko polico, da je raslo poleg tvoje zibke.

Mirta je rasla skupaj s tabo, vseh trideset let in več. HELENA glasno zašepeta: Očka, malo bolj diskretno. NONANCOURT: Hočem reč, vseh devetindvajset let. Ko te je zvečer dojilja pristavila k prsim, sem drevescu sam nanudil isto: poškropil sem ga z vodo iz srebrne kanglice. Bil sem dojilja te rastline. (Strese s stopalom.) Sveti Fiaker! (Poda mirto Bobiju.) Primi to! Krč me je! VEZINET: Tukaj je pa zelo prijetno. Za en občinski organ mogoče le malo preveč roza. Celo županova miza je zelo okrašena. (Pokaže na računovodsko knjigo.) Glejte, tukaj je register zakonskih zvez. Tukaj spodaj se bomo vsi podpisali. BOBI: Tremo imam. Kadar se podpisujem na uradne listine, se mi trese roka. NONANCOURT: Boš naredil križec. (Opazi glavo, ki je model za klobuke.) Ženski doprsni kip! To je Marijana! Ampak ji ni nič podobna. BOBI: Tista, ki jo imamo v Charentonu, je precej lepša. HELENA: Očka, kdaj pride Fadinard? Šminka se topi. Bi ponovil z mano protokol? Da mi ne narediš sramote. NONANCOURT: Ne boj se, hči. Ti moraš reči samo: Ja, vzamem. In zraven povesiti oči. In bo vsega konec. BOBI: In bo vsega konec! Zjokal se bom, Helena! HELENA: Očka, mislila sem tvoj protokol. Znaš vse? To nevesto zdaj zaupam vam in to. Da mi ne narediš sramote. NONANCOURT: Najbolj važno je, da dobro držim in varujem mirto. HELENA: Očka! Da mi ne narediš sramote. NONANCOURT: Joj, samo da te končno oddam, stara si že več kot trideset. Devetindvajset, hočem reč. Ista stvar. HELENA: Očka, danes mi bo uspelo. BOBI: Primite to, zjokal se bom ... (Poda mirto Vezinetu, ki pa je ravno zaspal.) Primite to! (Vezinet se sunkovito prebudi, pa tudi ne sliši dobro.) VEZINET: Z veseljem podam naprej. (Poda mirto nazaj Nonancourtu.) Primite to, gospod. NONANCOURT: Če bi vedel, kako je nadležna, bi mirto pustil v kočiji.

Eugène Labiche Slamnik

Četrti prizor

Vsi prejšnji, Beauperthuis BEAUPERTHUIS vstopi ves upehan z zastavo in se postavi za pult: Kaj vse je treba za to službo. Utrujen sem in naveličan. Slabo! In bog, kako je vroče! Moja srajca je čisto mokra, zdaj že drugič. Ali tretjič? NONANCOURT: Gospod župan z mestno zastavo je že tukaj. Zdaj bo, Helena! Zdaj pa bo! Postavimo se na svoja mesta. BEAUPERTHUIS opazi zbrane: Zdaj se bom preoblekel, četudi so v salonu stranke. Dovolj je pa dovolj. HELENA: Očka, ženina še ni! BOBI: Kam naj se postavim? NONANCOURT: Dober dan, gospod! BEAUPERTHUIS: Dober dan. NONANCOURT: To smo mi, iz Charentona. Naročeni smo danes ob enajstih in zdaj je ravno petnajst čez. BEAUPERTHUIS: Seveda mi spet ni nihče povedal, da imamo naročeno večjo skupino kupcev. Slabo! Nedvomno nekakšna kmečka družba, ki je prišla kupovat znižane modele. (Zbranim.) Trenutek, ravno imam odmor in se moram nujno ... NONANCOURT prime Heleno za roko: Tole je nevesta. (Helena večkrat priklekne.) BEAUPERTHUIS: Kdo? NONANCOURT: Moja hči. Ki se bo danes poročila. BEAUPERTHUIS: Kaj pa to mene briga? Jaz sem že poročen. BOBI: Jaz pa sem njen bratranec. BEAUPERTHUIS: In? NONANCOURT: Tole je ženinov stric, ki pa nas na žalost skorajda ne sliši. (Vezinet zaspi.) Težave s koncentracijo. BEAUPERTHUIS: Vsi ste zelo vljudni, ampak jaz imam odmor, ki ga moram nujno izkoristit, sicer se bom močno prehladil, in to bo res slabo. (Vezinet omahne na stol in zaspi.) Je ta gospod mrtev? NONANCOURT: Gospod! (Sune Vezineta z mirto, da se ta zbudi.) VEZINET: Je že večerja? NONANCOURT: Najbrž boste začeli beležiti imena? (Postavi svojo mirto na pult.)

BEAUPERTHUIS: Samo sekundo, pa se vam posvetim. Kje je gospodična Klara? Njen poslovni kredo temelji na izkoriščanju delavcev, niti odmora mi več ne privošči, ponovno se bom pritožil na sindikat. NONANCOURT: Mislim, da bo obred trajal nekaj časa. Preden se pojavi ženin, ki bi sicer moral bit že zdavnaj tukaj, bi lahko opravili vsaj uvodne formalnosti. BEAUPERTHUIS: Prav, prav. Se bom preoblekel potem. (Odpre veliko knjigo.) Pohitimo, gospodje in gospa. Ekstremno vroče mi je. (Vezinet se razgleduje po trgovini in gleda klobuke.) VEZINET: Lepa županija! NONANCOURT: Antoine Nonancourt. Se piše s T-jem na koncu. Sveti Fiaker! Oprostite mojim emocijam. Čevelj imam, ki me žuli, žulijo pa me tudi čustva, kar prekipevajo na plano. Hči je Helena Nonancourt. HELENA: Očka, tisto me še vedno pika. (Začne odpenjati ovratnik na vrhu poročne obleke.) Zelo neprijetno za poročni dan. Morda je to slab znak? (Helena sname ovratnik.) BEAUPERTHUIS: Gospa, ne izgubljajmo časa. Zelo sem prepoten, zdaj bom gotovo staknil plevritis. Kaj bi še radi povedali? Vaš naslov? NONANCOURT: Državljan sem in polnoleten. BEAUPERTHUIS: Ja, ampak kje stanujete? Nekam moram poslat kupljene modele. NONANCOURT: Mislite uradne listine? Rue Pivoine 10, to pomeni potonika, Charenton, Pariz-Sud. Rojen sem v Groisboisu, to pomeni veliki les, 7. decembra, še v prejšnjem stoletju, kajpada. Po poklicu sem vrtnar in tega me ni sram. BOBI: Vrtnar, v prostem času pa tudi predsedujoči član charentonskega hortikulturnega društva. BEAUPERTHUIS: Ti podatki me niti najmanj ne zanimajo. BOBI: Zdelo se mi je zanimivo. Človeku doda barvo ... BEAUPERTHUIS: Nisem prosil, da poveste svoje biografije. Zanima me samo, na kateri naslov naj pošljemo račun za artikle, ki jih boste kupili. BOBI: Bomo kaj kupili? HELENA: Očka, mi boš za poroko kaj kupil? NONANCOURT: Kaj? BEAUPERTHUIS: Kaj?

Eugène Labiche Slamnik

BOBI: Kaj? BEAUPERTHUIS: Kaj kaj, klobuk! Prosim vas, končajmo! (Vezinet pomeri enega.) VEZINET: Prav čedno. NONANCOURT: Prav, prav. Tale župan je pa zoprn. VEZINET ceremonialno in s klobukom: Verjetno sem zdaj jaz na vrsti. Preden sem sprejel dolžnost, da postanem poročna priča, sem se poučil o dolžnostih in zdaj menim ... HELENA: Očka, le kje je Fadinard? Tisto me še vedno pika ... (Snela je rokavice in zdaj se praska po hrbtu.) NONANCOURT: Res, kam hudiča se je izgubil moj zet? VEZINET: In zdaj menim, da mora priča združevat troje kvalitet. Prvič, da je bogat, saj oseba brez sredstev težko izpolni vse dolžnosti tako pomembne funkcije. Drugič, da je Francoz. Ali pa vsaj naturalizirani državljan. In tretjič ... BEAUPERTHUIS mu vzame klobuk z glave: Pomerjanje gospodom ni dovoljeno. Povejte mi ime in naslov, če mislite kaj kupit, drugo me pa ne zanima. VEZINET: Zmedli ste me, gospod. (Glava mu omahne in zaspi.) BEAUPERTHUIS: Kaj je z njim? Ah, kaj me briga. BOBI pripre neka vrata: Aha! Stric! Pridite pogledat! NONANCOURT: Kaj je spet? (Pogleda in zakriči.) Sveti Fiaker! Moj zet, ki poljublja neko žensko! Na usta! Fuj, gospod, fuj! HELENA: Očka, umakni se! Da vidim! BOBI: Ta je pravi orangutan! HELENA: Zdi se neokusno. BOBI: Oh, sestrična! NONANCOURT: Na poročni dan! Če bi se vsaj zgodilo včeraj! HELENA: Očka, sem vedela, da bo šlo nekaj narobe. Igla je bila slab znak. NONANCOURT: Gospod župan, zahtevam, da prekinete postopek! Vse pošiljam v franže. Prečrtajte vse, gospod, kar prečrtajte! BEAUPERTHUIS: Ste si premislili? Ne boste nič kupili? NONANCOURT: Nič ne bom kupil in tudi hčere ne oddal! Vse je šlo v franže! BEAUPERTHUIS: Ne delam na provizijo, tako da – zaradi mene. (Beauperthuis prečrta.)

NONANCOURT: Svojo hčer vzamem nazaj. Bobi, tebi jo dam! BOBI: Oh, stric! HELENA: Očka, njemu pa ne! BOBI: Zakaj ne? HELENA: Nima denarja. BOBI: Kaj pa najina zgodovina? Kaj pa sprehodi? HELENA: Zanje bo tudi tako še čas. BEAUPERTHUIS: Bog, kako je vroče! Čutim, kako mi mokrota pronica do kosti. Ne mislim ostat takole zmočen, pa četudi še danes izgubim službo. Zdaj se bom preoblekel in me nič ne briga. (Se začne slačiti.) NONANCOURT: Sveti Fiaker! Kako nespodoben magistrat! Hčerka, zatisni si oči! HELENA: Vse to sem že videla. Očka, pika me. (Se praska po hrbtu.) BEAUPERTHUIS: Če vas moti, grem pa ven. (Izgine skozi vrata.)

