GL Hanoh Levin ZIMSKA POROKA

VSEBINA

5 11 19 26 34

dr. Klemen Jelinčič Boeta HANOH LEVIN – ZEMLJA IN NEBO,

NADREALNO IN KONKRETNO, PODZAVEST IN ZAVEST Jure Gantar PARODIRANJE ABSURDNEGA GLEDALIŠČA Ira Ratej POROČNI POGREB ALI POGREBNA POROKA NAGRADE IN MEMORIAM

Mestno gledališče ljubljansko sezona 2021/2022 Veliki oder

Hanoh Levin

ZIMSKA POROKA Halvaja horpit, 1979

Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. septembra 2021

Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Asistentka režiserja MARUŠA SIRC (študijsko) Vodja predstave Borut Jenko Šepetalka Neva Mauser Lenarčič Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja tehnične ekipe Branko Tica Tonska in videotehnika Sašo Dragaš in Matija Zajc Osvetljevalca Boštjan Kos in Bogdan Pirjevec Frizerki Jelka Leben in Anja Blagonja Garderoberki Angelina Karimović in Urška Picelj Rekviziterka Erika Ivanušič Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.

MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO SEZONA 2021/2022 VELIKI ODER

Igrajo Laček Bubiček LOTOS VINCENC ŠPAROVEC Alte Bubiček VIKTORIJA BENCIK EMERŠIČ Šracia IVA KRAJNC BAGOLA Rašes JOŽEF ROPOŠA Velvecija LARA WOLF Cickeva MIRJAM KORBAR Baraguncel GAŠPER JARNI Popočenko TOMO TOMŠIČ Profesor Kipernaj JAKA LAH Rozencvajgova MOJCA FUNKL Lihtenštajnova NINA RAKOVEC Angel Samuelov GAL OBLAK Šahmendrina MATIC LUKŠIČ Pšošicja VIKTORIJA BENCIK EMERŠIČ

Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Gal Oblak

dr. Klemen Jelinčič Boeta

HANOH LEVIN – ZEMLJA IN NEBO, NADREALNO IN KONKRETNO, PODZAVEST IN ZAVEST Nasprotja, dvojice, zrcalne podobe, nebo in zemlja, smrt in življenje, Hanoh Levin in njegovo soočanje z resnico; poroka ali pogreb je še eno vprašanje, s katerim Levin ponovno predstavi še en vidik osnovne človeške dileme, ki se kot nit vleče čez njegovo celotno ustvarjalno pot, na kateri pa ne obravnava zgolj splošnih človeških situacij, temveč tudi raziskuje sodobno judovsko, izraelsko in zahodno kulturo. Pri tem je sodoben, zrazito individualističen umetnik in hkrati član širšega kolektiva, naj bo to kolektiv sodobnih zahodnih ustvarjalcev ali pa kolektiv, v katerega je bil rojen po državljanstvu, veroizpovedi ali narodnosti. V svojem delu prepleta vsebine, ki se osebno dotikajo zelo različnih osebnosti, njihovih značajskih lastnosti ali pa življenjskih situacij. Velja za enega največjih hebrejskih izraelskih dramatikov sploh in eno ključnih osebnosti v celotni tradiciji judovskega gledališča. Rodil se je leta 1943 v Tel Avivu staršema, ki sta prišla iz Poljske osem let pred tem, in bil že s tem prisiljen sprejeti cel klobčič kulturnih vsebin, ki se izražajo v njegovih kasnejših delih. Ni bil rojen staršema, pripadnikoma socialističnega gibanja pionirjev, ki so gradili novo in moderno judovsko državo v zaostali otomanski provinci z osnovnim etosom izgradnje novega človeka, tako tipičnim za vsa evropska modernistična nacionalna gibanja, ki so se po eni strani odklapljala od vsega, kar je tradicionalno, po drugi pa prav iz te iste, zavračane tradicije jemala simbole in jim dajala nove pomene. To je bilo okolje, v katerega sta ga starša rodila. Okolje, iz katerega pa sta že modernizirana in le rahlo religiozna starša prišla, pa je bilo prežeto s starodavno tradicijo jidiš jezika med germanskimi in slovanskimi melodijami in še bolj starodavno tradicijo judovske religije, biblijskih zakonov in ljudske mitologije, misticizma ultraortodoksnih vzhodnoevropskih Judov, ki so živeli le lučaj od hiše njegovih starih staršev v Lodžu. Tudi nekaj njegovih prednikov je bilo hasidov, celo pomembnih hasidskih rabinov. Iz vlažne in gozdnate osrednje Poljske so ta klobčič podzavestnih vzorcev prenesli v vroč in suh Izrael, kjer se je biblija tudi zgodila, od tam, kjer se je v letih njegovega rojstva dogajal holokavst, tja, kamor so po vojni odšli tisti, ki so preživeli. Nista ga dala v šolski

dr. Klemen Jelinčič Boeta HANOH LEVIN – ZEMLJA IN NEBO, NADREALNO IN KONKRETNO, PODZAVEST IN ZAVEST

sistem nove, povsem nereligiozne elite, ki je v biblijskih besedilih videla zgolj nacionalno preteklost, temveč v šolo, v katero so hodili zmerni religiozni otroci, otroci tistih, ki so se postavili nekam vmes, stran od obeh polov, se pravi modernistov ali skrajnih konservativcev. Takšna je bila njegova osnovna in srednja šola. Iz te njegove osebne, povsem intimne človeške identitetne pozicije je izšla tudi njegova ustvarjalna pozicija v izraelskem, hebrejskem in judovskem gledališču ter gledališču nasploh. Zelo izobražen in tako kot njegova starša željan vključitve v na novo nastajajoči kolektiv je prenehal s tradicionalno religioznostjo ter njenimi običaji po srednji šoli, ko je šel v vojsko in po njej na univerzo v Tel Avivu študirat filozofijo in hebrejsko književnost. Že tam se je začel zanimati za gledališče in svojo religijo našel v umetnosti. In v tej svoji umetnosti je njegova religija pustila neizbrisen pečat. Del te njegove religije so tudi cinizem, sarkazem, histeričnost, čustvena stiska in nelagodje pri avtorju in gledalcu, strupen humor, s katerim debatira s svojo globoko vero v nadrealno in nadnaravno. S tem se je tudi ustvarjalno vklopil v splošen zahodni moderni in postmoderni diskurz tako s splošnega družbenega vidika modernizirane Evrope in drugega zahodnega sveta, katerih prva nosilca modernizacije sta bila visoko meščanstvo in plemstvo, kakor tudi z vidika moderne evropske in zahodne kulture, ki je prav tako začela nastajati v meščanskih in plemiških salonih od 18. stoletja naprej, pa naj bo to pri Judih ali ne. Čeprav je napisal nekaj poezije in kratke proze, je svojo pot v postmodernem diskurzu začrtal predvsem z dramskimi besedili. Svoje prvo gledališko besedilo, satirično politično radijsko igro, je objavil leta 1967, s politično satiro in kabaretom pa je nadaljeval tudi v naslednjih letih. Z leta 1968 uprizorjenim satiričnim kabaretom Ti in jaz ter naslednja vojna in naslednjim delom Ketchup iz leta 1969 je Levin nastopil proti patosu militarizma, ki je bil ključen pri pionirskem etosu izgradnje novega družbenega kolektiva, se norčeval iz nesposobnosti državnikov ter ostro obravnaval vprašanja smrti in žalovanja. Že takoj je doživel ostre kritike. Njegova tretja politična drama, komedija Kraljica kopalnice, prva uprizoritev v državnem gledališču Kameri v Tel Avivu leta 1970, je zaradi rabe prostaškega jezika in provokativnih prizorov, naperjenih proti Svetemu pismu in nekaterim značilnostim takratne družbe, izzvala val protestov, vključno z ljudmi, ki so nalašč motili predstave, in grožnjo ene od vladnih strank, da bodo umaknili finančno podporo gledališču. Levin je vseeno še pisal besedila, komedije in druge zvrsti, ki pa niso vsa razburkala občinstva ali kritikov. Veliko izmed njih je obravnavalo vprašanja smrti. Skupno je Levin napisal kar 63 dramskih besedil in jih 22 tudi režiral. Besedilo Zimska poroka je nastalo leta 1978 in v njem ni političnih vprašanj. Že v samem podnaslovu je označena kot burleska, čeprav burleska, ki se ukvarja z življenjem in smrtjo, katere osnovna zgodba je poskus pobega pred pogrebom enega od sorodnikov, da ne bi prestavili poroke drugega sorodnika. Navidezno je besedilo zgrajeno preprosto, pogovori med dramskimi liki niso globokoumne filozofske razprave, ravno

dr. Klemen Jelinčič Boeta HANOH LEVIN – ZEMLJA IN NEBO, NADREALNO IN KONKRETNO, PODZAVEST IN ZAVEST

nasprotno, saj besede, položene v usta likov, nakazujejo preproste ljudi oziroma v dialogih celo predstavljajo ostro kritiko malomeščanske maloumnosti. Pa vendar, ob tej preprostosti, morda celo prostaškosti in neumnosti ter nizanja pretiranih prizorov in situacij se v celotnem besedilu vrstijo najgloblji filozofski koncepti, kot so smrt, rojstvo, vprašanje duše in boga, osamljenosti in družbene vpetosti. V tej navidezni lahkotnosti besedila in postavitve prizorov se Levin jasno navezuje na stereotipni judovski humor preprostega občinstva, ki so mu sicer znane vse globoke dimenzije religije, misticizma in tradicije, pa je vseeno neizobraženo in ne mara prevelike sofisticiranosti. To je ta tradicija evropskega jidiš popularnega gledališča vse od 18. stoletja naprej. Gre predvsem za potujoče ali občasne gledališke skupine. Govorimo o tradiciji, ki se navezuje na srednjeveške gledališke igre za judovski pust ali purim, ki so prvič omenjene v Angliji leta 1222, tako imenovane igre »purimšpil«, komične in zabavljaške predstave, ki so težke in zapletene teme preprostemu občinstvu, željnemu zabave in pozabe, predstavljale na čim lahkotnejši način. To je tradicija, ki se je od srede 19. stoletja preselila v New York in tam do srede 20. stoletja na Drugi aveniji soustvarila široko paleto kulturnih vzorcev popularne ameriške kulture. V Evropi je ta tradicija zaradi holokavsta večinoma zamrla, v Izraelu pa se je prelevila v svojo hebrejsko različico. Mnogokrat je delovalo v New Yorku več kot ducat gledaliških skupin hkrati, ki so na Drugi aveniji imele tudi svojo gledališko četrt. Ta je v svojih produkcijah in kakovosti pogosto tekmovala z Broadwayem, kjer prav tako ni manjkalo ustvarjalcev, ki so govorili jidiš. Leta 1914 je bilo v New Yorku 22 jidiš gledališč. Gledališče v ZDA, še posebej Broadway, je postalo neodvisno od evropskih vplivov na prelomu 19. in 20. stoletja predvsem s pomočjo energij judovskih režiserjev in igralcev. Eden teh je vsekakor Samson Raphaelson, ki je leta 1925 napisal besedilo Pevec jazza, podlogo za prvi zvočni film, George Gershwin in Leonard Bernstein pa sta ustvarjala filmsko glasbo. Od stotin in stotin Judov, ki so postali slavni kot igralci in igralke med letoma 1920 in 1950, skoraj nihče ni delal izključno v gledališču. V New Yorku sta Stella Adler in Israel Strassberg odprla znameniti Actors Studio, v katerem sta na osnovi predelane metode Stanislavskega poučevala igro generacije uspešnih ameriških filmskih in gledaliških igralcev. Tudi mjuzikli so pritegnili veliko judovskega gledališkega talenta in znamenite Ziegfeld Follies so določale trend na Broadwayu do leta 1931. Judje pa so bili povezani tudi z zlato dobo studiev v Hollywoodu, v katerih so bratje Warner in Samuel Goldwyn igrali ključno vlogo. Pomembni primer so bratje Marx, ki so prav tako vzpostavili model za vznik stand up komedije, ki je v izrazito judovski obliki doživela televizijski višek po letu 1980 na primer v Seinfeldu in Nanny. To je področje, na katerem so razcvet doživeli koncepti, kot so šmalc (›žolca‹), se pravi osladen in kičast humor, slapstick, izrazita situacijska komika, pa tudi glasbeni in plesni vložki ter burleska in hrup. To so vsebine, ki so živele tudi v Hanohu Levinu, pa naj bo to vpliv staršev in njihovega sveta ali pa vpliv iz njegove okolice med odraščanjem oziroma šolanjem ali pa kot posledica tesnega spoznavanja kulturnega življenja v ZDA, ki je bilo v nekaterih izraelskih krogih nekaj povsem običajnega. Čeprav so bile vse te gledališke forme

dr. Klemen Jelinčič Boeta HANOH LEVIN – ZEMLJA IN NEBO, NADREALNO IN KONKRETNO, PODZAVEST IN ZAVEST

namerno lahkotne, lahkomiselne in zabavljaške, so hkrati na oder prinašale najtežje teme in obravnavale najgloblja vprašanja kolektivnega in intimnega človekovega obstoja. In enako je počel tudi Levin. Tako je tudi Zimska poroka (včasih je posamezna uprizoritev imenovana tudi Zimski pogreb) polna te dihotomije, dvojnosti podobe in vsebine. Čeprav je v ospredju zgodbe komičen in histeričen trud dveh mater, da bosta njuna otroka poročena, srečna in preskrbljena, je to tudi metafora za histerično bežanje pred smrtjo, poskus narediti vse, da se ne bi soočili z dejstvom lastne minljivosti, pri čemer smo, paradoksalno, sposobni povzročiti tudi smrt drugih, pri tem pa je nagon po preživetju samo globoko v naši podzavesti. Tudi pojav budističnega meniha ni zgolj ukvarjanje z religijo, pogovor s stvarnikom v nadrealističnem konceptualnem smislu tako na splošni kot intimni avtorjevi ravni, ali pa absurdni komični vložek, ki s prehodom na stereotipno Himalajo poudari nasprotje s prejšnjo situacijo urbanega in nereligioznega Tel Aviva. Tudi menih simbolizira strah pred smrtjo, saj se umakne pred življenjem, še preden se le-to konča, spremeni bistvo svojega življenja v čakanje na smrt, čakanje na prehod na drugo stran izven tukajšnje realnosti v mističnem smislu, pri katerem smrt pomeni združitev z izvirom, bogom, iz katerega smo izšli in se rodili. Tako se Levin dotakne enega osnovnih vprašanj judovskega misticizma ali kabale, ki se je dotika tudi s pojavom angela in letenjem, kar ni zgolj gledališki deus ex machina, temveč tako kot pri Chagallu, ki prav tako izhaja iz tradicionalnega jidiš okolja, ter njegovih letečih nevestah in s tem dodaja metafizičen nadrealističen element. To je izraz popolne ljubezni, v sklopu katere par naravnost leti in lebdi od sreče, se umakne od konkretnega vsakdanjega življenja, kot tudi izraz mističnega, duhovnega stanja, ki ločuje med telesom in dušo, ki se s smrtjo od telesa tudi loči. Tako se ob izbiri imen dveh navidezno banalnih džogerk na plaži, Rozencvajgove in Lihtenštajnove, dotakne tudi hamletovskega vprašanja »biti ali ne biti«, kar dejansko z dvojnostjo počne v celotnem besedilu: naj grem na pogreb ali na poroko, naj se jočem ali smejem, naj vztrajam pri resnici, ker zahtevam, da osamljen in zapuščen pokopljem osamljeno in nepomembno mater, ali se prepustim žalostni resnici, da gre življenje naprej in grem z žalovalci raje praznovat poroko. Levin s strupenim humorjem, tudi na račun samomora, poskuša prikazati najgloblje stiske osamljenosti, pozabe, anonimnosti anonimnih posameznikov in družinskih zamer, pa tudi kritiko družinskih odnosov; ti odnosi temeljijo na čustveni malomarnosti do sorodnikov, češ, saj ne bodo zamerili, saj so navajeni in itak nimajo drugih sorodnikov, zato mi morajo odpustiti. Ošvrka tudi materializem in malomeščanske vrednote srednjega sloja, ki mu sam kot umetnik, se pravi aristokrat duha, ne pripada. Te vrednote temeljijo na sloganu »najdi si nevesto in imej kopico otrok, to je tvoja edina naloga, zato da se bodo tudi otroci lahko poročili in sami imeli kopico otrok«. Tudi to, da mora biti na poročni gostiji na vsakem krožniku pečen piščanec, je navsezadnje del tega plehkega malomeščanskega sveta. Čeprav kritizira te vrednote, utelešene v dveh materah, ki sta pripravljeni narediti vse, da se njuna otroka le poročita, prikaže tudi neizmerno stisko in žalost vseh takšnih

dr. Klemen Jelinčič Boeta HANOH LEVIN – ZEMLJA IN NEBO, NADREALNO IN KONKRETNO, PODZAVEST IN ZAVEST

oblastnih mater, ki se zavedajo, da so žrtvovale svoja življenja in pri tem same zamudile življenje samo. Tudi zato so tako sveto prepričane, da lahko to popravijo edino s tem, da morda pomagajo do resnične sreče vsaj svojim otrokom, če je že same s svojimi partnerji niso doživele. Nič hudega, če se odpovejo pogrebu, so že itak stalno potrte in v neprenehnem žalovanju za lastnim življenjem, ki ga simbolizira neizpolnjena in anonimna mrtva sorodnica. Levin se s tem, tako kot veliko umetnikov njegove generacije, upre konservativnim normam o vlogi starešin in staršev, stereotipom o družbenem in spolnem življenju in tudi vlogi angažirane umetnosti, ki naj služi kolektivu, kar je tipično za modernizem. Upor in cinizem do lastne in tuje nesreče v svoji burleski še dodatno ponazori s tem, da skoraj vsem likom podeli popačena osebna imena in se tako norčuje iz njihovih poljskih, ruskih in jidiš oblik osebnih imen, ki jih je poslušal v otroštvu. S tem se najprej norčuje iz sebe, svojih stisk, nato žalosti in nesreče svojih staršev in njihovega sveta, šele nato pa iz dilem ožje in širše družbe okoli sebe. Tako je v Zimski poroki več stopenj realnosti v vsakem prizoru in v vsakem pogovoru. To še posebej nakaže v navidezno bedastem odgovoru, da je duša le skupek plinov in da se da smrt zbrcati, kar zveni kot nezrel odgovor na lasten strah, čeprav je jasno, da se zaveda vse resnice, ki jo nakazuje z nadrealizmom, misticizmom in žalostjo. Liki živijo v lastni podzavesti, ki je ne razumejo, potujejo po nadrealistični pokrajini, ki je ne prepoznajo, spoznavajo like iz mistične tradicije, z njimi pa komunicirajo, kot da so branjevke na trgu. Avtor je s humorjem, ki vključuje histerijo, situacijsko komiko, paniko, nerodnost in živčnost v burlesknih slikah, zgradil komedijo absurda, ki se sooča z vprašanji o bistvu pomena življenja in pomanjkanja vsakega smisla v življenju, pri čemer se naveže na uradno duhovnost organizirane religije in oseben nadrealizem intimne duhovne dimenzije in tako ponuja klasičen civilizacijski odgovor za še tako navidezno nepomembno življenje.

Jožef Ropoša, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Iva Krajnc Bagola

Jure Gantar

PARODIRANJE ABSURDNEGA GLEDALIŠČA

1 Ko gledališki kritiki poskušajo Hanoha Levina približati novemu občinstvu, ga navadno opišejo kot izraelskega Samuela Becketta ali Harolda Pinterja. S prvim ga druži krčenje dramskih likov na njihov eksistencialni in fizični minimum, Pinterju pa je poleg značilnega odsekanega dialoga, prepletenega s premori, blizu tudi po svoji nedvomni politični angažiranosti. Levinova naklonjenost črnemu humorju in telesni komiki ter odsotnost vzročno-posledične logike v dogajanju njegovih iger dodatno utrjujeta prepričanje, da gre, če že ne za naslednika, za sopotnika absurdnega gledališča. Toda vsaj v Zimski poroki Levin absurdne dramatike ne posnema, ampak jo prej parodira. Najopaznejše znamenje Levinovega pristopa so verjetno neposredne aluzije na nekatere kanonične absurdne drame. Imeni telovadcev (Rozencvajg in Lihtenštajn), recimo, sta skoraj zagotovo poklon Stoppardovi modernizaciji Shakespearovih junakov Rozenkranca in Gildensterna. Glede na to, da je bilo Stoppardovo besedilo Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva napisano le dvanajst let pred Levinovim in da je bilo v sedemdesetih na vrhuncu svoje odrske popularnosti, si je težko predstavljati, da bi izraelski gledalci spregledali podobnost in da bi germansko zveneča priimka v igri, v kateri ima večina drugih likov slovanska ali hebrejska imena, dojelo kot realistično izbiro, ki pač odraža multikulturne izvore sodobne izraelske družbe. Malce manj očiten je namig na satiro Piknik na bojišču v francoščini pišočega španskega dramatika Fernanda Arrabala, a če pomislimo, da se tako osrednji junak Arrabalove igre Zapo kot tudi Levinov Laček znajdeta na pikniku, ki ga brez kakršnega koli racionalnega razloga ob popolnoma neprimernem času in kraju organizirata njuni družini, se verjetno naslov tretje slike v Zimski poroki – Piknik na morski obali – ne zdi več povsem naključen. Od tega trenutka naprej nas ne bi smelo presenetiti, če vsaj nekateri gledalci začnejo medbesedilne aluzije na gledališče absurda v Levinovi igri zaznavati vsepovsod, tudi tam, kjer jih nemara ni. Zbadljivko nevestinega očeta

Jure Gantar PARODIRANJE ABSURDNEGA GLEDALIŠČA

Rašesa – »In vi, vi ste pa kaj? Fiziki?!« – lahko v tej luči tolmačimo kot omembo Dürrenmattove komedije o norosti in nevarnosti sodobne znanosti, medtem ko si Zamaskirančeve sloje mask razlagamo kot Levinovo variacijo na Ionescov motiv iz Jacquesa ali Podrejenosti.

2 Ampak vse te vzporednice so zgolj uvod v Levinovo parodijo. Pravi cilj njegovega celovečernega gledališkega posmeha so sami temelji absurdnega gledališča: abstraktnost njegovih dramskih situacij, iracionalnost karakterizacije in nesmiselnost dialoga. Celotna četrta slika Zimske poroke, na primer, je ironična preslikava Beckettovega minimalizma. A medtem ko Beckett v svoji igri O, lepi dnevi Winnie zakoplje v majhen kup prsti, Levin svojega negibnega budističnega meniha postavi na najvišji kup zemlje na svetu: na Himalajo. Na sami strehi sveta, kjer za zdaj še ni nobenega smetnjaka, na novo uprizarja osnovno situacijo iz Beckettovega Konca igre. Šahmendrina, ki v jogijskem položaju sedi na vrhu gore, na vprašanja odgovarja v značilni beckettovski kadenci: »Štirideset let … Tukaj … Himalaja … Se ne premikam …« Kljub na videz zelo podobni mizansceni pa med Hammom in Winnie ter Šahmendrino obstaja vsaj ena temeljna razlika. Levinov budistični menih smisla ne išče, ampak ga je že našel. Lepih dnevov se ne spominja, temveč jih doživlja. No, vsaj dokler se na njegovem osamljenem vršacu ne znajde skupina izraelskih svatov. Dramski lok te slike je hkrati podoben in popolnoma nasproten dinamiki značilnih absurdnih prizorov: po eni strani se slika konča tam, kjer se je začela – s Šahmendrinovo osamljeno meditacijo, po drugi strani iskanje smisla preprečujejo posamezniki, ne pa nedostopni svet, ki jih obdaja. S tega stališča bi lahko tudi Šracio in Cickevo razumeli kot na glavo postavljena Estragona in Vladimirja. Tako kot Beckettova klovna se tudi Levinovi materi mladoporočencev pri upravičevanju svojih odločitev zatekata k vprašljivi logiki, in ko še ta odpove, k telesni komiki. Cickevina masaža Šahmendrinovega ušesa je, denimo, tako groteskna, da bi jo lahko primerjali s ponesrečenim poizkusom obešanja V pričakovanju Godota. A medtem ko neodločnima Estragonu in Vladimirju ne uspe niti sezuti škornja, kaj šele storiti samomor, sta Šracia in Cickeva agresivni do nasprotnikov in pragmatični, ko se spopadeta z ovirami. In ko se znajdeta na vrhu Himalaje le nekaj ur pred začetkom poroke, ne oklevata in ne razglabljata o odhodu, ampak preprosto začneta mahati z rokami in z gore odletita.

