GL Jera Ivanc, Laren Polič Zdravič TURANDOT by mgl_gl

Vsebina 6 9 17 21 27 34 44

Seznam songov na priloženi USB-kartici

»Ni tak klasičen uapadupapam« Intervju z Larnom Poličem Zdravičem Eva Mahkovic Da te rešim. Tatjana Ažman Turandot, zgodba o smrti in življenju Eva Hribernik Turandot – opera o človeku In memoriam Novo v Knjižnici MGL

Mestno gledališče ljubljansko sezona

2o2o/2o21 Veliki oder

Jera Ivanc, Laren Polič Zdravič

Turandot Pravljični mjuzikel

Krstna uprizoritev

Premiera 10. septembra 2020

Avtor glasbe Laren

Polič Zdravič Režiserka Jana Menger Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Maja Delak Korepetitor Jože Šalej Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistentka avtorja glasbe Manca Trampuš Asistentka koreografke Veronika Valdes Asistentka korepetitorja Ana Erčulj Laren Polič Zdravič se zahvaljuje Andražu Poliču. Vodja predstave Borut Jenko Šepetalka Neva Mauser Lenarčič Tehnični vodja Janez Koleša Vodja scenske izvedbe Matej Sinjur Vodja tehnične ekipe Branko Tica Tonski in videotehniki Sašo Dragaš, Gašper Zidanič in Matija Zajc Osvetljevalca Boštjan Kos in Bogdan Pirjevec Frizerki Jelka Leben in Anja Blagonja Garderoberki Angelina Karimović in Urška Picelj Rekviziterka Erika Ivanušič Sceno so izdelali pod vodstvom mojstra Vlada Janca in kostume pod vodstvom mojstric Irene Tomažin in Branke Spruk v delavnicah MGL.

Igrajo Turandot Viktorija

Bencik Emeršič Kraljica mati Mirjam Korbar Ling Tina Potočnik Vrhovnik Kalaf Gregor Gruden Rabelj Karin Komljanec Zbor Filip Samobor Gargojli Veronika Valdes, Neža Blažič Prvi angel Boris Kerč/Jure Henigman Drugi angel Nataša Tič Ralijan Mlada Turandot Lara Wolf Mladi Kalaf Voranc Boh k. g. Glasbo na posnetkih izvajajo: Dejan Gregorič (violina) Barbara Gradišek (violončelo) Manca Trampuš (vokal) Laren Polič Zdravič (klaviature in kitara) Mastering: Matej Gobec, The Cosmosonic Studios

Jure Henigman, Nataša Tič Ralijan, Mirjam Korbar, Tina Potočnik Vrhovnik, Mirjam Korbar, Viktorija Bencik Emeršič

Seznam songov na priloženi USB-kartici:

1. UBIJALSKI AVTOMATI 2. MILOST 3. SMRTNI PLES 4. PO ZEMLJI TEKAJO SLI 5. KAKO JE, ČE SI FANT 6. POZABI 7. BOLJŠI SVET 8. TAKA JE USODA 9. SVET ČIST IN LEP 1 0. LING 11. ŽRTVE 1 2. NOV UKAZ DONI 1 3. SVETI ANGEL VARUH MOJ 1 4. NIHČE NE SPI 1 5. PAR MAVRIČNIH KRIL

Nataša Tič Ralijan, Jure Henigman, Karin Komljanec, Viktorija Bencik Emeršič

Tina Potočnik Vrhovnik, Viktorija Bencik Emeršič

Nina Kuclar Stiković »Ni

tak klasičen uapadupapam« Intervju z Larnom Poličem Zdravičem 9

»Ni tak klasičen uapadupapam« Intervju z Larnom Poličem Zdravičem

Laren Polič Zdravič je glasbo za gledališče začel ustvarjati leta 2009, ko je sodeloval z režiserjem Markom Čehom pri njegovi diplomski produkciji Saloma Oscarja Wilda na AGRFT. Kmalu zatem je prvič komponiral za MGL: sodeloval je pri uprizoritvah Ubij me nežno (2012) v režiji Zale Sajko in Ukročena trmoglavka (2013) v režiji Anje Suša. Kasneje je v MGL ustvaril avtorsko glasbo za uprizoritve Zlata čeveljčka (2014), Vrtiljak (2015), Kinderland (2017), Vranja vrata (2017), Življenje kot delo (2017), Dantonova smrt (2018), Praznina spomina (2018), Tih vdih (2018) in Dragi, doma sem! (2019) ter priredil glasbene aranžmaje za mjuzikel Addamsovi (2019). Sodeloval je tudi s SNG Drama Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Ljubljana, SLG Celje, SNG Nova Gorica, SSG Trst, Mestnim gledališčem Ptuj in Gledališčem Glej ter komponiral glasbo za film. Poleti 2019 pa je v starem belokranjskem čebelnjaku, ki ga je začasno spremenil v preprost glasbeni studio, s klaviaturo in računalnikom začel skladati glasbo za mjuzikel Turandot. V svoji objavi na Facebooku si zapisal, da bo mjuzikel Turandot neo-classical-tribal-rock. Kaj pomeni ta žanrska zloženka? Menim, da se glasba žanrsko zdaj bolj nagiba v temni neoklasični rock. Oziroma, poenostavljeno rečeno, v rock opero. Na eni strani mjuzikel večinoma sestavljajo »molovske« melodije in temačna besedila. Ubijalski avtomati, Milost in Ling so nekateri izmed naslovov pesmi. Od tod izvira nadimek temni oziroma gotski mjuzikel, ki ni tak klasičen »uapadupapam«. Na drugi strani pa sta tudi nežnost in vera v lepoto ter ljubezen, torej pesmi v »duru«: Kako je, če si fant, Pozabi in Nihče ne spi. Ideja za ime tribal in neoclassical je nastala, ker glasba sloni na intenzivnem ritmu bobnov, kot prispodoba ubijalskih pasti in sekanja glav, in ponavljajočih se ostinatih klasičnih glasbil, predvsem godal v kombinaciji z elektronsko glasbo oziroma elektronskimi synthi. To sem uporabil, ker rad

Nina Kuclar Stiković »Ni

tak klasičen uapadupapam«

Intervju z Larnom Poličem Zdravičem

eksperimentiram z žanri, že nekaj časa pa me vleče v simfonično glasbo. Zlasti po študiju v Edinburgu, kjer me je mentor navdušil za simfonično glasbo oziroma komponiranje za godala. Rock pa je od nekdaj moj najljubši žanr. Rad imam heavy. V resnici kar metal. Pravljično-morilska vsebina besedila Turandot Jere Ivanc pa dopušča prav tovrstne glasbene vložke, simfoničnost in heavy. Komponiranje si študiral na edinburški univerzi. Kaj te je popeljalo tja in kaj nazaj domov? Kakšni spomini te vežejo na študij v tujini? Pred študijem sem že komponiral za gledališče, zmeraj sem si želel glasbo tudi študirati, vendar me je študijska pot peljala najprej na Fakulteto za družbene vede, kjer sem diplomiral iz tržnih komunikacij, nato pa še na takratni SAE Institutu Ljubljana, kjer sem dobil certifikat iz avdioinženiringa. Želja po resnem študiju glasbe pa ni nikoli zamrla. Najprej sem obiskoval nižjo glasbeno šolo, instrument sintesajzer in kitara, kasneje sem igral električno kitaro pri Pavletu Kavcu in jazz klavir pri Eriku Marenčetu. Akademije za glasbo nisem obiskoval, zaenkrat. Kakor koli, za vpis na podiplomski študij kompozicije na tujih univerzah je seveda skoraj povsod pogoj akademska glasbena izobrazba. Composition for Screen (MA) na edinburški univerzi pa je bil eden redkih podiplomskih študijskih programov, na katerega si se lahko vpisal, če si končal dodiplomski študij (ne izrecno akademski), predložil portfolio in opravil sprejemne izpite. Sicer pa je Edinburg očarljivo mesto z bogato univerzitetno zgodovino, fenomenalnimi poletnimi umetniškimi festivali in predvsem zelo dobra izbira za študij v tujini. Res je nekaj posebnega. Ko si tam, dobiš občutek, da si v svetu Harryja Potterja, pravljic in temnega srednjega veka. No, seveda je moderno kot vsa druga evropska mesta. Če bi se še enkrat odločal, se ne bi odločil čisto nič drugače. Izjemna izkušnja, saj srečaš študente od vsepovsod. V najlepšem spominu imam sošolce, od njih se tudi največ naučiš. Če je tvoj sošolec komponist iz Južne Afrike, drugi iz Malezije in tretji iz Egipta, vsak prihaja iz drugačnega kulturnega okolja in vsak komponira na svoj način. Prav to ti da največ. Študij med drugim spodbuja sodelovanje med katedrami, med študenti. Ena izmed študijskih obveznosti je sodelovanje z režiserji in animatorji. Sicer pa me je nazaj pripeljala želja po tem, da bi bil doma, z ljudmi, ki jih imam rad. Pa tudi to, da ne bi propadel moj družinski vinograd (smeh). Na omrežjih SoundCloud in Bandcamp objavljaš žanrsko zelo raznoliko glasbo: od ambientalnih, meditativnih pesmi, filmske glasbe in hiphopa do turbofolka. Je to zato, ker ustvarjaš za gledališče in film ter žanr prilagodiš tematiki, ali pa te tudi osebno privlačijo tako raznoliki glasbeni žanri? V resnici oboje. Odraščal sem obkrožen z glasbo. Pomembno vlogo je imel stric po mamini strani, Andrej Zdravič, priznani filmski ustvarjalec, ki svoje filme sam opremlja tudi z zvokom oziroma glasbo. V začetku sedemdesetih let je delal na Radiu Študent, zato smo imeli doma ogromno njegovih mikstejpov z afriško in

Veronika Valdes, Filip Samobor, Neža Blažič

Nina Kuclar Stiković »Ni

tak klasičen uapadupapam«

Intervju z Larnom Poličem Zdravičem

dubovsko glasbo. Preko starejšega brata, pesnika Andraža Poliča, pa sem spoznaval klasični rock Led Zeppelinov, Rolling Stonesov, Jimija Hendrixa, Franka Zappe in drugih. Na prelomu v novo tisočletje sem hodil na partyje z electro housom, drum’n’bassom in nu-discom, kar me je pripeljalo do nastanka projekta MCLaren, s katerim sem v elektropop združil plesno glasbo in metalsko distorzijo. Zrasel je ambiciozen šestčlanski bend, ki je med letoma 2005 in 2009 odigral približno 60 koncertov. Sočasno me je zanimala tudi filmska glasba. Najbolj me je navdihnil Vangelis, grški skladatelj elektronske progresivne orkestralne glasbe, predvsem z različnimi tematskimi soundtracki. Ko pa pišeš glasbo za gledališče in film, je ta raznolikost nekako nujna. Moraš znati ustvariti tudi turbofolk komad, oldies goldies, značilen za petdeseta, dark electro ali pa simfonični stavek. Imaš v glasbenem svetu kakšne idole, vzornike? Vsak, ki me to vpraša, je presenečen nad odgovorom, saj je glasba, ki jo komponiram, pogosto čisto nekaj drugega kot to, kar poslušam. Zmeraj sem bil velik fan Metallice. Jaz sem bil podmladek skupin Metallica, Iron Maiden in Prodigy. Pravi vzornik od otroštva dalje pa mi je bil že omenjeni Vangelis, pri katerem sem se navdihoval ob kombiniranju orkestralne in elektronske glasbe. Synth power in orkester, to je meni zadogajalo. Turandot je tvoj prvi mjuzikel. V čem se skladanje za mjuzikel razlikuje od skladanja pesmi za dramsko uprizoritev? Razlikuje se že v osnovi: pri mjuziklu so glasba, petje in gib na prvem mestu in pravzaprav usmerjajo režijo igre. Kot skladatelj dirigiraš razpoloženje in smer uprizoritve. Ustvariš neki glasbeni svet in s tem določiš tudi prostor in emocijo, znotraj katerih igralec razvije vlogo. V tem primeru je režiser v pomoč skladatelju in ne obratno, kot je to običajno pri pisanju glasbe za dramske uprizoritve. Podobno kot pri operi. »Aha, zdaj bo on imel točno toliko časa, da gre čez oder. Ima osem taktov, da pride z leve na desno in odpoje kitico.« Glasba torej narekuje razvoj predstave. Kot da skupaj s kostumi, koreografijo in sceno pluje po morju, režiser pa maha s pomola in pazi, da ladja varno pripluje (smeh). V osnovi se nisi odločil za skladanje po načelu lajtmotivov. Kakšen koncept komponiranja si si zamislil? Po prvem branju libreta sem najprej v nekaj besed strnil teme besedila. To so: opredelitev ženskosti in moškosti na podlagi zgodovinskega konteksta, problematičnost teh pojmov in odnosa med moškim in žensko, ki je podvržen stari travmi (posilstvo Turandot in Kalafa), moški in ženski princip, ki ni biološko determiniran (pripoved mladega Kalafa in mlade Turandot o štirih spolih), in nenazadnje ljubezen ter kaj pomeni biti človek. Ta ženski in moški princip v libretu je lahko povezan tudi z obravnavo globlje teme spolnega razmerja med moškim

Nina Kuclar Stiković »Ni

tak klasičen uapadupapam« Intervju z Larnom Poličem Zdravičem

in žensko. Na primer znan Lacanov aksiom je, da »ni spolnega razmerja«, kjer se moški in ženska srečata zgolj v fantazmi. Skratka, libreto namiguje na problem spolne identifikacije. Ženska sila je navznoter (maternica), strogost in inteligenca (Turandot). Moška sila je modrost in velikodušnost (Kalaf). Turandot se spusti v temo in se nenazadnje s Kalafovo pomočjo dokoplje do svetlobe. Tukaj se vzpostavi »simbioza odnosa«. Zmaga ljubezen, seveda … Jaz sem se ukvarjal s tem, kako iz te teme priti do svetlobe. Glasba v mjuziklu Turandot je povezovalni element čustvenega spomina. Največji izziv je bil, kako eno težko zgodbo preseči z glasbo. Z drugimi besedami, kako iz disharmonične osnove narediti harmonični razvez. Pri izboru glasbenega žanra je bil ključen tudi producentov napotek, da je to pravljični mjuzikel. To me je vodilo, da sem komponiral mjuzikel z deloma simfonično orkestracijo. Ko sem slišal besedo »pravljica«, je bilo približno tako: »Aha! Klasična glasba, opera, mjuzikel, Frozen, hudo!« Ne vem, nekaj takšnega, kjer bo veliko instrumentov iz simfoničnega orkestra. V glavnem sem se opiral na nosilne izraze v besedilih pesmi, kot sta »ubijalski avtomati« in »maščevanje«. Preko tega so se nekako razvili tudi lajtmotivi. Nastali so med delom. V procesu ustvarjanja intenzivno iščeš lajtmotiv, ki pa se ponavadi zgodi nepričakovano – kot lajf (smeh). Predvsem pa sem ustvarjal glasbo, ki mi je všeč. Zmeraj sem si želel, da gledalcu ali poslušalcu zagroova. Ko slišimo izraz »Turandot«, najprej pomislimo na Puccinijevo opero. V kolikšni meri si se pri svojem delu ukvarjal z njo? Nič, v resnici čisto nič oziroma zelo malo, uporabljen je zgolj en osemtaktni citat. Tik pred koncem je Kalafov song Nihče ne spi. To je edino mesto, kjer citiram Puccinija z znanim motivom arije Nessun dorma iz opere Turandot. Ravno toliko, da si rečeš, »evo jo, Turandot« … Želel sem ustvariti nekaj povsem avtorskega, ne da bi »grešno« prearanžiral kar koli iz ene najbolj znanih oper na svetu. Sploh arijo Nessun dorma, ki jo je čudovito odpel tudi Pavarotti. Operno delo sem torej citiral le v znameniti in ganljivi melodiji »refrena« arije Nessun dorma. Kot nekakšen cukrček tega mjuzikla. Si med skladanjem glasbe kdaj mislil tudi na igralce, ki bodo to peli, oziroma si pesmi pisal za njih ali pa si se osredotočil zgolj na idejo in karakterje v libretu? Zagotovo sem imel v mislih bolj igralce kakor like. Glasbo sem ustvarjal z mislijo, da je Viktorija Bencik Emeršič po duši rokerica, da Filip Samobor rad posluša pesmi skupin Tool in Korn, da je Gregor Gruden ljubitelj skupine Mr. Bungle in me ob petju spomni na Mika Pattona … Vodi te misel: »Aha, po mojem bo njej všeč to, njemu bo všeč tisto.« Zame je ključno, da naredim komad, ki ga bo igralec rad pel in ob katerem bo lahko užival. Na primer Maščevanje, osrednji song Turandot, ki ga poje Viktorija, je precej metalsko obarvan, pa ne zato, ker sem fan Metallice. Malo verjetno že (smeh), ampak: prvič, že samo besedilo je »metalsko« (suva, zabada, trga mesari …

Nina Kuclar Stiković »Ni

tak klasičen uapadupapam«

Intervju z Larnom Poličem Zdravičem

maščevanje!), in drugič, predvideval sem, da bo ta glasbeni žanr oziroma pesem Viktoriji všeč. Če veš oziroma vsaj misliš, da se bodo igralci dobro počutili ob petju, si tudi sam malo več upaš in drzneš pri komponiranju. Vsekakor sem pri ustvarjanju bolj mislil na igralce. Zamislil sem si tudi, kako bodo med pesmijo videti na odru. S tem mislim na prav vse: odrska prezenca, luč, gib. Skratka, v gledališču me inspirirajo ljudje, zlasti če ustvarjaš v tistem gledališču, del katerega so ljudje, ki jih imaš rad. Pogovarjala se je Nina Kuclar Stiković.