Peti prizor

Isti, Fadinard Skozi druga vrata pride Fadinard. FADINARD: Tast in nevesta! Zakaj sta prišla noter? Rekel sem, da počakajta v najeti kočiji, saj imam samo opravek. NONANCOURT: Fuj, gospod, fuj! To je škandal! BOBI: Fuj, gospod, fuj! Heleno bom vzel zase in me nič ne briga! HELENA: Verjetno ima za poljub tiste ženske upravičen razlog. FADINARD: Razlog? NONANCOURT: Še sprenevedate se? Zet moj, zdaj je šlo vse v franže. Hčere vam ne dam! FADINARD: Zaradi mene. S poroko sem se zmotil. Adijo, Helena, hvala in na svidenje. NONANCOURT: Kaj? HELENA: Nikamor, ljubi! Jaz ti odpustim. NONANCOURT: Da se je za vrati poljubljal z drugo žensko? Vaše obnašanje me spominja na orgije, ki smo jih imeli v tej državi v času Filipa Orleanskega. HELENA: Odpustim mu! FADINARD: Če ste me videli, ne bom zanikal. Slab človek sem. Poroka naj odpade. HELENA: Gospod, naj vas spomnim, da sva pred bogom zaročena.

Eugène Labiche Slamnik

FADINARD: Vaš oče je proti, žal imam zvezane roke. HELENA: Razvežite si jih! BOBI: Uboga sestrična! (Poljubi Heleno.) FADINARD: Vi se pa malo umirite! (Odrine Bobija.) Spet tacate po mojih gredicah! Moje gredice so že čisto poflekane! BOBI: Moja sestrična je! NONANCOURT: Če je sestrična, so poljubi dovoljeni. FADINARD: No, dobro! Dama, ki sem jo poljubil tamle za vrati, je tudi moja sestrična. Kaj pravite na to? HELENA: Pravim, da je to povsem logična razlaga. Ljubi! NONANCOURT sumničavo: Predstavite mi jo. Jo bom povabil na poroko. FADINARD: Nima smisla, ne bo prišla. Namreč ravnokar žaluje. NONANCOURT: V rožnati obleki? FADINARD: Obleka je od njenega pokojnega moža. Čudaško, ampak pač. Rad je imel rožnato barvo. Zdi se škandalozno, ampak pač. Škandalozno rad. Zlasti odtenek fuksije. NONANCOURT: Fuksija, prelepa cvetlica! Angel med rožami. Verjamem vam. (Beauperthuisu.) Gospod, zapišite vse spet nazaj. Bobi, oprosti, spet ti jemljem hčer. BOBI: Vetrnica stara! Čisto po vetru! Zbogom, Helena! Zaročenka moja! HELENA: Nikoli nisva bila zaročena, Bobi. BOBI: Jaz sem si že vse živo predstavljal. NONANCOURT: Končno lahko začnemo obred. Zet in hči, postavita se na svoje mesto. Kje je stric? (Pogleda Vezineta.) HELENA: Spi. NONANCOURT: Naj. Kje je gospod župan? BOBI: Izginil je skozi tistale vrata! FADINARD: Kaj hudiča se pa greste? To je salon s klobuki. NONANCOURT: Poglejte kip simbola naroda, lepe Marijane. Poglejte zastavo, ki jo je gospod župan odložil na pult. Salon s klobuki? Ne bi rekel. Verjetno se je šel gospod župan preobleč v uradno haljo. FADINARD: Župan? NONANCOURT: Gospod od prej. HELENA: Ljubi, pridi, zdajle se bova poročila.

NONANCOURT: Samo da se vrne gospod župan. FADINARD: Gospod župan? NONANCOURT: Gospod od prej. VEZINET se sunkovito zbudi: Skoraj nič nisem slišal, zdi pa se mi, da tole skoraj zagotovo ni urad, kjer se ljudi poroča. HELENA: Očka, kje je gospod župan? Ali moram res vse sama? Uredi to! (Se nakremži, kot da bo zajokala.) NONANCOURT: Hči, samo joka ne! Pojdimo ga kar iskat! Pridite, zet! (Z mirto v roki sledi Beauperthuisu skozi vrata. Sledijo mu Bobi, Vezinet in Helena.)

Šesti prizor

Fadinard, Klara Skozi neka druga vrata se pojavi Klara. KLARA: Fadinard! Dragi! FADINARD: Lizika! KLARA: Izvoli nazaj svoj grdi slamnik. Nič podobnega temu nimam. Pa pardon! FADINARD: Kaj si rekla, lizika? KLARA: Rekla sem: Izvoli nazaj svoj grdi slamnik. V tem salonu nimamo nič podobnega. (Mu poda ostanek klobuka.) FADINARD: Zakaj ne? Ali ni to salon s prvovrstnimi klobuki? KLARA: V salonu Klara izdelujemo klobuke za dame z okusom. Tale zmazek pa je nastal po naročilu osebe, ki je na področju mode in lepote uboga na duhu. Čeprav hudo bogata. Zelo fina slama. V Parizu je ni, dobi se jo po naročilu. Traja najmanj štiri tedne. FADINARD: Rekla si, da imaš prav tak slamnik! KLARA: Sem se zlagala. FADINARD: Ogoljufala si me! Lažnivka si. Prizadet sem. V dno duše prizadet. KLARA: Če želiš počakat petnajst dni, ti bom slamo za primerno finančno kompenzacijo naročila iz Firenc. FADINARD: Kaj pa večerja? Kaj pa teater? Kaj pa melodrama? KLARA: Ne večerjam s poročenimi moškimi. FADINARD: Saj sploh še nisem poročen! Dobro, zvečer najbrž bom. Kaj pa Café Bonbon? KLARA: V Caféju Bonbon imam že drug dogovor.

Eugène Labiche Slamnik

FADINARD: S kom? KLARA: Te nič ne briga. FADINARD: Kaj pa tisti poljub prej? KLARA: Ti ni bil všeč? FADINARD: Mi je bil. KLARA: Meni tudi. Tako da sva na istem. Hvala torej za poljub in lepo življenje ti želim. FADINARD: Grozljiva ženska! Prevarantka skoz in skoz! V dno duše sem prizadet. (Se spomni.) Kaj pa moj slamnik? Brez slamnika se ne bom znebil Anaide! Z Anaido v spalnici pa ne dobim Helene! KLARA: Ker sem dobrega srca, ti bom izdala, da v Parizu obstaja še en tak slamnik. Samo še eden. FADINARD: Kupim ga! KLARA: Ni na prodaj. Pred osmimi dnevi sem ga naredila za baronico de Champigny. Bogato gospo, ki pa je, kot rečeno, na področju mode in modnega okusa nekoliko uboga. FADINARD: Za baronico! Ne morem se pojavit pri baronici in reči: Gospa, koliko pa hočete za tale klobuk? Klara, lizika! KLARA: Kaj? FADINARD: Pomagaj mi! Prizadela si me, ampak saj veš, da te jaz še naprej ljubim! (Jo poljubi.) KLARA se v hipu omehča: Grem po baroničin naslov. Steče ven.

Sedmi prizor

Fadinard, Beauperthuis, Nonancourt, Bobi, Vezinet, Helena, potem Felix, Anaida, Emil BEAUPERTHUIS prečka oder, sledijo mu Nonancourt, Bobi, Vezinet in Helena: Od stresa sem pozabil, kam sem odložil svojo rezervno flanela srajco! Kako je vroče! Kam naj pobegnem? NONANCOURT: Gospod župan! Gospod župan! Počakajte. HELENA: Očka, danes je moj poročni dan. Moram res vse sama? BOBI: Oh, sestrična! VEZINET: Skoraj nič ne slišim, zdi pa se mi, da tole skoraj zagotovo ni urad, kjer se ljudi poroča. Procesija teče ven za Beauperthuisom, skozi druga vrata vstopi Felix. FELIX: Gospod, od doma prihajam. FADINARD: Kaj počne Anaida?

FELIX: Preklinja. Škripa z zobmi. Neznačilno obna šanje za damo. Njen vojak pa isto, vendar manj. FADINARD: Ne! FELIX: Pravi, da se norčujete iz nje. Da bi se morali vrnit v desetih minutah. Da vas bo prej ali slej dobila ... Značilne damske grožnje. V bistvu je tukaj. FADINARD: Tukaj? FELIX: Pred vrati. Sledila mi je. FADINARD: Kaj? FELIX: In njen vojak tudi. ANAIDA vstopi skozi ista vrata kot Felix: Fadinard? Kje je moj slamnik? Oh. Kako lepi klobuki! FADINARD: Gospa, prosim, pojdite domov! Mislim, nazaj na moj dom. ANAIDA: Nazaj v vašo spalnico? FADINARD: Zaradi mene! Bolje, kot da te tu najde Helena! ANAIDA: Je vaša nevesta tukaj? Lepa prilika, da končno poklepetava. Odlična podeželska moda. FADINARD: Kje imate bratranca oficirja, gospa? FELIX: Kočijo parkira. EMIL vstopi: Ste že našli slamnik? FADINARD: Ravnokar ga delajo. V delavnici tu zraven. Slama je že zmehčana in zvita, še dvajset minut, pa bo. EMIL: Moja sestrična trepeta in joče! Tik pred zlomom je. ANAIDA: Ob pogledu na te krasne klobuke me je jok minil. FADINARD: Si jokala, lizika? ANAIDA: Ne jokam. O, nikakor ne jokam. (Pomerja klobuke.) FELIX: Doma je jokala. Tako zelo, da sem poslal po vašega osebnega zdravnika. Ukazal je, da naj se uleže v posteljo, in je tako naredila. FADINARD zavpije: V posteljo? V katero posteljo? FELIX: V vašo, gospod! V vašo in od vaše neveste. Saj ni nobene druge. FADINARD: Oskrumba! Ležišče moje Helene! Kupil sem nov jogi in si ga do danes nisem drznil uporabit niti s pogledom. In zdaj si ti v njem valjala svoje živce! ANAIDA: Prav udobna postelja. Takoj mi je postalo bolje. Lahko bi takoj odšla domov, seveda pa ne morem odit prej, preden ne dobim slamnika. FADINARD: Slamnik! Takoj izgini domov! Preklinjam dan, ko sem te spoznal! In še bolj dan, ko sem

Eugène Labiche Slamnik

te ponovno našel, kako se v vincenskem gozdu klatiš z vojaki in legaš v tuje postelje. ANAIDA: Tvoja postelja mi tuja ravno ni. Vedno mi je bila nadvse udobna. FADINARD: Kupil sem nov jogi! Oskrumba! ANAIDA: Mogoče sem v njej celo kaj pozabila. Vedno mi nekaj odpada od obleke, gumb tu, lasnica tam ... EMIL: Lizika, ga poznaš? FADINARD: Ne. FELIX: Nerodna situacija, tole, gospod. Kaj boste zdaj, gospod? FADINARD: Felix, diskretnost! Tik pred tem sem, da bom obupal. Moji živci so na koncu. Obupal bom!