3 Kot ugotavlja Erella Brown, so Levinove zgodnje igre, napisane med letoma 1968 in 1971, tiste, ki so ga spravile v težave s cenzuro in političnimi oblastmi, po svojem tonu bliže Brechtovi epski drami kot gledališču absurda. Čeprav se je že od začetka zanašal na črn humor in prizore pretiranega nasilja, je bila v prvih letih njegove kariere v ospredju

Jure Gantar PARODIRANJE ABSURDNEGA GLEDALIŠČA

vendarle satira sodobne izraelske družbe, ki je bila v letih po šestdnevni vojni tako samozavestna, da je pozabljala na pomembnost rednega pogledovanja v ogledalo. V sedemdesetih Levin nekoliko spremeni svoj pristop in začne pisati tako imenovane družinske komedije, med katere spada tudi Zimska poroka. V družinskih komedijah se Levin namesto z javnim ukvarja z zasebnim in se norčuje iz okorelosti malomeščanskih običajev in razvad. A to še ne pomeni, da se je Levin po mladostni zagnanosti umiril in omilil svoje radikalne nazore. Prej bi lahko rekli, da je svojo kritiko razširil in poglobil z vrha piramide na njeno bazo: družino razume kot tisto vezivo, ki vzdržuje družbeno hierarhijo. Vzemimo, na primer, osrednjega junaka Zimske poroke Lačeka. V nasprotju z Ionescovim absurdističnim Berengerjem, na katerega Laček spominja po svoji naivnosti in normalnosti, Levinov junak ni posplošen, temveč popolnoma individualiziran. Laček se piše Bubiček, natančno vemo, koliko je star (štirideset), in kaj rad jé (sendviče). Laček je torej posameznik, ne pa modernistični slehernik, kot je Berenger. Celo njegova najbolj nenavadna lastnost – trmasto zasledovanje svojih sorodnikov – je, glede na to, da judovski običaji zahtevajo čimprejšnji pogreb, povsem logična značajska poteza. Resda Berenger nima treh nosov in na čelu mu ne zraste rog, ampak tako jasnega cilja kot Laček pa tudi nima. Čisto mogoče je, da je bilo Lačekovo življenje pred mamino smrtjo prav tako nesmiselno kot Berengerjevo, toda takoj, ko si zada cilj – na pogreb pripeljati čim več žalujočih –, njegova absurdnost dobi dramaturški vektor. Kar naenkrat Laček nekaj ve: ve, kaj hoče. In to je dovolj, da Levinovo občinstvo podvomi o doslednosti absurda kot dramskega gonila. Pri tem je bolj ali manj nepomembno, da Lačeku cilj uspe doseči samo napol in da ga teta Šracia s pokopališča še pred pogrebom zvleče na poroko. Že samó dejstvo, da svatje vsaj za trenutek pomislijo na odlog svatbe, je znamenje zmagoslavja dvoma nad diktatom gotovosti. Lačekov na videz nepotrebni pristanek na »neuradni« pogovor s Šracio se sicer zdi podobno naiven kot Berengerjevo oklevanje, toda zanj je to zgolj upočasnitev neizogibnega. Nasploh se Laček načeloma obnaša razumno. Ko se sredi noči prikaže pred vrati tete Šracie, se najprej opraviči: »Ne bi vas motil sredi noči, še posebej ne v noči pred Velvecijino poroko, če se ne bi zgodilo res nekaj pomembnega. Jaz mislim tako in tako je v svojih zadnjih trenutkih mislila tudi moja mama, da se je namreč zgodilo nekaj pomembnega. Kaj mislite vi?« Točno ve, da to, kar dela, ni vljudno. Zaveda se, kako nerodna je situacija za njegove sorodnike, in z njimi sočustvuje. Skratka, ne deluje neodvisno od drugih, ampak kot del njihovega sveta. Res je, da vztraja, a se hkrati vseskozi prilagaja in se ne prepušča čustveni inerciji. In zakaj naj bi bil Laček, ki tako razume kot čuti, parodija absurdnih junakov? Odgovor na to vprašanje najdemo v didaskaliji v šesti sliki Zimske poroke. »Laček se od samopomilovanja utaplja v solzah,« zapiše Levin. Aristotel od svojih junakov (tragičnih, seveda) zahteva sočutje, ko se soočijo s trpljenjem. Ko trpi Laček, sežejo njegova čustva onkraj sočutja, v pomilovanje, ter s tem ustvarijo nepričakovan kontrast med njegovim obnašanjem in odzivom

Jure Gantar PARODIRANJE ABSURDNEGA GLEDALIŠČA

drugih oseb na odru. Medtem ko sta obe družini, ženinova in nevestina, Velvecijina in Popočenkova, ionescovski, se Laček joče, kot da bi nastopal v igri Antona Pavloviča Čehova. Levin se torej gospodu in gospe Smith posmehuje tako, da jima na obisk pripelje strica Vanjo. S tem ko absurdu zoperstavi sentimentalnost, nas prisili, da na novo ovrednotimo to, kar se nam je prej zdelo moderno, in mimogrede opazimo, kje se skrivajo njegove pomanjkljivosti.

4 Levin v Zimski poroki prav tako parodira dialog absurdne dramatike. Glede na to, da je ena glavnih skrivnosti uspešne parodije v tem, kako natančno oponaša izvirnik, nas ne bi smelo začuditi, da, vsaj v prevodu, celotni razgovori v Zimski poroki spominjajo na Beckettove ali Pinterjeve izmenjave. Poglejmo si samo en primer z začetka druge slike. Laček se je pravkar pojavil pred stanovanjem tete Šracie in začel potrpežljivo trkati na vrata. Stric Rašes hoče ugotoviti, kdo trka sredi noči, a ga Šracia poskuša prepričati, naj tega ne naredi. »[Z]akaj se rodimo?« ga vpraša. Pogovor se potem nadaljuje takole: RAŠES: Da kupimo stanovanje. ŠRACIA: In čemu stanovanje? RAŠES: Za zid. ŠRACIA: In čemu zid? RAŠES: Za vrata. ŠRACIA: Zakaj se torej rodimo? RAŠES: Da ne odpremo. Če bi bilo stricu ime Petey, ne pa Rašes, in teti Meg, ne pa Šracia, bi ta pogovor mirne duše pripisali Pinterju. Tako besedni ritem kot psevdosokratska logika Šracijinih vprašanj in Rašesovih odgovorov sta zvesta posnetka jezika v značilnih komedijah grožnje. In tudi občutje varnosti, ki jima ga ponuja stanovanje, je podobno odnosu do prostora v besedilih, kakršna sta na primer Soba ali Jašek. A takoj ko nam slika zidu, katerega edini namen je, da podpira vrata, v spomin prikliče zelo podobno prispodobo iz Kafkovega romana Proces, na videz absurdni dialog postane pomenljiv. Zavemo se, da je za vrati Zakon. In če je za temi vrati Zakon, potem se lahko tudi v drugih replikah skrivajo drobci pomena. Levin razpada logike torej ne uporablja, da bi uprizoril krizo sodobnega sveta, ampak zato, da praktično ponazori pomanjkljivosti absurda kot filozofske ideje, s katero poskušajo nekateri avtorji razložiti vzroke za to krizo. Z drugimi besedami, v njegovih rokah absurd postane sredstvo za svojo samoukinitev. To verjetno dokazuje, da nobene njegove zabavne domislice ne smemo jemati kot zgolj naključne. Ko Šracia na vrhu Himalaje Šahmendrino vpraša »Danes morda načrtujete samomor?«, njeno vprašanje ni le netaktna izjava, ampak tudi zelo konkreten

Matic Lukšič, v ozadju Tomo Tomšič, Mirjam Korbar, Iva Krajnc Bagola, Lara Wolf, Jožef Ropoša

Jure Gantar PARODIRANJE ABSURDNEGA GLEDALIŠČA

posmehljiv namig na Camusov Mit o Sizifu. Laček se resda malce zaplete, ko svoji mami pove, »tvoja smrt, mama, je smrt nekoga, ki je res bil tukaj in ga zdaj tudi čisto zares ni,« vendar to še ne pomeni, da nima prav. Logična protislovnost njegove izjave na ontološka dejstva nima prav nikakršnega vpliva.

5 Ko je leta 1962 Martin Esslin v svoji knjigi Gledališče absurda povojno eksperimentalno gledališče prvič označil kot absurdno, je bilo uprizarjanje »nesmiselnosti človekovega položaja in nezadostnosti razumskega pristopa« s pomočjo nesmiselnega dogajanja in nezadostnega jezika avantgarden dramaturški prijem in znamenje visokega modernizma. Tako občinstvo kot kritike so takšne predstave s svojo radikalnostjo šokirale in mogoče celo zgrozile. Dobro desetletje in pol kasneje, v času, ko Levin napiše Zimsko poroko, pa je absurd že dodobra zasidran v vsakdanje življenje. Gledalci ga ne doživljajo več kot drznega umetniškega eksperimenta, temveč prej kot učinkovito komično strategijo. Le kako bi si drugače lahko razlagali nepričakovani uspeh Letečega cirkusa Montya Pythona, kultne britanske humoristične nanizanke, ki jo je med letoma 1969 in 1974 predvajal BBC? Če vemo, da so bili na britanski televiziji leta 1970 samo trije barvni kanali, je očitno, da so nadrealistične skeče skupine svežih diplomantov spremljali tudi povprečni gledalci, in ne le intelektualna elita. In ko se absurd udomači tudi na malih ekranih, se iz estetskega razkošja dokončno prelevi v potrošno kulturno dobrino. Ena izmed osnovnih značilnosti modernizma kot umetniškega gibanja je, da se občinstvu ne prilagaja, ampak ga izziva. Takoj ko absurd postane sprejemljiv prevladujočemu okusu, se spremeni v privlačno tarčo za literarni posmeh. Čeprav se v sedemdesetih uveljavitev absurdne dramatike šele začenja – Beckett prejme Nobelovo nagrado leta 1969 –, ob koncu desetletja izmed Esslinove četverice začetnikov absurdne dramatike gledališke igre piše le še Beckett sam, pa še njegova besedila so tako preprosta in stilizirana, da jih je težko primerjati z V pričakovanju Godota ali Koncem igre. Absurdnemu gledališču v tem času očitno zmanjkuje sape in nič čudnega ni torej, da ga novi avtorji, kakršen je Levin, začnejo parodirati. Zimska poroka je vzorčni primer takšnega postmodernega prevrednotenja absurdnega kanona. Laček, Šracia, Cickeva, profesor Kipernaj in drugi Levinovi junaki so tako satirična upodobitev sodobnih Izraelcev kot tudi karikature tistih literarnih likov, ki so gospodovali na odrih v drugi polovici prejšnjega stoletja. Ko absurd postane stalnica naše resničnosti, ga pač ni več mogoče jemati resno.

Iva Krajnc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, v ozadju Matic Lukšič, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Lara Wolf, Jožef Ropoša

Lotos Vincenc Šparovec, Jaka Lah

Ira Ratej POROČNI POGREB ALI POGREBNA POROKA

Ira Ratej

POROČNI POGREB ALI POGREBNA POROKA

Hanoh Levin danes velja za enega najpomembnejših izraelskih dramatikov, ki ga polagoma odkrivajo tudi gledališča v Evropi in ZDA. Svoja dela je pisal v hebrejščini in jih v svojem življenju tudi vsa sam režiral. Pot do vsesplošnega priznanja je bila trnova, saj je izraelska oblast njegova dela obsojala in se vpletala s cenzurnimi posegi, medtem ko ga je servilna kritika neusmiljeno trgala in zahtevala, naj se gledališču Kameri iz Tel Aviva, kjer je ustvarjal, ukine subvencioniranje. Iz enfant terribla izraelskega gledališča je postal eden izmed stebrov izraelske gledališko-dramske tradicije, ki se je z Levinovim opusom v šestdesetih letih 20. stoletja približala gledališču absurda in filozofiji eksistencializma, ki sta tedaj prevladovala v Evropi. Hanoh Levin se je rodil leta 1943 v enem najrevnejših in tudi najbolj judovsko ortodoksnih območij Tel Aviva, kjer sta se leta 1935 naselila njegova starša, ko sta skupaj s prvim sinom Davidom prebegnila iz Poljske v tedanji britanski protektorat Palestino. Čeprav je bil Levin deležen tradicionalne religiozne izobrazbe, se je že zelo kmalu odvrnil od ortodoksnosti, pa tudi od same religije, ter odkrito simpatiziral s komunizmom in levico. Živo se je zanimal za politiko ter ob tem študiral literaturo in filozofijo. S pisanjem je zaslovel že v študentskih letih, ko je v časopisu Dorban (Jež) objavljal krajše satirične sestavke, v katerih je problematiziral odnos Izraela do arabske manjšine in sprožal valove ogorčenih odzivov. Levin je že s svojo prvo gledališko uprizoritvijo, tj. s satiričnim kabaretom Ti in jaz in naslednja vojna, vznejevoljil tedanjo oblast. V kabaretu se je norčeval iz patosa izraelskega militarizma in šestdnevne vojne, od katere je tedaj minilo komaj eno leto. Omeniti moramo, da Levinu v komičnih delih ne gre za zabavo, saj pripominja, da ga smeh občinstva v bistvu žalosti. Sam pravi: »Moj cilj ni, da bi občinstvo razveseljeval. Gledališka predstava je boksarski spopad med odrom in gledalci. In jaz jih hočem udariti zato, da bi se slabo počutili, ker jim kažem, kako slabi so!«

Ira Ratej POROČNI POGREB ALI POGREBNA POROKA

Levinovo dramatiko dosedanje analize delijo v tri časovno-tematske sklope: sprva je pisal politično-satirične kabarete, osrednji del njegovega ustvarjanja je dramatika soseske, ta pa vsebuje že prvine tretjega sklopa, v katerem prevladujejo mistične oziroma biblične teme. Zimska poroka spada v dramatiko soseske, v kateri Levin obravnava običajne ljudi, družinske in sosedske odnose, vpliva politike na vsakdanje življenje in seveda tudi kritike potrošništva. Poudariti velja, da sta družina oziroma človeška reprodukcija pri Levinu temeljni vrednoti, ker družinsko življenje uteleša smisel, in tudi zato toliko njegovih junakov išče pot do samouresničitve v ustvarjanju družine. V Zimski poroki srečamo tri matere, ki vsaka usodno vpliva na življenje svojega potomca. Šracia in Cickeva sta svoj življenjski smisel našli v poroki svojih dveh potomcev in sta zato pripravljeni žrtvovati vse in vsakogar. Medtem pa umirajoča Alte Bubiček, ki ji za svojega sina Lačeka ni uspelo najti partije, sinu zapove, naj poskrbi, da jo bo na njeno zadnjo pot pospremilo sorodstvo. Pogreb in poroka tako na isti dan trčita drug v drugega. Svatje se pod vodstvom Šracie poženejo v beg pred Lačekom, ki nosi novico o smrti in vabilo na pogreb. Seveda ni dvoma, da ima ob sočasju dveh ritualov prednost pogreb, zato so svatje z obema materama na čelu še toliko bolj odločeni, da novice o smrti in pogrebu ne bodo sprejeli. Ne gre samo za ves denar, ki so ga že zapravili za poroko, gre za smisel življenja, ki ga ima ta poroka za oba zakonska para. Navsezadnje tudi samskemu Lačeku pogreb matere predstavlja njegovo uresničitev. Začne se beg pred novico o smrti, ki protagoniste najprej vodi na obalo, kjer dve rekreativki tečeta pred smrtjo, misleč, da si s to telesno aktivnostjo podaljšujeta življenje, kar spomni na naše sodobne mantre o zdravem življenju. Smrti seveda ne moremo uiti kar tako, zato Levin vpelje metafizično dimenzijo z angelom Samuelom, ki med begom pospremi na ono stran oba soproga, eno izmed tekačic in nazadnje še Cickevo. Tudi preskok iz Izraela med himalajske vršace, kjer v ledenem mrazu meditira tibetanski menih, že davno oddvojen od svojih fizičnih potreb, da bi dosegel nirvano, torej blaženo smrt, je dramska poteza, ki fizično dogajanje prestavlja na metafizično raven. Po eni strani Levin ustvarja komičen učinek iz nepredvidljivega srečanja poduhovljenega puščavnika z vsakdanjo, materialistično in potrošniško srenjo, iz katere je najbrž tudi sam zbežal, po strani drugi pa še poudari absurdnost samega iskanja smisla življenja. Prav z duhovitim prepletom fizičnega in metafizičnega, ritualnega in profanega, zdravorazumskega in absurdnega je Levinu uspelo zastaviti temeljna človeška vprašanja. Njegovih likov zato ne moremo brati zgolj kot tipske posameznike, ki jih ponavadi upodabljajo komediografi, ampak moramo v njih prepoznati arhetipe, ki so obči; zahtevne matere, ki brezkompromisno odločajo o usodi svojih otrok, da bi osmislile svoje bivanje, upogljive očete, ki so po rojstvu otrok postali povsem nekoristni, apatične potomce, ki bistvene odločitve v svojem življenju prepuščajo staršem, in vse druge osamljene ljudi, ki tečejo, da bi ubežali smrti, in one, ki se zatekajo v smrt, da bi ubežali življenju. Nihče pravzaprav ne živi življenja v njegovi polnosti, če ta sploh

Gal Oblak, v ozadju Lotos Vincenc Šparovec, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Tomo Tomšič, Gašper Jarni

Ira Ratej POROČNI POGREB ALI POGREBNA POROKA

obstaja, zato tudi uresničitev ciljev ne prinaša zadovoljstva, ampak samo žalost in obžalovanje. Levin ne švrka samo po zdravorazumskem potrošniškem pogledu na svet, pač pa tudi po egoizmu in osredotočenosti nase, pomanjkanju sočutja in nasploh odnosu do sočloveka. Svet Zimske poroke je naš svet, v njem prepoznamo svojo mentaliteto, svoj sistem vrednot in odsotnost smisla. Levin je eden tistih gledaliških avtorjev, ki ne moralizira, kar je danes zelo razširjeno, zato svojih likov ne obsoja niti jih ne zagovarja, in v tem je blizu Čehovu. Skozi ozek izrez mu uspe ustvariti široko sliko človeškega duha, v čemer je prav shakespearski. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, mi pa igralci, ki v svojih vlogah prihajamo nanj in odhajamo z njega, je Levin v svojem zadnjem delu z naslovom Cmere, ki ga je pisal, ko je pri petinpetdesetih v bolnišnici umiral za rakom, pribil, da smo vsi zgolj pomilovanja vredni kovni.

Nina Rakovec, Mojca Funkl, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Iva Krajnc Bagola, Lara Wolf

Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Nina Rakovec, Mojca Funkl, Iva Krajnc Bagola, Lara Wolf, Viktorija Bencik Emeršič, Tomo Tomšič, Mirjam Korbar, Matic Lukšič, Gašper Jarni, Jaka Lah, Gal Oblak

Foto Jože Suhadolnik

NAGRADE

JETTE OSTAN VEJRUP

Prejemnica Borštnikovega prstana v letu 2021 je Jette Ostan Vejrup, igralka, ki po lastnih besedah še vedno usvaja slovenščino, a je kljub temu osvojila odre slovenskega gledališča

Jette Ostan Vejrup se je rodila leta 1962 v Gørdingu na jugozahodu Danske, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po končani gimnaziji v Esbjergu (Esbjerg Statsskole, 1981) je leto dni potovala po Evropi in tedanji Sovjetski zvezi, že v naslednjem študijskem letu (1982/1983) pa se je posvetila študiju dramske igre na mednarodni Akademiji za gledališče v Århusu (Århus Teater Akademi). Proti koncu študijskega leta (1983) jo je pot zanesla čez lužo v ZDA, kjer je kot Il Dottore tri mesece nastopala v predstavi Dell'arte Vikings po ulicah New Orleansa. Leta 1984 je bila sprejeta na študij igre na znameniti mednarodni gledališki šoli Jacquesa Lecoqa v Parizu (École Intenational de théâtre Jacques Lecoq) in tam spoznala kasnejšega soproga, dramskega igralca Borisa Ostana, kar jo je nekaj let kasneje pripeljalo v Slovenijo. Po vrnitvi iz Pariza je na Danskem poučevala gib in improvizacijo, režirala in igrala, se skupaj z možem Borisom pridružila londonski igralski skupini Theatre de Complicité in se z njo podala na mednarodno gostovanje. Leta 1989 je ponovno nastopala na Danskem, a tudi prvič kot igralka delala v Sloveniji, in sicer v mini drami Železniške informacije v Eksperimentalnem gledališču Glej. Avtorska ekipa je za projekt leta 1989 prejela Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za posebne dosežke. Od leta 1989 Jette živi in ustvarja v Sloveniji. V devetdesetih letih 20. stoletja je kot svobodnjakinja ustvarjala ter nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Najprej je interpretirala vloge, v katerih ni veliko govorila, sčasoma pa dobivala tudi takšne z vse več besedila. Med letoma 1994 in 1997 je v izjemno priljubljeni humoristični televizijski seriji Teater Paradižnik igrala Gudrun, Danko, ki se uči slovenščino, in z njo dosegla prepoznavnost v najširši slovenski javnosti. Med njenimi avtorskimi projekti velja omeniti Palčico (Lutkovno gledališče Ljubljana, 1999) in Grdega račka (Cankarjev dom in Bunker, 2003). Prelomnico v njeni gledališki karieri predstavlja zaposlitev v Mestnem gledališču ljubljanskem februarja 2004. Od takrat le izjemoma nastopa drugod, v matičnem gledališču pa praviloma pripravi po dve novi vlogi na sezono.