Viktorija Bencik Emeršič, Lara Wolf

Gregor Gruden, Voranc Boh, Lara Wolf, Viktorija Bencik Emeršič

Eva Mahkovic Da

te rešim. 1 7

Eva Mahkovic

Da te rešim. Kot neporočena ženska v tridesetih vem, da je sekanje glav snubcev v raznih različicah zgodbe o Turandot metafora, celo mizogina metafora, kakršnih so polne vse zgodbe tega sveta (starajoči se, neporočen ženski lik, lik, ki ni nedolžna nevesta ali mrtva dobra mati, mora biti čarovnica ali zlobna morilka). Danes pa lahko zgodbo o Turandot – sploh različico iz v 2019 datiranega libreta Jere Ivanc – berem samo tako, da sekanje glav nima zveze s fizičnim nasiljem, nad moškimi ali nad komer koli. (Mogoče še najbolj nad sabo.) Vendar je Turandot še vedno zapostavljena kot lik, ki je nezadosten, premalo, ki ga je treba spremeniti. Jaz vem, da ni treba, kar pa še ne pomeni, da to ve tudi svet. Z žensko, s katero se nekdo (ali celo več njih) hoče poročiti, ona pa to iz katerega koli že razloga zavrača (in razlog v večini »izvirnih« različic zgodbe o Turandot niti ni tako nerazumen: Turandot moških, ki prihajajo, sploh ne pozna, poleg tega pa so očitno neumnejši in manj sposobni od nje), mora biti nekaj narobe, treba jo je odrešiti samo pred sabo. Zato sem prišel. Da te rešim, ob reševanju ugank Kalaf pove Turandot. Težko bi bila bolj triggered, kot sem ob teh besedah. (Turandot pa tudi.) Turandot po različici zgodbe Jere Ivanc seka glave enaindvajset let. Začela naj bi nekje v letih, ko bi po mnenju mame in sveta verjetno morala začeti razmišljati o poroki; razmišljati o tem, kako je treba za nadaljevanje linije na prestolu (predvsem za nadaljevanje linije staršev) narediti prestolonaslednika, naslednika, ki bi bil biološko njen (Turandot Jere Ivanc namesto rojevanja lastnih otrok posvaja zavržene sirote), ki bi bil njene krvi. Po teh okoliščinah bi sklepali, da je Turandot najbrž stara vsaj nekaj čez štirideset let. Če okoliščine njene zgodbe vzamemo nekoliko manj dobesedno, bi rekla, da Turandot glave seka od svoje prve velike, formativne ljubezni (Kalaf), ki se ji je zgodila na pragu odraslosti, ki se ni izšla in ji zato ključno spremenila pogled na svet in na to, kaj odraslost in partnerska zveza (ljubezen?) sploh lahko sta. Turandot tako glave seka vsem moškim razočaranjem, ki so od te prve zgodbe sledila. Dvajset let razočaranj. Po takem branju bi rekla, da je Turandot mlajša; če je minilo dvajset let od izkušnje, iz katere se je naučila, da se čista romantična ljubezen ne izide (da ne obstaja), je stara verjetno okrog petintrideset. Še vedno mlada, ampak že utrujena. V tem času je odrasla in se priučila vsaj toliko samospoštovanja, da mora

Eva Mahkovic Da

te rešim.

za zvezo, ki bo uspešna predvsem politično (to, politična zveza, od katere ima korist predvsem kraljestvo, od nje nenazadnje zahteva svet), postaviti določene kriterije. In to tudi naredi: postavi pogoje, ki niso le ne-nerazumni, temveč tudi nedosegljivi, nemogoči ne: želi najti partnerja, ki ji bo enakovreden, ki bo fizično in intelektualno primerno sposoben. Žal kandidati pogojev ne izpolnijo. Kdo je tu kriv? Zdi se, da – razen sekanja glav, to pa je izid, na katerega tveganje pristanejo vsi, ki se preizkušnje odločijo lotiti – v vseh drugih pogledih politika in vladavina kraljice Turandot nista prav nič nasilni: Turandot pravi, da je modra in pravična kraljica, ki uspešno vlada. Posvaja otroke in tako pravzaprav vzgaja tudi naslednike. Žal te poteze njene politike v libretu niso zelo poudarjene – z njimi se zagovarja sama, občasno to v kakšni besedi omeni njena zagovornica Rabelj –, v glavnem pa je fokus zgodbe o kraljici Turandot osredotočen na njeno nesposobnost zagotoviti krvnega potomca; ker to zavrača, je očitno v celoti nesposobna kot voditeljica. Zahteve seveda prihajajo predvsem od prejšnje generacije, od tiste, ki potomce kot darilo sebi in družbi najbolj zahteva: kraljica mati hčerkino funkcijo zoža na funkcijo ženske, ki bi morala že roditi. Mogoče pod minimalno pretvezo, da gre za hčerkino dobro; da bo Turandot, če bo pozabila na preteklost, lažje živela, da se bo osvobodila. Četudi mamo v resnici skrbi za dobrobit hčerke in za njeno srečo, nasilja njene zahteve to v ničemer ne zmanjšuje, zahteva, da se hči odloči, kot bi se mama, ni nič manjša. Podatkov o tem, ali je Turandot v svojem načinu vladanja in življenja pred prihodom Kalafa zadovoljna (srečna?), nimamo. Pozabi in boš svobodna, je tako mogoče zgolj mamina domneva. Hči najbrž ne more biti srečna, saj ima stare travme, s pomočjo novega moškega (pozabi, pozabi) bodo te travme izginile ali pa jo bodo vsaj zaposlile nove skrbi. Ali pa je to prekletstvo ženskega življenja, s katerim se je morala sprijazniti tudi mama sama? Kakor koli: vse to se mi zdi po eni strani zelo sporno, po drugi pa nič nenavadnega, nič takega, česar ne bi v nekoliko razredčeni obliki poznala tudi iz vsakdanjega življenja. Čeprav bi rekla, da bi morala biti sodobna Turandot predvsem zgodba o ženski, ki ji svet ne dovoli živeti po svoje, naj bi bila – glede na vse predhodne različice – to predvsem zgodba o ljubezni. Takoj ko začnemo govoriti o tem fenomenu, o čustvu, ki v marsikateri zgodbi upravičuje marsikatero čudno odločitev (ko nastopi ljubezen, vse drugo izgine – kot da bi bilo zares tako enostavno!), hitro ostanem brez argumentov. Turandot se mora za Kalafa, ki je pred več kot dvema desetletjema iz njenega življenja nepojasnjeno izginil in ki za odsotnost niti danes ne ponudi nobene razlage, po splošnem pričakovanju odločiti, ker je to ljubezen – kot da bi bilo to povsem samoumevno, kot da njene dosedanje življenjske odločitve ne bi pomenile ničesar. Ker pač zdaj ne gre več za razum. Kot da tudi ljubezen – sploh taka, ki izhaja iz očitno politične zahteve – ne bi bila sama odločitev. Predpostavka torej je, da je Turandot – katere prelivanje krvi (razočaranje v prvi veliki ljubezni očitno ni zadosten razlog) upravičuje dejstvo, da je bila posiljena in da želi maščevati druge ženske (Ling), ki se jim je zgodilo isto – ob prihodu Kalafa razcepljena: med ideologijo (življenjem, ki ga živi zadnjih dvajset let) in ljubeznijo. Med razumom in čustvom (?). Dejstvo je, da sta kljub določenim pravljičnim okoliščinam libreta Turandot naslovna junakinja in

Eva Mahkovic Da

te rešim. 1 9

njen love interest zdaj več kot dvajset let starejša: za seboj imata leta staranja in leta vladanja (Turandot) in leta blodenja po svetu (Kalaf). Vsaka razlaga Kalafa bi bila nesmiselna, nezadostna enostavno zato, ker dobre razlage ne more biti. Zato je odgovor »ne vem, zakaj je šel«, vztrajni ne vem, s katerim zdaj odrasli Kalaf opisuje mladega, morda še najbolj smiseln. Pred Turandot je odločitev, ali bo nezadostno razlago, ki ne more biti boljša, sprejela, čeprav za to ni nobenega razloga. (Saj je tudi za čustva ni.) Z odsotnostjo prave razlage tega lika, lika Kalafa, ki se niti ne poskuša razložiti oziroma luknje svoje preteklosti odprto priznava, zgodba o Turandot, kot smo jo postavili, morda problematizira prav samoumevnost, s katero se mora ženska zmerom odločiti za nekaj, kar ji svet predstavi kot njeno srčno željo, kot odrešitev. Samoumevnost, s katero se mora odločiti za nekoga (pa četudi ji je ta v nekem drugem življenju nekaj pomenil) – samo zato, ker ji je življenje dalo še eno priložnost. Samoumevnost, po kateri naj bi bila v srcu še vedno otrok, kakršna je bila pri petnajstih letih, z željami, kakršne je imela pri petnajstih. Samoumevnost, ker celo dostojanstveno preživeti dvajset let razočaranj (preživeti in odrasti) ni dovolj. Ob novi obravnavi različice zgodbe o Turandot čutim predvsem veliko jeze. Ker drugačen konec, ki ne bi bil tudi ponižujoč, nikoli ni možen: ni možen, ker verzija zgodbe, h kateri po naši uprizoritvi stremi samo Rabelj, ki je zaradi poklica zaznamovan kot negativna, zla figura, vedno obveljala za abnormalno, nasilno, napačno. Čeprav je bila ta verzija zgodbe veliko in največ, kar je Turandot v okoliščinah, ki jih ji je postavilo življenje – sama –, lahko naredila. Uprizoritev se poskuša vseh teh problematičnih točk – ki jih je nastavilo tudi že besedilo – zavedati.

Gregor Gruden, Viktorija Bencik Emeršič

Tatjana Ažman Turandot,

zgodba o smrti in življenju 2 1

Tatjana Ažman

Turandot, zgodba o smrti in življenju Uganke so si ljudje nekoč pogosto zastavljali na porokah ali pogrebih, saj je njihova struktura odražala strukturo teh dveh življenjskih dogodkov. Pravilni odgovor je lahko v dejanskem smislu združil na videz nepovezana objekta ali ideji, prav tako kot poroka združuje dve prej nepovezani osebi. Uganka, zastavljena na pogrebu, je bila mediator med življenjem in smrtjo in enako velja tudi za tiste uganke, ki rešujejo glave. Uganka v zgodbi o princesi, ki ne more rešiti uganke in ki snubca obvaruje gotovega konca ter ga pripelje do poroke, doseže svoj namen. Subjekt, ki zastavlja uganke, ni mrtev, je smrti le blizu, morda na meji med življenjem in smrtjo. Podoben potek in podoben končni rezultat ima tudi rešitev težke naloge ali preizkusa. Uganka, ki reši glavo, je strukturno in tematsko intimno povezana s poroko med princeso in princem. Nadaljuje se tudi na drugi ravni, ki je lastna indoevropskim pravljicam in zgodbam ter konfrontira tri nasprotujoče si odnose: prvi se nanaša na razmerje med moškim in žensko, drugi na socialni status in tretji na starostno razliko. Uspešna uskladitev vseh treh odnosov je lastna običajnim zaključkom pripovedi, saj se v trenutku, ko princesi ne uspe rešiti uganke, združita oba do tedaj nasprotna si pola – združenje moškega in ženske, prehod med socialnim statusom, ko kmet s poroko postane član vladarske družine, ter prehod iz mladosti v zrelo obdobje, ko par s poroko prevzame odgovornosti odraslih oseb. Simbolična izenačitev življenja in smrti je globoko zakoreninjena v številnih kulturah. Razumevanje, koga v resnici doleti smrt, žensko ali moškega, pa je pogojeno tudi z geografskim dejavnikom. V Sredozemlju, germanskih in vzhodnoevropskih regijah je življenje neveste ravno s poroko najbolj zaznamovano, saj simbolizira njeno smrt. Nevesta s poroko zapusti svojo družino in postane del moževe, vpliv nanjo je širši, zajema njeno družino in se nenazadnje kaže v razumevanju vloge žensk v družbi. Če pod drobnogled vzamemo zgodbo o princesi, pa njena poroka nanjo ne vpliva v tolikšni meri, da bi zaradi nje imela premalo moči nad svojo usodo.

Tatjana Ažman Turandot,

zgodba o smrti in življenju

Princesa ni tipična pasivna figura. Njena usoda je determinirana z njenim intelektom in znanjem, ki ji omogočata, da ima usodo v svojih rokah, čeprav v zadnji konsekvenci kot ženska podleže simbolični smrti na enak način kot sicer tako imenovana pasivna ženska. Francoska visoka kultura poznega 17. stoletja je bila lačna novih zgodb. Charles Perrault (1628–1703), sicer rojen v meščanski družini, je zaradi svojega talenta dobil mesto na dvoru, postal je član prestižne Francoske akademije, proslavil se je tudi kot član pretežno ženskega literarnega pravljičarskega gibanja Les Contes des Fées, ki je navduševalo francosko plemstvo 17. stoletja. Ko se je Perrault po smrti svojega podpornika Colberta leta 1683 moral umakniti z dvora Ludvika XIV., se je posvetil pisanju in leta 1690 ustvaril nekaj pesmi in pravljic, v katerih se je naslonil na ljudske teme. Pod skupnim naslovom Zgodbe in pravljice iz preteklosti je leta 1697 v knjižni obliki izšlo dvanajst pripovedi, ki so imele izvor v tradicionalnem izročilu. Ustrezale so takratni modi, bile so mojstrsko prirejene za občinstvo, ki jih je oboževalo, zabavale so aristokrate, kombinacija plemenitosti in tradicije pa je ustvarila enkratno polimorfnost, ki je bila najverjetneje tudi vzrok za tako velik uspeh. Perraultove princese so bile pasivna, nemočna bitja, ki jih slavijo zaradi njihove lepote, skromnosti in tihe pokornosti; njegovi princi so se odpravili na pot, da bi našli srečo, pri tem pa so premagovali najrazličnejše težje ali lažje ovire. Ko je leta 1715 Ludvik XIV. umrl, je z njim izginil tudi takratni način življenja, plemiške zgodbe pa so počasi utonile v pozabo. Zahvaljujoč vzpenjajoči se založniški dejavnosti v 18. stoletju, so znova postale priljubljene, a so dostikrat doživele številne predelave, ki so jih dodobra okrnile. Z zgodovinskega vidika, Perraultova zbirka iz leta 1697 je začetek razvoja pravljičarstva in hkrati konec prvega vala pravljične literature, večinoma zaradi dejstva, da so mnogi avtorji ravno na prelomu stoletja umrli oziroma so bili pregnani iz Pariza. Nova strast naslednjih desetletij so postale eksotične zgodbe z Orienta, tako imenovani orientalski val se je začel leta 1704 z objavo prvega dela knjige Tisoč in ena noč Antoineja Gallanda. Priredbe zgodb iz različnih virov v francoskem pravljičarskem slogu so postopoma izhajale do leta 1717. Med njimi so bili naslovi Aladinova čudežna svetilka, Ali baba in štirideset razbojnikov in Sedem potovanj pomorščaka Sindbada. Gre za zgodbe, ki so inspirirane z ljudskimi pripovedmi iz časa Abasidskega kalifata (750–1258) in s pahlavijsko perzijsko zbirko iz 9. stoletja z naslovom Tisoč mitov, iz katere je Galland izbral motiv Šeherezade. Zbirka je postala tako zelo priljubljena, da je že leta 1701 François Pétit de la Croix napisal prvo knjigo iz zbirke Tisoč in en dan (1710–1712). Pisatelj je trdil, da je prevedel perzijsko delo z naslovom Hazar Yek Ruz, ki ga je dobil od derviša z imenom Mocles v osemdesetih letih 17. stoletja. Rokopis naj bi nastal po motivih različnih indijskih komedij. Izvor je nedvomno precej nepotrjen in ne vemo, ali to drži, je pa res, da se je med de la Croixovimi zgodbami znašla tudi Zgodba o princu Kalafu in kitajski princesi, ki je na tem mestu poimenovana Tourandocte, in ta je vir zgodbe o Turandot. Tourandocte je bila stara devetnajst let, neopisljivo lepa in kultiviranega duha, spoznala se je na matematiko, aritmetiko, geografijo, pravo in filozofijo. Toda vse nadpovprečno je kazila njena trdosrčnost in vse dobro je