Osmi prizor

Isti, potem Klara Vstopi Klara. KLARA: Ooo, stranke! Jaz sem Klara, lastnica, dober dan! FADINARD: O, ne! ANAIDA: Krasni klobuki, draga. KLARA: Hvala, draga. Bi pomerili model s peresom in ptico? Med najdražjimi je, delujete mi tiste sorte ženska, ki ima rada drage stvari. ANAIDA: Iščem nekaj prav specifičnega, kar sem nekoč že imela. Danes zvečer imam prvo obletnico poroke in iščem prav poseben klobuk. FADINARD: Anaida, prosim, odidi. KLARA: Je gospod z vami? ANAIDA: Lahko bi rekla: ja. Po drugi strani pa spet: ne. EMIL: Jaz sem z gospo! ANAIDA: Tole je moj bratranec. KLARA: Pa tale? (Pokaže na Fadinarda.) ANAIDA: Tale pa nekako tudi. Iščem nekakšen slamnik iz italijanske slame z maki. Danes imava z možem prvo obletnico poroke, praznujeva v Caféju Bonbon. Za to priložnost nujno rabim slamnik. KLARA: Prav v Caféju Bonbon? Kakšno naključje! Danes in sicer večkrat grem tudi sama tja. Priljubljen kraj za zmenke. Odličen lokal. ANAIDA: Kajne? FADINARD: Moje življenje se nezadržno zapleta.

ANAIDA: Bratranca tukaj mi ga bosta pa kupila. KLARA: Bratranci so najboljši kupci. EMIL: Anaida, saj veš, da nimam prav nobenega denarja. ANAIDA: Moj mož dela v salonu s klobuki, vendar verjetno ni tako luksuriozen, kot je tale. KLARA: Žal se bojim, da nimam nič iz italijanske slame. Veste, v Parizu obstaja samo še en italijanski slamnik z maki. Pripada pa neki baronici. Sem mislila, da bi njen naslov dala gospodu vašemu drugemu bratrancu, pa naj ga gre iskat. FADINARD: Moji živci so čisto na koncu. KLARA: Bi, medtem ko čakate na bratranca, z menoj pogledali še kakšen model, draga? ANAIDA: Z veseljem, draga! KLARA: Baronica živi na Rue Violette 12, gospod. Se vidimo zvečer vsi skupaj v Caféju Bonbon! Klara, Anaida in Emil izginejo skozi neka vrata.

Deveti prizor

Fadinard, Beauperthuis V prostor pribeži Beauperthuis, tokrat z rezervno flanelo v rokah. FADINARD: Katastrofa! Se sesede na tla. BEAUPERTHUIS, vedno bolj izmučen je: Kaj bi radi ti ljudje? Zakaj hudiča lazijo za mano? Nemogoče se je preobleč. Upam, da sem jih končno izgubil. Razen tega sem tako utrujen, glava me boli, hrbet, sklepi in koleno. Nisem še star, vendar se tako počutim. Moja žena preveč zapravlja. Pogubila me bo. Kdo ste zdaj vi? Boste kaj kupili? FADINARD: Ne, hvala! Ravnokar odhajam! BEAUPERTHUIS: Kaj je to v zraku? (Voha zrak.) FADINARD: Kaj? Kaj je v zraku? BEAUPERTHUIS: To! FADINARD: To kaj? BEAUPERTHUIS: To! Mogoče sem bolan človek, a voham odlično! In zdaj v zraku voham parfum svoje žene! Zavesa.

Eugène Labiche Slamnik

TRETJE DEJANJE

Zdaj je oder salon bogate baronice. Za raznimi vrati (spet) jedilnica in druge sobe stanovanja. Klavir in drugo razkošno pohištvo.

Prvi prizor

Baronica de Champigny, Ahil de Rosalba AHIL: Sijajno, kako fino. Oprema, ki kaže na dober okus. V jedilnici pa že pripravljena miza, polži, jagode, šampanjec, jerebice, tart tatin, pomfri, pica, makroni, roza vino, ni, da ni. BARONICA: Radovednež ljubi! Ves meni ste mi prešnofali. AHIL: Draga sestrična. Povabite me na glasbeno matinejo, jaz pa vidim, da je pripravljeno za večerjo za družbo, večjo, kot sva samo midva. Kaj to pomeni? BARONICA: To pomeni, da vas nameravam zadržat, kolikor dolgo bo mogoče, grof Ahil. Večerjali bomo in plesali. In nato koktejl in koncert v Caféju Bonbon. AHIL: Koncert, Café Bonbon! Kakšen hec! Odlično, lizika. BARONICA: Oh, bratranec! Kako me kličete. Kot da sem mlada. AHIL: Sestrična lizika! BARONICA: To je torej današnji program. AHIL: Midva in kdo še? BARONICA: Skrivnost! AHIL: Ste povabili pevce? BARONICA: Ja, zakaj? AHIL: Prosil bi vas, da še zame prihranite kakšno minuto. Skomponiral sem ljubezensko pesem. BARONICA: Auč! AHIL: Naslov je slasten: Muza in navdih. BARONICA: Nekaj čisto novega. AHIL: Kar se vsebine in koncepta tiče, sta sveža. Poezija govori o ljubezni. Mlad fant sedi na travniku, pride nimfa in on se vanjo zaljubi, kopata se v tolmunu in potem on odide stran. BARONICA: Zaplet, kot ga še nismo slišali. Zelo prijazno od vas. Kadar sva po domače in sama, vas z veseljem poslušam, ampak danes ... Danes nastopa umetnik. Ne vem, ali boste verjeli, ampak zapet mi pride prav poseben gost. Naravnost iz Milana.

AHIL: Kdo? BARONICA: Arnoldo di Stili! AHIL: Na zdravje! BARONICA: To je osebno ime. Italijansko. AHIL: Aha. Prvič slišim. Kdo je to? BARONICA: Tenorist. Pred osmimi urami je prispel v Pariz in je že znan. Raztrgali ga bodo, da bi ga dobili. Predvsem gospe, seveda. Čisto sem vznemirjena. AHIL: Jaz pa prvič slišim. BARONICA: Odkrito rečeno, tudi jaz sem zanj slišala šele včeraj. Ampak ga bom imela. Ponudila sem mu tri tisoč frankov za dva komada. AHIL: Komad Muza in navdih vam zapojem zastonj! BARONICA: Zjutraj sem prejela njegov odgovor. Gospa, za dva komada mi ponujate tri tisoč v gotovini, vendar hrepenim po nečem čisto drugem ... AHIL ljubosumen: Po čem? BARONICA: Po čem? Kdo ve? Od jutra se ubadam s tem, kaj je predmet njegove želje. Sem že čisto vznemirjena. Čudovit moški. AHIL: Česa ne poveste. BARONICA: Prejšnji mesec je pel pri kontesi de Bray. Norica srednjeletna. Pri tisti, ki ima tako lepa stopala. Menda! Odcvetele dame, ki se podijo za mlajšimi umetniki, so smešne. Še dobro, da se sama zanimam za mlade iz čistega umetniškega užitka. Uganete, za kaj je njo prosil namesto honorarja? Za copatko! AHIL: Kakšen hec! BARONICA: Cel je poln fantazij. AHIL: Dokler ne uidejo od gležnja navzgor ... BARONICA: Bratranec grof, vaš jezik! (S ceste hrup kočije.) AHIL: Mislim, da gre vaš tenorist. BARONICA: Že on? Bratranec, nadomeščajte me malo, takoj bom. Toaleta kliče. Čisto sem vznemirjena! (Odide.) AHIL: Računajte name, sestrična!

Drugi prizor Ahil, Fadinard

FADINARD boječe: Gospod? Dovolite? AHIL: Vstopite, dragi, kar lepo naprej! FADINARD, mu je nerodno: Upam, da sem prav.

Eugène Labiche Slamnik

Velika hiša. Vsi ti služabniki in na hodniku cela serija temačnih portretov s kronami in admiralskimi klobuki. Tremo imam. AHIL: Saj ste čisto italijanski! Ta vaš telovnik! Kakšen hec! Ga poljubi. FADINARD: Tudi tu poljubi, fuj. AHIL: V veliko čast mi je. Pri nas, hočem reč pri baronici, visok umetniški obisk ni na dnevnem redu. Ni v navadi. FADINARD: Pri meni pa tak sprejem. Sploh ne vem, kaj bi rekel. Ste butler? V aristokraciji je osebje čudno, sem že večkrat slišal. AHIL: Butler! Kakšen hec! Sedite, vas prosim! FADINARD: Ne, hvala, preveč sem utrujen. Z najeto kočijo sem prišel, ki ni udobna. AHIL: Z najeto kočijo? Kakšen hec! Menda ne naravnost iz Milana? Očarljivo. FADINARD: Prej bunkasto. AHIL: Z baronico sva ravno govorila o vas. FADINARD: Res? Je dobila moje pismo? AHIL: Je! Menda ste ljubitelj mehkih tačk? FADINARD zmeden: Mislite parkeljcev s tartufi? Samo če so dobro skuhani, da gre meso dobro od kopit. AHIL: Kakšen hec! Vaš smisel za humor ni čisto nič francoski. Ampak saj je vseeno, jaz nisem nacionalist. Niti malo naglasa nimate. Naglasov ne prenesem. Seveda pa to še ne pomeni, da sem nacionalist. FADINARD: Nerad ugovarjam, ampak razlog mojega obiska je urgenten. Vse sem napisal v pismu. Če ni netaktno, bi želel govorit z gospo baronico. AHIL: Najprej hec na hec, potem pa nenadoma poslovno k stvari. Ni čudno, da ste uspešni. FADINARD: Če ni netaktno, bi želel govorit z gospo ... AHIL: Tamle za vrati se ta hip preoblači, jaz pa sem zadolžen, da jo nadomeščam. Njen bratranec, grof Ahil de Rosalba. FADINARD: Grof! In jaz sem mislil, da ste butler. AHIL: Sem vas slišal, pa sem si mislil: kakšen hec! Odličen hec! FADINARD: Z grofom bom barantal za ušiv slamnik! Oprostite, vaše milorodje? Upam, da se vam reče tako. AHIL: Povejte mi nekaj ... FADINARD: Vaše milorodje?

AHIL ga objame okrog ramen: Kaj bi si mislili o ljubezenski pesmi z naslovom Muza in navdih? FADINARD zmeden: Kaj bi si mislili vi? AHIL: Da je nadvse sveža poezija. Midva oba veva, kako je, če te zalije Pegazovo seme, ki s papirjem zaplodi nesmrtne verze ... FADINARD: Zveni izredno. AHIL: Sem vedel, da vas lahko pobaram. Vi ste profesionalec. FADINARD: Če ni netaktno, bi želel govorit z gospod baronico ... AHIL: Jo stečem opozorit. Me je veselilo, da sem vas spoznal. Niti najmanjšega naglasa. (Odide.)

Tretji prizor

Fadinard, Anaida, Felix, potem Emil Vstopi Anaida, za njo Felix. FELIX: Nisem je mogel zadržat, gospod! Njen vojak spet parkira kočijo. FADINARD: O, ne. Anaida! ANAIDA ima v roki pismo, bere: Gospa, lastite si predmet, ki ga občudujem ... Spomnite se, da je požrtvovalnost najlepša frizura, ki si jo lahko nadene ženska! Lepo si to napisal. Za neznano žensko! FADINARD: Menda tudi ti hočeš, da ji izvabim slamnik! Si ukradla moje pismo? FELIX: Jaz sem ji pokazal osnutek. Oprostite. FADINARD: Felix, diskretnost! ANAIDA: Meni nikoli nisi napisal takega pisma. FADINARD: Ti nisi baronica! ANAIDA: To pojasni vse. FADINARD: V večjo pomoč bi mi bila, če bi se odpravila domov! Kako naj živim, če me ves čas zasleduješ. Vstopi Emil. EMIL: Tako sem lačen, že od jutra se pojam naokrog. Na ulici spet vse zasedeno, razen mest za hitre fijakarje. Vse v redu, sestrična? ANAIDA: V najlepšem, bratranec. Gospod je tik pred tem, da mi najde nadomestni slamnik. FADINARD: Za minute gre. EMIL: Le glejte. (Se razgleda.) Načičkan dom pripadnika aristokracije, to se mi gnusi. Je kje vsaj kakšna hrana? ANAIDA: Jaz imam luksuz rada.