NAGRADE

Jette Ostan Vejrup je s svojimi odrskimi kreacijami požela priznanje in navdušenje tako slovenskega občinstva kot kritike in strokovne javnosti. Ob že omenjeni Borštnikovi nagradi za Železniške informacije je prejela še tri Borštnikove nagrade za igro (za Ivono v predstavi Ivona, princesa Burgundije, 1991; za Fräulein Schneider v Kabaretu, 2007; za Hero v Iliadi, 2015), dve zlati paličici (za vlogi Ogledala in Norca v predstavi Sneguljčica, 1998; za avtorstvo in izvedbo igralskega monologa Grdi raček, 2005) ter Dnevnikovo nagrado (za vlogo Harper Regan, 2011). Čeprav je bila in je morda za koga še zmeraj tujka, je v tridesetih letih ustvarjanja na slovenskem odru postala ena najvidnejših slovenskih igralk, ena tistih osebnosti slovenskega gledališča, ki prevprašujejo in premikajo meje slovenske umetnosti, kulture in tolerance. Tudi če se morda zdi, da so danes medjezikovni prehodi težji, da so sodobni standardi odrskega jezika strožji in od igralca zahtevajo veliko bolj natančno obvladovanje vseh jezikovnih registrov, kot je v utemeljitvi kritično zapisala Tea Rogelj, pa je Jette Ostan Vejrup dokaz za to, da se igralčeva, igralkina substanca skriva onkraj jezikovnih ovir, v enkratni in neponovljivi energiji telesa na odru, ki s svojo voljo in hotenjem proizvede razliko v gledalčevi percepciji realnega. Svoj neenostavni postopni prehod v drugi gledališki in jezikovni prostor je Jette Ostan Vejrup leta 2006 opisala tako: »Kako kot igralka delati v tujem jeziku? Kako stati pred publiko, dvorano, polno ljudi, ki govorijo ta jezik bolje kot jaz, in biti prepričljiva, da bodo vse te besede, ki pravzaprav niso moje, zazvenele kot moje? Veliko se da. Da se učiš slovnico, izgovorjavo, čudne zvoke kot ž, š, č, besede kot čmrlj, škrjančki žvrgolijo, čričkove koščice, spoštovanje … in čas dela svoje – dan za dnem poslušaš, dan za dnem kaj poveš, kaj prebereš – in stvari se premaknejo. Še drugi faktorji so zelo pomembni: a res želiš delati, kakšen odnos imaš do kolegov in kolegic, a greš z odprtim srcem v stvar, ali si pričakoval več in ti je težko igrati majhne vloge – ali si hvaležen, da sploh lahko igraš –, ali si pripravljen dneve in dneve vaditi svoj tekst, sestavljen iz dveh besed klobčič volne, pa pred premiero ugotoviš, da ti še zmeraj ne gre najbolje – in ne nazadnje mora nekdo verjeti vate, zlasti režiserji.« Igralka, ki vseskozi samokritično prevprašuje lastne jezikovne kompetence, ki so v klasičnem gledališču tako rekoč obvezni atribut celovite igralkine pojavnosti na odru, pa vendarle poudarja specifičen emfatični univerzum maternega jezika, ki ga je težko prenesti v kateri koli drugi jezik: »Ko kot otrok spregovoriš v maternem jeziku, so tvoje besede in zvoki tesno povezani s prvimi izkušnjami – izkušnjami čutenja, zavedanja svojega telesa, prve svetlobe, ki se spreminja, vetra, kaj imaš rad, česa ne maraš – in postopoma postanejo besede in doživetja en fenomen, en pojem. Ko pa se kot odrasel učiš tujega jezika, nalepiš nove besede na tebi že znane fenomene, vendar te tuje besede ne postanejo del morja izkušenj in spominov, ki jih nosiš iz otroških let. Prav iz tega morja izkušenj in doživetij pa igralci črpamo svojo prepričljivost. Včasih na odru, ko govorim svoj tekst – publika pa se na primer smeje –, del mene ne razume njihove reakcije, enostavno v celoti nisem del tega bistvenega pretoka med

NAGRADE

igralcem in njegovo publiko, ker te besede niso del moje biti. In velikokrat se sprašujem: a je tudi to del procesa? A bom imela drugačne izkušnje čez dvajset let?« Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo tujke v tem, kar se vsem drugim lahko zdi domače ali samoumevno, je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznanega sveta in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti.

Besedilo je povzeto po utemeljitvi, ki jo je napisala Tea Rogelj. Strokovna žirija za podelitev Borštnikovega prstana Mojca Jan Zoran, Matjaž Zupančič, Petra Vidali, Peter Boštjančič in Marinka Poštrak

Foto Peter Giodani

NAGRADE

MATEJ PUC

Borštnikova nagrada za igro

Strokovna žirija Borštnikovega srečanja v sestavi Ivan Medenica, Barbara Orel, Haris Pašović, Vilma Štritof (predsednica) in Norbert Rakowski je soglasno sklenila, da Borštnikovo nagrado za igro dobi Matej Puc v uprizoritvah Gejm v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana ter Sedem dni v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega. Z vlogami v uprizoritvah Gejm in Sedem dni Matej Puc pokaže bravurozno igralsko tehniko, izjemno moč v emocionalni artikulaciji likov ter sposobnost variiranja različnih stilskih in žanrskih registrov igre. V uprizoritvi Gejm je ostro diferenciral nevtralni, pripovedni izraz in pretresljivo oblikoval migrantske izpovedi. V uprizoritvi Sedem dni se njegova igra giblje v razponu od prepričljivega oblikovanja dramskega konflikta v prizoru z ženo do tehnične bravuroznosti v nevrotično pospešeni izpovedi osamljenega človeka.

Foto Peter Giodani

NAGRADE

BLAŽ GRACAR

Borštnikova nagrada za glasbo in oblikovanje zvoka

Borštnikovo nagrado za glasbo in oblikovanje zvoka pa je žirija podelila Blažu Gracarju za glasbo in oblikovanje zvoka v uprizoritvah Gejm v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana ter Sedem dni v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega. Ne glede na to, ali gre za mračno, zloslutno glasbo, lajanje besnih psov ali kateri koli drug zvok, Blaž Gracar odmerjeno ustvarja zvočne pokrajine, ki pretanjeno sooblikujejo dramske situacije kot organski del gledališke uprizoritve. Zvok v uprizoritvah Gejm in Sedem dni evocira drugačnost in senzibilizira občinstvo ter drži gledalce v svojem primežu tudi po koncu uprizoritev.

Foto Tone Stojko

IN MEMORIAM

LJERKA BELAK (1948–2021)

Draga Ljerka, pišem tale spominski zapis, ki ga ne boš nikoli prejela in ne prebrala. Tudi ne vem, ali bi ti bilo prav. Napisan je za gledališki list, v katerem bo objavljen posthumno, izdalo pa ga bo tvoje nekdanje gledališče, v katerem si preživela svojih zadnjih dvajset let umetniškega ustvarjanja in vrhunsko odigrala vloge zrelih ženskih likov. Nepozabno si se mi vtisnila v spomin v Trgovskem potniku (z imenitnim Borisom Cavazzo), Jeklenih magnolijah, Domu Bernarde Alba, Equusu, Galilejevem življenju … V Mestno gledališče ljubljansko si prišla iz celjskega gledališča, ki ti je zavetje ponujalo v prvih igralskih letih, pravzaprav izjemnih dvajset let. Kako lepa so bila! Z vsebinsko raznorodnim repertoarjem, z uprizoritveno vrhunskimi predstavami ter posebno bogatimi in žlahtnimi igralskimi kreacijami; morebiti je bilo dotlej to najlepše obdobje v celjski gledališki zgodovini. Ni to zgolj moja pomenska nostalgija po starih časih, a s celjskim ansamblom smo doživljali posamezne gledališke vrhunce slovenskih sezon. Na premiere smo se vozili z gledališkim avtobusom in se vračali kot izbranci, ki nam je bilo dano videti sijajne uprizoritve v režijah Francija Križaja, Mileta Koruna, Vidke Ognjenović, Dušana Mlakarja, Dušana Jovanovića, Mete Hočevar, Ljubiše Ristića, Vinka Möderndorferja in številnih drugih. Sodelovala si z režiserji vseh generacij. Igrala si v komedijah, farsah, dramah, tragedijah, glasbenih postavitvah, igrah za mlade – v dramskih besedilih izbrane svetovne dramatike, del tvojega igralskega repertoarja je sestavljala tudi izbrana slovenska klasična in sodobna dramatika. Pri oblikovanju vlog te je odlikoval izjemen igralski talent v razponu od karakternosti, tragičnega občutja, dramatičnosti, igrivosti, humornosti, kritične distance do farsične zresnjenosti, in še marsikaj bi lahko dodala. A vedi, da tak repertoar zmore odigrati zgolj velika igralska osebnost. Pa vendar je tudi zate veljalo: Mnogo je nedoumljivih skrivnosti, in vendar ni globlje skrivnosti kot človek (Sofoklej, Antigona).

IN MEMORIAM

Vest o tvoji smrti me je izjemno presunila. Saj vendar ne more biti res! Zelo dolgo sva se poznali – iz gimnazijskih let, najinih začetkov na Šubički in po preselitvi na poljansko gimnazijo, kjer so se nadaljevale dijaške sreče, zaskrbljenosti in uspehi. Potem je nastal kratek premor – in znova sva se srečali na akademiji, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Sicer v različnih študijskih programih, a tvoje igralstvo in nadarjenost sta prevladovala v vseh razposajenih in resnih vlogah, pa tudi v prijateljstvih, ki so te opredeljevala vse življenje, v radostnih in žalostnih trenutkih. Ali lahko zapišem sploh še kaj več, kot je bilo že zapisano ob utemeljitvi, ko si prejela Borštnikov prstan?! Vinko Möderndorfer je takrat zapisal: »Energija, sugestivnost, predanost, artikuliranost, duhovitost, polnokrvnost, kreativnost, nevsiljivost, niansiranost, pretresljivost … Vse to so besede, s katerimi so najpogosteje označevali igralsko umetnost Ljerke Belak. […] Pri ustvarjanju ji je vedno najbolj pomembna iskrenost, psihološki vzgib in vse tisto, kar se skriva za dramatikovimi besedami. Vse tisto, kar ni izgovorjeno, kar je skrivnost človeka in značaja, kar se razkrije gledalcu tako rekoč nehote. Prav zato so njeni liki vedno živi.« Spominjam se tvoje iskrenosti, ko si vsako nedeljo dopoldne razveseljevala radijske poslušalce s svojimi klepeti v živo, jim dajala upanja, da se niso počutili odmaknjeni ali kako drugače zaznamovani, da so v dialogu s teboj lahko poiskali svoje pristne podobe in radosti … S poslušalci si klepetala o njihovih glasbenih željah, vsakodnevnostih, včasih ti je kdo posvetil pesem … Nihče ni ostajal na obrobju radijskih valov, ne zdravi in ne bolni, sama pa si le redkokdaj spregovorila o svojih tegobah. Tudi bolezen, ki si jo »nosila«, kakor da je bila samo tvoja domena … Tvoja samost, ki si se ji predala v svojem kraljestvu na obrobju Ljubljane, je izzvenevala kot poslednji igralski krik bolečine. In potem, nekega nedeljskega aprilskega jutra, je ob običajni uri iz radijskega sprejemnika zvenela zgolj glasba, brez tvojih besed. Popoldne je bilo objavljeno: poslovila se je Ljerka Belak, gledališka in filmska igralka. Kako zelo minljiv je čas našega življenja! Spet sem »slišala« tvoje besede, ko si pobožala svoj obraz in kako si jih večkrat izrekla, ko ti je bilo težko od utrujenosti ali bolezni: »To so moje gube, vse sem sama pridelala: s smehom, žalostjo, izkušnjami.« Zdaj, ob smrti, so te besede postale še resničnejše kot takrat, ko so bile prvič izrečene, a tvoj obraz je ostajal lep. Iz spominske gmote se mi luščijo utrinki srečevanj, na odru in zasebno, predvsem pa tvoja življenjska in poklicna pot, ki bo ostala najdragocenejši spomin na žlahten del slovenske odrske umetnosti in gledališke zgodovine. »Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega,« si v nekem intervjuju dejala o svoji igralski strasti. »Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega.« »Biti zares pomeni v gledališču biti več kot samo dober. Pomeni, da za svojo kreacijo stojiš s krvjo, s stališčem, kot kompleten človek. Biti zares pomeni biti prepričljivejši in bogatejši od življenja,« so bile v intervjujih večkrat izrečene tvoje misli.

IN MEMORIAM

»V Ljerkinem življenju ne obstaja življenje in ne obstaja gledališče. Obstaja samo gledališče in igralkino življenje v njem. Gledališču je posvetila in žrtvovala vse. In v tem je tudi skrivnost njene odličnosti,« pa je ob podelitvi Borštnikovega prstana leta 2015 zapisal Vinko Möderndorfer. Ljerka je življenje posvetila gledališču, filmu, radiu, televiziji, gledališkim odrom po vsej Sloveniji, predvsem pa nam, svojim gledalcem in poslušalcem. »Z zrelostjo samorastnice, z žlahtno čustvenostjo in ostrim razumom, zlasti prežetim z neizprosnim motrenjem družbe, protekcionizma v njej in bolečega sveta socialne krivičnosti, se je vpisala na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Pedagogi so v njej takoj našli izrazit igralski dar, velik smisel za komiko in za globoko, ljudsko prepričljivost v tragičnih stanjih dramskih junakinj, ki so ji bile dodeljene v študij,« je zapisal režiser Zvone Šedlbauer ob igralkini upokojitvi leta 2009. Draga Ljerka, ostal bo spomin na srečevanja in na zadnji šampanjec na enem izmed vrtov v stari Ljubljani, ko si prejela Borštnikov prstan. Bilo je smeha, anekdot, obujanja spominov … Zdaj si dokončno prestopila na ono stran gledališkega odra. Počivaj v miru, draga Ljerka! Mojca Kreft

IN MEMORIAM

Ljerka Belak – vloge v MGL 1993/1994

Arthur Miller, Smrt trgovskega potnika, režiser Žarko Petan (Linda)

1994/1995 Frank Wedekind, Pomladno prebujenje, režiser Sebastijan Horvat (Gospa Bergmann, mati gospe Gabor)

Svetlana Makarovič, Show strahov, režiserka Mateja Koležnik (Pesnik)

Thomas Bernhard, Pred upokojitvijo, režiser Mile Korun (Clara)

1995/1996

Alfred Jarry, Kralj Ubu, režiser Bojan Jablanovec (Mati Ubu)

Peter Shaffer, Equus, režiser Tomi Janežič (Dora Strang, mati)

1996/1997

Tone Partljič, Politika, bolezen moja, režiser Boris Kobal (Ivana Smuk, upokojenka)

Bertolt Brecht, Galilejevo življenje, režiser Vinko Möderndorfer (Povezovalka, pevka)

Edward Bond, Rešeni, režiser Zvone Šedlbauer (Mary)

1997/1998

Jean-Baptiste Poquelin Molière, Tartuffe, režiser Mile Korun (Elmira)

Michel Tremblay, Nore babe, režiser Boris Kobal (Štefka Lozej)

1998/1999

Eugène Ionesco, Zavratne igre, režiser Galin Stoev (Ženska; Meščanka; Zdravnica; Starka)

Bernard Shaw, Pigmalion, režiser Boris Kobal (Gospa Higgins)

1999/2000 Evald Flisar, Sončne pege, režiser Dušan Mlakar (Vera, Matjaževa žena) 2000/2001 Marius von Mayenburg, Ognjeni obraz, režiser Samo M. Strelec (Mama) 2001/2002 Eduardo De Filippo, Božič pri Cupiellovih, režiser Mario Uršič (Concetta, Lucova žena)

Martin McDonagh, Kripl z Inishmaana, režiserka Mateja Koležnik (Kate)

2002/2003 Reko Lundán, Vedno se kdo izgubi, režiser Zvone Šedlbauer (Sedanja Hanne Rinne, r. Vehmanen 1949, 50 let; Suvi, učenka) 2003/2004 Federico García Lorca, Dom Bernarde Alba, režiser Boris Kobal (Bernarda) 2004/2005 Richard Bean, Zakonski apartma, režiserka Katja Pegan (Marfleet) 2005/2006 Robert Harling, Jeklene magnolije, režiser Vinko Möderndorfer (Ouiser)

James Prideaux, Gospodinja, režiser Zvone Šedlbauer (Annie Dankworth)

IN MEMORIAM

Arthur Miller, Smrt trgovskega potnika, MGL, 1993/1994, režiser Žarko Petan (Ljerka Belak kot Linda s soigralcem Borisom Cavazzo) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

Frank Wedekind, Pomladno prebujenje, MGL, 1994/1995, režiser Sebastijan Horvat (Ljerka Belak kot Gospa Bergmann s soigralko Nino Ivanič) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

IN MEMORIAM

Thomas Bernhard, Pred upokojitvijo, MGL, 1994/1995, režiser Mile Korun (Ljerka Belak kot Clara s soigralko Jožico Avbelj) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

Alfred Jarry, Kralj Ubu, MGL, 1995/1996, režiser Bojan Jablanovec (Ljerka Belak kot Mati Ubu s soigralcema Borisom Ostanom in Janezom Hočevarjem) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

IN MEMORIAM

Ljerka Belak – nagrade 1971 Prešernova nagrada (akademijska) za vlogo Amande Wingfieldove v Steklenem zverinjaku Tennesseeja Williamsa (AGRFT) 1981 Nagrada Prešernovega sklada za vlogo Agatje Tihonovne v Ženitvi Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, za vlogo Maše v Treh sestrah Antona Pavloviča Čehova in za vlogo Milene v Lepi Vidi Ivana Cankarja (vse SLG Celje) 1982 Prešernova nagrada mesta Celje za vlogo Gospe Elide v Gospe z morja Henrika Ibsena, za vlogo Sestre v Sestrah Wendy Kesselman in za vlogo Micke v Županovi Micki Antona Tomaža Linharta (vse SLG Celje) 1987 Severjeva nagrada za vlogo Mumije v Sonati strahov Augusta Strindberga in za vlogi Sganarelovke in Jacqueline v Molièrovi komediji Zgrabite Sganarela (oboje SLG Celje) 1989 Borštnikova nagrada za igro za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše Bertolta Brechta (SLG Celje) 2002 Žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v komediji Stevardese pristajajo Marca Camolettija (Špas teater Mengeš) 2003 Dnevnikova nagrada za vlogi Hanne Rinne in Suvi v uprizoritvi Vedno se kdo izgubi Reka Lundána (MGL) 2015 Borštnikov prstan za življenjsko delo 2016 Ježkova nagrada

IN MEMORIAM

Edward Bond, Rešeni, MGL, 1996/1997, režiser Zvone Šedlbauer (Ljerka Belak s soigralcem Markom Simčičem)

Molière, Tartuffe, MGL, 1997/1998, režiser Mile Korun (Ljerka Belak kot Elmira s soigralcema Zlatkom Šugmanom in Borisom Ostanom) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

IN MEMORIAM

Bernard Shaw, Pigmalion, MGL, 1998/1999, režiser Boris Kobal (Ljerka Belak kot Gospa Higgins s soigralcema Slavkom Cerjakom in Milanom Štefetom) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

Marius von Mayenburg, Ognjeni obraz, MGL, 2000/2001, režiser Samo M. Strelec (Ljerka Belak kot Mama s soigralci Tadejem Tošem, Tonetom Kuntnerjem in Ivo Krajnc) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

IN MEMORIAM

Martin McDonagh, Kripl z Inishmaana, MGL, 2001/2002, režiserka Mateja Koležnik (Ljerka Belak kot Kate s soigralcema Majo Šugman in Borisom Kerčem) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

Reko Lundán, Vedno se kdo izgubi, MGL, 2002/2003, režiser Zvone Šedlbauer (Ljerka Belak kot Hanne Rinne s soigralcema Tanjo Dimitrievsko in Jožefom Ropošo) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

IN MEMORIAM

Federico García Lorca, Dom Bernarde Alba, MGL, 2003/2004, režiser Boris Kobal (Ljerka Belak kot Bernarda s soigralko Bernardo Oman) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

Robert Harling, Jeklene magnolije, MGL, 2005/2006, režiser Vinko Möderndorfer (Ljerka Belak kot Ouiser s soigralkama Jano Zupančič in Tanjo Dimitrievsko) Foto Tone Stojko/ Arhiv MGL

Ljubljana City Theatre season 2021/2022 Main Stage

Hanoch Levin

Winter Wedding Halvaja horpit, 1979 Black comedy First Slovenian production Opening 9th September 2021 on the Main Stage

Translator Klemen Jelinčič Boeta Director Matjaž Zupančič Dramaturg Ira Ratej Set designer Janja Korun Costume designer Bjanka Adžić Ursulov Composer Jani Kovačič Choreographer Veronika Valdes Language consultant Martin Vrtačnik Sound designer Andrej koležnik Lighting designer Gašper Zidanič Assistent to director MARUŠA SIRC Stage manager Borut Jenko Prompter Neva Mauser Lenarčič Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of technical coordinators Branko Tica Sound and video masters Sašo Dragaš and Matija Zajc Lighting masters Boštjan Kos and Bogdan Pirjevec Hairstylists Jelka Leben and Anja Blagonja Wardrobe mistresses Angelina Karimović and Urška Picelj Property master Erika Ivanušič The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under the supervision of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

LJUBLJANA CITY THEATRE SEASON 2021/2022 MAIN STAGE

Cast Latshek Boobitchek LOTOS VINCENC ŠPAROVEC Alteh Boobitchek VIKTORIJA BENCIK EMERŠIČ Shratzia IVA KRAJNC BAGOLA Rashes JOŽEF ROPOŠA Velvetsia LARA WOLF Tsitskeva MIRJAM KORBAR Baragontseleh GAŠPER JARNI Popotchenko TOMO TOMŠIČ Prof. Kipernai JAKA LAH Rosenzweig MOJCA FUNKL Lichtenstein NINA RAKOVEC Angel Samuelov GAL OBLAK Shahmandrina MATIC LUKŠIČ Pshoshitsia VIKTORIJA BENCIK EMERŠIČ

The night before a wedding, the proud mother Shratzia, who is about to give away her daughter VelvetSia in marriage to PopoTchenko, is awakened by a violent knock at the door. The loud and persistent knocking wakes up everyone: the betrothed couple, the future parents-in-law, and even Rashes, Shratzia’s greedy husband, ready to open the door instantly. Shratzia, a know-it-all, reckons it must be drunkards or bearers of bad news causing a racket in the middle of the night, so she orders to keep the door shut. She has been preparing for the forthcoming wedding, to which she invited two hundred guests, her entire life. She cannot possibly have bad news ruin or even postpone the wedding ceremony. As it happens, Shratzia is right again. The person knocking at the door is Latshek Boobitchek, the son of her cousin Alteh Boobitchek who passed away the night before. Latshek Boobitchek had promised his dying mother she would be send off on her final journey by all her relatives. That is why he is knocking so relentlessly and yelling that the funeral will take place tomorrow afternoon – the very day of the wedding. Everyone in the house goes into hiding and sneak away furtively to the seashore in the middle of the night, hoping that Latshek will not trace them. However, the grief-stricken Latshek, who did not expect his aunt Shratzia would not open the door for him, wanders off to the dunes to collect his thoughts. When he spots his freezing relatives on the beach, he tries to catch up with them to invite them to the funeral. The wedding party, led by Shratzia, run away again, and make it to the Himalayas, nipped at their heels by the unrelenting Latshek. Truly, running is a recipe for longevity, according to two elderly lady runners, who accidentally stumble upon the fleeing wedding guests and their pursuer, Latshek. Running away from bad news turns into a flight from death. Some of the wedding guests fail to escape it, because the cold, the snow and exertion have taken its toil, and they end up ushered to the afterlife by the angel Samuelov. Who is to win this contest of two rituals? The wedding or the funeral? Hanoch Levin is considered one of Israel’s most famous and original playwrights. Winter Wedding is his third play to be staged in our theatre. A play of extreme complexity, laying bare human shallowness, meanness and gluttony with humour and poignancy, will be directed by Matjaž Zupančič. In 2011, he staged in our theatre Levin’s final play Requiem to critical and popular acclaim.