Tatjana Ažman Turandot,

zgodba o smrti in življenju 2 3

zasenčila njena krutost. Tako kot Šeherezadin kralj tudi Tourandocte ni zaupala ljubezni. Namesto da bi snubca preprosto poslala v smrt, mu je najprej zastavila vrsto vprašanj. Na ta način ga je obsodila na smrt šele, ko nanje ni znal odgovoriti. Omenimo še različico, ki jo najdemo v zgodbi bratov Grimm z naslovom Princesa, ki ni znala rešiti ugank oziroma Tri uganke (1819). V tem primeru princesa ne zastavlja ugank, pač pa so uganke zastavljene njej. Izvor motiva so Bližnji vzhod, Indija, Evropa in špansko govoreči predeli Južne Amerike, še zlasti pa gre za izrazit motiv v Sredozemlju ter v germanskem in vzhodnih delih Evrope. Zanimiv je tudi s stališča širšega razumevanja simbolnih pomenov. Motivi se v glavnem spogledujejo z različicami zgodbe o domišljavi princesi, ki vztraja, da se ne bo poročila. Toda tudi kralj, njen oče, je odločen, in poroko zahteva, zato skleneta kompromis in pripravita tekmovanje. Nanj so povabljeni snubci, ki princesi zastavijo uganko. Če snubec princesi zastavi takšno, ki je ta ne more rešiti v določenem času, načeloma v enem ali treh dneh, se mora z njim poročiti. Če pa jo princesa reši, je snubec usmrčen, načeloma obglavljen. Po številnih odsekanih glavah se končno pojavi mladi kmečki fant. Na njegovo uganko princesa ne more natančno odgovoriti. V krajši različici zgodbe se mora princesa na tem mestu poročiti, v daljši različici pa se odloči, da bo odgovor od snubca izvabila s pomočjo svojih spletičen, ki snubca ponoči obiščejo, a odgovora ne dobijo. Takrat se princesa odloči, da ga bo obiskala sama, in snubec ji odgovor seveda razkrije, vendar ob obisku prinčevih soban pozabi za seboj pobrati vse stvari. Njen osebni predmet odloča o tem, ali bo naslednje jutro njena indiskretnost pred vsemi razkrita ali ne. Na tem mestu zato tudi poroka postane gotova stvar. Uspešna uganka je torej tista, ki človeku na tak ali drugačen način reši glavo. Podoben motiv zastavljanja ugank najdemo v Molièrovi Elidski princesi (1644) in v Shakespearovem Beneškem trgovcu (1598), kjer morajo snubci lepe Portie rešiti tri uganke. Puccini je izhodišča za svojo Turandot črpal predvsem iz istoimenske commedie dell’arte Carla Gozzija iz leta 1762 ter iz Schillerjeve priredbe oziroma romantične predelave Gozzijevega besedila Turandot, kitajska princesa iz leta 1802. Zahvaljujoč Gozziju in Schillerju, se je stara perzijska zgodba ohranila v kratkih orkestralnih delih Carla Marie von Webra iz leta 1809, Franza Danzia (spevoigra Turandot, 1816), Antonia Bazzinija (Turanda, 1867), Ferruccia Busonija (Suita Turandot, 1905–1906, pozneje še opera Turandot, 1917). Leta 1906 si je Puccini v Gradcu ogledal Salomo Richarda Straussa, med letoma 1903 in 1910 se je poigraval z mislijo, da bi za svojo novo opero uporabil tematiko romana Pierra Louÿsa z naslovom La Femme et le Pantin (Ženska in lutka, 1898), ki je precej podobna Bizetovi Carmen. Nastop italijanskega opernega verizma in njegovih močnih zgodb, zlasti vpliv opusa skladateljev Leoncavalla in Mascagnija, je imel velik vpliv na Puccinija, ki je povzemal mnoge motive. To so počeli tudi skladatelji pred njim, denimo Mozart (Beg iz Seraja, 1782), Rossini (Italijanka v Alžiru, 1812) in Verdi (Aida, 1871). Puccinijevi deli, ki sta vsebinsko posegli daleč na Vzhod, pa sta bili Madama Butterfly in Turandot. Puccini ni iskal motiva usodne ženske, bolj je iskal zgodbo, ki bi njegovo občinstvo

Tatjana Ažman Turandot,

zgodba o smrti in življenju

ganila do solz. Libretistu je sporočil: »Vanjo vloži vso svojo moč, vse, ustvari zame nekaj, kar bo svet spravilo v jok. Pravijo, da je emocionalnost znak slabosti, toda jaz sem rad slabič!« Najbolj od vsega se je s takšno Puccinijevo občutljivostjo skladala Gozzijeva igra Turandot. Tematika zgodbe je običajna za bitko med spoloma, želje moškega po nadvladi in njenega upora. Način, na katerega se je srce ženske najprej upiralo, potem pa predalo moškemu, je bil za Puccinija ključen: ne glede na vse, tudi na univerzalnost same zgodbe, je skladatelj veliko pozornost posvečal lokalni atmosferi. Nanjo ga je okrog leta 1919 opozoril eden od njegovih libretistov Renato Simoni, ki je poudaril fantazijo in oddaljenost, na debelo podloženi s sentimentom. Puccini se je komponiranja svoje zadnje in nedokončane opere Turandot lotil leta 1919; to delo je eno najbolj znanih izvedenk omenjenega naslova. V Puccinijevi operi kruta princesa Turandot zastavi snubcu Kalafu tri uganke, ki jih ta uspešno reši. Njegovi odgovori so povod za njeno simbolično smrt, za njeno predajo v zakon. A Kalaf ji da možnost, da ne »umre«, če ugane njegovo ime. V uvodnem prizoru je oder poln odsekanih glav tistih, ki jih je princesa obsodila na smrt, saj niso poznali odgovora na njene uganke. Prebivalci Pekinga so se že navadili na ritual. Ko se princesa pojavi na balkonu, da bi na smrt obsodila zadnjega neuspešnega snubca, je že emocionalno oddaljeno bitje, vizija, boginja, ki igra vlogo usodne ženske. Motiv usodne ženske je Puccini uporabil že v svoji operi Le villi (1884). V njej Anna umre zaradi zlomljenega srca in preganja svojega izbranca, dokler tudi ta ne umre, usodno Puccinijevo žensko pa najdemo tudi v njegovi drugi operi Edgar (1889). V obdobju nastanka teh del lik usodne ženske ni bil nič nenavadnega. Kontroverzna figura je bila metafora erotike in spolnosti, tisto, kar naj bi moške izpostavljalo nevarnosti, uničenju in celo smrti. Njen vpliv na umetnost sega še dlje, v vso zgodovino literature in mitologije. Fatalna ženska je hladna, brezčutna, usodna in sadistična sila. Usodna je na primer Bizetova Carmen, tudi Wildova Saloma. Takšna ženska je eksotična, kruta, izrazito seksualna figura. Pojem fatalne ženske se je kot poimenovanje zasidral konec 19. stoletja, ko so različna umetniška in socialna gibanja skušala opredeliti smisel bivanja in sveta samega. V 19. stoletju so evropski umetniki v umetnost zanašali ne le tisto, kar je sicer lepo, pač pa tudi vse tisto, kar je bilo v tradicionalnem razumevanju opisljivo kot nevredno umetnosti, vso realnost tedanje civilizacije. Zato je obdobje realizma in buržoazne družbe tudi usodno žensko razumelo kot sestavni del umetnikovega materiala. Naturalizem v Franciji in verizem v Italiji pa sta s to materijo ravnala bolj objektivno; razlagala sta si jo s pomočjo brezosebnega tona, psiholoških procesov v posameznem političnem, socialnem ali kulturnem okviru. Nenadzorovane strasti in najbolj okrutne fantazije – Orient je bil kraj, kjer naj bi bila dovoljena tudi izkušnja seksualnosti brez predsodkov. Umetnost 19. stoletja je povezovala erotizem, bolečino in smrt; na simbolni ravni so te tematike vedno bolj prevzemale arhetipsko formo. Leta 1923 je Puccini zbolel za rakom na grlu, zapustil svoj dom v Toskani in odpotoval v Bruselj na eksperimentalno zdravljenje. Pripravil si je glasbene skice in osnutke za dokončanje tretjega dejanja, svojemu

Tatjana Ažman Turandot,

zgodba o smrti in življenju 2 5

libretistu Giuseppeju Adamiju pa je sporočil: »Težko mi je. Težave z grlom me vznemirjajo, čeprav v tem trenutku trpim bolj psihično kot fizično. Grem v Bruselj. Na posvet z znanim specialistom. Me bodo zdravili? … Ali obsodili na smrt?« Žal mu ni bilo pomoči. Njegov prijatelj Franco Alfano je leta 1926 iz materiala, ki si ga je še pred smrtjo pripravil Puccini, končal nesmrtno operno mojstrovino Turandot.

Nataša Tič Ralijan, Jure Henigman

Eva Hribernik Turandot

– opera o človeku 2 7

Eva Hribernik

Turandot – opera o človeku Turandot in prenova operne umetnosti Turandot je opera v treh dejanjih (petih slikah) italijanskega skladatelja Giacoma Puccinija (1858–1924). Puccini je razvil nov operni slog, imenovan verizem, s katerim je italijanski operi odprl vrata v 20. stoletje. Libreto za opero sta napisala Giuseppe Adami in Renato Simoni po istoimenski literarni predlogi Carla Gozzija. Krstna uprizoritev opere je bila v milanski Scali 25. aprila 1926. Takrat je bila odigrana le tista glasba, ki jo je Pucciniju uspelo napisati pred smrtjo. Šele kasneje je opero po Puccinijevih skicah dokončal Franco Alfano. V tej obliki jo izvajajo še danes. Izraz verizem izhaja iz italijanske besede vero, ki pomeni ›resničen‹. Verizem je nastal kot vpliv naturalizma na italijansko operno umetnost konec 19. in v začetku 20. stoletja; je popolno nasprotje veliki operi, saj prikazuje resnično, takrat sodobno življenje, ki je prežeto z grozotami, nasiljem in človeškimi strastmi. Pravljična opera, ki je navdihnila mnoge skladatelje 20. stoletja, se dogaja na Kitajskem, v Pekingu, kjer vlada brezčutna princesa Turandot. Dogajalni čas opere v libretu ni opredeljen. Puccini je želel ustvariti opero, ki bi bila drugačna od vseh prejšnjih del. Čeprav zaradi prezgodnje smrti opere ni dokončal, je dejal, da je vanjo vnesel vso svojo dušo. Opera Turandot je v več pogledih drugačna od dotedanje operne umetnosti. Puccinijeva inovativnost se kaže v izbiri pravljične tematike: z bogato izraznostjo glasbenih sredstev mu je uspelo poustvariti pravljičnost neke daljne, eksotične dežele. Novi sta tudi dramaturška funkcija in uporaba zbora v operni uprizoritvi; zbor je v operi skoraj ves čas prisoten na sceni in predstavlja ljudstvo, množico, ki je priča dogodkom, spominja pa na zbor v antičnem gledališču. Turandot v želji, da bi maščevala svojo posiljeno in umorjeno prednico, zavrača vse snubce, odločena, da se ne bo vdala nobenemu moškemu. Vsakemu, ki se poteguje za njeno roko, zastavi tri uganke; če jih ne reši, ga doleti smrt. Turandot se hrani z nasiljem. V operi je predstavljena kot »hladna«, »bela« in »čista«. S svojo deviškostjo in

Eva Hribernik Turandot

– opera o človeku

lunarnim sijem v trenutku prevzame in zaslepi moške, da izgubijo stik z resničnostjo. Tudi princ Kalaf, potem ko jo prvič zagleda, pade v ekstazo, odločen, da si pribori njeno ljubezen za vsako ceno. Če je Turandot fatalna zapeljivka, je sužnja Ling patetična, saj se žrtvuje za ljubezen in je v tem smislu tipična Puccinijeva junakinja. Puccini je bil v svojih opernih delih naklonjen usodnim ženskim likom. S samomorom Ling uspe omehčati ledeno srce princese Turandot. Zasluga Ling je, da se Turandot postopoma odpre »človeškemu« in prepozna svojo ljubezen do princa Kalafa. V trenutku, ko jo princ poljubi, Turandot doživi preporod. Trije groteskni ministri, Ping, Pang in Pong, ki sta jih libretista povzela po Gozzijevi commedii dell’arte, v glasbenem in karakternem smislu s svojimi rimami in verzi spominjajo na opereto. Ta je bila v Italiji v razcvetu med letoma 1910 in 1926; novo nastajajoča dela so pogosto parodirala resno opero. Tudi v tem smislu je Puccini s svojo Turandot naredil korak naprej ter na začetku novega stoletja v dramaturškem in glasbenem smislu na novo vzpostavil operno umetnost.

Uglasbena zgodba o človeških strasteh Opera Turandot se začne s štirimi takti mogočnih akordov, polnih nasilja. Puccini je z uporabo določenih glasbil prikazal značajske lastnosti glavnih oseb. Prva oseba, ki se predstavi gledalcem, je sužnja Liù. Glasbene linije, ki jo spremljajo, so mile, melodične in skoraj komorne. Princa Kalafa, ki spozna svojega očeta Timurja, s prestola pahnjenega kralja Tatarov, spremljajo godala. Napetost na sceni pomaga ustvarjati zbor, ki s svojimi melodijami vpelje novo, eksotično atmosfero daljnega orientalskega sveta. Glasbila, ki gledalce popeljejo na Kitajsko, so tolkala, zvončki, činele, ksilofoni in nenazadnje tudi kitajski gongi. Ljudstvo kliče rablje, perzijskega princa in njegovo smrt spremlja pogrebna koračnica, trobila in pihala pa na sceno prikličejo princeso Turandot. Ne glede na prošnje ljudstva, da bi prizanesla mlademu princu, Turandot hladno odkloni pomilostitev. Njena lepota v trenutku omami Kalafa. Izmenjujeta se intimna godalna atmosfera, ki spremlja princa Kalafa, ki se zaljubi v princeso, ter ironična in disonantna orkestracija ob prihodu treh ministrov na sceno. Mladega princa želijo odvrniti od nevarne snubitve. Na koncu prvega dejanja se zaslišijo trije udarci na gong, ki ponovno prikličejo veličasten motiv protagonistke opere. Na začetku drugega dejanja je skladatelj v partituro vključil slikovite glasbene motive, ki temeljijo na pentatonični lestvici, značilni za glasbo orientalskih dežel. Glasba je živahna in humorna. Ping, Pang in Pong modrujejo in razpravljajo o vsem mogočem. Hrepenijo po mirnem domu in si želijo, da bi srečen ugankar rešil Kitajsko. Bogata orkestracija pospremi cesarjev vstop na sceno. Turandot navede razloge svojega dejanja. Medtem ko Turandot zastavlja uganke, se njena melodija kromatično dviga. Kalafovo zmago mogočno podpre zbor, temu se pridruži znameniti motiv Kalafove arije Nessun dorma, ki jo zapoje v tretjem dejanju. Turandot je premagana, vendar prosi in roti cesarja, svojega očeta, da je ne bi predal tujcu. Kalaf še enkrat tvega svoje življenje s tem, da ji sam zastavi svojo uganko: če Turandot do naslednjega jutra ugane oziroma izve njegovo ime, potem rad umre.

Voranc Boh, Lara Wolf

Eva Hribernik Turandot

– opera o človeku

Cesar in vsi drugi želijo, da bi neznanec ostal zmagovalec. Zbor ob zaključku drugega dejanja zapoje cesarjevo himno: Diecimila anni al nostro Imperatore! Luce, Re di tutto il mondo! Nočno atmosfero na začetku tretjega dejanja odpre priljubljena tenorska arija Nessun dorma. Postopoma se na sceni stopnjuje napetost, ker Turandot še vedno ne ve, kako je ime skrivnostnemu princu, ki je pravilno odgovoril na vsa tri njena vprašanja. Kalaf je na stopnicah paviljona in poln upanja čaka na jutranjo zarjo, da mu prinese dokončno zmago. Princ želi Turandot za vsako ceno. Ponovno zaslišimo motiv pogrebne koračnice, ko si mlada sužnja iz ljubezni do Kalafa vzame življenje. Zbor objokuje smrt mlade Ling. Kalaf potegne Turandot v svoje naročje in jo poljubi. Njena trdosrčnost je premagana. Avtokratska princesa se začne odpirati svoji ženstvenosti. Kalaf ji pove svoje ime in njegovo življenje je spet v njenih rokah. Turandot pa pove očetu, da pozna neznančevo ime, in sicer ljubezen. Veličasten zaključek opere ponovno vpelje že znani motiv Nessun dorma in s tem dramaturško podpre Kalafovo zmago ter srečen zaključek pravljice.

Kitajska tradicionalna glasba in uporaba pentatonične lestvice V 16. stoletju v Evropi nastopi preobrat na področju glasbene teorije, in sicer z uvedbo t. i. temperacije tonskega sistema, k čemur pripomore zlasti vse večja uporaba različnih glasbil v glasbi. S temperacijo se oktava razdeli na 12 enakih delov (poltonov) in poenotijo se različni sistemi dotedanjih uglasitev. Govorimo o kromatični 12-poltonski lestvici. To privede do tega, da se iz jonske cerkvene lestvice razvije dur (lat. durus = ›trd‹) in iz eolske lestvice mol (lat. mollus = ›mehek‹). Z durom in molom, dvema nasprotujočima si tonskima spoloma, se ustvari nov sistem, ki je za nadaljnja tri stoletja opredelil evropsko klasično glasbo. Glasbo Daljnega vzhoda pa za razliko od diatoničnih lestvic zaznamujejo malostopenjske lestvice oz. melodije z nekaj toni (npr. pentatonika – pet tonov). Zaradi te značilnosti zlahka slušno razlikujemo tradicionalno glasbo Daljnega vzhoda od t. i. zahodne »klasične« glasbe. Melodija, temelječa na lestvici, ki je drugačna od lestvice, ki smo je vajeni, v nas sproža občutke nečesa oddaljenega in eksotičnega. Vsaka od petih stopenj je povezana z drugimi dejavniki, ki so značilni za kitajski kozmološki sistem: od petih elementov, petih kardinalnih točk, barv, arom, notranjih organov do petih kategorij družbe. Na ta način se vzpostavi celovit filozofski sistem, v katerega je glasba popolnoma in v celoti integrirana. Puccini je v svoji zadnji operi inovativno uporabil pentatonične lestvice, da bi z njimi pomagal ustvariti atmosfero daljne Kitajske in pravljičnost dramskega dogajanja. Eden od glasbenih primerov je melodija, ki spremlja besede Ling (Nulla sono … una schiava), v kateri se izrazito zrcali pentatonična barva. Prav tako se le-ta kaže v ariji Signore, ascolta!, ki jo prav tako zapoje Ling. Kitajske tradicionalne melodije spremljajo tudi prihod princese Turandot na sceno in Kalafove besede: La vita, padre, è qui! Turandot! Najočitnejša uporaba pentatonike je nedvomno v vseh prizorih, v katerih nastopajo trije komični ministri. Takrat se gledalec potopi v melodični svet kitajske tradicionalne glasbe.