Eugène Labiche Slamnik

FADINARD: Ne bi nikoli rekel. EMIL: Vse rožnato, povsod naborki. Gnus! FADINARD: Baronica se oblači in lahko vsak čas pride ven. Odločno zahtevam, da odideta. EMIL: Za temi vrati se preoblači baronica? Kaj pa, če pokukam? ANAIDA: Emil! EMIL: Samo malo? Prav, potem pa ne. FADINARD: Prosim, pojdita stran. EMIL: Ne ukazujte mi. Jaz sem uradna oseba. FADINARD: Moji živci so na koncu. Ima me, da bi obupal. ANAIDA: Nad poroko? FADINARD: Prav nad tem. ANAIDA: Ko smo že pri tem, nevesta in njen odlični oče te čakata spodaj. FADINARD: Kako sta me spet našla? FELIX: Jaz sem jima povedal naslov. Oprostite. FADINARD: Felix, diskretnost! EMIL odpre neka vrata: Umiram od lakote. Je kje kakšna hrana? ANAIDA: Mogoče je vaš gospod tast z dežele, vendar je ukaželjen. Gospa, v katerem delu prestolnice se nahajamo? Gospa, kateri spomenik pa je to? Bil je tako naporen, da sem kar rekla, da smo pred znano restavracijo Café Bonbon, kjer vse čakata poročni šampanjec in pogostitev. EMIL: Si rekla šampanjec, lizika? ANAIDA: Vsak čas bodo prišli gor na prigrizek. FADINARD: Na prigrizek k baronici! EMIL: Ne govorita o hrani in pijači. Komaj čakam na jerebičje bedro ali dve. Anaida, mislil sem, da bom iz gozda do poldneva doma. FADINARD: Moj tast ježevec na poti v ta salon! Obupal bom. EMIL odpre vrata v jedilnico: Aha! Tamle je hrana. (Izgine skozi vrata.) ANAIDA: Tast, nevesta in njuna mirta, stric in bratranec. FADINARD: Uničila me boš. Do večera bom popolnoma uničen. ANAIDA: To pomeni poročen? FADINARD: Poročen? Vse bom odpovedal. Obupal bom. ANAIDA: Si si premislil? FADINARD: Ne. Če se poročiva, bova oba na istem. ANAIDA: Na istem?

FADINARD: Oba poročena. Kar pomeni, da se lahko spet kdaj vidiva. Lizika! (Jo poljubi.) ANAIDA se omehča, potem pa odskoči: Fadinard! Nekdo gre! Vstopi baronica. Fadinard odskoči od Anaide. FADINARD: Ta si pa vzame čas za toaleto! Končno ženska, ki me bo rešila!

Četrti prizor

Fadinard, Anaida, Baronica de Champigny BARONICA v večerni obleki: Dragi gospod, tisoč, tisoč in milijon opravičil, da sem vas pustila čakat! O! Imate spremstvo? FADINARD: Moja sestrična! ANAIDA: Samo sestrična, kajpada. BARONICA: Mene ne moti. Kakšen hec! Draga gospa, danes imamo vse dame mnogo bratrancev, to je tako hecno. Bratranci so najboljša družba, radi kupijo kakšno darilo in ni jih treba priganjat na matinejo. Pozdravljena, signor in milostljiva. (Priklekne.) FADINARD: Spet me prijemlje trema. BARONICA: Saj vas ne zebe? Vaš glas. FADINARD: Zebe? Glas? Nikakor. Z najeto kočijo sem prišel, zaprta okna ima. BARONICA: Z najeto kočijo, umetnik vašega formata! Čisto sem vznemirjena. Od jutra si razbijam glavo, kaj naj vam podarim v znak hvaležnosti, da se prišli, a vendar: nekaj je, česar vam ne morem dat. Zračnega italijanskega neba. FADINARD: Vaše milorodje, prvič, italijanskega neba ne bi vzel, najbrž je pa kar preveliko. Drugič, sem nisem prišel iskat italijanskega neba, hrepenim po nečem čisto drugem. BARONICA: O! Čisto tako ste napisali v pismu. FADINARD zašepeta Anaidi: Prebrala je pismo! BARONICA: Italija je tako veličastna dežela. Večkrat sem jo obiskala s pokojnim možem. Moja duša se vzneseno spominja razkošnih palač, gričev in gora ... ANAIDA vmes: Zakaj Italija? (Fadinard skomigne.) FADINARD, da bi jo spomnil na namen obiska: In klobukov, gotovo. BARONICA: Tudi klobukov, seveda. Pred očmi imam gozdove oranževcev, kjer se ljubezenski

Eugène Labiche Slamnik

napevi v dehteči sapici mešajo z žvrgolenjem ptic, sladkim kot vaš glas. Spominjam se zalivov, modrih kot vaše oči. Spominjam se pšeničnih polj, zlatih kot vaši lasje, če bi jih imeli ... ANAIDA: Jaz ničesar ne razumem. FADINARD: Tudi jaz ne. (Baronici.) Vaše milorodje je brez dvoma prejelo sporočilo, ki sem ga imel čast poslat. BARONICA: Izbrana delikatesa od pisanja. Sedite, prosim. Kar poleg mene, četudi je fotelj nekoliko majhen. Vaša gospa sestrična vam ne bo zamerila, saj ste gost. ANAIDA: Nikakor. BARONICA: Sedite tudi vi, gospa. Tjale malo stran. FADINARD se usede: Gospo baronico bom vprašal za dovoljenje, da jo spomnim ... Da je velikodušnost za žensko glavo najlepša frizura. BARONICA: Kakšen hec! Kar koli rečete, je balzam za moja ušesa. FADINARD Anaidi: Razumela je ... Zdaj mi bo izročila slamnik. BARONICA: Gospa, ali se strinjate, da česa tako lepega, kot je glasba, na svetu ni? FADINARD: Prosim? ANAIDA: Vsekakor se strinjam! BARONICA: Kakšen jezik! Kakšen glas! Kar čutim, kako v pesmi zavijate po italijansko. Včasih nisem marala tujcev, ampak z leti začne ženska cenit šarm tujcev. FADINARD: Jaz sem iz Pariza. BARONICA: Imate prav, pariške gospe bi vas rade za večno zadržale tukaj. Kaj pa, če bi kar takoj zapeli? FADINARD Anaidi: Tale baronica zelo nepovezano govori. ANAIDA se zabava: Mislim, da vas je z nekom zamenjala. FADINARD: Kaj? ANAIDA: Da vas spomnim. Moj mož bo kmalu končal službo, do takrat pa potrebujem slamnik. Moja obletnica! FADINARD: Hitim! BARONICA: Kaj si mislite o grofici de Bray? FADINARD: Nič! BARONICA: Tudi jaz enako, nič! Nič dobrega! Ženska ima grda stopala, naravnost pokvečena, če bi ji sezuli čevelj! FADINARD: Rad bi vas prosil nekaj drugega.

BARONICA: Kot ste napisali v pismu. FADINARD: Tako je. BARONICA: Ne povejte mi, uganila bom! Si stvar, po katero ste prišli, močno želite? FADINARD: Kot riba vode! BARONICA: Kakšna verbalna strast, kakšna meridianska vročina! Čisto ste me vznemirili. Kruto bi bilo, če bi vas pustila v čakanju. FADINARD Anaidi: Končno bom dobil ta nesrečni klobuk! Lahko bom šel domov, ti pa k možu. Zvečer se tako vidiva v Caféju Bonbon, komaj čakam tisti šampanjec. ANAIDA: Odkrito rečeno, tudi jaz. BARONICA: Slovitemu pevcu Arnoldu di Stiliju, sinu veličastne Italije, ne bi odrekla ničesar. Niti, ne zamerite mi, poljuba. Zdaj pa zapojte, prosim vas! FADINARD: Jaz, kdo? ANAIDA: Odlična zabava! FADINARD: Odlična zmešnjava! Jaz sploh ne znam pet. BARONICA: Ne bodite skromni. Iz Bologne se sliši bravo, ki ga vpijejo za vami! Zapojte in vam dam kar koli se nahaja v moji hiši. Dam vam celo kar koli, kar se nahaja na moji osebi! Oh! Tako daleč bom šla! ANAIDA: Kar koli? BARONICA: Kar koli. Vse vam dam. ANAIDA: Če je tako, bo zapel. FADINARD: Če je tako, bom zapel. BARONICA: Moja ušesa gledate! Želite uhane? (Si začne snemati uhane.) FADINARD: Ne! Med nama, jaz sem precej ekscentričen. V glavi imam tisoč fantazij. Če teh fantazij ne uresničim, me zgrabijo v grlu. In s stisnjenim grlom je nemogoče pet. BARONICA: O! Dam vam kar koli, samo da vas ne stisne v grlu. Ta vaš pogled. Kot da sem spet mlada. Želite moje nogavice? Rokavice? Lasuljo? Steznik? (Si začne odvezovati steznik.) ANAIDA: Odlična zabava! FADINARD: Ne! Ne snemajte steznika! Moje misli so neskončno bolj ekscentrične ... Kako lepi lasje. BARONICA: Lasulja je. Jo želite? Seže k svoji glavi in sname nekaj iz lasulje. FADINARD: Spominja me na umetniški klobuk, ki ste ga kupili pred osmimi dnevi. BARONICA: V salonu Klara?

Eugène Labiche Slamnik

FADINARD: Natanko tam! Omamen klobuk! Očarljivo pokrivalo! BARONICA razočarana: Klobuk bi radi? FADINARD: Zdaj je beseda končno ušla iz ust! Za slamnikom vzdihujem, v njem je obešena vsa moja sreča. BARONICA: Kakšen ljubezenski madrigal. Sem že mislila, da mi boste želeli vzet lasuljo. Ravno sem jo kupila. Ste prepričani, da ne bi raje tega? Sestrična gotovo ne bi zamerila, če vam jo dam. (Si začne odpenjati lasuljo.) ANAIDA: Oh, nikakor. FADINARD: Lasulje si ne drznem vzet. Prosim, nehajte. Že klobuka se drži vonj po vaši očarljivi glavi. ANAIDA: Kako izbrane besede, bratranec. BARONICA: Boste zapeli? FADINARD: Bom, samo ne snemite lasulje. BARONICA: Očarljivi ste, gospod. Takoj jutri vam pošljem klobuk. FADINARD: Takoj! Takoj ga potrebujem! Sicer mi bo glas padel v podplate. BARONICA hitro pozvoni: O! O! Klotilda! Kje je ta punčara? Sama bom tekla po klobuk! V petih minutah boste zadovoljni. ANAIDA: Z vami grem! FADINARD: Anaida, ne! BARONICA: Z veseljem! Za mano, gospa! (Odideta.)