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega

D R A M S KO B E S E D I LO

Hanoh Levin

ZIMSKA POROKA (Halvaja horpit) Burleska v osmih slikah

Prevedel Klemen Jelinčič Boeta

Osebe:

LAČEK BUBIČEK, samski, ki ima okoli 40 let ALTE BUBIČEK, njegova zelo ostarela mati ŠRACIA, Lačekova teta RAŠES, njen soprog VELVECIJA, njuna hči, nevesta CICKEVA, tašča Šracijine hčere, stara okoli 50 let BARAGUNCEL, njen soprog POPOČENKO, njun sin, ženin PROFESOR KIPERNAJ, samski, srednjih let ROZENCVAJG, stari gospod, ki telovadi na plaži LIHTENŠTAJN, stari gospod, ki telovadi na plaži ANDŽEL SAMUELOV, angel smrti ŠAHMENDRINA, budistični menih, nedoločljive starosti PŠOŠICJA, lepo dekle, ki se rado smeje ZAMASKIRANEC GOSTJE NA POROKI, NATAKARJI, POGREBNIK

PRVA SLIKA Smrt matere

Noč. Stanovanje Bubiček. Alte je na smrtni postelji, Laček pa ob njenem vzglavju. ALTE: Jaz bom umrla. Pa zima. Kdo bo sploh prišel na moj pogreb? LAČEK: Bojo, mama. ALTE: Kdo? Kdo spremlja h grobu sredi zime stare in osamljene gospe? LAČEK: Jaz, mama. ALTE: Pa kdo še? LAČEK: Teta Šracia in stric Rašes in njuna hči Velvecija. ALTE: Jutri je namreč poroka od Velvecije. Poglej, še poroko sem zamudila. (Pavza.) Če bom imela pogreb jutri, bojo sploh prišli? LAČEK: Seveda bojo prišli. ALTE: In bojo preložili poroko, na katero so čakali celo življenje? LAČEK: Poroka bo prestavljena, mama. ALTE: In to samo zaradi mene? LAČEK: Če bo do tega prišlo. ALTE: Kaj pravijo na radiu glede vremena jutri? LAČEK: Dež bo. ALTE: Dež. Prav pri meni. Ne bojo šli s poroke na toplem z mesom in konjakom na pogreb majhne starke v dežju. LAČEK: Bojo, mama. Šli bojo s poroke in prišli s črnimi dežniki. ALTE: (Se pogreza v postelji.) Same neumnosti. LAČEK: Ja, mama. ALTE: Bojo prišli ali pa ne bojo prišli – ah, saj je itak vseeno. LAČEK: Ja, mama. ALTE: (Se nenadoma prebudi.) Ampak saj si rekel, da bojo prišli. LAČEK: Bojo, mama, bojo. Vsi bojo prišli. ALTE: (Plane v tih jok.) Nekdo mora biti tam … LAČEK: (Tudi sam je na robu solz.) Bojo, mama. Bojo. ALTE: Saj sem le bila tukaj, na zemlji. Sem bila, ne? Sem si našla neki prostor? Si ga našla, dihala zrak? Malo sem tudi govorila, pripravljala hrano, bila sem. Bojo tu le pokopali nekoga.

LAČEK: Ja, mama. Če si si našla prostor, si bila. Vsi bomo na pogrebu. ALTE: (Preneha jokati. Zaničljivo.) Vsi! A si lahko zamisliš! Trije ljudje – vsi! LAČEK: Štirje. ALTE: Jaz vidim samo tri. LAČEK: Teta Šracia, stric Rašes in Velvecija – trije, skupaj z mano – štirje. ALTE: Skupaj s tabo, a? Skupaj z njim! Tudi človek, na katerega je treba računati pri pogrebu! (Na obzorju se prikaže angel smrti Samuelov. Alte globoko zavzdihne in umre.) LAČEK: Mama? (Pavza.) Mama? (Pavza. Vidi, da je mrtva, pokrije njen obraz z rjuho.) Vsi bomo tam, mama. Teta Šracia, stric Rašes in Velvecija. In jaz. In mogoče, kdo ve, pride tudi ženinova družina. Tam bomo stali, tam okoli tvojega groba, cela družba ljudi, nekaj jih je mladih, nekaj odraslih, ena izmed njih je celo mlada in zelo lepa, mi pa bomo mislili nate in te omenjali in o tebi iz občutka pogrešanja in žalosti govorili šepetaje. (Joče.) Ti si namreč, mama, res bila na tem svetu, vsi smo priče in tvoja smrt, mama, je smrt nekoga, ki je res bil tukaj in ga zdaj tudi čisto zares ni.

DRUGA SLIKA Trkanje po vratih

Noč. Vhodna vrata v stanovanje tete Šracie. Na eni strani je predsoba, na drugi pa stopnice. Laček stoji na stopnišču in potrka po vratih. Trkanje. Pavza. Še trkanje. Pavza. Še eno trkanje. Vsake toliko približa obraz k vratom in poskuša zaslišati, ali je izza vrat kakšen glas. Ne sliši ničesar in še naprej trka. Pojavi se stric Rašes v pižami in se zaspan in prebujajoč bliža vratom. Teta Šracia v nočni halji vstopi za njim. Njun pogovor, kot vsi kasnejši pogovori v stanovanju, se odvija šepetaje. V pogovor skače trkanje po vratih potrpežljivega Lačeka. ŠRACIA: Kam pa misliš, da greš? RAŠES: Odpret. Trkajo. ŠRACIA: Ššššš! Si pogledal, kdo trka?! RAŠES: Kako naj vem, kdo trka, ne da bi odprl? ŠRACIA: Ti pa že takoj tečeš sredi noči odpret vrata bogve kakemu vragu! RAŠES: (Se za hip zamisli.) Lahko od znotraj vprašam, kdo je. (Se nameni k vratom. Šracia ga prime za roko in ga ustavi.) ŠRACIA: In zakaj bi moral vprašati, kdo je?! Jaz sem tu notri? RAŠES: Ti si notri. ŠRACIA: Ti si notri? RAŠES: A? Ja, jaz sem notri. ŠRACIA: Velvecija je notri? RAŠES: Notri. ŠRACIA: Njen zaročenec Popočenko je notri? RAŠES: Notri. ŠRACIA: Njegova mama Cickeva je notri? RAŠES: Notri. ŠRACIA: Njegov oče Baraguncel je notri? RAŠES: Notri. ŠRACIA: Pa vsi spijo? RAŠES: Spijo. ŠRACIA: Pa mora biti notri še kdo? RAŠES: Nobeden. ŠRACIA: In zakaj moraš potem vprašati, kdo je to?! Kaj te briga, kdo je to?! Kaj te briga cel svet?! Ali pa morda koga čakaš? RAŠES: Ne. ŠRACIA: Pa si morda mi želimo koga videti?

RAŠES: Ne. ŠRACIA: In če je že tako, kaj si mi želimo? RAŠES: Spati. ŠRACIA: In česa si še želimo? RAŠES: Da jutri poročiva najino Velvecijo. ŠRACIA: S kakšno glavo? RAŠES: Z mirno glavo. ŠRACIA: In zakaj se rodimo? RAŠES: Da kupimo stanovanje. ŠRACIA: In čemu stanovanje? RAŠES: Za zid. ŠRACIA: In čemu zid? RAŠES: Za vrata. ŠRACIA: In čemu vrata? RAŠES: Za ključavnico. ŠRACIA: In zakaj ključavnica? RAŠES: Da ne odpremo. ŠRACIA: Zakaj se torej rodimo? RAŠES: Da ne odpremo. ŠRACIA: Natanko tako! Jaz si ne želim težav in jaz ne odpiram vrat! Jaz si jutri želim omožiti svojo hčer Velvecijko, in to je to, štiristo gostov in osemsto piščancev že čaka na jutri. Jaz niti približno nimam namena ogroziti te svatbe, ki me je stala celo življenje in vse prihranke, z ne vem čim, kar me čaka na drugi strani vrat! Nočem videti nikogar in tudi slišati nočem nič, kar nima zveze s poroko! Od zdaj pa vse do konca poroke, kar se mene tiče, naj se sesuje cel svet – jaz bom jutri to poroko speljala! Spat! (Oba obrneta svoj hrbet od vrat in se začneta korakoma pomikati nazaj, pa ju trkanje, ki je bilo še glasnejše od tistega prej, ustavi.) Saj nam bo tale tu še vse zbudil! (Pavza. Spet je vse tiho. Še enkrat začneta hoditi. Še eno trkanje in onadva se ustavita. Na obrazu se jima kaže osuplost.) Laček Bubiček! RAŠES: Bubiček?! Ob dveh ponoči? Ampak saj je ja pošten fant! ŠRACIA: On, on! Trka in trka in trka in trka. Trka vljudno, premaknil se pa ne bo – to je lahko samo on! (Rašes začne seveda hoditi proti vratom, pa ga Šracia povleče za roko.) Kam greš?!

RAŠES: Odpret vrata. To je ja Laček Bubiček, tvoj bratranec. ŠRACIA: Si se z njim dogovoril za sestanek? RAŠES: Ne. ŠRACIA: Se ti ga zelo mudi srečati? RAŠES: Ne. ŠRACIA: Kaj pa je potem tako nujno? RAŠES: Spati. ŠRACIA: In kaj je še tako nujno? RAŠES: Jutri omožiti najino hčer Velvecijo. ŠRACIA: In njegova mama, Alte Bubiček, koliko je stara? RAŠES: Skoraj osemdeset. ŠRACIA: Kaj pa njeno zdravje? RAŠES: No, ja. ŠRACIA: In če nenadoma pride k vratom ob dveh ponoči njen sin Laček, kaj iz tega lahko sklepaš? RAŠES: Kaj lahko iz tega sklepam? ŠRACIA: Kar sklepam jaz? RAŠES: In kaj sklepaš? ŠRACIA: Da če nenadoma pride ob dveh ponoči – oj, če nenadoma pride ob dveh ponoči! – To pomeni, da? RAŠES: Da …? ŠRACIA: (Pokima z glavo.) Da, da …! (Začne potihoma ihteti.) RAŠES: Zakaj pa jočeš? (Pavza.) Če mi razložiš, bom morda tudi jaz zajokal. ŠRACIA: (Še naprej ihti in zmajuje z glavo.) Ja, ja! Ja, ja! RAŠES: (Zmedeno.) Da, da …, ja, ja, ja, cvi, cvi, zum, zum, piš, piš, z mano se pogovarjajo v obliki siamskih dvojčkov! ŠRACIA: Mrtva! Stara Alte Bubiček je mrtva! Zamudila je poroko Velvecije! RAŠES: (Osupel.) Zamudila?! Velvecijino poroko?! Od Velvecije?! Zamudila?! ŠRACIA: Kaj pa drugega! Če je umrla, potem je tudi zamudila! Kako bo prišla na poroko, če bo pokopana globoko v zemlji? RAŠES: Ja, seveda, in tudi če ji uspe priti, kako ji bo uspelo jesti?

(Se nenadoma na kratko zasmeje.) Jaz ne bi umrl dva dni pred Velvecijino poroko! Popolnoma noro! Umreti dva dni pred Velvecijino poroko! Oh! Da umreš, že še! Ampak dva dni pred Velvecijino poroko?! (Še enkrat potrka po vratih. Rašes se s samoumevnostjo poda k vratom.) ŠRACIA: Kam pa? RAŠES: Da mu odprem. To je ja Laček Bubiček! Povedat nam je prišel, da je umrla njegova mama. ŠRACIA: Ja? RAŠES: Ja. Ne? ŠRACIA: In če mu vseeno odpremo vrata, kaj se bo zgodilo? RAŠES: Vstopil bo. ŠRACIA: In potem? RAŠES: Nam bo povedal. ŠRACIA: In nato? RAŠES: Se bomo z njim malo jokali, mogoče. ŠRACIA: In človek, ki je umrl – mu priredimo kaj? (Pavza.) Kakšno praznovanje priredimo za mrliča? RAŠES: Pogreb. ŠRACIA: Ki bo kdaj? RAŠES: Jutri. ŠRACIA: In kaj imamo jutri? RAŠES: Velvecijino poroko. ŠRACIA: Pogreb in poroka – kaj pa bi najprej? RAŠES: Kako to misliš? ŠRACIA: Prestaviti moramo, prestaviti! Če mu ti zdaj odpreš vrata, se bo prestavila Velvecijina poroka! RAŠES: Da prestavimo poroko od Velvecije?! Kako je to možno?! Velvecijina poroka ima že datum! ŠRACIA: Če odpremo vrata, smo na pogrebu od Alte Bubiček! In če smo na pogrebu od Alte Bubiček – ni Velvecijine poroke! Je ni! Štiristo gostov, osemsto piščancev – v smeti! (Zeha.) RAŠES: (Šokiran.) Jaz česa takega, kot je prestaviti Velvecijino poroko, še nisem slišal! Njena poroka ima namreč prav jasno določen datum! Datum! V tem življenju sem slišal že za kar nekaj čudnih reči, ampak da bi bilo pa možno prestaviti

Velvecijino poroko, tega pa še nisem slišal! Res ne! Velvecija! Prestaviti! Prestaviti Velvecijino poroko! (Bolj ko govori, vse bolj ga lasten govor tudi navdušuje.) Pri moji veri! Prestaviti! Prestaviti kaj – Velvecijino poroko! Od Velvecije! Ne morem verjeti! Velvecijino poroko! Velvecijino! ŠRACIA: Šššš! RAŠES: Od Velvecije! Velvecijino! (Umolkne.) ŠRACIA: (V joku.) Všeč mi je bila stara, res všeč! Bila sem prva, ki bi prišla na njen pogreb! Končno, teta! Ampak saj mi je ena druga umrla še nedolgo tega! Ta je pa vedela, da jaz že celo življenje čakam na Velvecijino poroko, Velvecijina poroka je del mene same, del mojega mesa, če mi vzamete Velvecijino poroko, kaj sploh ostane? (Trkanje po vratih se nadaljuje. Šracia se potuhne, kot da bi poskušala uiti. Šepeta si med jokom.) Usmiljenje, Bubiček, usmiljenje! Razumi me! Razumem te, vse razumem, ampak razumi tudi ti mene! Ne morem ti odpreti, preprosto ne morem! Usmiljenje, Bubiček! Malo človečnosti, Bubiček! Sploh imaš srce, Bubiček?! Tvoja mama sama ne bi takole sitnarila z lastnim pogrebom, morilec!!! (Rašes namerava iti k vratom.) Kam pa? RAŠES: Da mu polomim roke. (Šracia ga zagrabi za roko in ga ustavi.) ŠRACIA: Pri miru bodi! (Sklene roke na prsnem košu in se jokaje nasloni nanj.) Ko Bog nekomu hoče podariti poroko, mu iz rokava pade pogreb. (Trkanje se ne ustavi.) Treba je iti k vsem in jim reči, naj ne vstajajo in prižigajo luči. (Vstopita Cickeva in Baraguncel v pižami.) CICKEVA: Kaj se je zgodilo, sorodniki? ŠRACIA: Šššš! CICKEVA: Šššš?! Na predvečer poroke mojega sina Popočenka šššš?! Pri nas, bedak, takole ponoči ne trkamo na vrata od ljudi!

ŠRACIA: Gotovo je pijan. RAŠES: Pijan in nor. ŠRACIA: Pojdita spat, sorodnika, bo šel kmalu sam od sebe. (Cickeva in Baraguncel še kar stojita.) CICKEVA: Pri nas ne boste našli pijanih norcev. LAČEK: (Zdi se mu, da iz notranjosti sliši hrup.) Teta Šracia? CICKEVA: (S sumničenjem pogleda Šracio.) Teta? ŠRACIA: (Se poskuša zasmejati.) Teta me kliče, pijanec. CICKEVA: Ga poznata? RAŠES: Ne! LAČEK: Stric Rašes? RAŠES: (V zadregi.) Komajda. ŠRACIA: Neki oddaljeni znanec. RAŠES: Zelo zelo oddaljen. Sibirija. ŠRACIA: Kar naenkrat se je spomnil. Čudno bitje, ne? RAŠES: Maček. LAČEK: Teta Šracia, stric Rašes, odprite mi vrata, za vse imam slabo novico! ŠRACIA: Poznava ga. Šaljivec. RAŠES: Šaljivec in izmuzljivec. CICKEVA: Pri nas nimamo … LAČEK: Mama je umrla! (Šracia se več ne more zadrževati in začne po tiho ihteti. Se zlomi.) ŠRACIA: Kaj naj ti rečem, od hčere tašča, sama povej: umrla je teta in njen sin sredi noči prinese novico o tem! Kako naj mu odprem in sprejmem tole na znanje?! Če je jutri pogreb, moramo prestaviti poroko, Velvecijino poroko … CICKEVA: In Popočenkovo tudi. ŠRACIA: … Kakšni ljudje bomo izpadli, če naredimo ravno obratno?! Tako pa, sem mislila, pač ne odprem, se pretvarjam, da o ničemer ne vem nič, in preprosto poročimo Velvecijo … CICKEVA: In Popočenka. ŠRACIA: … Sem pa jutri opolnoči po slavju pripravljena sprejeti novico. Smrt namreč nikamor ne bo ušla! Zdaj pa povej ti sama, sorodnica, kaj bi naredila v mojem primeru. A ne bi naredila isto? Ne sprejemaš moje politike? (Pade v Cickevino naročje in še naprej joče.)

CICKEVA: Sam bog ve, kaj je z vami, kakšni čudni in nezanimivi ljudje ste. Vaša družina me močno skrbi. ŠRACIA: In politika, vprašala sem te o moji politiki! CICKEVA: Politika? Kaj pa vem? Politika! BARAGUNCEL: Tudi jaz sem imel ravnokar državniške sanje. Sanjal sem, da zjutraj sedim na straniščni školjki, ko nenadoma pride na obisk ameriški predsednik in potrka na zunanja vrata. Jaz nisem vedel, da je to ameriški predsednik, tako da sem zaklical: »Kaj je to, Cickeva, si pozabila vzeti ključ?!« In tako sem s spuščenimi hlačami stekel dol k vratom, da bi jih odprl, ko nenadoma – pred vrati zagledam ameriškega predsednika s celim svojim spremstvom, jaz pa brez hlač, pa še Cickeva sem mu rekel! No, ravno takrat sem se zbudil in takoj začutil olajšanje, da so bile to samo sanje. In vseeno, trkanje po vratih, nenadoma celo smrt, pogreb. Se pravi, ni samo v sanjah slabo, tudi v resničnosti je grozno. CICKEVA: Tako je to pri nas, ameriški predsednik, nič manj kot to, ne pa novice o smrti ob dveh ponoči. (Spet dolgo trkanje. Šracia se skrije v rokah Cickeve.) ŠRACIA: Saj nam bo zbudil otroke! Treba je iti k njim in jih opozoriti! (Vstopi Popočenko v pižami.) POPOČENKO: Sem se že zbudil. ŠRACIA: Šššš! CICKEVA: Pojdi spat, Popočenko! Jutri rabiš vse svoje moči za poroko. ŠRACIA: Pojdi, ženin, pojdi še malo sanjat. POPOČENKO: Jaz ne sanjam. CICKEVA: On res ne sanja. On je po meni, realističen. RAŠES: On niti ne vpraša, čemu vse to trkanje. (Se obrne k Popočenku.) Kaj te ne zanima, kdo trka? (Popočenko ga začudeno pogleda.) CICKEVA: In zakaj naj ga to zanima? On je vzgojen fant, on ni firbčen. Nič ga ne zanima. Pojdi spat, Popočenko. (Vstopi Velvecija v spalni srajci.) VELVECIJA: Oče je umrl?

ŠRACIA: Šššš! RAŠES: Kako umrl? Živ, in zakaj najprej do očeta? Je oče edini tukaj? Je oče bolj bolan od drugih? Se je morda oče pritoževal nad bolečinami v prsnem košu? In če že o smrti, zakaj ne, na primer … teta Alte? ŠRACIA: (Pade v Velvecijino naročje in ihti.) Teta Alte Bubiček je umrla in njen sin Laček Bubiček nam je to prišel povedat! Kako naj mu odprem?! Kako naj sprejmem to novico, saj če je novica – je pogreb, in če je pogreb – ampak – ampak mi smo vseeno sorodniki – in če ampak, kje je poroka, kje je štiristo gostov, osemsto piščancev? – V smeteh! In kako naj mu torej odprem vrata? Nič, pustimo mladi generaciji, naj pove. Ti povej, Velvecija, namreč za koga, če ne zate, sem pripravila vse tole, sama povej, je politika tvoje mame upravičena?! (Popočenko, ki je v temi tipal za Velvecijino roko, jo je našel in jo nežno boža.) POPOČENKO: Velvecija. VELVECIJA: Popočenko. ŠRACIA: Sta zatopljena v svoji prelestni ljubezni. CICKEVA: (Se grenko smeje.) Čista, prelestna ljubezen? Poželenje imata! Strast in poželenje! (Trkanje se ustavi. Pavza.) Je šel? RAŠES: Kdo? ŠRACIA: In tudi če je šel, se bo vrnil, mi ga že poznamo. Ti hočeš spati – on se pojavi na vratih. Ti vstopiš v kopalnico – on je na vratih, ti se usedeš, da boš kaj pojedla – on stoji pred vrati. Pol svojega življenja je pred vrati. Tudi ona, ta stara, naj bo v nebesih, ni to noč zamudila trkanja po vratih. (Pavza. Šracia se po prstih približuje vratom, da pokuka skozi ključavnico. Stopa po tiho, počasi, se potuhne, ustavi svoj dih in tako se za njo zvrstijo vsi drugi, gosta in skrčena gmota. Šracia se skloni, da bi pogledala skozi luknjo v istem hipu, ko se tudi Laček z druge strani vrat skloni, da pogleda skozi luknjo. Oba se gledata iz očesa v oko, toda zaradi teme ne vidita ničesar. Oba se hkrati dvigneta. Pavza.) LAČEK: Teta Šracia, stric Rašes … (Skupino spreleti šok.)

… Pred dvema urama mi je umrla mama in jaz si to tako zelo želim povedati nekomu, pa nimam nikogar razen vas. (Pavza.) Ne bi vas motil sredi noči, še posebej ne v noči pred Velvecijino poroko, če se ne bi zgodilo res nekaj pomembnega. Jaz mislim tako in tako je v svojih zadnjih trenutkih mislila tudi moja mama, da se je namreč zgodilo nekaj pomembnega. Kaj mislite vi? (Dolga pavza. Laček odide. Šracia še bolj ihti, toda v popolni tišini, medtem ko cela skupina polagoma začenja stopati nazaj.) ŠRACIA: Ja, vse to je zelo človeško, toda moramo se premagati, pred nami je dolg in težek dan, enkraten zgodovinski biografični dogodek, dan, v katerega bomo morali vložiti vse, kar moremo, svoja telesa in svoje glave, dan, ki nam bo na stara leta grel kosti, dan poroke najine hčere Velvecije! CICKEVA: Z našim sinom Popočenkom! (Šracia se spet skloni k luknji na ključavnici, z njo pa se sklonijo tudi vsi drugi. V tem hipu se pokaže Lačekova glava, ki je zunaj splezal na lestev, prislonjeno na majhno okno, ki jih gleda v hrbet. Nato pa …) LAČEK: Tukaj ste vi vsi, vsi pripravljeni z vašimi sklonjenimi glavami za jutrišnji pogreb moje mame, ki bo jutri natanko ob štirih popoldne. (Vsi v gruči nenadoma popolnoma presenečeni obrnejo glavo in vidijo Lačeka, nato pa v naglici odmaknejo glavo. Se ne predajo tako hitro. Še naprej stojijo kot okameneli v svojih skrčenih pozah, poskušajo dvigniti svoje obraze iznad ramen in zapirajo oči. Po dolgi pavzi …) Ampak saj vas vidim. ŠRACIA: (Skozi stisnjene zobe spusti šumeč zvok, kot da bi se osvobodila uroka.) Ampak saj mi ničesar ne slišimo. Mi spimo. Iz spanja nas je prinesla luna. In zdaj spimo in sanjamo in gremo nazaj v posteljo. (Vsi si podajo roke in v nečem, kar je med povorko in nenavadnim plesom, stopajo s počasnimi koraki.) LAČEK: In kdaj, če smem vprašati, se boste zbudili?