Eva Hribernik Turandot

– opera o človeku 3 1

Arhetipski operni junaki Arhetipi so energetski vzorci in ponavljajoče se podobe, ki so shranjene globoko v nas. Niso odvisni od časa in kraja. Pojmovanje opernih junakov kot arhetipov prispeva k temu, da uprizoritev gledalca neposredno nagovori, se ga dotakne in mu da možnost prepoznavanja določenih arhetipskih načinov ravnanja v njegovem življenju, v samem sebi in drugih ljudeh. Uprizoritev naj bi gledalca spodbudila k samospoznavanju in prispevala k njegovemu duhovnemu razvoju. V večini opernih zgodb nastopa junak ali junakinja, ki se spopada s sovražniki, tirani, poleg tega pa je poudarjena tudi ljubezenska zgodba, ki sledi formuli: A ljubi B, ki ljubi C. Operni junaki se preko notranjih bojev z močjo jeze, strahu, skrbi, neodpuščanja, odvisnosti, obljub itd. preobrazijo, svoje razmišljanje, čutenje in dejanja pa preoblikujejo s pomočjo vedno večje moči duha. Po mnogih preobratih junaku na koncu uspe premagati sovražnika in osvojiti ljubljeno osebo. Temu sledi zaključna scena, v kateri se opeva junakov uspeh. V operi Turandot je ta junak princ Kalaf, ki se odloči, da si pribori princesino ljubezen za vsako ceno, saj je zanjo pripravljen žrtvovati tudi lastno življenje. Na koncu doseže svoj cilj in njegov uspeh spremeni tudi princeso. Skupaj z njo pa se preobrazijo tudi gledalci. Čustva in občutki, ki jih doživljajo protagonisti oper, imajo arhetipsko podlago, ki je skupna vsem človeškim bitjem. Kolektivne čustvene matrice so posredovane s pomočjo urejenega umetniškega sistema in na opernem odru učinkujejo kot silovite, strastne, impulzivne in monumentalne. Prav zaradi tega je pri operi nujno najgloblje doživljanje glasbe. Namen opere ni bil samo prikazati in uprizoriti človeške strasti, ampak le-te sprožiti v gledalcu. Gledalec naj bi se počutil vključenega v dogajanje na odru. Opera je celostna umetnost in hkrati najvišja oblika umetnosti, saj v sebi združuje kakovost razuma (libreto) in duše (glasba). Opera je močno, intenzivno in subtilno izkustvo, ki ga ni mogoče razumeti zgolj z razumom (logos).

Filip Samobor, Neža Blažič, Veronika Valdes, Viktorija Bencik Emeršič, Karin Komljanec

Foto Tone Stojko

In memoriam 3 5

Jože Mraz (1942–2020)

V aprilu nas je pretresla vest, da se je nepričakovano poslovil dramski igralec Jože Mraz, upokojeni član Mestnega gledališča ljubljanskega. Jože Mraz se je rodil 4. septembra 1942 v Stražišču pri Kranju. Zanimivo je, da se je z Mestnim gledališčem ljubljanskim prvič srečal že leta 1962, ko je še kot študent ljubljanske AGRFT nastopil v vlogi Lisjaka v Vrhunčevem Vrtiljaku igrač. Na Akademiji je 1963 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Po končanem študiju je leta 1965 opozoril nase z vlogo Popotnika v Cankarjevem, prvem Korunovem, Pohujšanju v dolini šentflorjanski na odru SNG Drama. Svoj prvi stalni angažma je še v istem letu dobil v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer se je igralsko prekalil in ustvaril več kot štirideset vlog. Nepozabne so predvsem vloga Vilinčka v Minolijevem Vilinčku z lune (1972), vloge v Jovanovićevih Žrtvah mode bum-bum (1975) in vloga Guliverja v Swiftovi in Jesihovi igri Guliver, velik in majhen (1979). Že zgodaj je Jože Mraz predano sodeloval tudi s slovenskimi eksperimentalnimi odri in lutkovnimi gledališči. Zelo pomembno je njegovo sodelovanje z Gledališčem Glej, kjer je oblikoval nekaj izjemnih vlog iz sodobnega repertoarja eksperimentalnega gledališča. Še posebej je treba omeniti njegovo vlogo Antoina v Vitracovem Viktorju ali Otrocih na oblasti (1971) ter duet z Branetom Ivancem v Handkejevi igri Varovanec hoče biti varuh (1972). Leta 1979 se je Jože Mraz podal novim izzivom naproti in postal član igralskega ansambla Primorskega dramskega gledališča. V Novi Gorici je ustvarjal do leta 1984. To je bilo novo obdobje iskanja novih igralskih izrazov. Vloga, ki je zaznamovala to prelomno obdobje v njegovem ustvarjanju, je zagotovo vloga Proteja v Shakespearovih Dveh gospodih iz Verone (1980). Leta 1984 se je Jože Mraz pridružil ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je odigral več kot petdeset vlog. Član MGL je ostal do upokojitve leta 2005. Že v svoji prvi sezoni v MGL je celostno oblikoval vlogo pastorja Halea v Millerjevem Lovu na čarovnice. V MGL je, čeprav le redko v glavnih vlogah, še izbrusil svojo vsestransko

3 6 In memoriam

igralsko osebnost. Med drugim je bil Zmešnjava v Linhartovi igri Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1989), Človek pes v Flisarjevi igri Kaj pa Leonardo? (1992), Storžek v Zupanovem Jurčku in Storžku (1993), Zmaj v Showu strahov S. Makarovič (1994), Lambert v Bricairovi Dohodnini (1995). V kar šestih vlogah je nastopil v Jesihovem Desetem račku (1997). Bil je Štacunar v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1998) in Helmuth Rode v Harwoodovi igri Na čigavi strani (2003). Čeprav je bil Jože Mraz zapisan zlasti gledališču, je ustvarjal tudi na filmu, televiziji in radiu. Pridružujemo se besedam iz utemeljitve Simone Ješelnik ob podelitvi priznanja ZDUS za življenjsko delo, ki ga je Jože Mraz prejel leta 1999: Jože Mraz je bil igralec, ki je vloge oblikoval z veliko mero tenkočutnosti. Njegove vloge sta odlikovala ostra karakterizacija in smisel za humor in grotesko. Hkrati pa je bila njegova bistvena lastnost tudi disciplinirano podrejanje osnovni zamisli in skupnemu delu. Zanimivo je, da je kar šest uprizoritev, v katerih je nastopal, prejelo nagrado za najboljšo uprizoritev (tri na Borštnikovem srečanju, tri pa na drugih festivalih). Igralec Jože Mraz je svoje delo vedno opravil predano in s profesionalno natančnostjo, obenem pa je bil tudi odličen kolega in vedno v umetniško podporo mlajšim sodelavcem. Jože, počivaj v miru. Tvoji iz MGL

In memoriam 3 7

Ob Jožetovem nenadnem odhodu celo besede zastanejo … Vedno je znal presenetiti in tudi tokrat nas je: v torek, 7. aprila 2020, nas je zapustil Jože Mraz, »človek mnogih talentov in zanimivih zgodb«, kot sem prebrala v enem od njegovih zadnjih intervjujev. Rodil se je 4. septembra 1942 v Stražišču pri Kranju. Po končanem študiju na AGRFT v Ljubljani se je leta 1965 zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Bil je igralec nosilnih vlog, največkrat pa je igral vlogo princa v otroških predstavah, ki so zahtevale veliko psihofizične in govorne kondicije. Jožeta sem spoznala leta 1971, ko sem v Slovenskem mladinskem gledališču igrala v predstavah Snežna kraljica in Trnuljčica preveč in trije palčki. Skoraj 50 let sva se poznala! Jože je bil potem od 1979 do 1984 član Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, potem pa je prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je ostal do upokojitve. Najino sodelovanje je bilo tokrat še tesnejše, saj sva veliko sodelovala kot igralca in kot člana sindikata. Nekaj časa je bil predsednik Sindikata Glosa v MGL, član upravnega odbora Glose, predsednik disciplinske komisije v MGL, član sveta v MGL, član Sindikalne konference uprizoritvenih dejavnosti in še bi lahko naštevala. Vsako leto je ob Prešernovem prazniku pred Prešernovim spomenikom recitiral Prešernove pesmi. Vedno je bil odprt za nove ideje. Tudi v letih, ko ni bil več »aktiven«, je imel še dovolj energije za potovanja. Čas ga ni nikoli povozil. Njegov delno koleričen značaj ga je gnal naprej, da je vztrajal tudi tam, kjer večina odneha. Še vedno je skrbel za svojo psihofizično kondicijo. Bil je zelo dober retorik, znan po izborni izreki. V pokoju pa se je posvetil še svojim čebelicam in postal član Čebelarske zveze Slovenije. Pri njem si dobil najboljši med. Vedno je govoril: Če si z naravo dober, te nagradi. Morda je Jožeta nagradila s hitro smrtjo, ki je bila zanj odrešenje, za vse druge, ki so ga imeli radi, pa šok. Jože, vedno boš ostal v naših srcih! Nadja Strajnar Zadnik

3 8 In memoriam Jože Mraz – vloge v MGL 1962/1963 Janez Vrhunc, Vrtiljak igrač, režiser Janez Vrhunc (Lisjak) AGRFT 1983/1984 William Shakespeare, Hamlet, režiser Mile Korun (Plemič; Marcel) k. g. 1984/1985 Jože Javoršek, Dežela gasilcev, režiser Vinko Möderndorfer (Kapelnik)

Arthur Miller, Lov na čarovnice, režiser Franci Križaj (Pastor John Hale)

1985/1986 Franz Kafka, Proces, režiser Zvone Šedlbauer (Titorelli)

Harold Brighouse, Hobson v škripcih, režiser Miran Herzog (Albert Prosser)

Ivo Brešan, Hidrocentrala v Suhem Dolu, režiser Žarko Petan (Drugi samoupravljalec)

1986/1987 Stanisław Ignacy Witkiewicz, Oni, režiser Jerzy Grzegorzewski (Gliwuś Kretowiczka,

žandarmerijski poročnik)

Žarko Petan, Ervin Fritz, Urban Koder, U slovenačkim gorama, režiser Žarko Petan (Jovanović,

poročnik) 1987/1988 Alenka Goljevšček, Otrok, družina, družba ali Lepa Vida 1987, režiser Zvone Šedlbauer (Anton Malič,

inženir; Vodja raziskovalne enote na LVTR OZSS; Vodja planerjev na ZULP)

William Shakespeare, Ukročena trmoglavka, režiser Žarko Petan (Tranio, Lucentijev služabnik)

1988/1989 Félix Lope de Vega Carpio, La discreta enamorada, režiser Vito Taufer (Finardo 3)

Žarko Petan, Dachauski procesi, režiser Žarko Petan (Prvi zasliševalec)

Branislav Nušić, Gospa ministrica, režiser Miran Herzog (Pera, pisar)

Alexandre Dumas (sin), Žarko Petan, Dama s kamelijami, režiser Žarko Petan (Georges Duval)

1989/1990 John Millington Synge, Junak z zahoda, režiser Eduard Miler (Jimmy Farrel)

Anton Tomaž Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režiser Zvone Šedlbauer (Zmešnjava)

Klaus Mann, Ariane Mnouchkine, Mefisto, režiser Žarko Petan (Magnus Gottschalk)

1990/1991 Marin Držić, Dundo Maroje, režiser Radoslav Zlatan Dorić (Popiva, Marov služabnik) 1991/1992 Carlo Goldoni, Pahljača, režiserka Katja Pegan (Limonček, natakar v restavraciji)

Mary Pix, Nedolžna ljubica, režiserka Janine Wünsche (G. Flywife, alias Allen, trgovec,

ki se je nedavno vrnil z Jamajke)

1992/1993 Evald Flisar, Kaj pa Leonardo?, režiser Dušan Mlakar (Človek pes)

George Tabori, Goldbergove variacije, režiser Žarko Petan (Jafet)

1993/1994 Ivan Cankar, Za narodov blagor, režiser Mile Korun (Slabo oblečen mlad človek)

Dim Zupan, Storžek in Jurček, režiser Jaša Jamnik (Storžek)

Alan Bennett, Blaznost Jurija III., režiser Vinko Möderndorfer (Dr. Richard Warren)

In memoriam 3 9

1994/1995 Evald Flisar, Stric iz Amerike, režiser Dušan Mlakar (Inšpektor)

Svetlana Makarovič, Show strahov, režiserka Mateja Koležnik (Volkodlak)

Svetlana Makarovič, Show strahov, režiserka Mateja Koležnik (Ljubljanski zmaj; Razbojnik TemRazbov –

skupaj s Tomažem Pipanom)

1995/1996 Jean-Jacques Bricaire, Dohodnina, režiser Vinko Möderndorfer (Lambert, davčni inšpektor)

Arthur Miller, Pogled z mostu, režiser Mario Uršič (Louis)

1996/1997 Bertolt Brecht, Galilejevo življenje, režiser Vinko Möderndorfer (Matematik; Kardinal Bellarmin)

Thomas Stearns Eliot, Umor v katedrali, režiser Jernej Lorenci (Slepec)

1997/1998 Milan Jesih, Deseti raček, režiser Jaša Jamnik (Racman; Krčmar; Jež; Harlekin; Gregor; Čuk) alt.

Albert Camus, Kaligula, režiser Sebastijan Horvat (Pesnik in patricij)

1998/1999 Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režiser Mile Korun (Štacunar)

William Shakespeare, Antonij in Kleopatra, režiser Zvone Šedlbauer (Agrippa)

Bernard Shaw, Pigmalion, režiser Boris Kobal (Sprehajalec; Gledalec)

1999/2000 Carlo Goldoni, Sluga dveh gospodarjev, režiser Boris Kobal (Postrešček in natakar)

Milan Dekleva, Mojca Kranjc, Alja Predan, 1821, režiser Zvone Šedlbauer (Vojvoda Pierre de Blacas,

francoski diplomat)

Janusz Głowacki, Fortinbras je pijan, režiser Zijah A. Sokolović (Finski kralj)

2000/2001 Georges Feydeau, Gospod gre na lov, režiser Vinko Möderndorfer (Cassagne) 2001/2002 Eduardo De Filippo, Božič pri Cupiellovih, režiser Mario Uršič (Raffaele, hišnik)

Ivan Cankar, Lepa Vida – Hrepenenje – Hamlet iz Cukrarne, režiser Mile Korun (Fertinc)

2002/2003 Anton Pavlovič Čehov, Ivanov, režiser Dušan Mlakar (Gavrila, služabnik pri Lebedevih)

Ronald Harwood, Na čigavi strani, režiser Boris Kobal (Helmuth Rode) alt.

2003/2004 Matjaž Kmecl, Zgodnja leta slovenske državnosti, režiser Dušan Mlakar (Čitalniški ud; Tomaž Vrha;

Pevec v Nollijevem kvartetu)

Gledališče skozi čas – Antika, režiser Boris Kobal (nastopajoči)

Aleksander Sergejevič Gribojedov, Gorje pametnemu, režiser Zvone Šedlbauer (Lakaj)

2004/2005 Platon, Zvone Šedlbauer, Sokratov zagovor, režiser Zvone Šedlbauer (Kebes)

Gledališče skozi čas – Renesansa, režiser Boris Kobal (nastopajoči)

Ivan Cankar, Kralj na Betajnovi, režiser Zvone Šedlbauer (Oskrbnik)

2005/2006 Ira Ratej, Je to človek?, režiser Boris Kobal (Resnyk)

4 0 In memoriam

Jože Mraz kot Prvi zasliševalec v Dachauskih procesih Ž. Petana v režiji Ž. Petana, MGL, 1988/89 (s Tonetom Kuntnerjem in Tomažem Pipanom). Foto Tone Stojko

Jože Mraz kot Magnus Gottschalk v Mefistu K. Manna in A. Mnouchkine v režiji Ž. Petana, MGL, 1989/90 (s Srečem Špikom, Borisom Ostanom in Slavkom Cerjakom). Foto Tone Stojko

In memoriam 4 1

Jože Mraz kot Storžek v Storžku in Jurčku D. Zupana v režiji J. Jamnika, MGL, 1993/94 (z Violeto Tomič in Silvijem Božičem). Foto Tone Stojko

Jože Mraz kot Volkodlak v Showu strahov S. Makarovič v režiji M. Koležnik, MGL, 1994/95 (s Tomažem Pipanom). Foto Tone Stojko

4 2 In memoriam

Jože Mraz kot Lambert v Dohodnini J. J. Bricaira v režiji Vinka Möderndorferja, MGL, 1995/96 (s Slavkom Cerjakom, Aljošo Ternovškom in Violeto Tomič). Foto Tone Stojko

Jože Mraz kot Racman v Desetem račku M. Jesiha v režiji J. Jamnika, MGL, 1997/98 (z Vero Per, Violeto Tomič in Majo Boh). Foto Tone Stojko

In memoriam 4 3

Jože Mraz kot Helmuth Rode v uprizoritvi Na čigavi strani R. Harwooda v režiji Borisa Kobala, MGL, 2002/03 (z Borisom Ostanom). Foto Tone Stojko

Jože Mraz kot Resnyk v uprizoritvi Je to človek? I. Ratej v režiji Borisa Kobala, MGL, 2005/06 (s Slavkom Cerjakom, Silvijem Božičem in Jako Lahom). Foto Tone Stojko

Meta Hočevar

Prostori igre Prostori mojega časa in

Druga, dopolnjena izdaja

Novo v Knjižnici MGL 4 5

Avtor spremnih besed Tomaž Toporišič Knjižnica MGL, 174 in 175 Mestno gledališče ljubljansko, 2020 Drobna knjižica Prostori igre Mete Hočevar je takoj po izidu leta 1998 spremenila poglede in interpretacije fenomenov slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča. Pokazala in ponazorila je, da scenografija ni več ločeni prostorski element, ki ga dodamo predstavi, del scenerije, pobarvana zadnja stena, interier. Nasprotno! Je nekaj, kar se raztopi v in kar vsebuje vse druge komponente, ki sestavljajo predstavo. Gledališki prostor – Meta Hočevar bi rekla »prostor igre« – je prostor, v katerem se vse združuje in v katerem potrebujemo vsa svoja čutila. Je tudi prostor, ki ga moramo – tako kot Paul Klee sliko – razumeti kot nekaj, kar je tudi časovna oznaka. Prostori igre za Meto Hočevar zato niso več scenografija. Druga, dopolnjena izdaja te knjige je namenjena vsem gledalcem, ki hočejo razumeti in brati gledališče skozi njegove prostorske in časovne komponente. Te so povezane z zgodbami dramskih in nedramskih tekstov in živo prezenco igralca, ki šele vzpostavlja gledališki prostor. Ta temeljna knjiga bo skupaj z novo knjigo, posvečeno fenomenologiji prostorov gledališča kot ustvarjalkinega in razmišljevalkinega časa Prostori mojega časa, tvorila celoto, s pomočjo katere bomo lahko vstopali v prostore in čase gledališča, hkrati pa nam bosta knjigi omogočili, da bomo lahko te prostore skupaj z avtorico, ki jih ustvarja in razlaga, tudi mislili. Knjiga Prostori mojega časa s pomočjo primerov posameznih dramskih tekstov, ki so izbrani glede na način pristopa k oblikovanju prostora igre, raziskuje odnose in medsebojne vplive med tekstom – izrečeno mislijo – in prostorom, med igralcem in prostorom ter drugimi odnosi v uprizoritvi. Meta Hočevar se v njej ukvarja s prostorom in časom v različnih situacijah, predvsem v gledališču in arhitekturi. Prostor obravnava v povezavi s časom, kot prostor-čas, krono-topos. V gledališki predstavi je izhodišče zgodba, torej dramski tekst ali kakršna koli druga akcija, ki določa dolžino gledanja. Uprizarjana zgodba definira čas v prostoru. Razlika med drugimi prostori in prostorom igre je v tem, da čas teče drugače, da je nekako zgoščen. S posegi v prostor, kratkotrajnimi, kot je uprizoritev dogodka, ali trajnostnimi, kot je arhitektura, spreminjamo prostor: Prostor. Vedno je prisoten, v mislih, v realnem, v fantaziji. Brez njega ni nič. Je dokaz, je alibi, je krivec, je rešitelj, in terorizira tudi. Ko vstopiš v gozd ali v hišo, ti pokaže, kje si, in te usmerja, kam se lahko obrneš, kam lahko greš. Prostor omejuje in osvobaja. Vsaka uprizoritev ustvari sebi lasten sistem odnosov v času dogajanja med zgodbo, prostorom in gledalcem, med slišnim in vidnim. Prostor ne govori, je pa zelo zgovoren.