Peti prizor

Fadinard, Anaida, potem Nonancourt, Helena, nato Bobi FADINARD: V petih minutah bo šla Anaida s slamnikom domov in zvečer se vidiva v Caféju Bonbon. Kar veselim se, nekoliko sem se je spet navadil. Pri vratih v jedilnico se pojavi NONANCOURT, v gumbnici ima servieto, v roki pa svečnik: Kaj hudiča se je zgodilo z mojim zetom? Stvari grejo v franže. FADINARD: Tast! NONANCOURT okajen: Zet, vse je šlo v franže! Poglejte, čeden kandelaber, odkupil bi ga. FADINARD: Od kod ste se vzeli zdaj? NONANCOURT: Večerjamo. Predporočni prigrizek, kar obilen, z veseljem rečem. Odlični makroni,

jerebice, roza vino in pomfri, ni, da ni, vse izbrano in okusno. In dovolj velike porcije! FADINARD: Kje? NONANCOURT: Tam, skozi tista vrata! (Pokaže.) Sem sicer mislil, da bomo v Café Bonbon prispeli šele po poroki. FADINARD: Baroničina večerja! NONANCOURT: V mestu sem pričakoval slabšo postrežbo. Vse skupaj nič na krožniku, žlička marmelade, pena iz kopriv in nekakšna sluz na palčki, ki se ji reče g-a-m-b-e-r, take trapaste stvari. Ampak sem, sem bom pa še kdaj prišel. Svečnik bi že kar zdaj vzel s sabo. Navajen sem imet kaj v rokah. Mirto sem menda pustil v kočiji. FADINARD: Tast, to ni Café Bonbon. To je zasebno domovanje visokorodne osebe. Vrnite se v najeto kočijo. Samo še hip in bom pri vama. NONANCOURT: Četudi mi je večerja všeč, to še ne pomeni, da ni vaše obnašanje ogabno! Ženo ste zapustili na poročni dan in dovolili, da kar sama poje predporočno kosilo. (Vstopi Helena, na sebi ima že precej manj kosov garderobe kot prej.) HELENA glasno zašepeta: Očka, samo da ga spraviva na magistrat. Ljubi, končno sem vas izsledila. Počasi mi zmanjkuje potrpljenja. In tisto me še vedno pika. (Se praska.) FADINARD: Nevesta, saj veste, da vas ljubim. Kje sta gluhi stric in Bobi? HELENA: Bašeta se z ratatujem. FADINARD: Čutim, kako me je zalil mrtvaški pot. Obupal bom. Se opoteče. HELENA: Boste padli? Tukaj sem, da sem vam v oporo. Jaz sem in bom vaš steber. Dokler naju smrt ne loči! (Se nasloni nanj.) FADINARD: Obupal bom. NONANCOURT: Ne vem, kaj točno mi je. Mislim, da sem malo v rož'cah. HELENA: Ne malo, precej! FADINARD: Pa onadva? NONANCOURT: Sta isto kakor jaz. Bobi je padel po tleh, ko je hotel Heleni z usti utrgat podvezico, čeprav sploh še ni poročena. Kako smo se smejali! (Strese s stopalom.) Sveti Fiaker! Ne vem, kaj sem naredil s svojo mirto. HELENA glasno zašepeta: Očka, to si povedal že desetkrat. (Na glas.) Ženin, kdaj greva na

Eugène Labiche Slamnik

magistrat? Vaš opravek se že malo vleče. Vedno bolj me pika. FADINARD: Le še minuto, pa bom z vami, lepotica. Ljubim vas. Komaj čakam, da se poročiva. (Pojavi se Bobi.) BOBI: Oh, sestrična! Samo še malo in bo vsega konec! (Pijano zajoče.) HELENA: Tiho, Bobi. FADINARD: Dajte mi to! (Izpuli Nonancourtu svečnik. Z leve se prikaže Baronica, za njo Ahil in Anaida.)

Šesti prizor

Vsi zgoraj našteti FADINARD s svečnikom: Baronica! Kje je klobuk? BARONICA: Koliko ljudi! Menda niso to moji gostje? V mislih sem imela komorni koncert! AHIL: Lizika, mislil sem, da bova sama, midva in vaš pevec. Kdo so tile? FADINARD: Imate slamnik, gospa? Nerodno mi je, ampak se mi tudi mudi! BARONICA: Dokler ne zapojete, ne dam klobuka! NONANCOURT: Ne vem, kaj mi je. Mislim, da sem malo v rož’cah. BARONICA pokaže na Nonancourta: Kdo je ta gospod? FADINARD: Moj korepetitor. HELENA: Očka, da igra klavir! Prva smešna stvar danes. (Se smeji.) NONANCOURT: Moja hči se nikoli ne nasmehne. Gospa, povzročili ste čudež! BARONICA: Kdo je gospodična? FADINARD: Moja garderoberka! (Helena se še kar smeji.) Gospa, slamnik! NONANCOURT: Si predstavljate, gospa, da sem izgubil svojo mirto. BARONICA: Kakšno mirto? FADINARD: Romantična pesem ... Naslov je Mirta. ANAIDA: Fadinard, slamnik! HELENA opazi Anaido: Kdo je tale? FADINARD: Moja sestrična! (Baronici.) Gospa, slamnik! BARONICA Nonancourtu: Če si gospod želi preizkusit klavir? Zelo prestižne znamke je. NONANCOURT: Samo, če se lahko nekoliko naslonim nanj. Ne vem prav, kaj mi je. Meglo imam v glavi.

HELENA: Očka, da mi ne narediš sramote! Za klavirjem! (Se smeji.) FADINARD: Gospa, slamnik! BARONICA: Ne morem strpet, da bi vaju končno že slišala, oba! FADINARD: Gospa, slamnik! (Maha s svečnikom.) BARONICA: Ja, ja! Kakšna strast. Izvolite. (Mu pomoli škatlo za klobuke.) FADINARD: Končno! BARONICA: Zdaj pa koncert! Zapojte! Zaigrajte! AHIL: Zapojte! Zaigrajte! HELENA: Ljubi, kaj pa najin magistrat? FADINARD: Vsak hip, nevesta! Slamnik imava, Anaida, tukaj je slamnik! ANAIDA: Končno! Fadinard poljubi Anaido. HELENA Nonancourtu: Očka, je tale res njegova sestrična? NONANCOURT: Ne vem, megleno glavo imam. BARONICA: Zdaj pa koncert! Zapojte! Zaigrajte! FADINARD: Izvoli, Anaida, tole je zate. Končno ti vračam slamnik! (Iz vrečke izvleče črn klobuk.) ANAIDA: To je črn klobuk iz kitajskega satena. FADINARD: Kje je slamnik iz italijanske slame? To ni klobuk, ki ste ga pred osmimi dnevi naročili v salonu Klara. BARONICA: Seveda je. FADINARD: Ampak jaz potrebujem slamnik! Slamnik iz italijanske slame! Slamnik iz italijanske slame z rdečimi maki! BARONICA: Oh, tisti demode klobuk! Naročila sem dva. Ker je bil oni drugi grozno zastarel, sem ga podarila svoji krščenki, gospe Tardiveau, ki pa ga je, kot slišim, takoj podarila naprej neki svoji sosedi. Nadvse staromoden kos. ANAIDA: Kako si drznete! FADINARD: Obupal bom. Sosedi ga je podarila. BARONICA: Da. Sosedi z Rue Nénuphar! ANAIDA: To je moja ulica! Kaj naj to pomeni? FADINARD: Sveti Fiaker! To pomeni, da sem spet na začetku! Takoj moram tja. HELENA: Kaj pa jaz? Kaj pa magistrat? Očka! Moram vse sama? NONANCOURT: Oprosti, hči, saj veš, meglena glava. FADINARD: Samo še ta ovinek, Helena! Ta je zadnji! Obljubim! BARONICA: Kam greste? Kaj pa koncert? Zapojte!

Eugène Labiche Slamnik

Kaj pa korepetitor? Kaj pa garderoberka? Pesem, pesem! AHIL: Pesem! NONANCOURT: Glavo mi bo razneslo. Fadinard vrže svečnik in nekaj razbije. Vpitje. NONANCOURT: Zabava! Zabava! Skozi vrata iz jedilnice glavo pomolita BOBI in EMIL: Zabava! Zabava! A plesali pa ne bomo?

ČETRTO DEJANJE

Na Rue Nénuphar 14. Pri Beauperthuisih. Salon, spet veliko vrat.

Prvi prizor

Beauperthuis, Virginija Beauperthuis si namaka stopala. Virginija zliva vodo v kopel. BEAUPERTHUIS: Anaida mi je danes ob 8.34 rekla: Ljubi, ven grem po semiš rokavice. Zdaj je 18.15 in je še ni nazaj. Nisem ženska, a nikoli me ne boste prepričale, da za nakup semiš rokavic potrebuješ devet ur in enainštirideset minut. Mogoče, če bi šla po semiš na Švedsko. To zdaj sem se pošalil. Kakor koli. Jaz sem v tem času odšel v službo in prišel nazaj, skuhal zase in pospravil za sabo. Zdaj me bolijo noge, hrbet in kolena. Vroče mi je že od jutra in gotovo se bom prehladil, tako sem tekal po Parizu. Nje pa še kar ni. Slabo! Res slabo! VIRGINIJA: Povsod sem jo iskala. V vseh običajnih trgovinah, pri obeh prijateljicah. Povsod, kjer sem se spomnila. BEAUPERTHUIS: Kako lahko gospodarico tako pomanjkljivo poznaš? To je slabo! VIRGINIJA: Bi rekla, da jo poznam precej dobro. Pa mi kljub temu velikokrat uide. Kako naj vem za njene poti? Saj nisem jasnovidna. Zakaj vi tako malo poznate svojo ženo? BEAUPERTHUIS: Slabo! Še slabo uro, pa sva dogovorjena v tisti opolzki kavarni. Ali naj grem sam? VIRGINIJA: Oh, Café Bonbon. Tako šik! Nič ne kaže, da bom sama prišla do tja. BEAUPERTHUIS: Greš z mano ti, lizika? VIRGINIJA: Kako pa me kličete! BEAUPERTHUIS: Pardon. Ampak, ali greš? VIRIGNIJA: Kar sanjajte. (Vzame nov vrč vode.) BEAUPERTHUIS: Nekaj groznega mi je prišlo na misel. Slabo! VIRGINIJA: Kaj? BEAUPERTHUIS: Mogoče si je šla spet sposojat denar. Saj veš, kam. VIRGINIJA: Kam? BEAUPERTHUIS: K tisti. Izposojevalki. K Madame Giselle, Virginija!