ŠRACIA: Bo trajalo še zelo zelo dolgo časa. RAŠES: Če sploh. (Odidejo pred osuplimi Lačekovimi očmi. Pavza. V sosednjem stanovanju se prižge luč v oknu. Na balkonu svojega stanovanja se pojavi profesor Kipernaj.) KIPERNAJ: Pozdravljeni. Jaz sem profesor Kipernaj. Jaz namreč tule stanujem, stanovanje poleg tete Šracie. Slišal sem vse, kar ste rekli. Slišal sem, da vam je umrla mama. Moje sožalje. LAČEK: Hvala. Doma so, ampak spijo in sanjajo. Imajo jutri poroko. KIPERNAJ: Vem, ja. Spijo globok spanec pred svojim praznovanjem. LAČEK: S tem pa je meni naložena notranja obveza, da jih obvestim o svoji slabi novici. Saj razumete, ne? Mama mi je umrla, moja mama. To je bila moja mama, brez katere se jaz ne bi rodil. Saj razumete, ne? Za cel svet to morda sploh ni pomembno, če bi se jaz rodil ali ne, ampak zame je pa velikanska razlika med tem, ali sem se rodil ali ne. Saj me razumete, ne? In njen pogreb je jutri ob štirih. Oni preprosto morajo priti, čisto nič ne bo pri tem pomagalo. Moja mama je bila na tem svetu, zares je bila, videl sem jo, da je bila. KIPERNAJ: Razumem in še enkrat moje sožalje. LAČEK: Že tako je pogrebni sprevod dokaj majhen, pa vseeno … KIPERNAJ: Ja, res je, nihče si ne želi, da na pogrebu ne bi bilo nikogar. LAČEK: Zato se temu pač ne morem odpovedati. Saj razumete, ne? Zdaj grem h tiskarju za osmrtnice, da pripravim osmrtnico, nato pa se vrnem. Tu bom počakal tudi do jutra, če bo treba. KIPERNAJ: Zakaj pa jim ne pustite listka? LAČEK: Listka ljudje ne opazijo vedno. KIPERNAJ: Res je, ja. Spomnim se nekega dekleta, ki sem ji puščal nešteto listkov. Zelo velikih. Plakate. Res, prave plakate. (Se na kratko zasmeje.) Pa jih ni videla. Oprostite, ker sem se zasmejal, ko ste žalostni. LAČEK: Ne, vi ste profesor, vi se morate vsake toliko sprostiti.

(Se obrne, da gre.) KIPERNAJ: Gospod … LAČEK: Laček Bubiček. KIPERNAJ: Gospod Bubiček, jaz bi jim z velikim veseljem navsezgodaj sporočil slabo novico, ampak kaj, ko ne govorijo z mano. LAČEK: Ne govorijo? Zakaj? KIPERNAJ: Pojma nimam. Že leta je takole. Včasih sem še šel k njim na obisk ob sobotah, saj veste, na klepet. Nekega dne sem sedel … (Se na kratko zasmeje.) … pa sta nehala govoriti in šla spat. LAČEK: Ko ste sedeli pri njih? KIPERNAJ: Prav sredi obiska. LAČEK: Ampak zakaj? KIPERNAJ: In zakaj umiramo? LAČEK: Prav imate. Grem natisnit osmrtnice in se takoj vrnem. KIPERNAJ: Jaz bom buden, gospod Bubiček. Lahko pridete k meni in počakate tu. LAČEK: In da motim profesorja pri času, ki je namenjen za raziskave? KIPERNAJ: Vas prosim, če potem pridete k meni. Tudi profesorja lahko stisne pri srcu. LAČEK: Hvala. Z veseljem pridem. (Odide. Kipernaj še naprej stoji na balkonu in gleda Šracijina vrata. Šracia, Rašes, Cickeva, Baraguncel, Popočenko in Velvecija se pretihotapijo od doma na cesto s težkimi plašči na sebi, v rokah pa nosijo dežnike in pelerine.) CICKEVA: Ampak je možno končno vprašati, kam bežimo? ŠRACIA: Šššš … Bomo že našli, bomo že našli prostor. CICKEVA: Zdaj je vse zaprto. ŠRACIA: Vse bo v redu, glavno, da pohitimo. RAŠES: Jaz imam prostor. (Vsi se obrnejo vanj in čakajo, da bo še kaj rekel.) Konec decembra, zunaj je nevihta, ura je tri zjutraj, predvečer poroke naše hčerke Velvecije … CICKEVA: In našega sina Popočenka. RAŠES: In kje je zadnji kraj, na katerem nas bo iskal Bubiček? (Vzklikne, medtem ko si s prstom maže po čelu.) Na plaži.

CICKEVA: Na plaži?! Sem slišala »na plaži«?! RAŠES: Imam pamet, a? In v pameti – sam vražiček! In tudi vražiček ima pamet! ŠRACIA: Ja, bomo zakurili ogenj, kaj pa hočemo, piknik, piknik na morski obali. No, gremo, gremo. (Povleče Rašesa in z njim odide.) CICKEVA: Ob treh zjutraj, dež, nevihta, vse je zaprto, vsi spijo, vsi so pod odejami in sanjajo o poletju, samo mi, mi se pa, za božjega vraga, kot kakšni premočeni cucki potikamo po ulicah, naj ga hudič vzame, to prekleto življenje. In kaj je tu z vami v tej družini, umirate na predvečer poroke, in to še pozimi in še povrhu vsega ponoči? Zelo me skrbi tale vaša družina, bog vas nima rad, čudno in nezanimivo življenje, naj že vodikova bomba raztrešči celo tole vesolje, mu želim iz vsega srca, preklet naj bo, kdor je rekel, da ni boga, seveda je bog, ampak kaj, ko je Turek. BARAGUNCEL: Nemec vstopi v kitajsko restavracijo pa ga vpraša … (Cickeva ga močno potegne z roko in oba odideta. Tudi Velvecija hoče oditi, pa jo Popočenko ustavi.) POPOČENKO: Velvecija. VELVECIJA: (Se obrne k njemu.) Popočenko. (Oba odideta. Od zgoraj, z balkona svojega stanovanja gleda na vrsto odhajajočih profesor Kipernaj. Videti je, da jim hoče nekaj reči, pa mu besede ne grejo z jezika. Cela vrsta izgine z vidika na ulici. Pavza. Laček se v naglici vrne, se nameri vstopiti v stopnišče, pa ga od zgoraj pokliče Kipernaj.) KIPERNAJ: Gospod Bubiček. Šli so. LAČEK: (Razburjen.) Šli?! Sredi noči?! Morda sredi spanja? KIPERNAJ: Z odprtimi očmi. S plašči in dežniki. In če povem po pravici, so bili videti, kot da pred nečim bežijo. LAČEK: Pred čem imajo za bežati?! Zadnjič, ko sem jih videl, so plesali sredi sanj. (Začne tekati sredi ulice sem ter tja.) V katero smer so pa šli? Kje jih lahko najdem? KIPERNAJ: Ne vem.

LAČEK: (Se nameri hitro oditi, pa se vrne.) Hvala za informacijo, profesor Kipernaj. Za mojo stvar ste žrtvovali veliko svojega raziskovalnega časa. KIPERNAJ: Še več kot to, glede na to, kaj se je zgodilo, in kljub temu, da nisem poznal vaše pokojne mame, sem se odločil, da pridem na njen pogreb. LAČEK: (Sam pri sebi.) To je že pet, s pogrebnikom šest, pol ducata. A, mama? Tudi profesor pride! (Profesorju.) Kdo bi si mislil, da bo tako učenemu in v misli zatopljenemu človeku uspelo priti na pogreb moje mame! Profesor Kipernaj, vaša prijaznost in človeška čustva ne poznajo meja. Ampak če bo zaradi tega prišlo do zaostanka na svetu, ne bojo potem obtoževali mene? KIPERNAJ: Odgovornost je vsa na meni. LAČEK: Res ste plemenito bitje. Kot da bi mi prišli na pomoč iz strani starega romana. KIPERNAJ: Hvala. Če želite, lahko zdaj pridete gor k meni in se malo usedete. LAČEK: Ne, to bi bilo malo pretirano. KIPERNAJ: Ravno obratno. LAČEK: Namreč jaz moram še najti teto Šracio, da ji predam slabe novice. KIPERNAJ: Kje jo boš zdaj našel v tej temi, v dežju in ob taki uri?! LAČEK: Morda grem najprej na plažo, da razmislim. Na obali se misli razbistrijo in se človek zlahka skoncentrira. Na svidenje. (Se začne oddaljevati.) KIPERNAJ: (Zakliče za njim.) Ob kateri uri je pogreb, gospod Bubiček? LAČEK: Ob štirih. (Odide.) KIPERNAJ: (Še naprej kliče za njim.) Kje se srečamo? Na katerem pokopališču? Ali gremo iz bolnice? Iz katere bolnice? Ob štirih je odhod iz bolnice ali z vhoda pokopališča? Bo organiziran prevoz? Bo prostor tudi zame? Namreč nimam avta! Naj grem z avtobusom direktno na pokopališče? S katero številko? Od kod gre ta avtobus? Z glavne postaje? Vsake koliko časa vozi avtobus? In kje natanko naj vas počakam? Poleg vhoda ali poleg groba? Kje

pa je grob? Poleg vhoda? Je samo en vhod? Ali pa morda zraven ograje? Poleg ograje na kateri strani? Bo pogreb tudi, če bo lilo kot iz škafa? Ker če ne, kako mi boste to sporočili? Naj vas počakam tam v dežju? Je tam sploh kakšna streha? Koliko časa naj počakam? Ali pa mi boste morda tja telefonirali in mi sporočili, če bo pogreb odpovedan? Je tam telefon? Je pokopališka pisarna odprta tudi ob štirih? Ali pa gre za javno govorilnico? Kaj pa, če namesto da bi vi meni telefonirali, jaz pokličem vas? Ampak kam naj pokličem? V mrtvašnico v bolnici? V kateri bolnici? Je tam v mrtvašnici telefon? Vi boste poleg telefona? Vam bodo sploh dovolili, da čakate poleg telefona? Jih ne boste motili? Boste sploh sposobni odgovarjati na telefonske klice? Ali boste zatopljeni v žalovanje? Bo morda kdo poleg vas, da odgovori na telefon? Ampak kdo? Imate zveze v bolnici? Kdo bo odgovoril na telefon v vašem imenu, če pa tam ne bo ne tete Šracie in ne drugih sorodnikov? Ali pa grem do tja morda z vami? Se bom morda jaz javil na telefon? Ampak če bom tam poleg vas v bolnici, kako bom hkrati tudi na pokopališču? In če me ne bo na pokopališču in ne bom poklical s pokopališča, zakaj naj v bolnici čakam na telefon od samega sebe? Torej na kateri strani telefonske žice bi si želeli, da se nahajam? Na strani pokopališča? Ali na strani bolnice? Ali pa je morda telefon pravzaprav pokvarjen? (Pavza. Glava mu izgine z balkona in vrne se v svojo sobo.)

TRETJA SLIKA Piknik na morski obali

Ob zori na trpek dan na morski obali. Veter, dež, nevihta. Na obali se sliši butanje valov. Vstopi cela skupina pobeglih svatov. Šest njih, zavitih v plašče in z odprtimi dežniki, se bojuje z močnim vetrom in dežjem. Stiskajo se drug ob drugega, stopicajo z nogami, da se ogrejejo, vzdihujejo in kašljajo. ŠRACIA: In to je to, moji dragi, naš piknik ob zori na morski obali. Tu smo res varni pred Bubičkom. CICKEVA: Res pravi piknik, kaj naj rečem. Piknik, ki si ga bomo res zapomnili. ŠRACIA: Čez deset let, verjemite mi, bo vse to postalo samo dogodivščina. »Se spomnite, ko smo stali ob zori tam na obali v dežju?« Ja, ja, vse to bo še dogodivščina. RAŠES: In zakaj ne bi zakurili ognja in malo plesali po pesku? CICKEVA: (Suho.) Res, sorodnik, zakaj ne bi malo plesali? (Pavza. Nihče se ne premakne.) RAŠES: Morda bi pa vsaj malo peli. CICKEVA: Res, sorodnik, zakaj ne bi malo zapel? Že dolgo te nisem slišala peti. (Pavza. Nihče ne odpre ust, nenadoma pa začne Baraguncel žalostno peti.) BARAGUNCEL: Pa so prišli Tatari in zaklali mamo: Tatar je prišel s konjem in ji porinil bajonet v … s trenjem. (Čaka, da se bo kdo zasmejal. Nihče se ne smeje.) Pa so prišli … ŠRACIA: Poglejte, dviga se, dviga se dan, nov dan na dan poroke naše hčerke Velvecije. CICKEVA: In našega sina Popočenka. ŠRACIA: Danes luč tega dneva pripada samo nam tako kot dvorana in kot orkester in tako kot rože in gostje in pohani piščanci. Danes je luč tega dneva naša in vsak, ki uživa v luči tega dneva, dobi danes od nas darilo. RAŠES: In od luči in od sence. BARAGUNCEL: Kakor koli že, Nemec vstopi v kitajsko restavracijo in ga vpraša …

(V rahlem teku vstopita Rozencvajg in Lihtenštajn, dva starejša gospoda, ki telovadita, in sicer v kopalkah in kopalnih kapah. Vidita skupino, se ustavita, tečeta na mestu in pristopita k skupini.) ROZENCVAJG: Rozencvajg, ta zdravi. LIHTENŠTAJN: Lihtenštajn. Tudi zdrav. ROZENCVAJG: Telovadite ali delate samomor? ŠRACIA: Praznujemo. ROZENCVAJG: Čestitke! Kaj pa, da ste mi zdravi? ŠRACIA: Piknik ob zori v čast poroke najine hčere Velvecije. CICKEVA: In najinega sina Popočenka. ROZENCVAJG: Na zdravje! Jaz pa – vsako jutro tečem in telovadim in zgledam deset let mlajši kot sem. Koliko let bi mi dali? CICKEVA: Sedemdeset. ROZENCVAJG: Gospa, prav presenečate me. Imam šestdeset let, zgledam pa petdeset. LIHTENŠTAJN: Jaz bom februarja triinšestdeset in februarja bom tudi izgledal triinšestdeset. ROZENCVAJG: Jaz bom umrl deset let po datumu, ki je bil določen na začetku. Recimo, da bom umrl čez pet let, kar pomeni, da bi moral zdaj ležati v zemlji že celih pet let, jaz pa sem živ, diham in tečem po morski obali. Čisti dobiček. In vse to zaradi česa? Zaredi nečesa, čemur ljudje rečejo neumnost, zaradi teka. Zelo priporočam. No, tudi poročiti se je dobro, ampak nikar ne zanemarjajte jutranjega teka. Vsako jutro in ob vsakem vremenu pod vsakim pogojem – še boljše. RAŠES: Pod vsakim pogojem?! Vi to resno?! In če jutri ne bo vzšlo sonce?! ROZENCVAJG: Bedaki, se vam zdi, da jaz delujem v skladu s soncem? Jaz delujem v skladu z uro! LIHTENŠTAJN: In zakaj se nama ne bi pridružili že kar zdaj in si tako pridobili dolgo in podaljšano življenje pod pogoji, ki veljajo decembra? ROZENCVAJG: Lihtenštajn ima prav. Že samo z današnjim tekom boste pridobili teden dni življenja, saj vam bova tako lahko vračunala cel december. RAŠES: Dodaten teden življenja mi sploh ne bi škodil.

(Začne teči poleg njiju, ampak ker od njegovih nihče ne začne teči, se ustavi in vrne na svoje mesto.) No, ja, teden dni manj teh muk, nič hudega. ROZENCVAJG: Kaj potem, raje umrete deset let prej? S tem si dejansko zmanjšujete možnosti, da dosežete konec stoletja. Prav škoda, ker je konec našega stoletja tudi konec drugega tisočletja in v čast tega dogodka mislijo izdati posebne znamke prav za začetek tretjega tisočletja. Midva sva se že prijavila. Škoda, no. Na svidenje in še enkrat čestitke. LIHTENŠTAJN: In še predvsem – škoda. (Oba zapustita družbo in nadaljujeta tek ob obali. Vsi strmijo v njiju in se tresejo od mraza.) RAŠES: In kaj pa, če bi z njima vseeno malo tekli? ŠRACIA: Pa kje smo mi, v vojni?! RAŠES: Ne. ŠRACIA: Mi smo kje? RAŠES: Na pikniku. (Šklepetajo mu zobje.) Na pikniku. In vseeno me zebe. Sredi poroke bom še dobil napad kihanja. CICKEVA: Kihanja? RAŠES: Le nisem tako odporen, kot se mi dozdeva. CICKEVA: Možgansko vnetje boš dobil. RAŠES: In zakaj prav jaz?! Sem morda edini, ki me zebe?! Takoj določijo mene! ŠRACIA: Pomislite na to, kaj nas čaka zvečer. CICKEVA: (Zavzdihne.) Zvečer, oh, zvečer, komu bo uspelo preživeti do večera, komu? ŠRACIA: (Jih poskuša bodriti.) In ko bomo sedeli pri mizah, moji dragi, in bomo jedli ribe in pili konjak, kaj bo jedel in pil Bubiček? RAŠES: Slano presto s slanimi solzami! ŠRACIA: (Se poskuša zasmejati.) Oj, Bubiček, Bubiček, pomislite, kako nas išče po celem mestu, teče na policijske postaje, v bolnice in hotele! (Se poskuša zasmejati.) No, dragi, no, kako teče Bubiček z novico, ki ga peče v srcu, teče, teče in je nima komu povedati … Na njegovih vratih pa so že

nalepljene sveže osmrtnice, pa mu jih je dež po vsej verjetnosti že snel, on pa jih nato dvigne iz blata in jih spet prilepi. Pa mu spet padejo, on se bori z dežjem, ves čas premišljuje, kje smo mi, kje smo mi, osmrtnice Alte Bubiček pa se že spreminjajo v vlažno kašo, Alte Bubiček pa je že sama zmrznjena kot … (Se nenadoma ustavi, si premisli in skesano plane v jok.) Oj, Alte, Alte, naj ti da Bog mesto v raju, oprosti mi, jaz sploh več ne vem, kaj govorim … Radi bi se pogreli, pa se nimamo s čim … (Umolkne. Pavza.) CICKEVA: Kako čudno je tole življenje in hkrati kako temno in bedasto. Njegova čudnost niti ni zanimiva. In poglej, sredi mrzle decembrske noči smo vstali iz toplih postelj in smo prišli do plaže, kjer zdaj kar stojimo in zmrzujemo – kako nenavadno in kako nezanimivo. In tako se, na primer, tudi rodimo, pridemo na svet in vidimo, da obstaja črno, da je tudi rdeče, da obstaja paprika pa tudi kis, da sta mesec in sonce in da so moški in ženske. Kako nenavadne so reči. Mislimo, da se nam bo ustavil dih tako kot v prvem hipu, ko vidimo rešilca, in poglej, vsemu navkljub, rešilec gre mimo, dih se nam pa ni zaustavil. In kako bedasto, nezanimivo, temno je vse to. BARAGUNCEL: Kar vključuje tudi tvoj zakon z mano? CICKEVA: Vključuje tudi to. ŠRACIA: Ampak, sorodnica, kakšni pogovori so tole na poročni dan?! Si morda ti iz Indije? CICKEVA: Jaz nisem iz Indije, jaz sem iz življenja samega. ŠRACIA: No, če je pa to res tako, sva pa potem iz istega kraja. In zakaj bi temu rekli, da je neumno?! Ker je to preprosto lahko reči?! (Medtem Rozencvajg in Lihtenštajn nadaljujeta tek in malo naprej naletita na Lačeka, ki se otožno sprehaja po plaži, oblečen v dežni plašč in z volnenim šalom okoli glave. Rozencvajg in Lihtenštajn se ustavita in ob njem tečeta na mestu.) ROZENCVAJG: Danes je pa veliko publike. LIHTENŠTAJN: Mogoče so pa slišali za naju.

ROZENCVAJG: (Lačeku.) Rozencvajg, ta zdrav. LIHTENŠTAJN: Lihtenštajn. Tudi zdrav. LAČEK: Laček Bubiček. ROZENCVAJG: Telovadite ali delate samomor? LAČEK: Žalujem. Umrla mi je mama, zdaj pa iščem teto, ki je ponoči izginila z vso svojo družino, da ji sporočim to slabo novico in seveda tudi uro pogreba. Pojma nimam, kje bi lahko bili. Prišel sem sem, da gledam malo v valove, se skoncentriram in dobim kakšno dobro idejo. ROZENCVAJG: Vaša pokojna mama je tekla? LAČEK: Nikoli. ROZENCVAJG: Škoda. Bi pa morala teči. Srce po teku izgleda čisto nekaj drugega, to je znana reč. Škoda. LIHTENŠTAJN: Bi pač še ta trenutek imel mamo. ROZENCVAJG: In zakaj vi ne tečete? LIHTENŠTAJN: Bi radi ponovili napake svoje mame? ROZENCVAJG: Se vam jo že tako zelo mudi srečati? LAČEK: In kaj mi bo tek pomagal? ROZENCVAJG: Deset let. LAČEK: S katerimi bom naredil kaj? ROZENCVAJG: Tekel. LAČEK: Tekel, pravita. In tudi če bom tekel tisoč let, me bo tek pripeljal kaj bliže do tete Šracie? Bo to kaj povečalo možnost, da ji sporočim tole strašno novico o smrti moje mame in o uri pogreba, bo ta tek spremenil mamin pogreb v pomenljiv dogodek za več kot le eno osebo na tem celem planetu? ROZENCVAJG: Vsi odgovori so pravilni. Tek bo pospešil vaš krvni obtok in vaše dihanje, zagotovil bo novo kri s kisikom za možgane, povečal bo moč spomina in sposobnost razmišljanja, preprečil bo sklerozo in vam omogočil neskončno število novih idej o tem, kje bi lahko ta trenutek bila vaša teta Suzana … LAČEK: Teta Šracia. ROZENCVAJG: Natanko tako. In še veliko drugih ljudi, ki bojo prišli na rojstni dan tvoje mame. LAČEK: Na pogreb. ROZENCVAJG: Točno tako.