Ljubljana City Theatre

season 2o2o/2o21 Main Stage

Jera Ivanc, Laren Polič Zdravič

Turandot Fairy-Tale Musical World premiere

Opening 10th September 2020

Composer Laren

Polič Zdravič Menger Dramaturg Eva Mahkovic Set designer Niko Novak Costume designer Bjanka Adžić Ursulov Choreographer Maja Delak Repetiteur Jože Šalej Language consultant Martin Vrtačnik Sound designer Sašo Dragaš Lighting designer Boštjan Kos Assistant to composer Manca Trampuš Assistant to choreographer Veronika Valdes Assistant to repetiteur Ana Erčulj Director Jana

Laren Polič Zdravič gives thanks to Andraž Polič. Stage manager Borut Jenko Prompter Neva Mauser Lenarčič Technical director Janez Koleša Stage foreman Matej Sinjur Head of technical coordinators Branko Tica Sound and video masters Sašo Dragaš, Gašper Zidanič and Matija Zajc Lighting masters Boštjan Kos and Bogdan Pirjevec Hairstylists Jelka Leben and Anja Blagonja Wardrobe mistresses Angelina Karimović and Urška Picelj Property mistress Erika Ivanušič The set was made under the supervision of master Vlado Janc and costumes under the supervision of mistresses Irena Tomažin and Branka Spruk in the ateliers of Ljubljana City Theatre.

Ljubljana City Theatre

Cast Turandot Viktorija

Bencik Emeršič Queen mother Mirjam Korbar Ling Tina Potočnik Vrhovnik Kalaf Gregor Gruden Executioner Karin Komljanec Chorus Filip Samobor Gargoyles Veronika Valdes and Neža Blažič First angel Boris Kerč/ Jure Henigman Second angel Nataša Tič Ralijan Young Turandot Lara Wolf Young Kalaf Voranc Boh as guest

season 2o2o/2o21 Main Stage 4 7

Turandot is a Queen in a faraway land. She is wise, beautiful and righteous. She rules well. There is one thing though: she refuses to marry. Tired of the constant pressure from her mother, she takes an oath: she will marry the man who will be worthy of her – who will manage to overcome her strenuous physical test and solve three riddles. For 21 years, none of the suitors have been successful. At the beginning of the musical, a mysterious stranger appears … And overcomes the test. Turandot refuses to give in. She will not marry – yet as it seems now, she does not any longer have a choice … The oldest literary depiction of the motif of the irresistibbly attractive princess setting riddles to her suitors is found in the Persian epic from the 12th century Haft paikar (Seven portraits) by Sufi master Nizami from Ganja. In the West, the motif was mostly used by theatre and music artists, such as Gozzi, Schiller, Puccini and Brecht. The new musical adaptation of the Turandot motif, commissioned by the Ljubljana City Theatre, wanders

Music on tape is performed by: Dejan Gregorič (violin) Barbara Gradišek (cello) Manca Trampuš (vocal) Laren Polič Zdravič (keyboard and guitar)

freely among the motifs of the earlier adaptations, creating a musical play with the elements of a fairy-tale, tragedy and comedy, showing love, honor, treason and greed, and, above all, tackling one topic: what it means to be human. The libretto is written by Slovenian classical philologist, playwright and

Mastering: Matej Gobec, The Cosmosonic Studios

dramaturg Jera Ivanc and the original soundtrack by composer Laren Polič Zdravič.

Pokrovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega

Jera Ivanc Turandot

D R A M S KO B E S E D I LO

JERA IVANC

Pravljični mjuzikel po različnih motivih

2020

Jera Ivanc Turandot

rabelj perzijski princ Turandot mati Kalaf Ling dva angela trije vojaki sedem žrtev zbor

Tomažu in otrokom

mama hči otroci učitelj(ica) par stara mama

Jera Ivanc Turandot

1. slika

2. slika

Rabelj nagovori občinstvo.

Smrtni ples. Perzijski princ in Turandot.

RABELJ: Nekoč, nekje, za devetimi gorami in devetimi vodami, je v kraljestvu, lepem kot nevesta mlada, modrem kakor mati stara, dobrem kakor kruh in pravičnem bolj kot bog –

ZBOR: SMRTNI PLES STRMA POT JEKLA BLESK VSEPOVSOD UBIJALSKI AVTOMATI

Paru v občinstvu.

SENCI DVE PLEŠETA NI BOGA VSEPOVSOD UBIJALSKI AVTOMATI

BO JUNAK ZMOGEL PLES MIMO TRNJA DO ZVEZD BO NJEGOVA TURANDOT

Hej, vidva! Vidva, ja. Zarad mene lahko sedita drug za drugim al pa drug na drugem, solo, v troje, skup al pa narazen, vse je v redu in povsod se vid na oder, samo dogovorta se že – motita.

Ad lib.

Monolog na začetku je velika odgovornost. Vsak večer hodim po zelo tanki meji. Med sabo in sabo. Med človekom in gledališko ustvarjalko. Vsakič jo prestopim, ampak se tega zavem šele za nazaj, nikoli v trenutku prestopa. Prvič igram vlogo, ki je napisana zame. Za to telo, za ta glas, za te roke. Včasih ne vem, kaj bi z njimi. Takrat dobim rekvizit. To ni res, nič ni res, samo besede so, ki jih izrekam. In ko večer za večerom izrekam, da včasih ne vem, kaj z rokami, začnem verjet, da res ne vem, kaj z rokami.

Vsak večer se borim z demoni. Vsi mi.

In plešemo z angeli. Z vami.

PLEŠETA PLEŠETA S SMRTJO SE VSAK PLES KONČA PLEŠETA PLEŠETA S SMRTJO SE VSE KONČA

ZVEN JEKLEN REŽE ZRAK MEČ MESO VSEPOVSOD UBIJALSKI AVTOMATI

TURANDOT VODI PLES ON JEČI VSEPOVSOD UBIJALSKI AVTOMATI

MOŽ, JUNAK KJE JE MOČ KJE PONOS PADEL BO POD DEVIŠKO TURANDOT

PLEŠETA …

SMEH STRUPEN

Jera Ivanc Turandot

TRGA NOČ MOŽ JE SLEP OD KRVI OD BOŽANSKE TURANDOT

3. slika

BO JUNAK ZMOGEL PLES MIMO TRNJA DO ZVEZD BO NJEGOVA TURANDOT

RABELJ: Poslušajte, kaj veleva zakon!

IZ PEKLA DO NEBES PLEŠETA PLEŠETA S SMRTJO SE VSE KONČA IZ NEBES DO PEKLA PLEŠETA PLEŠETA ENKRAT SE VSAK PLES KONČA

Snubec omaga nekje na sredi pod konico Turandotinega meča. Za hip od nekod prinese otroški jok. Sliši ga samo Turandot.

Na vrhu zmagovalna Turandot. Rabelj ob premaganem snubcu. Nagovori zbrano ljudstvo. TURANDOT: Čista Turandot vabi junake na ples. Kdor jo s telesom in umom premaga, kdor pot preživi in reši uganke, ta jo dobi. Nevesto nebeško, čisto, nedolžno. Kdor izgubi, brez glave konča. Petnajst let že plešem, stotine junakov, kraljevih sinov, kraljev, veljakov, drznih, možatih in srčnih, ponosnih, nadutih, ošabnih se je zvrstilo, nihče ni bil pravi. Tudi ti, perzijski princ, si izgubil in tvoja bedna glava bo padla. Strma je pot, ena je smrt, uganke so tri. PERZIJSKI PRINC: Milost! ZBOR: MILOST MILOST TURANDOT: Milost? Tudi umirajoča Ling je pred stoletji tu, kjer ti zdaj v krvi hropeš, na tem istem mestu, milosti prosila. Misliš, da jo je dobila? PERZIJSKI PRINC: Milost. ZBOR: MILOST TURANDOT: MILOST! KO JO ZA LASE JE VLEKEL MILOST! KO JE TRGAL PAJČOLAN MILOST! ŽENIN, BODI NEŽEN JE PROSILA, MILOST, A ZAMAN

PRED TEM JE VSE ŽIVLJENJE NANJ ČAKALA NA MOŠKEGA, KI JI BO SMISEL DAL SAJ SAMA NIKDAR NE BO CELA ŠE ČLOVEK NE, MORDA ŽIVAL

ŽENIN LEPORASLI JE PRIJAHAL ŽENIN PRINC, JUNAK, VISOK, MOČAN ŽENIN, KI MU BO ŽIVLJENJE DALA KONČNO JE PRIŠEL POROČNI DAN

ROKA NA VRATU NA BELEM TREBUHU KONICA REZILA V TELO, KI SE UPIRA

Jera Ivanc Turandot

ZBOR: MILOST MILOST TURANDOT: SUVA, ZABADA TRGA, MESARI GRABI, PORIVA V TELO, KI UMIRA ZBOR: MILOST MILOST TURANDOT: ROKA NA VRATU …

NEŽNO POLT, KI ČISTA JE SIJALA MAŽEJO MODRICE, ČRNA KRI MATERNICO, KI ŽIVLJENJE ČAKA TRGA MEČ, LING ZAPRE OČI KRIK POROČNI ZADUŠI UDAREC KRIK LJUBEZNI ČRNA KRI UTOPI ZADNJI NEMO PLUJE SKOZ STOLETJA GLAS MU DAM IN DOM IN Z NJIM KRIČIM MAŠČEVANJE, MAŠČEVANJE

ZBOR: MAŠČEVANJE, MAŠČEVANJE TURANDOT: ZASE, ZATE, ZANJO, ZANJE ZBOR: MAŠČEVANJE, MAŠČEVANJE TURANDOT: MAŠČEVANJE ZA VSE

4. slika Kalaf stopi do gonga. ZBOR: Kaj počne?

Bedak bo udaril na gong.

Ustavite ga!

Stoj!

Ne snubi!

Ni vredno!

Umreš!

Kaj mu je?

Norec.

Koliko smrti …

Spusti, ti pravim!

Blaznež. Preveč.

Naj se že enkrat konča …

Ustavite ga!

Ne, prosim, ne!

PERZIJSKI PRINC (glas): Milost!

TURANDOT: Naj bo tvoja smrt v opomin vsem drugim! Odpeljite ga!

ZBOR: MILOST MILOST

Turandot odide.

Kalaf udari na gong.

RABELJ: Junak, ki bi tvegal glavo za kraljevo hčer, čisto Turandot, naj stopi naprej in udari na gong. Pot je strma, ples je smrten, smrt je ena, uganke tri. Rabelj zgrabi perzijskega princa.

Pridi, greva na pol.

Jera Ivanc Turandot

5. slika

6. slika

RABELJ: Ni še konec. Si pripravljen?

Smrtni ples. Turandot in Kalaf.

KALAF: Sem.

ZBOR: SMRTNI PLES STRMA POT JEKLA BLESK VSEPOVSOD

RABELJ (sekiri): Midve tudi. Udari še drugič, pokliči mater kraljice. Kalaf udari na gong, nastopi mati.

UBIJALSKI AVTOMATI

SENCI DVE PLEŠETA NI BOGA VSEPOVSOD UBIJALSKI AVTOMATI

BO JUNAK ZMOGEL PLES MIMO TRNJA DO ZVEZD

KALAF: Nikdar.

BO NJEGOVA TURANDOT

MATI: Še tretjič poskusim. Umrl boš, pojdi.

PLEŠETA PLEŠETA ENKRAT SE VSAK PLES KONČA PLEŠETA PLEŠETA SMRTNI PLES SE TU KONČA

MATI: Slišala sem gong, znanilca nove smrti, in zaječalo je moje srce. A kraljevska prisega me veže, da sprejmem snubitev nje, čiste Turandot, ki sem jo v mukah in krvi rodila. Pred tem, junak, pa te moram še enkrat vprašati. Boš vztrajal? Še lahko greš. KALAF: Nikamor. MATI: Še drugič te vprašam. Boš vztrajal? Žal ti bo, pojdi.

KALAF: Vztrajam. Rešil jo bom. MATI: Sebe reši, odidi! KALAF: Ostajam. MATI: Torej snubi. Rabelj pomigne, Kalaf še enkrat udari na gong, nastopi Turandot. Odmev otroškega joka. Turandot za trenutek postane, samo za trenutek. TURANDOT: Kdor misli, da me bo dobil, je blazen. KALAF: Nisem blazen. TURANDOT: Kdor misli, da bo skrunil čisto Turandot, je nor. KALAF: Nisem nor. TURANDOT: Junak, ki misli, da me bo premagal, je bedak. KALAF: Nisem junak. TURANDOT: Pot je strma, smrt krvava, ples poslednji, uganke tri.

Jera Ivanc Turandot

7. slika TURANDOT: »V najtemnejši noči se dvigne in poleti, trpeča lica boža, žejne napoji, nahrani lačne, a ob zori izgine, da se v srcih prebudi. V svetlobi umre, s temo se rodi.« KALAF: Upanje. RABELJ: Upanje. ZBOR: MILOST MILOST TURANDOT: »Če upaš na zmago, vročično gori, če si premagan, se ohladi.«

Kaj je, tujec, molčiš?

KALAF: Kri. RABELJ: Kri. ZBOR: MILOST MILOST TURANDOT: Tiho! Milosti ni.

»Jutranja rosa, ki ogenj ti v žilah prižiga, a bolj ko goriš, bolj ledeni.«

Tišina. ZBOR: MILOST MILOST

MATI: Tak je zakon, ljuba hči. In prisega je sveta, obe sva jo dali. TURANDOT: Ne! MATI: Že trikrat sedem let jo molče izpolnjujem, sprejemam snubitve, drugo za drugo, s solzami v očeh štejem glave nesrečnih junakov in upam, da vsaka je zadnja. TURANDOT: Ne! MATI: Konec je. Zdaj si ti na vrsti! Izpolni prisego in stopi v zakon s tem moškim. TURANDOT: Nikoli! ZBOR: SVATBA SVATBA TURANDOT: Ne! MATI: Poklekni, tujec. ZBOR: SVATBA SVATBA TURANDOT: Ne! MATI: Povej svoje ime. ZBOR: SVATBA SVATBA TURANDOT: Ne!

TURANDOT: Ni milosti! Čakam rešitev.

KALAF (ji ponudi roko): Turandot …

KALAF: Zato sem prišel. Da te rešim. Odgovor na zadnjo uganko si ti, Turandot.

TURANDOT: Ne!

RABELJ: Turandot.

ZBOR: SVATBA SVATBA

ZBOR: ZMAGA ZMAGA

KALAF: … jaz sem …

TURANDOT: Ne!

MATI: Dokazal si, da si je vreden. Tvoja je.

KALAF: Ne poznaš me …

TURANDOT: Ne!

MATI: Kraljevska prisega me veže, da ti jo dam.

ZBOR: SVATBA SVATBA

TURANDOT: Ne! ZBOR: SVATBA SVATBA TURANDOT: Nikogaršnja nisem!

KALAF: Slišim tvoje solze. (Zboru.) Dovolj! Nisem tak kot drugi, Turandot. Nisem te prišel premagat, nisem tvoj sovražnik. Jaz sem drugačen. Vračam ti moč, nad sabo in nad

Jera Ivanc Turandot

tabo. V zameno ne zahtevam nič, le to, da rešiš uganko. Mene. Če do zore izveš, kdo sem, bom rad, sveto prisegam, na tvoj ukaz sklonil glavo.