Eugène Labiche Slamnik

VIRGINIJA: Pazite, voda je vrela. (Zlije vodo.) BEAUPERTHUIS: Auč! Pazi, smrklja! Katero obleko je imela moja žena na sebi, ko je šla? VIRGINIJA: Rožnato z volančki in tisti, khm, lepi italijanski slamnik z maki. BEAUPERTHUIS: Darilo od sosede, ki je krščenka tiste opolzko bogate baronice. Klobuk za najmanj petsto frankov! S takim klobukom da je šla kupovat semiš rokavice. Slabo! VIRGINIJA: Meni se zdi povsem logično. BEAUPERTHUIS: Prav zagotovo je šla po sumljivih poslih. VIRGINIJA: Na obisk v vincenski gozd. BEAUPERTHUIS: Slabo, kako slabo. Takoj zdaj teci do Madame Giselle. Zdaj sem kar prepričan, da je tam. VIRGINIJA: Na drugi konec Pariza? S čim pa, če vas lahko vprašam? BEAUPERTHUIS: Kaj pa to mene briga! VIRGINIJA: Ne grem! BEAUPERTHUIS: Naj grem jaz? Noge me bolijo! VIRGINIJA: Tudi mene! Že cel dan tekam po vaših trapastih navodilih, ki nimajo nobenega smisla, kar bi vam lahko že zjutraj povedala. Sploh pa sem vam že namignila, kje je. BEAUPERTHUIS: Veš, kje je Anaida? VIRGINIJA: Jaz že ne. Vendar sem tako utrujena. Tako utrujena, da bi lahko zajokala. Že več kot pet ur me že pošiljate sem in tja in zdaj vam še vodo grejem. Sicer sem še mlada, ampak enkrat gre izčrpanost čez rob. Ne morem več! (Zajoka.) BEAUPERTHUIS: Ne jokaj! Ne jokaj! Za ženske solze sem preobčutljiv. Vzemi kočijo. (Ji poda denar.) Tukaj imaš tri franke. Hop k Madame Giselle! VIRGINIJA: Takoj, gospod. (Seveda ne joka več. Potihem.) Če že ne morem v Café Bonbon, bom šla v slaščičarno v sosednji ulici, si privoščila šampanjec in počakala, da mine ura. (Odide.)

Drugi prizor

Beauperthuis, potem Fadinard BEAUPERTHUIS: Glava se mi bo vnela od bolečin, Virginija pa mi je opekla še stopala. Sončarica od tekanja po opravkih za gospodično Klaro in zdaj še ta stres z Anaido. Slabo in še na

slabše gre! Virginija bi mi morala naredit gorčični obkladek. O, Anaida! Če bi verjel, da nisi po nakupih! Ni maščevanja, ki bi bilo dovolj okrutno. Ni muke, ki ti je ne bi priželel, če bi verjel, da si me prevarala, in to na prvo obletnico poroke. Ali če si si spet izposodila denar. (Pozvoni.) Končno! Tukaj je! (Zelo močno zvoni.) Stopala imam v vodi, Anaida. Samo na kljuko moraš pritisnit. To pa do zdaj menda že znaš, lizika. (Vstopi Fadinard.) FADINARD, zadihan: Gospod Beauperthuis? Vi! BEAUPERTHUIS: Vi? Stranka od gospodične Klare? Kaj delate tukaj? To je moj privat! Me ni doma ... FADINARD: Vi! Vsaj nekdo, ki ga poznam. Ne morem več, obupal bom. Moj tast in Bobi sta pri baronici vse razbila. Helena mi gre pa že zdaj na živce. BEAUPERTHUIS: Kaj pa to mene briga. O kom sploh govorite? FADINARD: O svoji bodoči ženi. BEAUPERTHUIS: Zakaj se boste pa poročili z njo, če vam gre na živce? FADINARD: Tako se je pač obrnilo. Zakaj me zaslišujete? BEAUPERTHUIS: Ne vem. Saj res. To mene nič ne briga. Odidite, gospod. To je moj dom, moj privat! FADINARD se usede zraven: Malo bom sedel. Visoko stanujete in strmo stopnišče imate. BEAUPERTHUIS: Kaj hočete? FADINARD: Na misiji slamnik sem in upam, da se približujem koncu. BEAUPERTHUIS si pokrije noge z brisačo: Ne morete kar tako vstopit k nekomu! V moj privat! To je slabo! FADINARD: Na dajte se motit. Samo za nekaj malega bi vas zaprosil. BEAUPERTHUIS: Preveč hin sem, da bi imel obiske. Čez eno uro imam zmenek z ženo, prva obletnica poroke. Kdo sploh ste? FADINARD: Leonidas Fadinard, petintrideset let, samski. To slednje žal samo še danes do večera. BEAUPERTHUIS: Tega vam je žal? FADINARD: Ja. Ne! Ja. Nikakor ne! Zakaj me zaslišujete? BEAUPERTHUIS: Ne vem. Saj res. To mene nič ne briga! FADINARD: Rad bi govoril z vašo gospo soprogo.

Eugène Labiche Slamnik

BEAUPERTHUIS sumničav: Z mojo ženo! Jo poznate? FADINARD: Nikakor ne. Zagotovo pa vem, da ima med svojo garderobo v lasti predmet, ki ga izjemno esencialno potrebujem. Dobil ga bom, ne glede na sredstva. Če ga ne proda, ga bom ukradel. Ta predmet tako nujno rabim, da ga bom dobil, tudi če prestopim prag zločina. BEAUPERTHUIS: Zakaj taka ihta? FADINARD: Brez želenega predmeta se ne morem poročit. BEAUPERTHUIS: Če se sploh nočete! Ha! To ste rekli malo prej. FADINARD: Saj res. Kaj hočem? Česa nočem? Kdo bi vedel. Ampak! Zakaj me zaslišujete? BEAUPERTHUIS: Ne vem. Saj res. To mene nič ne briga. Kar klepetam, to je slabo. Gospod, ven! FADINARD: Ne grem, dokler ne dobim vaše gospe. BEAUPERTHUIS: Je ni tukaj. FADINARD: Ob desetih zvečer? To je pa kar neverjetno. BEAUPERTHUIS: Če vam rečem, da je ni. FADINARD: Ženo pustite, da ob takih urah teka naokrog? BEAUPERTHUIS: Še ni deset! FADINARD: Kar usekano, gospod! (Vzame vrč z vrelo vodo in polije Beauperthuisa.) BEAUPERTHUIS: Auč! Poparili ste me! FADINARD: Vem, v čem je problem. Gospa že spi! Ampak čiste namene imam. Mižal bom. Kje je njena spalnica? BEAUPERTHUIS: Možgane vam bom spekel! Vrže grelec. Fadinard se izogne. FADINARD: Sem vam rekel. Da dobim predmet, se bom zatekel tudi k zločinu. Ulovite me, če me lahko! BEAUPERTHUIS: V prednosti ste! Mokra, poparjena stopala imam! Fadinard pobegne skozi neka vrata. Beauperthuis ne more za njim, ker ima mokra, poparjena stopala.

Tretji prizor

Beauperthuis, potem Nonancourt BEAUPERTHUIS: Policija! Policija! Nekdo je vdrl v spalnico moje žene! Kje ste zdaj, ko vas pošten državljan rabi?

Se kobaca iz kopeli in si briše noge. Vstopi NONANCOURT s svojo mirto, šepa, še vedno je pijan ali celo bolj kot prej: Končno pri zetu! Malo čudno se počutim. Najbrž sem se res nekoliko napil. Zdaj si bom končno lahko preobul te pikajoče čevlje. Kot bi mi nekdo zgrizel nogo. BEAUPERTHUIS: Kdo ste pa vi? NONANCOURT opazi Beauperthuisove čevlje, ki jih ta še ni uspel obuti: Ste vi Fadinardov sluga? Sveti Fiaker! Čevlji, kakšna sreča. Tole si bom izposodil, gotovo so od zeta. (Vzame čevlje in jih obuje.) Bolje! Zdaj, ko sem končno prispel na cilj, bom mirto slovesno položil ob posteljo, v jedro zakonskega svetišča. Kje je zakonska postelja, lepo vas prosim? BEAUPERTHUIS: Hej, to so moji čevlji! NONANCOURT: Povej mi, sluga, kje je spalnica? Ah, bom našel sam. Vstopi skozi neka vrata. Beauperthuis si še vedno suši stopala in ne more za njim. V istem trenutku skozi druga vrata vstopi Vezinet.

Četrti prizor

Beauperthuis, Vezinet BEAUPERTHUIS: Policija! Tatovi! Kriminalci! Eden je oskrunil mojo hišo, drugi ukradel moja obuvala! Vroče mi je, moja stopala so pa opečena! Slabo! VEZINET: Ne, hvala. Dovolj sem plesal. Hvala za vabilo, gospod, ampak jaz bi šel kar spat. BEAUPERTHUIS: Cela banda vas je! Kam je izginil tisti prej? So me čisto zares prišli oropat? Kot da živim v romanu. Ampak saj nič nimam, vse zapravi žena! Komaj mi ostane za zdravila. Revež sem! VEZINET: Hvala! Ničesar več ne bom. Tudi mlečnega riža ne, tudi kozarca ruma ne, čeprav mi je pred posteljo oboje v navadi. Že dolgo nisem spal, komaj držim oči odprte. Na hitro zaspi, vendar se takoj spet zbudi. Iz sobe, v katero je vstopil Fadinard, hrup padajočega pohištva. BEAUPERTHUIS: Tam je prvi tat! (Končno si je posušil stopala in plane skozi vrata.)

Eugène Labiche Slamnik

Peti prizor

Vezinet, Nonancourt, potem Helena, potem Bobi VEZINET: Sem že kar zaspan, mogoče tudi od šampanjca. Bom pogledal, kje si lahko malo odpočijem. (Uleže se na fotelj in zaspi.) NONANCOURT se vrne s svojo mirto: Zakonska spalnica je tamle, to sem našel. Ampak sem se kar premislil. Mirto potrebujem še za svoj slavnostni govor. Kje je Helena? Ura je že tako pozna, da bi bil čas, da jo pošljem v hram svetega zakona. Vstopi Helena. HELENA manj oblečena kot prej: Očka, kje je moj mož? Ura je deset. Od jutra sem na nogah, oblečena v najboljše, kar imam. Razpoložena najbolje, kot sem lahko. Lepa, tiha, zrihtana, vesela. Počasi mi zmanjkuje potrpljenja. NONANCOURT: Te še pika? HELENA: Kako ne, saj sem se že skoraj čisto slekla. Igle pa še kar ne najdem. Se mi zdi, da je mogoče psihosomatska. Naj odložim še obleko in ostanem v kombineži? NONANCOURT: Ravno prav, hči, vsak čas boš namreč vstopila v zakonsko spalnico. HELENA: Očka, saj še nisem niti poročena. Cel dan hitenja na trideset let truda, pa nisem prišla niti do magistrata. Je to metafora moje usode? Kje je moj ženin? Predolgo ga že čakam. NONANCOURT: Kako naj vem, kje je tvoj mož? Da si ga že prvi dan izgubila! HELENA: Očka, pijan si. NONANCOURT: Čas je za moj govor. Oče mora hčerko spremit prav do vrat zakonske spalnice. HELENA: Tako je bilo včasih, zdaj pa ni več. NONANCOURT: Pri nas se še držimo starih običajev. Bi se odrekla svojim dedom samo zato, ker si se poročila v mesto? HELENA: Ja. NONANCOURT: Zdaj ti bom izročil mirto. HELENA: Očka, cel dan sem se bala tega in res se je zgodilo. Napil si se in mi naredil sramoto. NONANCOURT: Saj sva sama, celo gluhi stari spi. Morebiti sem eno pikico popil. Ravno toliko, da sem sproščen. HELENA: Ulezi se semle, da se strezniš. (Pokaže na dvosed, kjer že spi Vezinet. Nonancourt se uleže z mirto v rokah.)