LAČEK: (Na robu solz.) Namreč vseeno je le obstajala na tem svetu … LIHTENŠTAJN: Svet je svet. ROZENCVAJG: Naprej za bolj zdrav svet! LIHTENŠTAJN: In za deset let daljši! (Laček se pridruži tekačema in teče za njima. Trije tečejo skupaj v vrsti, ki kaže hrbet. Naenkrat se obrnejo in začnejo teči nazaj po isti poti proti skupini na pikniku.) CICKEVA: No, poglejte, tista dva zdrava se vračata. ŠRACIA: Jaz poleg njiju vidim še enega, ki je zdrav. (Nenadoma se iz Šracijinih ust zasliši krik.) In kdo je ta tretji? RAŠES: Laček Bubiček! (Vsi okamnijo in z grozo gledajo prihajajoči holokavst.) CICKEVA: Piknik, kaj?! Pravi piknik! LAČEK: (Iz daljave. Vpije.) Teta Šracia! Stric Rašes! Mama je umrla! ŠRACIA: (Dvigne pogled kvišku v nebo.) Oj, Alte, Alte, da si mi zdrava v nebesih, še mi boš plačala za tole, drago mi boš plačala, Alte! (Reče skupini.) Moji dragi, nimamo izbire. V tek! CICKEVA: No! A še tekli bomo, ali kaj? Ne samo piknik – piknik s tekom! (Z grozečim tonom.) Morska obala, ha?! Kdo se je odločil, da gremo na plažo, bi prav rada vedela. POPOČENKO: Tast, tast se je tako odločil. RAŠES: Nisem se jaz odločil. POPOČENKO: O, ja, pa si se. RAŠES: »Ja, pa si se!« Nisem se odločil – predlagal sem. CICKEVA: Pamet, kaj?! RAŠES: In vi, vi ste pa kaj? Fiziki?! ŠRACIA: Približuje se. Dvignimo noge in v tek! CICKEVA: Jaz s svojo zadnjico? Jaz v svojih letih, na dan poroke svojega sina, s tole zadnjico – naj gre vse k vragu – prekleto! – Vsakič, ko se usedem na stranišče, seže moja zadnjica vse tja do vode. ŠRACIA: Tu se zdaj računica, draga tašča mojega sina, ne bo izšla in meni se tu prav nič ne zdi, da bi imeli kakšno izbiro, poleg tega pa tu prav nihče nima neke majhne ritke, celo tvoja draga

Velvecija ima tam, bog ji daj zdravje, celo Popo… POPOČENKO: (Se hihita.) Popočenko, ja. Tu sem! ŠRACIA: Tako da nihče izmed nas, ki, kakor se reče, nosi v hlačah cel svoj planet, nima nobenega perja, ki bi mu, ko je treba, pomagalo dvigniti zadnjico, in če se ne bomo potrudili sami, bomo danes namesto bele obleke neveste videli črn avto. Za mano! (Začne teči. Vsi drugi še vedno omahujejo. Ona teče na mestu, njena zadnja plat pa je obrnjena proti Rašesu.) Pridi, Rašes! Se spomniš, koliko let sem te pustila tekati za tole zadnjico? (Rašes začne teči in vsi drugi za njim.) POPOČENKO: (V smeri Velvecijine zadnjice.) Sam genij je oblikoval tole! Genij! In o tem pravijo, da je nastalo iz opice! Glava že mogoče, ampak tole – samo od Boga. (Medtem ko tečejo, pojejo.) MOŠKI: Ritka, ritka, ritkica, moja mala zemljica, Amerika, Alpe in Južni otoki, vse, kar si srce lahko le poželi, vse v moji mali postelji. ŽENSKE: Nimam Amerike in nimam Alp in tudi sanjati tu ni kaj, obleko imam in v obleki je rit, to je vse, kar na jugu imam. LAČEK: (Iz daljave.) Teta Šracia! Mama je umrla! ŠRACIA: Tecite, moji dragi, tecite! Nikar se ne potapljajte v misli, samo tecite! BARAGUNCEL: (Upehan.) Nemec vstopi … Nemec vstopi … Ne morem dihati … (Sesede se in pade po tleh. Cickeva se ustavi.) ŠRACIA: Nič se ustavljati! Ne dvigaj ga! – Ali pa je po vseh nas! (Cickeva se za hip obotavlja, nato pa steče z drugimi. Odidejo.) BARAGUNCEL: Cickeva! Popočenko! Sorodniki! Brez mene?! Brez Baraguncla?! Poroka brez Baraguncla?! Življenje brez Baraguncla?! (Začuden, kot da je prvič zaslišal svoje ime.)

Baraguncel! Sploh obstaja takšna reč?! (Zasledovalci, oba tekača Rozencvajg in Lihtenštajn in z njima Laček, ga dohitijo v teku.) ROZENCVAJG: (Baragunclu.) Zakaj na trebuhu? Ne takole – takole! (Pokaže pred njim, kako se teče.) LIHTENŠTAJN: (Zaničljivo.) Je očitno mislil, da je teči tako kot jesti solato. (Baragunclu.) Teči ni tako kot jesti solato, gospod. Teči je treba znati. LAČEK: Je gospod iz družine, ki se bo poročila? BARAGUNCEL: Jaz sem Baraguncel, ženinov oče. In ti si grozni Bubiček. LAČEK: Ja. BARAGUNCEL: Poznate tegale? Nemec vstopi v kitajsko restavracijo … LAČEK: (Slovesno nanj kaže s prstom.) Gospod Baraguncel, v prisotnosti dveh prič vas obveščam, da mi je umrla mama in da je pogreb danes ob štirih popoldne. S tem vas uradno pooblaščam, da predate to informacijo vsakemu, ki ga boste videli kjer koli ob kateri koli uri dneva ali noči. Pozdravljeni in na svidenje na pogrebu. ROZENCVAJG: Na svidenje na teku. LIHTENŠTAJN: Tole pa ni kar tako, ni kar tako. (Vsi trije nadaljujejo tek in odidejo. Baraguncel leži na pesku, vzdihuje in se zvija od močnih bolečin v prsnem košu. Poskuša vstati, pa zaradi bolečin ne more.) BARAGUNCEL: Zdi se mi, da sem dobil srčni infarkt. Zdi se mi, da bom umrl. Kako nenavadno, kot pravi Cickeva, in kako nezanimivo. Ampak ona bo na poroki. Jaz pa ne. Jaz bom umrl. In ona bo na to rekla: »Kako nenavadno in kako nezanimivo.« In živela naprej. (Vstopi angel Samuelov.) Ti poznaš tega? Vstopi Nemec v kitajsko restavracijo. Natakar ga vpraša: »Kaj boste jedli danes?« Nemec odgovori: »To, kar bom jutri posral.« Pravi natakar: »To boste dobili šele pojutrišnjem.« Nemec mu odgovori: »Pojutrišnjem me ni več tu, sem na Nizozemskem.«

(Se zasmeje. Pavza.) Vi ste edini, ki ste poslušali do konca. Kdo ste? SAMUELOV: Andžel Samuelov, angel smrti. Prišel sem po tvojo dušo. BARAGUNCEL: Danes je poroka mojega sina. SAMUELOV: Mi jemljemo ljudi s porok, iz kinodvoran, stranišč, kopalnic, sredi spolnih odnosov, celo sredi poročil na televiziji. (Pavza.) BARAGUNCEL: Saj sploh še nisem živel. Sem še otrok. SAMUELOV: Tudi dojenčke jemljemo. (Pavza.) BARAGUNCEL: Pa bo bolelo? SAMUELOV: Si kdaj spustil prdec? BARAGUNCEL: Zakaj? SAMUELOV: Pač sprostil boš prdec. Tako kot si to vedno počel. BARAGUNCEL: Od zadaj? SAMUELOV: Seveda od zadaj. Samo da tokrat ne cel niz in ne dva prdca, preprosto začneš sproščati in se ne ustaviš. In tako počasi, čisto počasi, ampak brez prestanka, v tihem izpustu v minuti in še malo dlje spustiš dušo, dokler nisi čisto prazen. In znotraj tebe ni ostalo nič drugega kot prazen prostor. To je smrt. BARAGUNCEL: To zna biti pa prijetno. Kakšno olajšanje. SAMUELOV: Ja. In zdaj začni spuščati. In ne ustavljaj se. (Baraguncel spusti prdec.) BARAGUNCEL: (Med spuščanjem duše.) In to je vsa duša? SAMUELOV: To je vsa duša. BARAGUNCEL: In cel duh življenja? SAMUELOV: Cel duh življenja. BARAGUNCEL: Nikoli nisem vedel, kako preprosti so temelji, na katerih je zgrajeno naše življenje. SAMUELOV: Ja, v tem ni nič mističnega. Spuščamo, dokler se ne izpraznimo, in to je to. BARAGUNCEL: Če bi to počel, ko sem bil še otrok, na primer v razredu sredi pouka, bi me vrgli iz razreda. SAMUELOV: V šoli tvoja duša ne zanima nikogar. Zanjo se zanimajo na naslednjem svetu.

BARAGUNCEL: To pomeni, da imate tam na naslednjem svetu celo zbirko prdcev. SAMUELOV: Ja. BARAGUNCEL: In kaj počnete z njimi? SAMUELOV: Se še nismo odločili. (Pavza. Baraguncel počasi spušča svojo dušo. Samuelov jo gleda.) Ja, takole, gospod Baraguncel. Lepo. Takole. Flllll … flllll … zelo lepo to spuščaš. Imel si veliko dušo. BARAGUNCEL: (S preostanki svojih moči.) Če bi mi jo vzeli po poročnem obedu, bi bila še večja. (Umre.) SAMUELOV: (Obrača dušo v njenem poletu.) Pridi, pridi, dušica, mali metuljček slabega vonja, navzgor, takole, ja, lepo … (Odide. Baragunclovo truplo ostane na plaži. Pristopita dva tekača, ki se med tekom pogovarjata.) ROZENCVAJG: Si že kdaj videl kaj takega?! Naenkrat so vsi izginili, cela družba je šla! So videli tistega, ki je vpil, pa so skočili kvišku kot vrela lava. V enem hipu so bili na tleh, naenkrat pa – so bili že vsi v zraku, vse višje in višje! LIHTENŠTAJN: Tudi ta, ki je vpil, je, ko jih je zagledal, izpustil še en grozen krik, razprl roke na stran, zamahnil po zraku in začel leteti za njimi »Teta Krecia!« ali »Teta Precia!«, bog si ga vedi, katera, in izginil za njimi med oblaki! ROZENCVAJG: Če ti povem po pravici, nisem prav nič navdušen nad letenjem, med letom ne poženeš krvnega obtoka in pljuč tako kot med tekom. LIHTENŠTAJN: To je res, o tem ni nobenega dvoma. ROZENCVAJG: Tudi mišic na nogah ne. LIHTENŠTAJN: Tudi to je res. ROZENCVAJG: In dokaz za to: Koliko let sploh živi ptič?! LIHTENŠTAJN: Nič. Dvakrat čiv čiv, pa smo konec. ROZENCVAJG: Pokaži mi eno samo ptico, ki bo dočakala tretje tisočletje! LIHTENŠTAJN: (Poln zaničevanja.) Tretje tisočletje?! Do tretje kante za smeti mogoče, ne tisočletja!

(Zagledata Baragunclovo truplo.) ROZENCVAJG: In koga imava tule? LIHTENŠTAJN: To je ta, ki je prejle padel. ROZENCVAJG: Meni zgleda mrtev. LIHTENŠTAJN: Tekel zagotovo več ne bo. ROZENCVAJG: Dajva steči po policijo. (Oba v teku odideta. Nasproti jima v teku pride profesor Kipernaj.) ROZENCVAJG: (Lihtenštajnu.) Poglej tole, tule postaja prava gneča. (Obrneta se. Kipernaj teče za njima.) KIPERNAJ: Se opravičujem, sta morda videla siroto … ROZENCVAJG: Odletel je. KIPERNAJ: Odletel?! ROZENCVAJG: Med oblake. KIPERNAJ: Iskal je teto … ROZENCVAJG: Je odletela. KIPERNAJ: A ona tudi? ROZENCVAJG: Med oblake. KIPERNAJ: Ampak danes imajo hčerino poroko … ROZENCVAJG: Odletela je. LIHTENŠTAJN: Med oblake. KIPERNAJ: A vsi so odleteli? ROZENCVAJG: Eden je umrl. LIHTENŠTAJN: Mislil je, da je teči tako, kot da bi jedel solato. ROZENCVAJG: Ti redno tečeš? KIPERNAJ: Ne, samo slučajno … iščem … Jaz sem profesor Kipernaj. ROZENCVAJG: Profesor? In če ne tečeš, kako ti uspe zagotoviti redno dobavo kisika v možgane? LIHTENŠTAJN: Ima tlačilko za kolesa. Jo pač priklopi na ušesa. KIPERNAJ: Ampak kako to mislita … med oblake?! Prav odleteli so, ali kaj?! ROZENCVAJG: Ja, odleteli! Odleteli, odleteli! Odleteli so! LIHTENŠTAJN: Sploh ne razume, nima dovolj kisika v možganih. (Kipernaju.) Odleteli so. Odleteli! ROZENCVAJG: In to je čista neumnost, leteti namesto teči.

(Kipernaj razpre roke in sredi teka poskuša vzleteti, toda brez uspeha. Kliče proti nebesom.) KIPERNAJ: Gospod Bubiček! Gospod Bubiček! Čakal sem in čakal, pa sem videl, da vas ne bo! Me je že skrbelo, gospod Bubiček! Gospod Bubiček! Tu je profesor Kipernaj! (On še naprej kliče, medtem ko poleg njega tečeta Rozencvajg in Lihtenštajn.) ROZENCVAJG: Vidiš tole plažo? Jaz sem semle pripeljal tek. Vse tekanje, ki ga vidiš na tejle plaži vzdolž desetih kilometrov, to sem vse jaz, jaz sem pripeljal tale tek, vključno s krvnim obtokom in dihanjem, srcem, pljuči, arterijami, žilami, kemično strukturo krvi, krvničkami, absorpcijo kisika, vse, vzdolž vseh desetih kilometrov na tej plaži in še dlje, vse vse tole sem jaz, jaz sem tole pripeljal sem. Jaz sem tole izumil. In vsak, ki teče, je tole vzel od mene, zahvaljujoč meni. Jaz sem tole učil, jaz sem tole dal in tudi načrtoval. Jaz sem tole naredil. Vse sem jaz, jaz, jaz, jaz … (Težko diha. Trije odidejo v teku. Angel smrti Samuelov teče za njimi.)

ČETRTA SLIKA Himalaja

Zjutraj. Zgoraj se vidi visoka gora v Tibetu z večnim snegom. Nanjo pleza skupina svatov, Šracia, Rašes, Velvecija, Cickeva in Popočenko. Bližajo se vrhu gore. ŠRACIA: Mogoče kdo ve, kje smo pristali? RAŠES: Leteli smo proti severu, v zraku smo bili kakšnih deset minut, kar pomeni, da smo nekje severno od Tel Aviva, v Hercliji. CICKEVA: Je mogoče severno od Tel Aviva kakšna s snegom pokrita visoka gora? RAŠES: (Razdražen, zelo prezebel.) Leteli smo proti severu, v zraku smo bili kakšnih deset minut, kar pomeni, da smo nekje severno od Tel Aviva, v Hercliji. (Prispejo na vrh gore, na katerem nepremično v jogijskem položaju sedi budistični menih Šahmendrina.) In poglej, tu je tudi ta jemenski Jud, ki prodaja preste. ŠRACIA: Očitno smo res v Hercliji. (Šahmendrini.) Imate mogoče pet prest? ŠAHMENDRINA: (Vidi se mu, da mu nepričakovan obisk ni pogodu in moti njegov mir in koncentracijo.) Štirideset let … Sam … Niti enega ptiča … V čisti tišini … Jaz … Bog … Nobenih prest … (Se skrči in se poskuša ponovno osredotočiti na svojo jogo.) ŠRACIA: (Preostali družbi.) Nisem čisto prepričana, da razumem, kaj je rekel, ampak zdi se mi, da nima prest. CICKEVA: Tole tudi ni videti Herclija. RAŠES: (Nič več tako gotov.) Rekel sem okolica Herclije. ŠRACIA: (Šahmendrini.) Prosim, da nam res oprostiš za tele motnje, tu smo pristali čisto po naključju, in to brez zajtrka. Res nimate prest? (Pavza.) Ime mi je Šracia. RAŠES: Rašes. CICKEVA: Cickeva.

VELVECIJA: Velvecija. POPOČENKO: Popočenko. CICKEVA: Moj soprog Baraguncel se mora pa pojaviti vsak hip. ŠAHMENDRINA: Šahmendrina … Menih … Buda … ŠRACIA: Nas res veseli. In kako je uspelo, če smem vprašati, budističnemu menihu, kot ste vi, priti vse do Herclije? ŠAHMENDRINA: Štirideset let … Tukaj … Himalaja … Se ne premikam … ŠRACIA: Himalaja? (Vsi se zastrmijo v Rašesa.) CICKEVA: Himalaja, kaj?! Me prav zanima, kdo je ta, ki je rekel Herclija? POPOČENKO: On, on je rekel, moj tast je bil to. RAŠES: Jaz tega nisem rekel. POPOČENKO: Rekel, rekel. RAŠES: »Rekel, rekel!« Izdajalec! Nisem rekel – vprašal sem. Kaj moram ugibati hitrost našega leta?! CICKEVA: Pamet, a?! In v pameti – mali vrag! In ta hudič ima tudi pamet! RAŠES: No, kaj bo?! Kaj strmite?! Da sem izpadel bedak?! Sem pač bedak, pa kaj?! Pač ni Herclija, ampak je Tibet. Pač nimam pameti in nimam hudiča, je pač vse prazno. Vakuum, čista in prijetna praznina, pa kaj! Ampak glavno, da sem uspel v življenju, ne?! Da mi je uspelo ustvariti družino, priti do stanovanja in spraviti hčer do poroke, četudi sem bedak? Dejstvo. In videl sem kar nekaj pametnejših od mene, ki jim ni uspelo priti niti do sem. In to z vso njihovo pametjo. Poglejte, poglejte mene in poglejte njega, tega jemenskega Juda, tu sedi štirideset let sam, čisto sam kot pes s svojo ritjo na snegu med nebom in zemljo, brez družine, brez stanovanja in tudi brez hčere za omožiti! Kdo je tu bedast, ha?! ŠRACIA: No, kaj pa skačeš, no? Tibet – pa naj bo Tibet. Glavno, da pravočasno pridemo na poroko. Prvi gostje itak ne bojo prišli pred šesto. CICKEVA: Ob treh smo naročeni v mednarodnem francoskem salonu za neveste na zahodu mesta, v Givatajimu! ŠRACIA: No, pa kaj potem? Bomo pač poleteli naravnost do Givatajima!

CICKEVA: In od kod ideja, da bomo spet lahko leteli?! Dvakratni čudež v enem dnevu? In če že bomo poleteli, bogve, koliko časa nam bo vzelo?! RAŠES: Deset minut od tam do tu – deset minut od tu do tam. (S prstom pokaže na svoje možgane.) CICKEVA: Kaj pa, če bomo leteli proti vetru?! Pamet, ha?! RAŠES: (Njegovo potrpljenje je minilo. Vpije na ves glas.) Ja, pamet! Mi – vsi z nevestine strani – imamo pamet! Vi – cela družina – z ženinove strani – ena sama rit! CICKEVA: To je čista groza! Prekletstvo! ŠRACIA: No, no! Šššš! CICKEVA: Kakšen šššš! Kreteni! ŠRACIA: No, sorodnica, no! Škoda tvojega napora! Danes moramo še leteti od Himalaje do Givatajima! Dajmo se umiriti, počivajmo kakšne četrt ure, zajemimo zrak in poletimo nazaj. POPOČENKO: Škoda, da nisem vzel fotoaparata. ŠRACIA: In kaj bi lahko tu slikal? Kaj pa sploh je za slikati v Aziji? POPOČENKO: Velvecijo bi slikal. (Velveciji, ganjeno.) Velvecija. VELVECIJA: Popočenko. ŠRACIA: Glavno je, da se spočijemo za zvečer. Hvala bogu, Bubička gotovo več ne bo. In prosim, da ne motite Šahmandrine, ko se osredotoča na svoje neumnosti. (Zaradi mraza se vsi stisnejo skupaj.) RAŠES: Mrzlo. Še bolj kot na pikniku na plaži. CICKEVA: Aj, aj, aj, kje je že prijeten piknik na plaži?! ŠRACIA: Oprostite, da vas motim, gospod Šahmendrina, ampak mi smo danes odšli zdoma brez zajtrka. Že razumem, da nimate prest, ampak mogoče imate pa kaj drugega? (Pavza.) Mogoče kaj drugega? ŠAHMENDRINA: Štirideset let … Ne bom jedel … ŠRACIA: Štirideset let?! In od česa živi gospod budist že celih štirideset let?

ŠAHMENDRINA: Zraka … (Globoko zadiha.) ŠRACIA: (Enkrat in še enkrat globoko zavzdihne. Na obrazu ima kisel nasmešek.) Zrak, a? Pa vseeno ne bi po štiridesetih letih hoteli kakšnega koščka slane polenovke? (Cickevi.) Misliš, da verjamem temule Perzijcu? Počakal bo do poldneva, ko bomo že umirali od lakote, nato pa bo ponudil kaj po dvojni ceni. (Šahmendrini.) Vam s tem ne bo uspelo, Šahmendrina, ne z nami. Opoldne od tebe več ne bomo nič kupili. Se nam bolj splača počakati na večerjo na poroki, tako da z nami ne boste uspeli z nobenim biznisom. (Pavza.) Tako da če imate vseeno kaj za pod zob, je boljše, če to pokažete zdaj. (Pavza.) Nič, pa naj bo. Mi smo tu z odprtimi očmi. In če vas nič ne moti, bomo tule naokoli do okoli dveh, vas ne bomo nič vznemirjali, prav tihi bomo, vi lahko v miru nadaljujete … (Pomežikne Rašesu.) s postom. Ni se vam treba ozirati na nas, hvala, imamo danes poroko, imamo svoje zadeve. (Vsi so strnjeni v gručo in zmrzujejo.) RAŠES: Zebe me. Zmrznil sem. CICKEVA: Aj, aj, aj, topel piknik na morski obali, tam je bilo pravo poletje! RAŠES: Kaj pa, če bi zakurili ogenj? ŠRACIA: Rašes, Popočenko! Po drva za ogenj! RAŠES: Jaz tu ne vidim dreves. POPOČENKO: Ne dreves in ne časopisov. Čista puščava. Sneg. In v snegu – Velvecija. ŠRACIA: Kaj pa se da zakuriti? (Šahmendrini.) Prava reč tale vaš Tibet, kar imejte ga. CICKEVA: Brala sem, da tile budistični menihi včasih zakurijo samega sebe, saj veste, v znak protesta. (Pavza. Šracia odmerjeno pogleda Šahmendrino. Pristopi k njemu.) ŠRACIA: Joj, oprostite, še eno majhno vprašanje: Danes morda načrtujete samomor?

(Pavza.) Ne? (Pavza.) Namreč ravno zdaj je neka vojna v Aziji. RAŠES: Zelo divja vojna. ŠRACIA: Grozljivo prelivanje krvi. RAŠES: Prav treba je protestirati. ŠRACIA: Pa smo pomislili, da bi morda vi, saj veste, kot človek z vestjo … Ne? (Pavza.) No, ja, v vsakem primeru, če se boste vseeno odločili, pokličite nas, da se zberemo okoli vas. (Celi družbi.) No, kaj čem, si pravzaprav želi še naprej živeti tale Hašmandrula. Nič, moji dragi, deset minut pa odletimo. Ne delajte odvečnih gibov, da ne bomo tratili energije. Usedimo se skupaj, da bo toplo, in brez vsakršnih gibov, točno tako kot Hašmandrulik. Pa tudi mi usmerimo svoje misli v eno samo točko, morda bo kaj pomagalo. (Vsi se eden poleg drugega usedejo v pozicijo joge. Ker je vrh gore zelo ozek, se morajo stiskati eden ob drugem in k Šahmendrini, ki pa se začne prestavljati na mestu in se počuti zelo nelagodno. Iz namigov njegovih pogledov in gibov se da razbrati, da ga motijo pri koncentraciji. Pavza. Vsi so očitno osredotočeni na eno točko.) RAŠES: Zebe me. ŠRACIA: Se osredotočaš na eno točko? RAŠES: (Javka.) Osredotočam se na veliko točk, ampak me še vedno zebe. Zebe me, zebe me. ŠRACIA: (Cickevi.) Nujno rabimo ogenj. CICKEVA: Nimamo izbire. Prižgimo Hašmandrulika. ŠRACIA: Kaj to pomeni »prižgimo«?! To je le človek. CICKEVA: (Se smeje.) Človek! To je človek?! ŠRACIA: A ni, ali kaj? CICKEVA: Kje pa to piše? Saj je to ja Indijec ali Perzijec ali papiga oziroma sam vrag ve, kaj. To je človek? Zaradi njega bom dovolila, da zmrznemo na Tibetu?! In Popočenko je kaj, maček?!