8. slika Puf, dva angela. Pri sebi imata načrte in razne pripomočke za reševanje.

MATI: Bogovi!

PRVI ANGEL: Aha. Daj mi načrt, da vidim, kje sva.

Turandot se počasi dvigne.

DRUGI: Načrt? Nimam ga.

TURANDOT: Bedak. Kje so sli! Naj po vsej deželi razglasijo, da bo Turandot z zemljo, zlatom in naslovi poplačala tistemu, ki ji pred zoro prinese ime tega snubca. V stolp z njim!

PRVI ANGEL: Kako nimaš?

ZBOR: MILOST

Grom.

Zavesa.

DRUGI: Ti ga imaš. PRVI ANGEL: Nimam. Ti si ga vzela. DRUGI: Nisem, pri bogu, prisežem! Ni bilo po nemarnem.

Prvi angel seže v žep drugega in izvleče načrt.

Sem pač pozabila.

Prvi angel razgrne načrt, ga preučuje in se razgleduje po okolici. PRVI ANGEL: Aha, to je osma slika, priti morava do petindvajsete. Še sedemnajst. Tamle bova šla in potem levo, vse mi je jasno. Zdaj pa načrt reševanja, poslušaj. (Kaže na zemljevid in razne pripomočke.) To je stolp, tu je sobica z lino, v njej on, vso pot do njega stražarji. Tukaj je eden, tega bova s tem, tukaj je drugi, zanj imava tole, še ne vem, kaj je, tukaj je tretji, ta ima pse, včasih enega, včasih dva, zanje imava – a me poslušaš? DRUGI: Kaj pa, če noče, da ga rešiva? PRVI ANGEL: Ga bova s temle. Kako misliš noče, da ga rešiva. Če je na seznamu, je moral za rešitev prositI, torej si rešitve želi. Hoče jo. DRUGI: Kaj pa, vzemiva hipotetičen primer, če si človek rešitve želi, zaprosi zanjo pa ne? PRVI ANGEL: To ni mogoče. Vsaka želja po pomoči se deklarira kot prošnja in je uvrščena na seznam. DRUGI: Kaj pa, če človek ne ve, kaj si želi? PRVI ANGEL: Potem mu ni pomoči. Daj, primi, greva.

Jera Ivanc Turandot

DRUGI: Zakaj je tako zapleteno?

9. slika

PRVI ANGEL: Ni zapleteno, zelo enostavno je. Drživa se navodil.

ZBOR: NEBO JE TEMA OBJELA S PLAŠČEM SVETLIH ZVEZD ZEMLJO JE NOČ POLJUBILA PELJALA NA PLES

DRUGI: Pokaži, da vidim. Prvi angel mu izroči sliko, drugi si jo ogleduje.

LUNA BI S SONCEM PLESALA BO, TEGA NE VE NJEGOVA MILOST NI STALNA PRIDE IN GRE

PO ZEMLJI TEKAJO SLI PO HIŠAH DONI RAZGLAS KDOR VE IME IN GA IZDA TA BO BOGAT, BOGAT

ŽE JO V ŠČIP POVZDIGUJE SREBRNA SE DVIGA NAD STOLP SANJA NJEGOVE POLJUBE

PRVI ANGEL: Nič ne piše. (Ji poda vrv.) Na, nesi.

NA POROČNO NOČ

DRUGI: Kaj bova s tem?

PO ZEMLJI TEKAJO SLI …

PRVI ANGEL: O, bog …

PRIHOD SE OBRNE V SLOVO ŽIVLJENJE PREŽENE SMRT NE BOSTA VEČ PLESALA KRVAV JE NJEN SRD

PO ZEMLJI TEKAJO SLI …

Saj tega pa poznava. (Prebere.) Kalaf.

PRVI ANGEL: Tiho! DRUGI (bere): »Ne izgovarjaj njegovega imena.« A. »Reši iz ječe.« PRVI ANGEL (gleda sliko): Ne vem. Ne poznam, nisem ga še videl. DRUGI: Ja, ja, tega sva že reševala. Postaral se je, ampak ust ne pozabim. Prvi angel pregleduje dokumente.

Grom.

Ja, ja.

Jera Ivanc Turandot

10. slika Oda ustvarjalni ljubezni. Ad lib. RABELJ: Zgodba o princesi, ki izziva snubce in jim seka glave, ima več različic. Najstarejšo zapisano najdemo v perzijskem epu iz dvanajstega stoletja, Haft paikar Nizamija iz Ganje. Haft paikar, Sedem slik, Sedem podob. Portreti sedmih princes s sedmih koncev sveta, v katere se zaljubi princ Bahram. Ko postane kralj, si jih vzame za žene in zanje zgradi palačo s sedmimi dvoranami. Za vsako nevesto ena dvorana, vsaka dvorana v svoji barvi, za vsako barvo eno nebesno telo, vsakemu telesu en dan, vsak dan ena zgodba. Sedem stopenj na poti do popolnosti. Iz teme v svetlobo, iz slepote do spoznanja, človek v Boga. Od Saturna do Venere, od sobote do petka, od črne do bele, od vzhoda do zahoda. Zgodba o morilski princesi je na vrsti četrta, v torek, rdeča, v znamenju Marsa. Na sredini je, med peklom in nebesi, pove jo slovanska, slavonska, slovenska nevesta in gre takole: Nekoč, nekje je živela princesa, bila je najlepša, najbolj nadarjena, najbolj izobražena, najpametnejša. Ko je prišel čas za možitev, je – da bi našla sebi enakega – vsakega snubca preizkusila: telo, srce in glavo. Komur ne uspe, izgubi vse. Glave se kopičijo, kopičijo, kopičijo, dokler junaku, ki je v podjetje vložil veliko truda, časa in energije, končno ne uspe. Princesa je navdušena, našla je sebi enakega in zgodba se konča s poroko. V novejših različicah, ki vse izvirajo iz apokrifne zbirke perzijskih pravljic Tisoč in en dan Petit de la Croixa z začetka osemnajstega stoletja, pa princesa seka glave, da bi maščevala posilstvo in umor svoje prednice. Najbolj znana je nedokončana Puccinijeva opera Turandot, libreto, za katero sta pred skoraj sto leti napisala Giuseppe Adami in Renato Simoni, ki sta za predlogo vzela Schillerjevo predelavo commedie dell’arte Carla Gozzija s srede osemnajstega stoletja, ki je zgodbo, v kateri princesa seka glave, da bi maščevala posilstvo

in umor svoje prednice, našel v apokrifni zbirki perzijskih pravljic Tisoč in en dan Petit de la Croixa z začetka osemnajstega stoletja. Najbolj znana je Puccinijeva nedokončana opera Turandot. Tudi ta se konča s poroko, le da princesa nad poroko ni navdušena in se upre. »Non profanar mi! Indietro! Non mi toccar! Non profanar mi! Sacrilegio!« Ampak junak ve bolje. »Il gelo tuo è menzogna! Il bacio tuo mi dà l’eternità!« E in cosi dire il Principe ignoto, forte della coscienza del suo diritto e della passione, rovescia nelle sue braccia Turandot, e freneticamente la bacia. Aaah. Turandot – sotto tanto impeto – non ha più resistenza, non ha più forza, non ha più volontà. Il contatto incredibile l’ha trasfigurata. Con accento di supplica quasi infantile, mormora: »Che è mai di me? Perduta! La mia gloria è finita!« Ne, princesa, ne, prihaja nova glorija, srečno življenje do konca dni. In res. Kar tako. Jaz tudi. Kaj sledi? Nič. Smrt. Ne. V neki operni kritiki je prebrala, piše, da je bil »intimni ljubezenski sentiment v operah pogosto izrazito družbeno funkcionaliziran, potisnjen v dialog o svobodi in emancipaciji, povezan z vprašanjem časti«. Ne vem, kaj s tem. Tako piše. Zadnjič sva se z možem, mislim, ni moj mož, moj partner je in oče mojih otrok, moj življenjski sopotnik, nisva poročena, ampak rečem mož, da mi ni treba zgubljat preveč besed z razlago – no, pred časom sva … življenje ni pravljica, veliko se je nabralo, grdo je bilo … pa naju starejši sin, šest let je star, vpraša, zakaj sva se sploh poročila. Saj veš, da nisva poročena, siknem, v živo me je zadel. On pa: »Saj veš, kaj mislim: to, da sta skupaj in da mata naju.« Obstaja več različic.

Jera Ivanc Turandot

11. slika

KALAF: Ne, solze so povsem legitimno orožje.

Prvi spomin. Mlada Turandot in Kalaf. Učna ura mečevanja. Plesni komad brez besed.

TURANDOT: Niso.

TURANDOT: Ne spuščaj desnice.

TURANDOT: Niso!

KALAF: So!

Začuti me. V glavo mi zlezi. Kot ples.

KALAF: So.

Plešeta. Ad lib., po korakih.

Ena, dve, tri, štiri, dih.

KALAF: Vdam se.

TURANDOT: Ne, ne vdaš se. Vstani.

KALAF: Predobra si zame.

TURANDOT: Ne, nisem. Ti nisi dovolj vztrajen.

Vse hitreje, dokler ne omagata.

KALAF (vstane): Prav. Še enkrat.

KALAF: Poznaš kakšno novo uganko?

V tišini štejeta z dihanjem. Plešeta. Priključi se glasba.

TURANDOT: Zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh.

KALAF: Ne, ne morem več. Predobra si zame.

KALAF: Ta ni nova.

TURANDOT: Ne, nisem. Dobre učitelje imam. Ti pa – KALAF: Nimam staršev.

TURANDOT: Odkar sem sanjala, da sem metulj, frt frt, več ne vem, ali sem človek, ki je sanjal, da je metulj, ali metulj, ki sanja, da je jaz.

TURANDOT: … ne …

KALAF: To ni uganka.

KALAF: Preteklosti.

TURANDOT: Ne. Raje bi bila metulj. In nikoli se ne bi zbudila.

TURANDOT: … ne … KALAF: Zgodbe. TURANDOT: Ne – KALAF: Ničesar nimam. TURANDOT: Utihni, da povem! KALAF: Jaz sem nihče. TURANDOT: Ne! Ti imaš najboljšo učiteljico! To je vse, kar sem hotela povedati. Jokaš? Turandot odloži orožje in se skloni h Kalafu. TURANDOT: Nisi nihče. KALAF: Najboljša si … (Skoči pokonci in zgrabi orožje.) Ampak jaz sem boljši! TURANDOT: Slepar!

ZGORAJ MODRO NEBO PAR MAVRIČNIH KRIL SPODAJ TRAVNIK ROŽ V MENI POLJE KRI

Jera Ivanc Turandot

12. slika

13. slika

Nemirna noč v palači.

Drugi spomin. Mlada Kalaf in Turandot. Učna ura. Kalaf že nekaj časa bere. Sem in tja se zmoti, Turandot ga popravi.

TURANDOT: Vse je v redu. Nič posebnega se ni zgodilo. Samo eden od tisočev je. Dobila bom ime.

Vse je v redu. Nič posebnega se ni zgodilo. Samo eden od tisočev je. Dobila bom ime.

Nekje zajoka otrok. Rabelj potrka. TURANDOT: Vstopi. Vstopi rabelj. TURANDOT: In? RABELJ: Nihče se še ni javil.

KALAF: ἡ γὰρ πάλαι ἡμῶν φύσις οὐχ αὑτὴ ἦν ἥπερ

νῦν, ἀλλ᾽ ἀλλοία.

»Naša davna narava ni bila ista kot zdaj, ampak drugačna.«

TURANDOT: Naprej. Cel stavek. KALAF: πρῶτον μὲν γὰρ τρία ἦν τὰ γένη τὰ τῶν

ἀνθρώπων, οὐχ ὥσπερ νῦν

δύο, ἄρρεν καὶ θῆλυ, ἀλλὰ καὶ τρίτον προσῆν κοινὸν ὂν ἀμφοτέρων

τούτων: ἀνδρόγυνον γὰρ ἓν τότε μὲν ἦν καὶ εἶδος καὶ ὄνομα ἐξ

TURANDOT: Naj me skrbi? RABELJ: Ne. Tudi ta bo moj. Sekira ne dela razlik. Visoko jo zavihtim, rez je oster in vselej prodre globoko v les. Smrt je sveta. Zlato umaže še tako čisto srce.

ἀμφοτέρων κοινὸν τοῦ τε ἄρρενος καὶ θήλεος.

»Sprva so namreč obstajali trije spoli ljudi, ne dva kakor zdaj, moški in ženski, ampak še tretji …«

TURANDOT: Žal. Še dobro.

TURANDOT: No? Ne glej mene, v tekst glej.

KALAF: »… tretji, ki je združeval oba … ἀνδρόγυνον …«

Podvojite nagrado.

Rabelj odide.

TURANDOT: No? ἀνδρό …? KALAF: Moško – TURANDOT: Ja? Naprej, γυνόν …? KALAF: … ženski. TURANDOT: Ja. KALAF: »Moškoženski.« TURANDOT: Moškoženski. In naprej? KALAF: »Moškoženski. V telesu in imenu iz prvih dveh, ženskega in moškega.« Kako je pa – TURANDOT: Vse piše. Beri! KALAF: ἔπειτα ὅλον ἦν ἑκάστου τοῦ ἀνθρώπου τὸ

εἶδος στρογγύλον,

χεῖρας δὲ τέτταρας εἶχε, καὶ σκέλη τὰ ἴσα ταῖς χερσίν, καὶ πρόσωπα

Jera Ivanc Turandot

δύ᾽ ἐπ᾽ αὐχένι κυκλοτερεῖ, ὅμοια πάντῃ, κεφαλὴν δὲ μίαν, καὶ τἆλλα πάντα ὡς ἀπὸ τούτων ἄν τις εἰκάσειεν. »Telo vsakega človeka je bilo lepo oblo, imelo je štiri roke in enako število nog in na okroglem vratu dva povsem podobna obraza, eno glavo in vse drugo, kot gre sklepati iz povedanega.«

TURANDOT: Dekle? Kaj naj z njim? KALAF: S kom? TURANDOT: S to besedo. KALAF: Ne razumem. TURANDOT: Ampak veš, kaj pomeni. KALAF: Dekle?

ἐπορεύετο δὲ καὶ ὀρθὸν ὥσπερ νῦν, ὁποτέρωσε βουληθείη.

TURANDOT: Ja. A moraš bit dekle, da veš?

»Hodil je pokončno, kakor danes, kamor je hotel.«

TURANDOT: Ne vem, ti mi povej.

TURANDOT: Pokončno. KALAF: Ja. TURANDOT: In kamor je sam hotel. KALAF: Sam? Gleda v besedilo. TURANDOT: Ja, sam. Pokončno. Midva pa sklonjenih glav in skrivaj tja, kamor hočejo drugi.

KALAF: Ja … ne. Ne vem. A je to uganka? KALAF: Kaj, ne vem, nisem dekle. TURANDOT: Česa ne veš? KALAF: Ne vem. Kako je, če si dekle? TURANDOT: A je to vprašanje? KALAF: Ja … Ne … Ne vem. A je? TURANDOT: Ne vem. In kako je, če si fant?

KAKO JE, ČE SI FANT

KALAF: KAKO JE, ČE SI FANT

Kalaf zapre knjigo.

TURANDOT: JA, KAKO JE, ČE SI FANT

KALAF: Oprosti.

KALAF: NE VEM, KAKO JE, ČE SI FANT

TURANDOT: Zakaj?

TURANDOT: MOGOČE NISI FANT

KALAF: Ker sem samo kalaf.

KALAF: MOGOČE NISEM FANT

TURANDOT: Misliš brez prilastka. Saj nisi sam kriv. Tudi jaz nisem kriva, da sem hči svojega očeta. Raje bi bila sin. In to brez prilastka. Brez:

TURANDOT: MOGOČE RES NE

»Jaz sem en in edini, storila boš, kot ukažem!«

»Seveda, moj kralj, moj bog, gospodar, seveda, tako bo, kakor ukažete, dobra žena sem, dobra, in sužnja še boljša, gospod.«

»Ti, Turandot, pa boš taka kot mati. Pridna, tiha, upogljiva, lepa, mila, ubogljiva.«

»Ne, nikogaršnja dekla ne bom!

HKRATI: To je pokončno. / Kaj pa dekle? Kaj?

OBA: FANT IN DEKLE

KAKO JE BIT METULJ LEPO JE BIT METULJ KAJ, ČE NISI RES METULJ NE VEM, ČE NISEM RES METULJ MOGOČE ME SPLOH NI KOT DEŽ, KI SE LE ZDI MOGOČE RES NE FANT IN DEKLE

Jera Ivanc Turandot

14. slika Nemirna noč v palači. Trkanje. TURANDOT: Naprej. Vstopi mati. TURANDOT: Kaj bi rada?

TURANDOT: Dobra mati, dobra hči, dobra žena dobremu možu! MATI: Ljubila sem ga. Še zdaj ga ljubim. TURANDOT: Kot mora žena ljubiti moža? Pojma nimaš, kaj je ljubezen!

MATI: Tvoje človekoljubje je zlagano!

MATI: Zelo dobro vem, kaj je ljubezen. Nagrada je. Za odrekanje, za premagovanje sebe, za preseganje mesa in srca. Ljubezen je svoboda onkraj mesa in srca. Prosim te, ne dovoli, da vodita tvoje življenje, ranljiva sta, ti ne smeš biti, dvigni se nadnju, ti si kraljica. Z očetovim žezlom si sprejela tudi dolžnost. Zanjo si bila rojena in vzgojena, v krvi jo imaš, z mojim mlekom si jo pila, dolguješ jo družini in državi! Komu boš predala žezlo? Svojim sirotam? Otrokom morilcev in kurb? Podtaknjencem pohlepnih sleparjev, ki bi se radi polastili naših bogastev, skrunili našo kri, blatili naše bogove? Iz okužene rane slej ko prej brizgne gnoj, na razburkanem morju kaluža vselej privre iz trebuha, samo kri te ne izda! Tvoja kri! Nadaljuj naš rod, daj družini sina in deželi plemenitega vladarja! To je tvoja dolžnost. Prosim, zaključi to zgodbo, izberi ji srečen konec, rotim te. Ne zmoreš več sama. Če hočeš svobodo, naj bo tvoja izbira svobodna. Reci, da je svobodna, in bo. Ustavi iskanje imena, ob zori razglasi, da si boš, zdaj končno svobodna, izbrala moža. Tega, ki je dokazal, da te je vreden. Njega, ki v stolpu čaka, da mu daš še eno priložnost, kot si jo ti dobila od njega. Usmili se ga.