BOBI: Sestrična, nekaj predlagam. Ura je pozna. Pojdiva nazaj dol in švrc, v Charenton. Najeta kočija čaka. Še si lahko premisliš. NONANCOURT se prebudi na dvosedu: Tiho, Bobi! Vstopi v tisto sobo, hči moja. Prodri skozi dekliški strah v zakonski dom! HELENA: Očka, ti nisi za nobeno rabo. Fadinarda bom sama zvlekla pred župana. Kje je? NONANCOURT: V tistile sobi verjetno. Saj je spalnica. HELENA: Grem sama! Očka, ulezi se, da se strezniš! NONANCOURT: Nikakor. Odprl ti bom vrata! BOBI: Pojdiva oba nazaj dol in hop v kočijo, sestrična ... Še je čas. NONANCOURT: To je za očeta trenutek, ki je sladek in grenak, trenutek, v katerem se mora ločit od ljubljenega deteta; od palice, na katero se za oporo naslanja v belini svojih las. Ta cvetlica zdaj pripada mojemu zetu. Ki ga sicer ni tukaj, če prav vidim. (Hoče vstati, vendar mu ne gre.) HELENA: Očka! (Ga potiska nazaj na dvosed zraven Vezineta.) NONANCOURT: Poglej drevesce. Posadil sem ga na dan, ko si se rodila. (Utihne.) Sveti Fiaker! Pozabil sem, kako gre naprej! (Omahne na dvosed in zaspi.) BOBI: Sestrična, greva! HELENA: Cel dan hitenja, trideset let truda za ta dan. In meni ni uspelo prit niti do magistrata. Naredila sem vse, kot je prav. Bila sem tiha in prijazna. Nisem bila vsiljiva. V ničemer nisem bila dominantna. Prilagodila sem se. Podpisala sem predporočno pogodbo. Lepa, tiha, zrihtana, vesela. Mislila sem, da bo dovolj. Da se bom danes končno poročila kot druge punce. In zdaj je vse, za kar sem si prizadevala, končano. Lepa, tiha, zrihtana, vesela. Zdaj mi bodo zaprli še Café Bonbon. In ta igla, ta igla me še vedno pika! Zdaj bom obupala. (Sede na tla in joka. Joka in joka.) BOBI: Sestrična, ne jokaj! (Helena joka.) HELENA: Pa bom! Do joka imam pravico! BOBI: Sestrična! (Jo hoče spraviti pokonci. Helena vstane in ga udari na oko.) Sestrična! Auč! HELENA: Lepa, tiha, zrihtana, vesela! Dovolj! Bobi se sesede na tla in joka. NONANCOURT se zbudi: Saj sem vedel. Hči! Vse je šlo v franže! Helena udari še njega.

Eugène Labiche Slamnik

PETO DEJANJE

Trg pred Caféjem Bonbon. Café Bonbon, najbolj šik lokal v mestu, je zaprt. Samo ena vrata (v Café Bonbon).

Prvi prizor

Fadinard, sam FADINARD sedi na pločniku: Celo stanovanje sem obrnil, gospe s slamnikom ni. Ni je! Vse sem preiskal, odprl vse garderobne omare, vse obrnil na glavo. Našel sem zbirko klobukov vseh barv. Roza, rdeče, rumene, srebrne, modre. Koliko klobukov ima ta ženska. In med vso to šaro niti ene same slamice. In tudi nje ne. Zdaj bom obupal. Pa tudi Café Bonbon je že zaprt. Lahko bi rekel, da je šlo vse v franže. Zdaj bom obupal.

Drugi prizor

Isti, Nonancourt, Bobi Na trg se opoteče Nonancourt, za njim Bobi. NONANCOURT: Kakšen večer. Kakšna strašljiva svatba. Ki je sploh še ni bilo. In zdaj je še Café Bonbon zaprt. Tisti makroni in roza vino so se mi polegli. Lačen sem in žejen in zebe me. (Opazi Fadinarda.) Zet moj! Vse je šlo dokončno ... FADINARD: Že vem! V franže! BOBI: Vodo imam v čevljih in noge imam zmrznjene. FADINARD: Vi niste tast, vi ste tuba sekundnega lepila. Kje je nevesta, kje je Helena? NONANCOURT: Zapustil sem jo v groznem stanju. Joka in joka, in če se je kdo samo dotakne, ga udari. V obraz! Poglejte. (Nonancourt ima črno oko.) BOBI: Celo mene je, poglejte! Pohabljen sem! (Bobi ima črno oko.) NONANCOURT: Pozivam vas na odgovornost. FADINARD: Na odgovornost? Za kaj? NONANCOURT: Podpisali ste pogodbo, da jo danes ob enajstih dopoldne poročite. Ura je devet zvečer. Gospod župan že spi, poročna večerja je verjetno v smeteh. Kje je vaša čast, gospod?

BOBI: Prosim vas, odgovorite hitro. Tisti norec z vodno banjo nam je vsem za petami. Mislim, da je oborožen. In jaz sem pohabljen! FELIX: Kdo? BOBI: Tisti pomočnik, računovodja, tisti kurir s flanelasto srajco iz salona s klobuki. Kot nor naju je podil do sem, čisto sem prestrašen. NONANCOURT: Pogum, Bobi!

Tretji prizor

Isti, Beauperthuis Na trg pridrvi Beauperthuis. BEAUPERTHUIS: Niste vsi tukaj, sta pa vsaj dva! Banda lopovov in morilcev! Pozivam vas na odgovornost! FADINARD: Na odgovornost? Za kaj? BEAUPERTHUIS: Vdrli ste v spalnico moje žene in s svojimi umazanimi tacami oskrunili njene stvari. In to na prvo obletnico najine poroke! Pozivam vas na odgovornost ali pa streljam. BOBI: S čim? BEAUPERTHUIS: Kaj pa vas to briga! Čisto možno, da sem oborožen! FADINARD: Kje je vaša žena? BEAUPERTHUIS: Pojma nimam. In zdaj niti ni bistveno. Vaša odgovornost, gospod! NONANCOURT: Vdrl je v spalnico tuje ženske? Tuje žene? Na lastni poročni dan? Zet moj? Na odgovornost, gospod! FADINARD: Samo slamnik sem iskal. NONANCOURT: Slamnik, kakšen slamnik? BEAUPERTHUIS: Slamnik, kakšen slamnik? FADINARD: Slamnik, brez katerega se ne morem poročit. Danes je moj poročni dan, jaz pa cel dan iščem slamnik, ki ga je v vincenskem gozdu pojedel moj konj, medtem ko se je njegova lastnica v istem gozdu potikala z mladim vojakom. BEAUPERTHUIS: Ja, in? FADINARD: Omenjena gospa in vojak mi sledita po celem Parizu, ne dovolita, da bi se izmuznil, preden ne najdem podobnega slamnika. In da je stvar še hujša, jo celo poznam! BEAUPERTHUIS: Zakaj pa se mlada vdova ne vrne domov?

Eugène Labiche Slamnik

FADINARD: Mlada vdova! Saj ima moža. Zmečkal bi jo pod pestmi kot neznatno zrno popra, če izve. Tako mi je bilo sporočeno. BEAUPERTHUIS: Zares slabo! To lahko razumem. Tudi jaz imam do svoje žene podobna čustva. Če bi me prevarala! Zrno popra ni nič v primerjavi s tem, kaj bi sam naredil svoji ženi, če bi jo zalotil v čem takem. FADINARD: Menda ima vaša žena podoben slamnik, ki ga je dobila za darilo. Kupim ga, naj stane, kar hoče! BEAUPERTHUIS: Ampak moje žene ni doma. Zjutraj je šla s podobnim slamnikom iz hiše. NONANCOURT: Kakšna škandalozna zgodba! Vse je šlo v franže! Podite se za lastnino neke ženske, mi, vaša žena in novi sorodniki, pa že dvanajst ur blodimo po umazanem mestu z mirto v rokah. Fuj, gospod, fuj! FADINARD Beauperthuisu: Povejte mi, kje je! BEAUPERTHUIS: V tem je stvar! Ne vem! Zjutraj je odšla kupit semiš rokavice in je še ni nazaj. FADINARD: Tole je vzorec slamnika. Slama iz Firenc in maki. (Mu pokaže kos slamnika.) BEAUPERTHUIS: Božji prst! Slabo! To je Anaidin slamnik! FADINARD: Kaj? NONANCOURT: Kaj? BEAUPERTHUIS: Rokavice iz semiša so bile opolzka laž! Slabo! FADINARD: Anaidin? Ste rekli Anaida? BEAUPERTHUIS: Tako je, Anaida! Moja žena! NONANCOURT: Rekli ste ime te druge ženske? Jo celo privat poznate? FADINARD: Vi ste Anaidin mož? In jaz sem vam vse povedal. Sveti Fiaker! BEAUPERTHUIS: Mogoče vas bom tožil. Za uničen dan, na katerega imam obletnico svetega zakona. Ali pa bova uredila kar sedaj. (Beauperthuis se zapodi v Fadinarda.) BOBI: Pretep? Odlično! Hrepenim po tem, da se maščujem za pohabo! (Se tudi sam vrže v pretep.)

Četrti prizor

Isti, Felix, potem Anaida, Emil Pride Felix. FELIX: Sveti Fiaker! Tukaj ste! Gospodična mi je ušla in njen vojak prav tako. Mogoče ste opazili, ker nas že nekaj ur ni bilo blizu. Podili smo se po ulicah Pariza. Pretep? Odlično! Z nečim si moram sprostit živce. Tudi Felix se vrže v pretep. NONANCOURT: Sveti Fiaker, kakšna tekma! Če ne bi bil že nekoliko v letih ... Vsi se tepejo, razen Nonancourta, ki sedi na pločniku in opazuje. Na trg prispeta Anaida in Emil. EMIL: Anaida, čeprav sem pri baronici nekaj popil, še zdaleč ni bilo dovolj. ANAIDA: Zakaj si še tukaj? Zmenjena sva bila zjutraj za vincenski gozd, ne za dosmrtno druženje. Nisem te prosila, da me cel dan zasleduješ. EMIL: Jaz sem tvoj kavalir, kaj se pa greš. (Opazi pretep.) Pretep? Odlično! (Se vrže v pretep.) ANAIDA: Café Bonbon, končno. Zdaj bom končno nekaj spila. NONANCOURT: Zaprto, gospodična. ANAIDA: O, ne! Sveti Fiaker, kdo pa je to? Moj soprog! (Zavpije v klobčič, ki se pretepa.) Mož, kaj se pa greste? Iz pretepa se izkoplje Fadinard, potem še Beauperthuis. Pretepata se samo še Felix in Emil. FADINARD: Anaida? BEAUPERTHUIS: Žena?