ŠRACIA: No, ampak saj smo ja na Tibetu in tu so vsi takile, kaj naj rečem, Perzijci, da ga pa zakurimo, ne vem, nisem čisto prepričana, da bojo razumeli, da je treba tu rešiti naša življenja … CICKEVA: Kaj je tu sploh važno, če bo kdo razumel? Sploh kdo gleda? Sploh kdo ve? Smo na vrhu Himalaje, sama si slišala, niti en sam ptič ne pride do sem. Zakurimo ga, pogrejmo se, odtajajmo naše roke in čez deset minut – hop! – pa naj nas iščejo po nebu! Imaš, sorodnica, mogoče vžigalice? ŠRACIA: (Iz torbice vzame škatlico vžigalic in jih da Cickevi.) Jaz v vsakem primeru nisem tega ne videla in ne slišala. (Cickeva prižge vžigalico in jo približa robu Šahmendrinovega oblačila. Njegova halja se ne vžge. Poskuša na drugih koncih halje, pa ji tudi ne uspe.) CICKEVA: Ah, tu je vse zamrznjeno. Če bi imeli vsaj malo bencina ali parafina … (Prižge dodatno vžigalico in poskuša prižgati Šahmendrinovo uho, vendar ji ne uspe.) ŠAHMENDRINA: (Obrne glavo k njej.) Štirideset let! CICKEVA: Tiho bodi! (Obrne njegovo glavo nazaj. Reče Šracii.) Tudi uho je zamrznjeno. ŠRACIA: Malo ga podrgni. Mogoče se bo odtajalo. No, ja, nič nisem rekla. (Cickeva masira Šahmendrinovo uho. On poskuša iz njenih rok potegniti svojo glavo, pa je ona močnejša od njega. Drži njegovo glavo z vso močjo.) CICKEVA: Pri miru bodi, Šmendrik! Da te ne vržem z gore! Mi nismo iz Tibeta, ti na nas s to svojo cunjo ne moreš narediti nobenega vtisa, lenuh! (Preneha masirati njegovo uho in ga spet poskuša prižgati, toda še vedno brez uspeha.) Odtalilo se je, ampak kaj, ko se ne vname. ŠRACIA: Ni maščobe, to je problem. Nima kaj goreti. CICKEVA: (Šahmendrini.) Zakaj nič ne ješ?! Kaj nimaš doma?! Nimaš mame?! Otrok s ceste?! Delat pojdi, parazit! Se bo tule postil na naš račun!

ŠRACIA: Morda ima pa še druge dele na telesu, ki so bolj mastni. Morda njegova zadnjica. CICKEVA: Daj mi roko, sorodnica, daj, da ga obrneva. Poskusiva z njegovo zadnjico. Šmendrulikova zadnjica, to je naše zadnje upanje. (Šracia za hip omahuje. Na hitro pogleda na obe strani in na koncu z gibom »k vragu, kaj pa se sploh lahko zgodi« začne pomagati Cickevi. Obe zagrabita Šahmendrino od spodaj in ga obrneta na glavo. Zdaj ima glavo spodaj in noge zgoraj.) ŠAHMENDRINA: Štirideset let … in niti ene same ptice!!! ŠRACIA: (Šahmendrini.) To je joga. To je zdravo za možgane. Vprašajte Rozencvajga. (Cickeva otipava Šahmendrinovo zadnjico.) CICKEVA: Nič ne bo, same kosti. Oh, pa tile Indijci, kaj bo iz teh Indijcev. Vi mi povejte, Šmendrel, a so to sploh kakšne obline? Je to sploh zadnjica?! Je to sploh človek?! Ščurek! Pajek! Nimate nič spredaj, nič zadaj, nič spodaj, še manj pa zgoraj! Kje naj človek sploh začne?! V življenju ne boste našli neveste! Za to je treba zadnjico! Popočenko je preprosto imel rit, samo tako mu je uspelo doseči to, kar je dosegel! (Obe ga skupaj obrneta nazaj na pravo stran. Se obrneta k preostalim.) ŠRACIA: Moji dragi, stran od njega. Ne samo, da nas ne greje, mi grejemo njega. (Vsi se po svojih najboljših močeh odmaknejo od Šahmendrine.) RAŠES: Zebe me … Zmrznil sem … Ne čutim svojih kolen … Ne bo mi uspelo priti na poroko … Ne bo mi uspelo … (V tem hipu zakriči Šracia.) VELVECIJA: A je umrl oče? ŠRACIA: Bubiček! Bubiček je prišel! Bubiček je tu! Skrijte se za hrib! (Vsi stečejo in se skrijejo za rob vrha, pri čemer Šracia tja vleče Rašesa, ki komaj vleče svoje noge. Šahmendrina ostane v sedečem položaju na vrhu. Laček pride na vrh z druge strani.) LAČEK: (Prestrašeno Šahmendrini.) Kje so? Vem, da so tu. Videl sem jih, ko so pristali! Kje so? Ne sedite mi kot budistični

menih, povejte mi, kje so! Ali pa ste se z njimi že kaj zmenili? Kje so? Moja mama je umrla! Pogreb je ob štirih! Tudi vi ste povabljeni! Kje so? (Z druge strani vrha se sliši šepetanje gruče.) CICKEVA: Moramo odleteti od tu, sorodnica! Še malo pa nas bo našel! ŠRACIA: Rašes ne more leteti! CICKEVA: Ko je Baraguncel padel na plaži, sem morda rekla »Baraguncel ne more teči«?! ŠRACIA: Baraguncel ni padel na Himalaji. CICKEVA: Jaz letim od tu! ŠRACIA: Šššš … Nekaj mi je padlo na pamet, počakajte me tu za en hip, da se vrnem. (Ihti.) Vse bo v redu, moji dragi! Naj bo, kar hoče, do poroke vas bom gotovo pripeljala! (Zavije se v belo rjuho, vanj zavije tudi svoj obraz, da je ni mogoče spoznati. Malo je podobna Šahmendrini. Stopi na vrh gore in se postavi pred Lačekom.) LAČEK: (Sam pri sebi.) Dandanes se vsi preoblačijo v budistične menihe! Maškarado mi delajo na dan maminega pogreba?! ŠRACIA: (Spremeni glas, da je ni mogoče prepoznati.) Gospod Bubiček? LAČEK: Kje so?! Vem, da so tukaj! ŠRACIA: So ljudje, ljudje, ki jih iščeš … LAČEK: Kje so?! Kje so?! ŠRACIA: … ki so s tabo pripravljeni voditi neuradne odnose brez vsakršnih predhodnih pogojev. LAČEK: Neuradne?! Kako to mislite?! ŠRACIA: Izven protokola. LAČEK: Ne razumem! Jaz iščem teto Šracio! Samo sporočite jim, da je moja mama, Alte Bubiček, umrla in da je pogreb danes ob štirih. ŠRACIA: Toda samo neuradno. LAČEK: Pa naj bo neuradno. Moja mama je umrla! ŠRACIA: In vsako sporočilo, ki ga predaš po neuradni poti, je tako, kot da ga ne bi predal. LAČEK: Vse sprejmem! A lahko že enkrat vidim teto Šracio? (Šracia s svojega obraza sname ogrinjalo.)

LAČEK: Teta Šracia! Vedel sem, da je tole preobleka! Mama je umrla! Pogreb je ob štirih! (Pokaže na Šahmendrino.) To je pa gotovo stric Rašes! (Skoči proti Šahmendrini.) Stric Rašes! Mama je umrla! Pogreb je ob štirih! (S Šahmendrine poskuša sneti budistično ogrinjalo. Šahmendrina se upira. Prerivata se, Laček pa vmes vpije.) Pogreb je ob štirih! Shujšal si, stric Rašes! Mama je umrla! (Ogrinjalo se pretrga, Šahmendrina pa pade na hrbet.) ŠAHMENDRINA: Štirideset let … Niti enega samega ptiča …! LAČEK: Oslabel si, stric Rašes! Mama je umrla! Pogreb je ob štirih! (Šahmendrina ostane na tleh. Šracii.) Kaj se je zgodilo s stricem? ŠRACIA: To ni Rašes. LAČEK: Ni več Rašes?! ŠRACIA: Ne. To je Šamril-Mandil, budistični menih Tibeta. LAČEK: In kako je do nas prišel budistični menih iz Tibeta? ŠRACIA: Saj ni on prišel do nas, mi smo prišli do njega. V Tibetu smo. LAČEK: Laček je v Tibetu?! ŠRACIA: (Porogljivo.) Kaj pa misliš, v Hercliji?! Si v Hercliji kdaj videl s snegom pokrito goro?! LAČEK: Ampak pogreb je ob štirih! Iz Tibeta … Kako nam bo uspelo … nam vsem … pogreb je ob štirih! (Pade v Šracijino naročje, medtem ko še naprej vzklika.) Teta Šracia! Mama je umrla! Pogreb je ob štirih! Pogreb je ob štirih! Mama je umrla! Mama je umrla! (Nenadoma poskakuje in vzklika v mešanici žalosti in veselja.) O, teta Šracia, teta Šracia, sem že mislil, da vas ne bom nikoli našel! Sem že mislil, da mi nikoli ne bo uspelo spustiti z duše te grozne novice, da je umrla mama! Mama je umrla, umrla! Pogreb je ob štirih, štirih, štirih! Bog obstaja –

pogreb je ob štirih! Mama je umrla – Bog obstaja! ŠRACIA: Laček, to je itak neuraden pogovor, zakaj bi torej trošil svoje grlo? (Laček se umiri, toda vsake toliko še enkrat pomalem tiho zaihti.) Zdaj pa ti predlagam, da preideš k stvari. Laček, siti smo bežanja, siti smo tega, da nas preganjaš. Prepričana sem tudi, da imaš tudi ti dovolj letanja za nami. LAČEK: Dovolj, teta Šracia, dovolj, in to še kako dovolj. Vse, kar sem hotel … ŠRACIA: Počasi, čisto počasi, Laček. Saj veš, da se bosta moja hči Velvecija … CICKEVA: (Se oglasi iz skrivališča.) In moj sin Popočenko … ŠRACIA: … danes poročila … LAČEK: Mama je umrla, teta Šracia, pogreb je ob štirih … ŠRACIA: Rekla sem čisto počasi ali pa nemudoma in takoj prekinem najine neuradne pogovore in vsi skupaj odletimo od tu. (Laček se umiri. Šracia poskuša na miren način.) Ti veš, da se bo danes poročila moja hči Velvecija, in ne vem, če si sploh lahko predstavljaš, kako zelo smo čakali na ta dan. LAČEK: Lahko si predstavljam. ŠRACIA: Ne, ne moreš si predstavljati. Ti ne veš, kaj je družina, kaj so otroci. Ne bom pretiravala, če rečem, da smo se za ta dan rodili. Ja, ja. To mi je bilo jasno že, odkar sem imela pet ali šest let! Na svet sem prišla, da doživim poroko svoje hčere. LAČEK: O, teta Šracia, teta Šracia, kdo bi bolj od mene vedel, kaj je poroka. In popolnoma se strinjam s tabo, da se človek rodi zgolj zato, da se bo poročil, in moja poroka me tudi še čaka nekje na zamegljenem obzorju in me kliče … Oj, teta Šracia, kako zelo sva si in jaz in moja mama želela biti gosta na poroki tvoje hčerke Velvecije. Toliko dolgih večerov sva sedela doma v tišini, brez žive duše kjer koli, brez vsakega veselja, toda vedela sva, da je tam nekje teta in da ima ta teta hčer in da bo ta hči odrasla in se razvila in prišel bo tudi dan njene poroke. Veliko slavje bo in midva bova povabljena, oblekla

si bova najlepše, kar imava, zvečer bova šla od doma nekam, kjer bova videla ljudi, pravo veselje … O, teta Šracia, kdo bi si mislil, kdo je načrtoval, da bo mama umrla prav na dan pred poroko – ker morda še niti ne veš, teta Šracia, ampak mama je umrla danes ponoči. Danes ponoči je umrla mama! – In zdaj, ko se je zgodilo, kar se je zgodilo, in je mama mrtva in jo moramo pokopati, kako naj vam tega ne sporočim, teta Šracia, ker če vi ne pridete ne pogreb, kdo bo prišel? ŠRACIA: Laček, naj ti odgovorim iskreno in odkrito, da je tale primerjava izven protokola in uradno jaz o mamini smrti ne vem nič … LAČEK: Kaj to pomeni, ne veš?! Saj sem ti ravnokar povedal! ŠRACIA: Bubiček, jaz sem tule s tabo na neuradnem pogovoru in ti si se strinjal! Če bi uradno vedela, da je umrla Alte Bubiček, naj da bog spokoj njeni duši, kaj ne bi tekla na njen pogreb? Kaj ne bi, ne da bi dvakrat pomislila, prestavila Velvecijine poroke? Kako bi sploh lahko naredila kaj drugega? Ampak kaj, ker jaz in moja družina o smrti ne vemo ničesar – in jaz bom poskrbela za to, da o tem še naprej ne bomo vedeli ničesar – bo do Velvecijine poroke prišlo tako, kot je načrtovano. LAČEK: In kdaj se boste strinjali vedeti, da je umrla mama? ŠRACIA: Kar se mene tiče, če se ti zelo mudi, takoj po poroki ob polnoči, ampak še boljše jutri zjutraj, še najboljše ne pred deseto. (Kratka pavza.) LAČEK: Ampak mama je vseeno umrla. ŠRACIA: Ja. Škoda. (Začne ihteti.) LAČEK: (Se odloči izkoristiti priložnost.) Teta Šracia, ampak mene vseeno tišči, da ti sporočim novico o mamini smrti. ŠRACIA: Te razumem, veš. Sem tvoja teta. LAČEK: Samo vaša prisotnost na pogrebu, prisotnost cele družine srečnih ljudi, ki vključuje tudi mlado in lepo dekle, bi smrti moje mame dala dramatično veljavo in pomen in bi s tem dokazala, da je ona le imela mesto na tem svetu in da je tudi njeno življenje imelo nekakšen

smisel. Mama sama je govorila o tem pred svojo smrtjo. In če bi poleg vsega – O, teta Šracia – če bi poleg vsega še preložili Velvecijino poroko, kakšen slovesen pomen bi dali pogrebu moje mame, kakšen sij bi oblil krsto, ki se spušča v grob! Tisoč šopkov rož in zlat nagrobnik ne bi mami naredili tega, kar bi zanjo pomenilo, če bi prestavili poroko! Kakšno veselje, kakšna toplina, kakšna svetla luč uradnega priznanja na temnem grobu moje mame! Teta Šracia, za mamo gre, zame, za vse mrtve, ki stojijo pred svojim poslednjim veseljem, veseljem lastnega pogreba. Teta, podeli moji mami uradno priznanje smrti! Priznaj mamino smrt, teta Šracia, in vsi bojo prišli na pogreb! (Ihti.) ŠRACIA: Nobenega priznanja, nobenega pogreba in nobenega prestavljanja poroke. LAČEK: (Med jokom.) In tu je še nekaj, česar nisem rekel. (Pavza. Se obotavlja.) Pomembno je tudi, da jaz ne zamudim Velvecijine poroke. Že od mladosti sanjam o tem, da bom na Velvecijini poroki, najprej kot ženin in potem, ko mi je postalo jasno, da Velvecija ni bila ustvarjena zame, kot gost. Ampak vedno sem načrtoval, da bom na njeni poroki. In zdaj, kaj? Zdaj se bom vlekel kot idiot v dežju z mamino krsto, medtem ko se zavedam, da v istem mestu poteka poroka, na katero sem si vedno želel?! ŠRACIA: (Poskuša ga umiriti in potolažiti.) Te bomo povabili k Velveciji po poroki. In to več kot samo enkrat. LAČEK: Ampak to ni tako kot poroka! ŠRACIA: To je še več kot poroka. To je bolj intimno. Je manj ljudi. LAČEK: Jaz hočem ljudi! Veliko ljudi! Na poroki! ŠRACIA: V redu. Bomo naredili še eno dodatno zabavo, nič manjšo od te. Samo zate. LAČEK: Ampak to ni isto kot poroka. In kaj bo z maminim pogrebom? ŠRACIA: Pošljemo predstavnika. Ti mu boš predal novico in on bo prišel na pogreb. LAČEK: Kdo pa? ŠRACIA: Imamo soseda, profesorja …

LAČEK: Ampak on sploh ni v sorodu! In niti poročen ni! On je sam! Profesor, ampak osamljen. In sploh, on itak pride! Itak pride! Kaj mi pomaga profesor, tudi on, tako kot jaz, itak pride! V vsakem primeru! ŠRACIA: Profesor je super partija za pogrebe! LAČEK: Ampak mama si je želela vas! Vi ste njeni pravi sorodniki! Mama je hotela vas! ŠRACIA: Mi nismo dosegljivi, Bubiček! Si slišal?! Nismo dosegljivi! LAČEK: Vi! Samo vi! ŠRACIA: Profesor! LAČEK: Vi! ŠRACIA: Nobenega priznanja, nobenega pogreba in nobenega prestavljanja poroke! LAČEK: (Briše solze.) In če je tako, teta Šracia, kaj mi preostane drugega, kot da vas še naprej lovim, dokler vas ne ujamem in vam sporočim te novice? ŠRACIA: Ti nas kar preganjaj, sirota, ampak nas ne boš ujel. LAČEK: Bom, teta, bom. Še danes mi bo uspelo videti, kako počasi in s sklonjeno glavo korakate za krsto! ŠRACIA: Adijo, Bubiček! LAČEK: Adijo, teta Šracia. ŠRACIA: In pozdravi mamo. LAČEK: Mrtva je. ŠRACIA: Jaz o tem ne vem nič. Jaz ji pošiljam pozdrave, ti pa s tem naredi, kar hočeš. (Oba se obrneta, da gresta. Nenadoma na plano skoči Cickeva, steče k Lačeku in ga z vso silo porine proti robu vrha gore. Z groznim krikom, ki pojenjuje, pade v globino. Šracia in Cickeva gledata za njim, kako jima izginja izpred oči. Oddahneta si, Šracia pa pogleda proti nebu in z jokajočim glasom …) Draga Alte, da si mi v nebesih, sina ti pošiljam. Da mi skupaj nadaljujeta tam zgoraj v samem veselju in iskrenih željah za mojo hčer Velvecijo … CICKEVA: … in mojega sina Popočenka … ŠRACIA: … ki naj danes svečano stopi pred sveti oltar. Amen. (Obrneta se proti skrivališču preostalega dela družbe.)

Rešili smo se! Rešili smo se! Poroka od Velvecije … CICKEVA: In Popočenka. ŠRACIA: … bo kot načrtovano! Rešili smo se! Poroka bo! Ni Lačeka! Ni Bubička! Na tem svetu ni več Bubičkov! Konec je z njimi! Rešili smo se! (Preostali del druščine pride iz skrivališča. Rašes se komaj plazi.) In zdaj, dragi moji, leteti! Odletimo! Letimo, še malo pa bo ura dve. Odletimo v francoski mednarodni center za neveste v Givatajimu! (Vsi začnejo mahati z rokami in letijo razen Rašesa in Šracie. Rašes nekajkrat poskuša, ampak njegovo telo je zmrznjeno in ga ne posluša.) VELVECIJA: (Kliče od zgoraj z oblakov.) Je oče umrl? ŠRACIA: Letite, letite, jaz takoj pridem! (Spusti se za vrh gore, kjer je Rašes. Poklekne k njemu.) RAŠES: Sem že misli, da si me kar pustila v temle tibetanskem snegu. ŠRACIA: (Boža njegovo glavo.) Kaj pa ti pade na pamet, Rašes? RAŠES: Ja, sem mislil, da si odletela … ŠRACIA: In zakaj, Rašes? RAŠES: Da greš kupit stanovanje. ŠRACIA: In zakaj stanovanje? RAŠES: Za Velvecijo. ŠRACIA: In zakaj za Velvecijo? RAŠES: Za poroko. ŠRACIA: In zakaj poroka? RAŠES: Za vnuka. ŠRACIA: In kako bo ime vnuku? RAŠES: Rašes. ŠRACIA: In zakaj Rašes? RAŠES: Za Rašesa. ŠRACIA: Nikoli ne grem stran od tebe, Rašes … RAŠES: Ker namreč brez mene ni mogoče organizirati poroke za Velvecijo, kajne? ŠRACIA: Niti približno ne, ti boš vedno z nami … RAŠES: Prav za ta hip sva gradila najino življenje, prav na ta hip sva čakala vsa ta leta … ŠRACIA: Kjer koli bom in kjer koli bo Velvecija, ti boš vedno z nama, vedno globoko v najinih srcih … (Vstane in se začne počasi odmikati, oči ji zalivajo solze.)

Vedno boš z nama, Rašes … vedno … Tvoja podoba naju bo spremljala, kamor koli bova šli … Pri oltarju in pri poročnem obedu in pri plesu … In tudi še dosti kasneje … V najinih srcih boš … Za vedno … Tvoj spomin ne bo zbledel … Rašes … Vedno boš z nama … (Odide z dušečim jokom in odleti. Šahmendrina spet sedi udobno in globoko zadiha.) RAŠES: (Ne vidi, da Šracie več ni. Govori, kot da je tam.) Moj hrbet je popolnoma zmrznil. Se spomniš dneva, ko je prišel hladilnik? Priklopil sem ga na elektriko in sem prvič stal s tabo pred njim. Polico v zmrzovalniku je prekrila prva plast ledu kot puh na nežnem piščancu. Hladilnik je brnel tiho in prijetno. Tega doživetja ne bi zamenjal niti za potovanje v Alpe. (Njegov glas postaja vse tišji.) Tam sem stal s tabo z roko v roki kot na medenem mesecu. Tega ne bi menjal niti za … (Vstopi angel Samuelov.) SAMUELOV: Andžel Samuelov. Angel smrti. Prišel sem po tvojo dušo. RAŠES: Danes je poroka moje hčere Velvecije. SAMUELOV: Vsi mi danes govorite o neki poroki. Prava epidemija. RAŠES: In že datum ima. Poroka ima datum! SAMUELOV: Tudi tvoja smrt ima datum. RAŠES: (Hlipa.) Daj, da danes zvečer poročim svojo hčer! Celo življenje smo načrtovali okoli tega dne! (Pavza.) SAMUELOV: V redu, gospod Rašes. Dal ti bom življenje za poroko. Samo naredi mi neko majhno uslugo. (Se skloni nadenj.) Spusti en majhen prdec. RAŠES: Prdec? SAMUELOV: Od zadaj, saj veš. Tako kot je to všeč vsem vam. RAŠES: To je vse, kar hočeš? Z veseljem. To – niti prositi ni treba. To – vedno, z veseljem. Zjutraj, opoldne, zvečer, še posebej, če sem na predavanju … Izvolite. (Začne prdeti.)