TURANDOT: Ker izpolnjujem prisego?

Turandot molči.

MATI: Kakšno prisego! Prisegla si, da se boš poročila s tistim, ki bo –

MATI: Zakaj tako osorno, ljuba hči? Pozdrav, poljub na lice, tako je prav, si pozabila? Vem, da nisi, ti ne pozabljaš. Pa bi kdaj lahko. Bi morala. TURANDOT: Kaj bi rada? Nisi se prišla poljubljat. MATI: Preteklosti ne morem spremeniti, to ni v človeških rokah. Ne, nisem prišla po zamujene poljube. Vem, da jih ne bi dobila. Že od samega spočetja dalje me sovražiš. Ko sem te nosila, si do neprepoznavnosti skazila moje telo, ko sem te rodila, si pohabila mojo ženskost, ko sem te dojila, si mi zgrizla bradavice in povesila prsi, tvoj mladostni upor me je postaral, tvoj smrtni ples uničil. Kaj bo ostalo za mano? Brez otrok me ni! TURANDOT: Moji otroci – MATI: Tvoji otroci so zbledele lobanje neumnih snubcev. Smrt je vse, po čemer te bo zgodovina pomnila. TURANDOT: Pomnila me bo kot modro, pravično in dobro kraljico! Sprejemam zavržene otroke, gradim –

TURANDOT: Ki mi bo kos. Ta mi ni. Ta je bedak. MATI: Ker se je usmilil tvojih solz? TURANDOT: Mojih solz? Tudi tebe so preslepile. MATI: Ne, niso me preslepile. TURANDOT: Seveda, ti si moja mati, ti veš bolje, ti me ljubiš. MATI: Dobra mati sem.

Dober človek je. Bodi še ti.

Turandot molči.

Daj mu priložnost.

Turandot molči.

Sebi jo daj. Izberi življenje. Pozabi. Dovolj si plesala. Prosim, rada te imam.

TURANDOT: Mama … MATI: Otrok moj.

Jera Ivanc Turandot

TURANDOT: Mama …

15. slika

Za hip se zasveti upanje na spravo. MATI: Prosim, pošlji Ling, od koder je prišla.

Tretji spomin. Mlada Kalaf in Turandot. Učna ura mečevanja.

Turandot se zdrzne, stopi korak stran.

KALAF: Prebral sem.

TURANDOT: Ling?! Res, Ling? Ling?! Ne zmoreš izreči resnice, gabi se ti, jaz se ti gabim.

TURANDOT: Dvigni desnico.

MATI: Ni res. Ljubim te.

TURANDOT: Višje!

TURANDOT: Kot mora mati ljubiti otroka, ali hčer, pozabila sem, kako gre, tako me ljubiš? Kakšna je ta materinska ljubezen, ki jo dolguješ otroku? »Uboga hči, razumem, težko je, vem, a nisi edina, nisi ne prva, ne zadnja, kriva si, ženska si, molči, pozabi, čas bo zacelil rane, zaupaj mi, ljubim te, ljubim te, ljubim.« Ni jih zacelil! In molk ni madežev spral, ne krivde, krvi, ničesar! Ne more! Si pozabila? Preteklosti ne moreš spremeniti!

KALAF: Vse sem prebral.

MATI: Ne, Turandot, ne morem. Žal mi je.

Poljub.

Odide, še enkrat se obrne.

Ples teles in besed.

ZGODBA: Nekoč je bil človek drugačen. Štiri noge. Za ples. Štiri roke. Za ples. Dva obraza. Za ples. Trije spoli. Za ples. Dve srci. Za ples.

Moje življenje ni bilo moje. Ti imaš več izbire. Lahko spremeniš prihodnost.

Mati odide. Nekje zajoka dojenček. Mati se na vratih ustavi in obrne.

Če se vdaš, zmagaš.

Turandot molči, mati odide. Spet zajoka dojenček. Turandot nemirno čaka, da se pomiri, da ga kdo vzame k sebi. Jok je vse glasnejši in večglasnejši. Turandot je vse bolj nemirna. Potem se v trenutku odloči, odloži skrbi in je povsem spremenjena.

KALAF: Vse. Do konca.

TURANDOT: Preveč govoriš. Ga premaga. TURANDOT: Se vdaš? Kalaf odkima.

KALAF: Preveč govoriš.

Moški. Ženski. Moškoženski. Ženski. Moški. Ženskomoški. V davnih časih. Človek.

Štiri noge. Štiri roke. Za ples. Dva obraza, dve srci. Za ples. Trije spoli. Za ples.

Hitreje je plesal, srečnejši je bil. Hitreje je plesal, srečnejši je bil. …

Človek. Ljudje.

Prevzetni. Objestni. Oholi. Naduti. prevzetni objestni oholi naduti prevzetni objestni oholi naduti …

Že grem, že grem. Vse je v redu.

Odide.

Če se vdaš, zmagaš.

Jera Ivanc Turandot

Hitreje in hitreje, dokler ju sila plesa ne raztrga.

16. slika

TURANDOT: Nočem, da naju presekajo.

Nemirna noč v palači. Turandot se vrne z dojenčkom v naročju, poje uspavanko.

KALAF: Midva sva drugačna.

TURANDOT: NEBO JE TEMA OBJELA S PLAŠČEM SVETLIH ZVEZD AJŠO JE NOČ POLJUBILA PELJALA NA PLES

Pšt, vse je v redu. Rada te imam.

LETITA VISOKO, VISOKO STRAN OD UMAZANIH CEST DOKLER SVET NE ZASIJE SPET ČIST IN LEP

SVET BREZ LAČNIH SIROT SVET MAVRIČNIH OTROK PETJE IN PLES KNJIGA IN SMEH SVET SVOBODNIH …

Rabelj potrka. Turandot stopi do vrat in jih tiho odpre. TURANDOT: Pšt. Nocoj je nemirna. Vse je zbudila. RABELJ: Eva? TURANDOT: Ajša. Eva je temnejša. In večja. RABELJ: Nekaj ima na veki. TURANDOT: Materino znamenje. Angeli, rojenice nam ga določijo že ob spočetju. RABELJ: V obliki sekire je. TURANDOT: Po žrebu izbirajo, brez načrta, kockajo, stavijo, pade, kar pade. Vsi se rodimo v blatu in krvi, ene dvignejo, druge potisnejo globlje. Enim nič, drugim palača. RABELJ: Nama sekira. TURANDOT: Pod češnjo sem jo našla, pozimi, golo, na pol mrtvo. Ne vem, kje je ženska, ki jo je rodila. RABELJ: Jaz mrtve pozabim. TURANDOT: In če še živi? Te ima rada? Si te je želela, čeprav ne bi smela? Te je rodila, čeprav te ni hotela? Toliko zapuščenih otrok je na svetu, toliko ponižanih ljudi, toliko trpljenja,

Jera Ivanc Turandot

toliko krivic. Ne morem rešiti vseh. (Ajši.) Tebe sem. Stisnila sem te k sebi, te ogrela na svojih prsih, te poljubljala in ti šepetala »rada te imam, hočem, da živiš, rada te imam, hočem, da živiš, ti si življenje«. (Vsrka Ajšin vonj.) Nič ni resničnejše od tega. Nedolžnega življenja. Zjutraj pa … plešem. Koliko tepcev je na svetu! Pridejo, padejo, pridejo novi, padejo, pridejo, padajo, glava za glavo, brez konca, jaz plešem in plešem in plešem, za koga? Za vas, zase, zanje, za ranjene in šibke, izkoriščane, zavržene, posiljene in pretepene? … Za boljši svet?! Začne se smejati.

Boljši svet …

Ajša se vznemiri. Turandot jo pomiri s šepetanjem uspavanke.

… BREZ SIROT … MAVRIČNIH OTROK PETJE IN PLES KNJIGA IN SMEH SVET SVOBODNIH … POROK

TURANDOT: Drži se me vonj po krvi in znoju smrtnega plesa. Vsakič, ko jo objamem, ga vsrka. Smrt dihajo z mano. RABELJ: Če gleda, izgine. TURANDOT: Je to ta svet? RABELJ: Znamenje sekire. Samo če spi, se ga vidi. Tudi jaz nikoli ne spim brez sekire. TURANDOT: Kaj praviš? RABELJ: Da nikoli ne spim brez sekire. Nikoli se ne ločiva. TURANDOT: Te preganjajo mrtvi? RABELJ: Mrtve pozabim. Tišina. Rabelj potrpežljivo čaka. RABELJ: Potrojimo nagrado? TURANDOT: Ne. Odpokličite sle. RABELJ: Konec iskanja? TURANDOT: Konec.

RABELJ: Kadar človek prelomi prisego, angeli izgubijo stavo. Deževalo bo. TURANDOT: Odpokličite sle, sem rekla. Rabelj odide. Ajši.

Konec je. Vse bo v redu. Zaspi.

Odide.

Jera Ivanc Turandot

17. slika

18. slika

ZBOR: NIČ VEČ NE IŠČE IMENA POROKA PREŽENE SMRT ŽIVLJENJU BO DALA PRILOŽNOST SPUSTILA BO SRP

Četrti spomin. Mlada Kalaf in Turandot. Bereta.

Čakam te

MILOSTNA JE, NE KRVAVA ČISTA SE DVIGA NAD NAS DALA NAM BO VLADARJA SPREJELA PORAZ

Dvigni me ali pusti

Vseeno –

Ni vseeno.

NJENA PREDAJA BO ZMAGA STOPAMO V BOLJŠI SVET Z JUTROM SPRAVA PRIHAJA PEKLA IN NEBES

KALAF: Midva sva.

TURANDOT: Z angeli plešeš, moj ljubi

Grom. Dež. KALAF: Nekdo je prelomil prisego. TURANDOT: Solze. KALAF: Midva je ne bova. TURANDOT: Dež ali solze. Vse eno. KALAF: eno s tabo TURANDOT: vedno KALAF: eno TURANDOT: s tabo KALAF: z nikomer TURANDOT: drugim KALAF: nikdar TURANDOT: s tabo KALAF: vedno TURANDOT: dva metulja OBA: LETIVA VISOKO, VISOKO STRAN OD UMAZANIH CEST DOKLER SVET NE ZASIJE SPET ČIST IN LEP

SVET SVOBODNIH POROK SVET BREZ SIROT PETJE IN PLES KNJIGA IN SMEH MAVRIČNIH OTROK

Tišina. Samo dež.

Jera Ivanc Turandot

19. SLIKA Oda gledališkim poklicem. Ad lib. Rabelj prihaja na oder in si popeva. RABELJ: EROS PREŽENE ODTUJENOST EROS IZ DELOV TVORI ENOST EROS NAS VODI, EROS NAS BRANI EROS, O, EROS STOJI NAM OB STRANI EROS, AGAPE, PHILIA, STORGE SVET LEPIH BESED

A vi verjamete – kaj ste mislili, da bom rekla? V angele, bogove, poroko? Ne, sprašujem vas, če verjamete, kadar v gledališču pojemo? Recimo – Nismo vsi za vse, okej? (Zapoje, verjetno si pomaga s Pavarottijevim posnetkom.)

NESSUN DORMA! NESSUN DORMA …

Nismo vsi za vse, zato eni verjamemo, kadar v gledališču pojejo, drugi pa ne. Nismo vsi za vse, ampak če nam gre dobro, se hitro prevzamemo. Prevzamemo se in bogovi nas razdelijo. Nasekljajo. Individualizirajo. S tem ubijejo dve muhi na en mah. Ker smo razdeljeni, smo šibkejši, ker nas je več, imajo od nas več dobička. Prvi gledališki ljudje pred dva tisoč petsto leti so bili še popolni, v smislu celi, totalni gledališki ustvarjalci: avtor, koreograf, scenograf, kostumograf, rekviziter, igralec in skladatelj, ne vem, če sem koga pozabila, naj mi oprosti, vse je bil en človek. Potem je ta človek skozi stoletja počasi razpadal in bi slej ko prej tudi povsem razpadel, če ga ne bi rešila dramaturginja. Piše sicer brez n, ampak meni je ljubše z. Lahko ga daste pa tudi v oklepaj. Recimo v naslednjem stavku: Dramaturginja se razlije med prizore, kot fuga je, lepi slike in gladi stike, da smo na koncu popolni. Popolne. Popolna. Bitja. Vseeno, kako ji rečete, z n ali brez. Nevidna vez predstave je. Celi nas. Nas, vas, med sabo, nas z vami, vas z nami … V enem izmed pisem piše o sanjah po odprtem libretu, pri uprizoritvi katerega so režija, gib, glasba, igra,

likovnost in besede enakovredni elementi, pri uravnoteževanju katerih ima ona ključno vlogo. Kdo ona? Jaz?

Jaz ne celim, jaz razdvajam.

Delim, sekljam, morim, jaz sem rabelj.

Rabelj sem.

Monolog na monolog.

Dramaturški lok.

Smo točno tam, kjer smo.

Jera Ivanc Turandot

20. slika

21. slika

ZBOR: TAKA JE USODA MAJHNEGA ČLOVEKA PO SVOJE JO USMERJA NE VE, DA JE SLEPA

Peti spomin. Mlada Kalaf in Turandot. Kalaf čaka. Prihiti Turandot.

LJUBI IN SOVRAŽI IŠČE IN USTVARJA DA BI SMRT PORAZIL NIKOLI NE ZMAGA

TURANDOT: Nimam veliko časa … takoj moram nazaj … KALAF: Kaj je? TURANDOT: Zbudila sva se … nisva več metulja … nič več otroka. Konec je. Oče išče snubce.

ORJE SINJE MORJE REKAM STRUGE KOPLJE GOZD IZKRČI V POLJE VLEČE GA V VESOLJE

KALAF: Ne.

ZRASTEJO MU KRILA NESMRTEN BO, NESMRTEN VISOKO LETA, PADE LASTNE HYBRIS ŽRTEV

TURANDOT: Kot sadež.

TAKA JE USODA MAJHNEGA ČLOVEKA NAD BOGA SE DVIGNE BOG GA PRESEKA

TURANDOT: Da sem zrela za poroko. KALAF: Javil se bom! KALAF: Nehaj! TURANDOT: Da me neznanec utrga, obreže, odgrizne, požre. KALAF: Ne bom dovolil! TURANDOT: Stran morava. Nocoj pobegneva. KALAF: Javil se bom, zasnubil te bom! TURANDOT: Zbudi se! KALAF: Prisegel sem – TURANDOT: Da boš z mano! Nič drugega. Nazaj moram … KALAF: Ampak. Čakaj … TURANDOT: Vzemi samo najnujnejše in pridi opolnoči pod obzidje. KALAF: Čakaj. Čakaj. Premisliva. Ne moreva kar … Premisliva. Ne moreva. TURANDOT: Vse sem premislila, morava. Zaupaj mi. Poljub. KALAF: Enkrat bom dokazal, da sem te vreden. TURANDOT: Samo pridi opolnoči pod obzidje.

Jera Ivanc Turandot

22. slika Nemirna noč v palači. Turandot opazi, da se je nekdo udomačil med njenimi stvarmi. TURANDOT: Kdo si? Kaj bi rada? LING: Kdo sem? Me ne prepoznaš? Ling sem, Ling. TURANDOT: Ti nisi Ling. Ling ni. Rabelj! LING: Seveda sem Ling, tvoja Ling. Prišla sem, da ne bi slučajno mislila, da sem šla, ker bi oni tako radi. Tvoje ljudstvo! Mislijo, da se jih bojim? Njena predaja bo zmaga, vreščijo, sprava da vzhaja? Ha ha ha ha! Nobene sprave ne bo in nikoli se ne bova predali! Nikoli ne bova pozabili, midve že ne. Poroka smrt prežene? Poroka jo pripelje, z roko v roki prideta in kosa z njima! Pozabi, je rekla, tisočkrat je ponovila mati, pozabi pozabi pozabi pozabi pozabi pozabi. (Ad lib.) Misli, da se me bo zlahka znebila, me poslala nazaj med sence. Med sence! Pošlji Ling, od koder je prišla. Ljubim te. Dobra mati sem. Ljubim te, dobra mati sem, ljubim te, dobra mati sem, samo res me ne zanima, kaj se ti je zgodilo, dogaja se, to se dogaja, nisi prva, nisi edina, ne zganjaj kravala, molči molči molči, pozabi pozabi pozabi, to se za žensko spodobi, spodobi spodobi spodobi, molk ji pritiče, nevidnost, tišina, pozaba so njeno ime. Ampak midve ne bova molčali, midve ne bova izginili, ne pozabili, nikoli nikoli nikoli. Ti ne lažeš, ti ne varaš, ti ne čakaš moškega, a ne, da ne, ti ne potrebuješ rablja, krvnika, ženina, a ne, da ne? (Izbruh.)

VARAŠ ME, LAŽEŠ MI, ČAKAŠ MOŠKEGA POZABLJAŠ, IZGUBLJAŠ SPOMIN NA MOJEGA RABLJA, KRVNIKA, ŽENINA NA POROČNO NOČ

TURANDOT: Utrujena sem. LING: Reci, da ni res. TURANDOT: Utrujena sem. Odidi.