Peti prizor

Isti, Helena Pride Helena. NONANCOURT: Hči, končno! Skrbelo me je zate. Žal mi je, da sem te pustil v stanju obupa. HELENA: Pustil, pustil. Pobegnil si, ker sem jokala. Kakšen oče, da tako dobro prenaša hčerkino stisko! NONANCOURT: Za ženske solze sem preobčutljiv. HELENA: Kakor koli, privoščila sem si en dober jok. Bilo je nujno, zdaj pa je spet vse v redu. NONANCOURT: Udarila si bratranca. In potem še lastnega očeta.

Eugène Labiche Slamnik

HELENA: Do tega sem imela pravico. Od jutra na nogah. Celo življenje lepa, tiha, zrihtana, vesela. In vi mi trud poplačate s to zmedo. S tako zmedo na poročni dan. FADINARD: Anaida! S pepelom se posipam! Cel dan sem iskal tvoj slamnik, vendar mi ni uspelo. Uničil sem si poročni dan. Uničil sem ugled bodoči ženi. Vse zaradi tvojega slamnika, tvojega sestanka v vincenskem gozdu. Upam, da si zadovoljna! Emil preneha pretepati Felixa. EMIL: Je to žalitev moje dame? ANAIDA Fadinardu: Gospod, žal ne vem, s kom se pogovarjam. FADINARD: Anaida? To sem jaz! ANAIDA: Prosim, bodite tiho. FADINARD: Lizika! ANAIDA: Kako me pa kličete? BEAUPERTHUIS: Anaida, ga poznaš? EMIL: Ga poznaš? BEAUPERTHUIS pokaže na Emila: Kdo je tale? FELIX: Njen bratranec! ANAIDA: Prvič ga vidim, mož. EMIL: Anaida! Mene tudi? ANAIDA: Oba prvič vidim, mož. (Emilu.) Ne poznam vas, gospod. EMIL: Jaz sem, Emil. BEAUPERTHUIS: Anaida? Kdo je to? ANAIDA: Prvič vidim, ljubi. EMIL: Jaz bom ... Jaz bom znorel! Anaida! BEAUPERTHUIS Anaidi: Kje si bila devet ur in enainštirideset minut? Vse to o vincenskem gozdu, zgodba o slamniku ... Zdi se mi na moč sumljivo. Kje si bila od 8.34 zjutraj? To je slabo! ANAIDA: Pokesat se moram, mož. Bila sem pri ... Saj veš ... Madame ... BEAUPERTHUIS: Madame Giselle? Si si izposojala denar? ANAIDA: Samo malo, dragi. Potrebovala sem denar za obleko za obletnico. Zate, dragi. (Ga poljubi.) BEAUPERTHUIS: Lizika poredna. Imaš srečo, da sem velikodušen. O bog, kako mi je odleglo. Zdaj mi je kar malo vroče. ANAIDA: Saj veš, da te neskončno obožujem. EMIL: Jaz bom ... Jaz bom znorel! BEAUPERTHUIS: Lizika! FADINARD: Anaida, ne! Kaj pa jaz? ANAIDA: Prosim, gospod?

FADINARD: Pogrešal sem te. Mislil sem, da te ne, vendar sem skozi današnji dan spoznal, da sem se spet navadil nate. ANAIDA: Gospod, jaz sem poročena. EMIL: Anaida! BEAUPERTHUIS Fadinardu: Imate srečo, da sem postal dobre volje. A ne tacajte po tujih gredicah, da ne stopite v gnoj. Helena prime Fadinarda pod roko in poda drugo roko Anaidi. HELENA: Če sem prišla do besede, se bom predstavila. Jaz sem gospodova bodoča žena. ANAIDA: Draga! Kako lepo, da se končno srečava. HELENA: Končno! BEAUPERTHUIS: Samo še ena stvar ni jasna. Pa slamnik? Anaida, kje je tvoj lepi italijanski slamnik? FADINARD: Ne spet ta slamnik!

Šesti prizor

Isti, Vezinet, Virginija Na prizorišče prideta Vezinet in Virginija. VIRGINIJA Beauperthuisu: Gospod, tegale starega gospoda sem našla spat na vašem najljubšem dvosedu, in to z nogami gor. Najprej sem mislila, da je že pokojni. Ne vem, kako se je znašel v hiši, je pa nujen, da razreši današnji komični zaplet. BEAUPERTHUIS: Eden od bande, ki me je prišla oropat. VEZINET: Oropat, pa kaj še? FADINARD: Kaj niste gluhi? VIRGINIJA Anaidi: Sem vedela, da ste bili ta iz vincenskega gozda vi. Gospa! ANAIDA: Tiho, sicer te kojci odpustim. VEZINET: Če bi lahko prišel do besede ... Sicer sem še kar gluh, sem pa slišal nekaj malega o nekem slamniku. Cel večer ni govora o ničemer drugem. Lizika, prinesite škatlo, ki sem vam jo izročil v prvem dejanju. Notri je italijanski slamnik. VIRGINIJA: Kako me pa kličete! (Ga udari po prstih.) VEZINET: Auč! Frivolna! VIRGINIJA: Da vas ni sram. FADINARD: Italijanski slamnik? Stric, ste rekli italijanski slamnik? VEZINET: Moje poročno darilo. Iz Firenc sem ga naročil za nevesto. Za petsto frankov. Upam, da

Eugène Labiche Slamnik

ni pregrda zanj. (Virginija gre z odra, se vrne in mu izroči škatlo s pentljo.) BEAUPERTHUIS: Kako si drznete? HELENA: Očka, nič ne de. Saj sem navajena. VEZINET Heleni: Tale je pa čedna lizika. FELIX: Da vas ni sram. Pri vaših letih! FADINARD vzame škatlo Virginiji: Slamnik, ki ste ga naročili iz Firenc! Dajte sem! A je mogoče? Že od jutra iščem nadomestek za prav tak slamnik. In slamnik je bil ves čas v moji hiši. (Odpre škatlo.) Ja, je! Enak je! Enak je! In tudi mak ima! Naj živi Italija! ANAIDA: Hvala. Ta slamnik bom zdaj vzela. Pojdiva domov, mož. (Fadinardu izpuli slamnik.) NONANCOURT: Zelo dobro, moj zet! Vse se je sestavilo! Vračam ti hčer, vračam ti mirto. Jutri pa poroka. BOBI: Oh, nesrečni dan! VEZINET Anaidi: Gospa, ne poznam vas, ampak tale slamnik sem sicer naročil za nevesto. Za tole ljubko punčko. (Pokaže na Heleno.) Saj ste vi nevesta, ne? HELENA: Seveda sem! VEZINET: Čedna lizika. FADINARD: Da vas ni sram! Pri vaših letih! Felix, spravi stran tega gluhca! FELIX: Že od prvega dejanja hrepenim po tem. (Felix Vezineta grobo strpa z odra in tudi sam izgine z njim.) FELIX: Pa hvala za slamnik! ANAIDA: Res hvala! Si povezne slamnik na glavo. Mož! Kaj bova počela za obletnico? BEAUPERTHUIS: Café Bonbon je zaprt. Pa sem se že kar veselil. Proti vsem pričakovanjem. Celo počutim se kar malo bolje. (Poljubi Anaido.) ANAIDA: Se bova že česa spomnila. FADINARD ljubosumen: Anaida! Si me prej slišala? Ne vem, če si me dobro razumela. Rekel sem, da bi bil morda raje s tabo. ANAIDA: Gospod, danes je vaš poročni dan. FADINARD: Mogoče si pa še premislim! HELENA: Dragi, malo si zmeden. Ura je že pozna. Midva se poročiva jutri. FADINARD: O, ne vem. Ne vem! Ne vem! HELENA: Vem jaz.

Sedmi prizor

Isti, Klara, potem Baronica de Champigny in Ahil Na trg pride Klara s ključi. FADINARD: Klara? HELENA Fadinardu: Mož, ali po imenu poznate vse ženske v Parizu? KLARA odklepa Café Bonbon: Družba, danes smo čez dan zaprli, ker imamo ob devetih poseben koncert. Pride Baronica de Champigny. BARONICA: Koncert gospoda Arnolda di Stilija iz Milana! AHIL: Na zdravje! BARONICA: To je ime, bratranec, to je lastno ime! Italijansko. AHIL: Kakor koli! Končno bo pesem, pesem! FADINARD: Ali ta oseba, ta di Stili, prav zares obstaja? KLARA: Seveda! Si povsem neizobražen? FADINARD: Ne spoznam se na damsko umetnost in pogrošne trače. BARONICA: Genij Arnoldo di Stili je iz Milana prispel posebej za koncert. Pred tem se je na kratko ustavil še pri meni. Prav lepo sva se imela. Vsak moment bo tu. Vsi lepo vabljeni. KLARA: Danes koncert, jutri pa poroka. ANAIDA: Danes koncert, jutri pa poroka. FADINARD: O, ne vem. Ne vem! VEZINET izza odra: Nisem si mislil, da bom dočakal ta dan! NONANCOURT: Poroka! Končno bo poroka! Nonancourt poljubi Fadinarda, nato ga poljubi še Bobi, nato še Beauperthuis. FADINARD: Kar ne morem se navadit na vse te poljube. ANAIDA: Meni se pa zdi, da vam čisto pašejo. EMIL: Anaida, če se ne boš zmenila zame, bom dosegel, da uradni organi zaprejo ta lokal. KLARA: Kar mislite si. EMIL Klari: Kako čedna punčka. Prava lizika. KLARA Emilu: Kako čedna uniforma. Opazila sem vas že zjutraj v salonu. EMIL: In jaz vas. FADINARD: Klara! Premislil sem si! Ne bom se poročil! Klara se zasmeje, prime Emila pod roko in skupaj odideta v Café Bonbon. Fadinard gleda za njima.

Eugène Labiche Slamnik

HELENA: Dragi, prepozno, zdaj si moj. NONANCOURT: Njen! (Poljubi Fadinarda.) HELENA: Očka, vrni mi moža. BOBI: Helena! To je zdaj končno slovo! FADINARD: Ne morem se navadit na vse te poljube. HELENA: Adijo, bratranec. Mož, pridi, greva noter na koncert. FADINARD: Ne bi še malo ostala zunaj? HELENA: Zdaj si moj! Vsi odidejo v Café Bonbon. Helena trdno drži Fadinarda. NONANCOURT: O, ta veseli jutrišnji dan! Ta čudovita svatba! Jaz pa grem lahko končno spat! FADINARD v odhajanju: Klara! Anaida! Gospa baronica! Vsaj vi! Na pomoč! Na odru ostane sama Virginija. VIRGINIJA: To ni smešno. Konec.

Eugène Labiche Slamnik

Priloga gledališkega lista Mestnega gledališča ljubljanskega Letnik LXXI, sezona 2020/2021, številka 10