SAMUELOV: To je to. Ne ustavi se. Kar spuščaj. Takole, ja. Lepo. RAŠES: (Zadovoljen.) Ja. Takole. Prišel sem do hladilnika, pa bom prišel tudi do poroke. In na vrhu Himalaje sem spustil velik prdec … Živel sem, živel sem, ni kaj reči … polno in izbrano življenje … Ja, ni mi treba biti žal za tole življenje. Bilo je, bilo je ... Dobesedno je bilo … To je bilo življenje … In zakaj Rašes? (Umre. Samuelov usmeri dušo v polet.) SAMUELOV: Pridi, pridi, dušica, majhen metuljček slabega vonja, navzgor, takole, ja, lepo … (Se obrne, da gre. Se ustavi in pogleda Šahmendrino.) In kaj bo s tabo, gospod Šahmendrina? ŠAHMENDRINA: Štirideset let … V nebesa … Pripravljen … Vzemi … (Samuelov pristopi k njemu, ga za hip ocenjujoče pogleduje, nato pa ga s hitrim in gotovim gibom za tilnik privzdigne v zrak in vidi, da je lahek kot pero.) SAMUELOV: No, spusti kakšen prdec. (Šahmendrina poskuša prdniti, toda brez uspeha. Samuelov zaničljivo.) Ojs, niti moči nima, da bi prdnil. (Ga spusti. Šahmendrina pade na sneg. Samuelov odide. Šahmendrina se vrne v svoj jogijski položaj.) ŠAHMENDRINA: V nebesa … Pripravljen … Vzemi …

PETA SLIKA Streha na stavbi

Nagnjena opečnata streha visoke stavbe. Preostanek skupine svatov – Šracia, Cickeva, Popočenko in Velvecija – se s konicami prstov držijo za nagnjeno in zdrsljivo streho, da ne bi zdrsnili na tla. Občutljivo stanje zahteva, da govorijo po tiho, počasi, brez odvečnih gibov, pri čemer poskušajo zadržati svojo jezo. CICKEVA: In kdo je bil ta, ki je vzklikal »Pristali bomo naravnost na strehi francoskega mednarodnega centra za neveste«? No, kdo je bil ta, me prav zanima! POPOČENKO: Tašča … ŠRACIA: Tiho! Tišina, kača! No, kaj? Kdo bi si lahko mislil, da imajo opečnato streho? In to še poševno? CICKEVA: No, pametnjakoviči! Sama pamet vas je! ŠRACIA: No, smo pač imeli nekaj doživetij danes. Pač še eno majhno doživetje. CICKEVA: Doživetje, ha? Še malo pa bomo padli in se raztreščili na majhne koščke s krvjo, naj gre vse k vragu! ŠRACIA: Pa kaj ste vi tu, mi povejte, kritika, kritika, ves dan sama kritika, kaj skačete in se penite, rodila sta sina, ki mu je uspelo priti do Velvecije! Kaj torej? Uspelo mu je! CICKEVA: No, kdo pa je sploh tale Velvecija, no, kdo?! ŠRACIA: Velvecija je nekdo, ki stoji na dveh pred Popočenkom, on pa je pred njo na vseh štirih! CICKEVA: Ko je Popočenko pred njo na štirih, gospa sorodnica, je Velvecija spodaj, spodaj pod njim! ŠRACIA: In ko je Velvecija spodaj pod njim, je Popočenko še nižje od nje, smeti pobira tam dol! CICKEVA: Ko je Popočenko tam spodaj in pobira smeti, ha, je Velvecija in vsi vi, vključno s tole vašo Alte teto, še nižje od vsega – v kanalizaciji! ŠRACIA: Ko je Velvecija z vsemi nami še nižje, in to v kanalizaciji, je Popočenko in vsi vi še nižje, še nižje, m … m … v Avstraliji! CICKEVA: Bedaki! Kreteni! K vragu naj gre vse skupaj!

(Med obojestranskim obmetavanjem ena potegne drugo z roko, tako da vsi skupaj začnejo drseti po vlažnih strešnikih, drsijo navzdol in se v zadnjem hipu s prestrašenim krikom ujamejo za žleb. Od strahu utihnejo, da ne padejo in se razletijo. Nato se naenkrat od zgoraj pokaže s krvjo obliti Lačekov obraz.) LAČEK: In vidim, da ste tu vsi že povsem pripravljeni iti s sklonjenimi glavami na mamin pogreb. (Vsi v skupini se skrčijo, povesijo glave in nočejo pogledati Lačeka. On še naprej pleza, se usede zgoraj na sleme strehe in z jasnim in glasnim glasom nadaljuje.) In tule vam povsem uradno sporočam: Mama je umrla! Pogreb je danes ob štirih! (Pavza. Nihče se ne premakne.) KIPERNAJ: (Od zunaj kliče navzdol.) Gospod Bubiček, ste zgoraj? Tu je profesor Kipernaj. Kako se pride gor?

ŠESTA SLIKA Drevored platan

Proti večeru, drevored platan poleg pokopališča. Osamela klopca. Nevihta se je polegla. Izza oblakov kuka zimsko sonce. Preostanek svatov, Šracia, Cickeva, Velvecija in Popočenko, vstopa s sklonjenimi glavami in potrtega videza kot ujetniki na poti v ujetništvo. Laček hodi poleg njih, jih nadzoruje, poln občutka zmagoslavja, in jih gleda. Ustavi se in ukaže: LAČEK: Stoj! (Vsi se ustavijo. Laček jih prešteje. Zadovoljen je in si zadovoljno mane roke.) Škoda za strica Rašesa. V mislih sem ga že videl na maminem pogrebu. Tudi za drugega tasta mi je škoda. Nasploh, za vsakega človeka mi je žal, za cel svet, toliko ljudi na tem svetu ne bo na maminem pogrebu. Kakšna škoda! (Vstopi pogrebnik, za sabo vleče voziček s krsto, za njim pa hodi Lihtenštajn. Pogleda prisotne in pokaže na krsto.) LIHTENŠTAJN: Rozencvajg. Ta zdravi. Še zjutraj je tekel. Šestdeset let je imel. Moral bi umreti, ko jih je imel petdeset. Deset let čistega profita. (Prisotnim.) Greste zraven? LAČEK: (Zarjuje.) So že zasedeni! (Lihtenštajn gre naprej za krsto sam. Nenadoma se ustavi.) LIHTENŠTAJN: Morda pa nisva imela prav. Morda sva pa tekla čisto zastonj. Morda je pa bilo treba plavati, ne teči. Če se mi bo nekega dne razjasnilo, da sem se motil – kakšna škoda … Zastonj. (Pogrebnik z vozičkom za krsto gre naprej, za njim pa Lihtenštajn. Vsi za hip molče pogledajo za žalostnim sprevodom, nato pa se Šracia in Cickeva postavita vsaka na svojo stran ob Lačeku in ga v znak podpore primeta pod roke.) LAČEK: Hvala, ampak naš pogreb je šele čez pol ure. ŠRACIA: (Začne ihteti.) Oj, Laček, Laček … CICKEVA: (Se pridruži ihtenju.) Redek človek …

(Obe nagovarjata imaginarnega Lačeka, ki naj bi jima ležal pred nogami.) Veličina tvoje duše … ŠRACIA: Tvoja moška vztrajnost, s katero si nas preganjal in nisi odnehal, dokler nisi dosegel svojega … CICKEVA: Pravi moški … ŠRACIA: Kakšna škoda ga je … CICKEVA: Da je šel takole v nič … ŠRACIA: Brez soproge … Ne da bi videl vsaj malo sreče na tem svetu … CICKEVA: Da je bil takole sam kot pes … ŠRACIA: Vsa ta leta samo predanost mami … CICKEVA: Dovolil je, da so ga izkoriščali … ŠRACIA: Celo življenje ji je posvetil: zase – pa nič … CICKEVA: Nikoli ni niti vprašal: »Kaj pa jaz? Kdaj bom živel tudi jaz?« ŠRACIA: Ni si rekel: »Kaj je zdaj to, vsi grejo plesat, jaz pa moram sam spremljati mrtve v dežju.« Ne, svetnik, pravi svetnik. Še kar naprej je stregel izkoriščevalcem in tudi po njeni smrti ji je dovolil, da mu je pokvarila redko in enkratno priložnost, da si najde lepo, razvajeno in bogato dekle, ki ga bo ljubilo in ga mirilo in ga spremljalo do smrti … CICKEVA: Namreč govorijo, da je enkrat celo imel priložnost … ŠRACIA: Ja, na poroki svoje sestrične Velvecije … CICKEVA: S Popočenkom … ŠRACIA: In tam je bilo toliko čudovitih samskih deklet … CICKEVA: Samo njega so čakale … ŠRACIA: Ampak on je vse to zamudil … in drugih priložnosti več ni bilo … Umrl je sam in osamljen … CICKEVA: Kot pes … (Tu začne iz usmiljenja jokati tudi Laček, ki se smili samemu sebi, njegov jok pa med govorjenjem samo narašča.) Medtem ko njegova mama, kaj bi ona naredila na njegovem mestu? Tudi ona bi rekla ne, če bi bila na njegovem mestu, izkoriščevalka – morilka! ŠRACIA: Točno to! Poznala sem jo, saj sem njena sorodnica! Preden ga je rodila, kaj ni na plesih in

porokah iskala najlepšega med moškimi?! Kaj ni prav dobro poskrbela sama zase?! CICKEVA: In nasploh, kaj ga ni rodila kot posledico pekočega užitka v postelji, istega užitka, ki ga je hotela odreči njemu, ko je tekel na njen pogreb namesto na poroko?! ŠRACIA: In na koncu, ko že počiva v tihoti, v sladkobi … CICKEVA: In počiva na dveh mestih hkrati, na nebu in tu spodaj … ŠRACIA: Samo on, njen sin, pa ne počiva in ne miruje, se krotoviči in muči … CICKEVA: In se tudi nad sabo ni nehal izživljati … Ni zase imel ne usmiljenja in ne milosti … ŠRACIA: In zase do zadnjega svojega dne ni našel miru … CICKEVA: Naj bo mir naklonjen njegovi duši … OBE: Amen! (Laček se od samopomilovanja utaplja v solzah.) LAČEK: Kaj pa naj bi naredil?! Kaj bi moral narediti, da bi tudi sam malo živel … ko pa mi je v naročje padel prav mamin pogreb … mame, ki me je rodila … moje mame … ŠRACIA: (Boža Lačekovo glavo, ki ihti na njenih prsih.) »Mama, mama!« Ja, vedno so izgovori, da se človek izogne življenju. CICKEVA: Se boji živeti. Nič moško, moram reči. ŠRACIA: Ne, Laček, odpovej se pogrebu, pusti te neumnosti in pridi z nami na poroko. Odločeno je! Ne bom ti dovolila, da ti uniči življenje! LAČEK: Pogreb … ŠRACIA: Ti greš z nami! Je že odločeno! LAČEK: In tudi če bi si želel, kaj bi rekli ljudje, če bi me danes videli na poroki? CICKEVA: Kdo bo pa vedel? Kdo te bo videl?! LAČEK: Kaj bi si o meni mislila Velvecija pa njen ženin?! ŠRACIA: Velvecija? (Se zaničljivo zasmeje.) No, res, Velvecija več nima ne kaj in ne o kom za razmišljati! LAČEK: In kaj bi si o meni mislila ti? ŠRACIA: Pred mano ti res ni treba nič skrivati, Laček … Jaz sem le tvoja teta … CICKEVA: Družina je le družina …

LAČEK: Kaj naj rečem sebi?! Kako naj to razložim samemu sebi?! ŠRACIA: Sebi? Sebe se bojiš?! Ti si ja ti, vse ostane znotraj tebe. V čem je tu sploh problem? LAČEK: In mama?! In mama kaj?! Se bo pokopala sama?! Sama?! ŠRACIA: (Se opravičljivo zasmeje.) No, mama, mama ne bo vedela. Mama je mrtva. Mrtva z občutkom, da boš ti na pogrebu, da bomo na pogrebu vsi, in to je edino, kar je pomembno. CICKEVA: (V njegovo uho kot sladko skrivnost.) In res, od kod bo pa vedela, da nas v resnici ni bilo? Kaj mogoče sliši? Vidi? Bo vedela? Ona bo tam ležala v grobu v miru in spokoju in z občutkom, da so bili na njenem pogrebu prav vsi, vsi, cel milijon ljudi, predsednik, vojska, topovi, celo veselje, kaj pa drugega, zakaj ne, ji bo kdo povedal, da ne?! (Pavza. Laček umolkne. Šracia ga boža po glavi. On spet začne jokati, tokrat tiho.) ŠRACIA: No, ja, s sabo se boš že še znašel. To je, verjemi mi, še najlažja reč. Pridi. LAČEK: (Jima dovoli, da ga odvlečeta. On joka.) Vedve me proti moji volji vlečeta, da zapustim mamo in pridem z vami na poroko? ŠRACIA: Ja, Laček, siliva te. LAČEK: Na silo? ŠRACIA: Ja, Laček, na silo. LAČEK: (Se za hip ustavi. Še bolj joče.) In to je vsa moč, ki jo premoreta? ŠRACIA: Ne, Laček. Eto. (Ona in Cickeva ga zavihtita v zrak in z njim odideta. Za njimi gresta še Velvecija in Popočenko.) KIPERNAJ: (Njegov glas se sliši od zunaj.) Gospod Bubiček, tu je profesor Kipernaj. Imamo še manj kot eno uro!

SEDMA SLIKA Poroka

Zvečer. V razkošni poročni dvorani sredi mesta. Jedača, pijača, glasba, plesanje. Sredi praznovanja vstopi na zabavo tudi gost, ki se usede v kot dvorane, si najde nekaj za pod zob in za piti, ne da bi vzbujal pozornost. CICKEVA: (Se pogovarja z enim od gostov.) Kako, sprašuješ? (Pokaže na Popočenkovo zadnjico.) Zelo enostavno. Popočenko je imel zadnjico, na zadnjici je sedel in tako je tudi prišel. To je vsa skrivnost. POPOČENKO: (Vinjen, se pogovarja z enim od moških gostov.) Ženske. Bah. Porini jim malo zrezka, zmešaj malo vina, pa so tvoje od spredaj, od zadaj, od spodaj in od zgoraj še delajo kikiriki. (Se idiotsko zasmeje.) Ženske. (Dobi od Velvecije klofuto. Se obupano zasmeje in si reče.) Popočenko. (Medtem se neopazno gost na zabavi približa Pšošicji, lepi in nasmejani punci, ki jo je gledal ves čas, in se usede poleg nje.) PŠOŠICJA: Ves čas me gledaš. Kdo si ti? Zakaj nosiš masko? Pred kom se skrivaš? To ni ples v maskah, to je poroka. ZAMASKIRANEC: (Z nenavadnim glasom.) Ti se zame zanimaš, ker nosim masko. Te bom zanimal tudi, če snamem masko? Če ti pokažem svoj pravi obraz, se lahko zanesem, da se boš zaljubila vame? PŠOŠICJA: Zaljubila?! (Se zasmeje.) Kako to misliš, zaljubila? ZAMASKIRANEC: Namreč dokler imam na sebi masko, je še kakšna možnost, ne? Priznaj, da obstaja možnost. (Pšošicja se spet zasmeje. Ima prijeten, širokosrčen smeh.) ZAMASKIRANEC: Če jo bom snel, mogoče res več ne bo priložnosti. Morda bo izginila zadnja možnost, mogoče pa ... Zakaj ne? Plesala bova

in ti se ne boš hotela ločiti od mojega objema. In tako boš moja. Z mano se boš poročila. In mi podelila veliko veselje in zadovoljstvo. (Kratka pavza.) Bom najsrečnejši med ljudmi. Kaj praviš o spominskih dnevih na mrtve? Kako jih običajno preživljaš? Kaj praviš, da greva na pokopališče izven mesta, ti, jaz in otrok, ja, vzemimo sendviče, gremo, se sprehajamo z malim med belimi nagrobniki in drevesi, mu pokaževa: tu počiva David, tu počiva še en David, vsi so težko garali, se utrudili in zdaj počivajo. PŠOŠICJA: (Se smeje.) Zdaj je pa res že čas, da snameš masko, sem že prav radovedna. ZAMASKIRANEC: Ne, ne še. Moraš mi pustiti še nekaj trenutkov življenja s to priložnostjo. Čudovito priložnostjo! Priložnostjo za večnost! Kaj praviš o intimni večerji ob spominski sveči za mrtve? Samo ti in jaz, bel prt, vino, pred nama brli majhna spominska sveča, meče sladke in romantične sence na zid … (Vstane na noge, se trese in znoji.) Poglej, kako se tresem in potim, tresem od strahu pred trenutkom, ko bom moral sneti masko! Vem, da če jo bom snel, me več ne boš hotela videti! Sem nizkoten človek! Ne! Zakaj nizkoten?! V čem sem drugačen od drugih? Želim si točno to, kar si želijo drugi. Vsi plešejo. A zapleševa? (Stegne roko proti njej.) PŠOŠICJA: Ne, preden si z obraza ne snameš maske. (Zamaskiranec položi roke na obraz in sname masko. Pod njo se pokaže še ena maska, še bolj žalostna od prejšnje. Pšošicja se smeje.) ZAMASKIRANEC: Rad bi ti povedal, da tudi obraz, ki je za to masko, ni pravi obraz. Za njem je še en obraz in za njim še en, in bolj ko lupimo en obraz z drugega, postaja ta obraz vse lepši, bolj čist. Zadnji obraz je samo še luč. Čista in neomadeževana luč. (Dvigne roko k obrazu in sname masko. Pod njo je še ena maska, še bolj žalostna od prejšnje.) Greva plesat?

PŠOŠICJA: (Se smeje in uživa.) Jaz bi rada zadnji obraz. Jaz bi rada zadnji obraz. ZAMASKIRANEC: (Pred njo skloni koleno.) Daj mi samo še ta en ples s trohico možnosti!! (Pšošicja se smeje in proti njemu stegne obe roki. On se dvigne, se od razburjenja trese in tudi on stegne roke proti njej. V istem hipu vstopi v dvorano popolnoma razburjen profesor Kipernaj. Njegov dramatičen vstop povzroči takojšno ustavitev plesa in glasbe. Vsi okamnijo na svojih mestih. Molk.) KIPERNAJ: Jaz sem profesor Kipernaj. Nisem prišel kot gost – nisem bil povabljen, čeprav sem sosed. Družina neveste se že leta ne pogovarja z mano in nimam pojma, zakaj – ne, nisem prišel s povabilom! Prišel sem na poziv višje moralne sile, ki me je poslala sem kljub dejstvu, da nisem bil povabljen! Dame in gospodje, imam vse razloge za domnevo, da tu med nami sedi človek, ki se je izognil pogrebu svoje pokojne mame, ki je umrla prejšnjo noč, ki se je šel rajši veselit na poroko, kot da bi plačal dolg svoje žalosti za mamo, zaradi česar je njegova mama obtičala v krsti in ne more naprej na kraj svojega večnega počitka! Dame in gospodje, višja moralna sila mi ukazuje, da najdem tega človeka in ga pripeljem h krsti njegove mame. In jaz ubogam to silo! (Začne se sprehajati med gosti in iskati Lačeka. Gost v maski se počasi in skrivoma izmika proti oddaljenemu kotu in se tam potuhne, se poskuša skriti. Ker ve, da so njegovi trenutki na tem slavju šteti, na hitro je in pije, polni svoja usta, kolikor lahko. Kipernaj gre mimo vseh gostov in jih gleda v lica z izrazom odposlanca usode. Pride do gosta z masko. Ta se poskuša še bolj skrčiti in skriti svoje lice, toda nenadoma se pred njim pojavi obtožujoča roka Kipernaja, ki s svečanim in krepkim glasom naznani …) Tu je človek, ki je izdal smrt lastne matere! Njegovo ime je Laček Bubiček! Prodal je pogreb svoje matere za četrtino piščanca! (Pavza. Razposajena Pšošicja pristopi k zamaskiranemu gostu, ki je ves skrčen in gleda v tla ter strga njegovo tretjo in zadnjo masko

z obraza. Razkrije se obraz Lačeka Bubička. Na ves glas se zasmeje. Pavza.) ŠRACIA: (Vidi, da bo vsega veselja pravkar konec. Kriči.) Bubiček! Ven, na mesto, ki se zate spodobi, v temo, na dež, na pogreb tvoje zapuščene matere! (Laček počasi vstane ves sključen in začne korakati proti izhodu, pa se ustavi pred Kipernajem.) LAČEK: In vi, kaj vi preganjate? Kaj se to vas tiče? In potem ste presenečeni, da so ljudje nehali govoriti z vami?! (Gre naprej proti izhodu, se ustavi, začne hoditi nazaj, se ustavi pri Pšošicji. Pokaže na svoje lice.) Si mislila tale obraz, ko si rekla »jaz bi rada zadnji obraz«? (Pšošicja se smeje.) Tule je. Bi se zaljubila vame? PŠOŠICJA: Ne. LAČEK: Hvala, mi je kar odleglo. (Vzame še nekaj z mize, si stlači v usta in s polnimi usti odide.) KIPERNAJ: (Vsem gostom.) Svojo dolžnost sem izpolnil. Tudi jaz grem na pogreb, ker sem to obljubil in profesor Kipernaj drži svojo besedo. Dober večer. (Začne hoditi.) ŠRACIA: (Posmehljivo, kot da bi rekla sebi, toda da bo on vseeno slišal.) Profesor! (Kipernaj se ustavi, kot da bi v hrbet dobil udarec.) Ta človek je vendar krojač! KIPERNAJ: (Se obrne h gostom.) Tri leta sem poučeval na italijanskem kolidžu za dekleta v Milanu, na fakulteti za krojenje in šivanje. Na svidenje. (Se obrne in odide.) ŠRACIA: In moji dragi gostje, ples se nadaljuje! Ples se nadaljuje! Plešete v najlepšem trenutku mojega življenja! (Orkester spet igra, ljudje spet začnejo plesati, Popočenko drži Velvecijo za roko in jo povabi na plesišče.) POPOČENKO: (Nežno.) Velvecija.

VELVECIJA: (Nežno.) Popočenko. CICKEVA: (Z gnusom.) Oh, kako bedasta in bedna je vajina ljubezen v primerjavi s trpljenjem in mukami, ki so nas stale, da smo pripravili tole poroko. ŠRACIA: (Se ozira po plesalcih s solzami v očeh.) In tule se približuje h koncu najlepša ura našega življenja, ura, na katero smo se pripravljali leta in leta. In kaj zdaj? Na kaj se bomo pripravljali zdaj? (Glasba in ples se nadaljujeta. Na plesu se, ne da bi jih opazil kdor koli od prisotnih, pojavita duhova Rašesa in Baraguncla, z njima pa angel smrti Samuelov. Duhova se smejeta.) RAŠES: Poglej, poglej, poroka. (Rašes in Baraguncel v smehu odideta, Samuelov se za hip ustavi poleg Cickeve.) SAMUELOV: Gospa Cickeva? CICKEVA: (Se izprsi proti njemu.) Jaz. SAMUELOV: Andžel Samuelov. Angel smrti. Prišel sem po tvojo dušo. CICKEVA: (Ona se za hip ne premakne, kot da bi poskušala dojeti njegove besede, naenkrat pa ga napade, zgrabi za tilnik in ga dvigne.) Preklet gnoj, tfuj!!! (Z močno brco v zadnjico ga vrže ven.) BARAGUNCEL: Ženin in nevesta se smehljata torti.

OSMA SLIKA Zimski pogreb

Naslednje jutro na stezi na pokopališču. Trpek dan, piha veter in pada dež. Pogrebnik vleče voziček s krsto, na njej pa truplo Alte Bubiček. Laček Bubiček gre za vozičkom. Videti je tako, kot zgleda človek zjutraj po pijanščini. Duhova Alte in Rozencvajga se pojavita na ulici z roko pod roko, ne da bi ju kdo opazil. ALTE: Poglej. Pogreb. Nekdo v dežju teče za črno krsto. (Duhova se zasmejeta in odideta.) LAČEK: Celo življenje sem sanjal, kako grem z lepo in ljubljeno žensko z roko pod roko za krsto svoje mame. S takšno, ki bi me podpirala, se pridružila z nežnim ženskim glasom jokanja mojemu hripavemu in grdemu joku, s takšno, ki bi se z mano po vsem tem vrnila domov in mi pripravila čaj, pobožala moje čelo in mi rekla z mirnim in uspavajočim glasom: »In takole mine življenje. Pride in gre. Takole mine življenje.« To bi mi bila rekla s tihim in prijetnim glasom, ki ima v sebi eno veliko obljubo za življenje. KIPERNAJ: (Vstopi od zadaj, stopa za Lačekom in krsto, si zadovoljno mane roke, vendar vseeno z malce bojazni pred Lačekom.) In zdaj, če me spomin ne vara, sem tule, kamor sem bil povabljen včeraj. KONEC

Priloga gledališkega lista Mestnega gledališča ljubljanskega Letnik LXXII, sezona 2021/2022, številka 1