LING: Kaj pa jaz? Kaj pa jaz? Jaz nisem utrujena? Prosim te, reci, obljubi, prisezi, da ni res, da nimajo prav, da ne boš pozabila, ne smeš … TURANDOT: Stran sem te poslala, izgini! LING: … name, na moje rane, na moj sram, na moj madež, na mojo čast, na moj glas, na trpljenje, bolečino, prosim te, reci, ne bom pozabila, reci, obljubi, pojva, večno pojva, bova peli MAŠČEVANJE MAŠČEVANJE ZASE, ZATE ZANJO, ZAME Skupaj. MAŠČEVANJE MAŠČEVANJE TURANDOT: Ni mi do petja. LING: Zakaj ne? Zakaj ne? Zakaj? Zakaj molčiš? Tvoj glas je vse, kar imam. Nimam drugega orodja, nimam drugega orožja, ti mi daješ smisel, ti mi daješ besedo, brez tebe sem neslišna, nevidna, nema. Jaz sem tvoje poslanstvo! Jaz sem tvoje trpljenje, rane in kri! TURANDOT: Glasna si. Glasna si in ponavljaš se, vse preglasiš! Ti, tvoje rane, tvoje trpljenje, tvoj sram, tvoja čast. Svet je večji od tebe. Nisi edina. Sprijazni se s tem. LING: Gabim se ti. TURANDOT: Ne. Mir potrebujem, to je vse. LING: Kakšen mir? Turandot molči.

Kakšen mir!

Turandot molči.

Za vse to počneva, ne samo zase, za vse!

MAŠČEVANJE MAŠČEVANJE ZASE, ZATE ZANJO, ZAME

Jera Ivanc Turandot

Če pozabiva, bodo glave s kolov skočile nazaj na ramena, meči med ledja, roke na vrat! Si pozabila?

ROKA NA VRATU NA BELEM TREBUHU KONICA REZILA V TELO, KI SE UPIRA MILOST MILOST

SUVA, ZABADA TRGA, MESARI GRABI, PORIVA V TELO, KI UMIRA

MEČ ZAVIHTEL VAME KONČAL ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI … TURANDOT: Dovolj! PETA ŽRTEV: MOJ GOSPODAR JE BIL MESAR Z MEČEM ME JE NA POL RAZKLAL ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI … TURANDOT: Ne več!

ZBOR: MILOST MILOST

ŠESTA ŽRTEV: MOJ JE BIL TRD SAMO ČE JE PIL OD ZADAJ ME JE NA KRIŽ PRIBIL

LING: Vrnejo se! Če molčiš, oživijo. Tega ne smeš!

ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI …

PRVA ŽRTEV: Moj je bil učitelj, veliko me je naučil.

TURANDOT: Ne morem več!

SEDMA ŽRTEV: MOJIH JE BIL CEL TOVORNJAK STRUMNO SO VTIKALI MEČE V MOJ SRAM

PO HLEBČKIH ME JE S ŠIBO KROTIL IZVLEČI MEČ ME JE UČIL

ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI CRKNI, PRASICA, UMRI TURANDOT: Pustite me! DRUGA ŽRTEV: BIL JE GOSPOD MOJ DUŠNI PASTIR V USTA MI JE SVOJ MEČ ZARIL ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI … TURANDOT: Pustite me! TRETJA ŽRTEV: OČE ME JE RAD POCRKLJAL PRIMI MOJ MEČ JE ŠEPETAL

TURANDOT: Ne več, prosim, dovolj … LING: TVOJI SO VSI NAVIJALI ZA KRALJA, ZA DOM DOMOVINO, BOGA TURANDOT: Dovolj! ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI … TURANDOT (ad lib.): Dovolj! Dovolj! Dovolj! Ne bom pozabila! Nikoli! Ne bom pozabila, nikoli, ne morem, ne bom, ne smem! Rabelj! Obljubim. Rabelj!

ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI …

Ling z žrtvami izgine. Pride rabelj. Čaka, da se Turandot pomiri.

TURANDOT: Dovolj!

RABELJ: Ni še konec.

ČETRTA ŽRTEV: MENE JE STRIC POLOŽIL NA TLA

TURANDOT: Ni. Nikoli ne bo. Hočem ime. Ne izbiraj sredstev.

Jera Ivanc Turandot

RABELJ (poljubi sekiro): Razumem.

23. slika

Rabelj se obrne za odhod.

Oda sekiri. Ad lib.

TURANDOT: Stoj! Ta bo moj. Odloži jo.

RABELJ: Naj izhajam iz svoje vloge, in če mi brez sekire ne bo šlo, piše, naj za pomoč prosim očeta svojih otrok, že dolgo si želi sodelovati z njim, ceni ga, piše – ta moj mož, ki sem ga že omenila in ni zares moj mož, saj veste, o čem govorim, mislim, o kom, ni stvar, tudi piše. A se lahko dogovorimo, da ko rečem mož, vi veste, kaj mislim? Mislim, na koga. Okej. Kaj sledi? Nič. Smrt. Tako piše. Ko jim odsekam glavo, še štiri sekunde grizejo košaro, včasih si kdo odgrizne jezik. Gledam v tiste prestrašene obraze, v tiste oči, polne smrtne groze, v skrotovičena usta, in čakam trenutek, ko življenje gre in pride smrt. Ampak ga vedno zamudim, ta trenutek. To mejo. Šele ko se ozrem nazaj, jo opazim, nikoli sedaj. Človek na krilih. Metuljeve sanje! Kakšna utvara. Ko ločim glavo od srca, je konec. Dve polovici mesa in kosti. Meja med njima? Sekira. Brez nje me ni.

Rabelj nepremično stoji.

Ta bo moj!

Rabelj položi sekiro pred Turandot. RABELJ: Visoko jo zavihtite. Smrt je sveta. Rabelj odide.

Jera Ivanc Turandot

24. slika

NIHČE NE SPI …

Tema, zmeda, kričanje.

Vsesplošna zmeda, kot bi se mučenje preselilo na oder.

ZBOR: Kaj se dogaja

Ne vem

Na pomoč

Usmili se, bog

Turandot, milost

Milost

Kaj se dogaja

NOV UKAZ DONI NAD NAS JE DVIGNILA SRP ČE NE IZDAMO IMENA NAS ČAKA KRVAVA SMRT

NIHČE NE SPI LEDENO SRCE HOČE IME HOČE IME

Sredi noči

So prišli

Sredi noči

Spali smo

Vdrli so

Milost

NOV UKAZ DONI …

To ni mogoče

Bičajo, trgajo

Žgejo, natezajo

Nohte, meso

Jezik in ude

NOV UKAZ DONI …

Usmili se, bog Ne poznamo človeka Ne vemo imena

Pustite me

Ne vem

Prosim, na pomoč

Milost A

Na pomoč

Ne vem

Ne poznam

Milost

Jera Ivanc Turandot

25. slika Angela prideta do visokega stolpa. PRVI ANGEL: Pšt. Tukaj sva, to je petindvajseta slika. Počakaj.

NAJ BO TAKO ENOSTAVNA KOT E, KI JE EM CE KVADRAT

KRILA IMAM, BOM LETELA V MISLIH DO NEBES GLAS IMAM, BOM ZAPELA TIHO, BREZ BESED

FRT FRT FRT FRT FRT KRILO FRFOTA TAP TAP TAP TAP TAP NOGA POLJUBLJA TLA

Potuhneta se in razgledata. DRUGI: Čudno. Nikjer nikogar, niti psov ni. PRVI ANGEL: Čakaj, grem pogledat. DRUGI: Previdno. Prvi angel previdno raziskuje.

Tiho pleše.

PRVI ANGEL: Res je. Nikjer nikogar. Pridi. Daj vrv.

PRVI ANGEL: Hej! Nikogar ni.

Vrv vrže visoko, da se zatakne. Pripravlja vse potrebno za vzpon.

DRUGI (se ozre naokrog): Ne, nikogar ni. Pridi dol.

DRUGI: Si prepričan, da sva prav? PRVI ANGEL: To je stolp, tam, čisto na vrhu, je ječa, v njej on. Drži vrv. Če kdo pride, zažvižgaj.

PRVI ANGEL: Tukaj ni nikogar. DRUGI: Saj pravim. Nikogar. Prvi angel pride dol. DRUGI: Zdajle pa si malo goljufal, kaj.

Pilo prime z usti in začne plezati. Drugi gleda načrt.

PRVI ANGEL: Nisem.

DRUGI: Kaj pa rešetke? Tukaj so narisane rešetke.

DRUGI: Si, si. Malo si zafrfotal, videla sem.

PRVI ANGEL: Fpivo.

PRVI ANGEL: Nisem.

DRUGI: Kako?

DRUGI: Si, si.

PRVI ANGEL: Fpivo. (Vzame pilo iz ust.) S pilo jih bom.

PRVI ANGEL: Če ti pravim, da nisem!

DRUGI (ad lib.): Če bi šel s krili, bi bilo lažje.

PRVI ANGEL: Pšt.

PRVI ANGEL: Ne fmeva. (Momljaje pleza naprej.)

DRUGI: Sama sva, nihče ne sliši. Kje je?

DRUGI: Zakaj? (Zakliče za prvim.) Zakaj!

PRVI ANGEL: Ni ga.

VSE JE TAKO ZAPLETENO LAHKO BI, ŽELIM, A NE SMEM ČE JE V HIŠI DVIGALO NE VEM, ZAKAJ MORAM PEŠ

DRUGI: Kako ni?

VSE JE TAKO ZAPLETENO ZAKAJ TO LAHKO, TEGA NE ZAKAJ EN IN ENA SVA DVA ENA IN ENA PA DVE

DRUGI: In rešetke?

PROSIM TE, BOG, DAJ ENAČBO DA REŠIM UGANKO SVETA

DRUGI: Kje imaš pa Kalafa?

PRVI ANGEL: Ni. Ni stražarjev, ni njega, vrata odprta. PRVI ANGEL: Ni jih. DRUGI: Izruval jih je? PRVI ANGEL: Ne, sploh jih ni. Očitno imava stare načrte.

Jera Ivanc Turandot

DRUGI: Kaj to pomeni? Je pobegnil? Naju je kdo prehitel? Sva opravila nalogo ali ne? Kaj pa stava? PRVI ANGEL: Ne vem. DRUGI: Kako ne veš? PRVI ANGEL: Ne vem, ker še nisem pogledal, nimam listkov. DRUGI: Kako nimaš listkov? PRVI ANGEL: Doma sem jih pozabil. DRUGI: Kako si jih lahko pozabil? PRVI ANGEL: Ne godrnjaj. Kalaf – mislim pšt – je rešen iz ječe in to je vse, kar naju zanima. Greva. DRUGI: Kaj natančno je pisalo? Mogoče so imeli v mislih kakšno drugo ječo. Kaj, če načrti niso stari, ampak napačni, in ta sploh ni najin? Si dobro prebral razpored? Mogoče je prišlo do napake. PRVI ANGEL: Greva nazaj in bova vprašala. DRUGI: Kaj pa, če bi poklicala. PRVI ANGEL: A me ti sploh poslušaš? Moj bog … Grom.

26. slika ZBOR: SVETI ANGEL, VARUH MOJ BODI VEDNO TI Z MENOJ STOJ MI NOČ IN DAN OB STRANI VSEGA HUDEGA ME BRANI PRAV PRIJAZNO PROSIM TE VARUJ ME IN VODI ME

Jera Ivanc Turandot

27. slika

TURANDOT: A! Pusti me!

Spomin. Opolnoči pod obzidjem. Mlada Turandot. Čaka.

TRETJI: Ne, nisem je še spoznal. Pa bi jo. Po biblijsko.

TURANDOT: Polnoč je mimo. Ni si premislil. Prišel bo.

PRVI VOJAK: Kakšno ljubko culico imaš.

Pride gruča od zmage pijanih vojakov. Najprej jih slišimo.

DRUGI: Za koga je?

VOJAKI: PO GOBCU SMO JIH NABILI SMO JIH ZMAGA JE NAŠA

BORILI SMO SE ZA KRALJA IN DOM ZMAGALI SMO

PAZI GA, LOPOVA DAJ GA, ZABIJ GOL! BRAVO MI

BORILI SMO SE ZA KRALJA IN DOM NAJBOLJŠI SMO

TURANDOT: Pusti me! TRETJI: Ne bo ga. Z drugo se liže. PRVI VOJAK: Culica drobna, batine tri. DRUGI: Tesno bo. TRETJI: Za vse bo dovolj. TURANDOT: Prosim, pustite me! Turandot skuša prebiti sovražni obroč. PRVI VOJAK: Opa, igrala bi se. DRUGI: Lovila. TRETJI: Plesala. TURANDOT: Pustite me!

PRVI VOJAK: Si videl, stari, kako smo jih.

PRVI VOJAK: Dajmo, fantje!

DRUGI: Kje ste, pičke?

TURANDOT: Ne! Na pomoč!

TRETJI: Bam!

DRUGI: Opa! Kam greš?

PRVI VOJAK: Lej jo, punči pa kar sama.

TURANDOT: ne ne ne ne

TURANDOT: Dober večer. Lahko noč.

TRETJI: Kakšne sladke joškice.

Hoče oditi, zaustavijo jo.

TURANDOT: ne ne ne milost na pomoč

PRVI VOJAK: Jaz bom prvi. Kje si, pičkica?

Pustite me, nič vam nočem.

DRUGI: A res? A čisto nič? To je pa škoda.

TURANDOT: ne ne ne

TRETJI: Kaj pa to, kar hočemo mi? A to pa ni važno?

DRUGI: Tiho, prasica!

TURANDOT: Prosim, odidite, sicer vam bo žal.

PRVI VOJAK: A res?

TURANDOT: milost

TURANDOT: Ne veste, kdo sem.

ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI …

DRUGI VOJAK: Čakej, čakej, pa si mi res nekam znana. TRETJI: Da vidim.

ZBOR: TU IMAŠ, KUZLA, ŽRI TIHO, PRASICA, UMRI

Jera Ivanc Turandot

28. slika

29. slika

Spomin. Pod obzidjem. Mladi Kalaf in vojaki.

NESSUN DORMA! NESSUN DORMA! TU PURE, O, PRINCIPESSA, NELLA TUA FREDDA STANZA, GUARDI LE STELLE CHE TREMANO D‘AMORE E DI SPERANZA. MA IL MIO MISTERO È CHIUSO IN ME, IL NOME MIO NESSUN SAPRÀ! NO, NO, SULLA TUA BOCCA LO DIRÒ QUANDO LA LUCE SPLENDERÀ! ED IL MIO BACIO SCIOGLIERÀ IL SILENZIO CHE TI FA MIA! (IL NOME SUO NESSUN SAPRÀ!... E NOI DOVREM, AHIME, MORIR!) DILEGUA, O NOTTE! TRAMONTATE, STELLE! TRAMONTATE, STELLE! ALL‘ALBA VINCERÒ! VINCERÒ, VINCERÒ!

PRVI VOJAK: O, lej, lej, fantek pa kar sam. DRUGI: Kaj je, mali? Koga iščeš? Mogoče culico? Razparana je. KALAF: Oprostite. Samo … mimo grem. TRETJI: Lahko ti pomagamo. KALAF: Hvala, ni treba. PRVI VOJAK: Lej, lej, res sta par. Ponavljata ne, mislita ja. KALAF: Ne vem, o čem govorite. Res ne potrebujem vaše pomoči, hvala. DRUGI: A ne razumeš, kaj ti govori? TRETJI: Če bi se rad zahvalil, moraš prositi! PRVI VOJAK: Reči moraš: »Ja, prosim, dajte me.« DRUGI: Dajte me, dajte me! TRETJI: Pa te mogoče ne bomo. KALAF: Prosim, pustite me. DRUGI: Narobe! KALAF: a TRETJI: Radi bi ti pomagali. KALAF: ne a pustite me prosim PRVI VOJAK: Če ne boš prosil, ti ne bomo pomagali. KALAF: ne a na pomoč a DRUGI: Kaj praviš? ZBOR: TU IMAŠ, PEDER, ŽRI CVILI, PUJSEK, UMRI KALAF: ne ne ne ZBOR: TU IMAŠ, PEDER, ŽRI …

Jera Ivanc Turandot

30. slika

DRUGI: Čakaj.

Nadaljevanje zadnjega spomina. Pod obzidjem. Puf, angela. Izvlečeta načrte, umestita se v prostor in čas, najdeta mladega Kalafa, stopita do njega. Drugi angel mu daje umetno dihanje, prvi pa mu masira srce.

PRVI ANGEL: Kaj že spet?

PRVI ANGEL: V redu je, diha.

PRVI ANGEL: Nikogar ni.

DRUGI: To! In zdaj?

DRUGI: Je, je, seveda je.

PRVI ANGEL: Nič. Greva nazaj.

PRVI ANGEL: Pusti, nehaj, greva, ni važno.

DRUGI: A kar tako ga bova pustila?

DRUGI: Kako ni važno? Ne moreva kar oditi. Kaj, če potrebuje pomoč?

PRVI ANGEL: Najina naloga je bila, da mu rešiva življenje, to sva storila. Bil je mrtev, zdaj je živ. DRUGI: Kaj pa … nekam bled je. Kaj, če se kaj zalomi?

DRUGI: Poslušaj. PRVI ANGEL: Ne slišim. DRUGI: Tam je še nekdo.

PRVI ANGEL: Ga bo rešil, komur je namenjeno. DRUGI: Mislim, da je punca.

PRVI ANGEL: Nič ne piše, da se lahko kaj zalomi.

PRVI ANGEL: Jo bo rešil, komur je namenjeno. A diha?

DRUGI: Vedno se lahko kaj zalomi.

DRUGI: Ja.

PRVI ANGEL: Še nikoli se ni.

PRVI ANGEL: Potem je vse v redu. Jo bo rešil, komur je namenjena, ne hodi mu v zelje.

DRUGI: Mogoče so samo pozabili. Mislim, napisati v navodila. Pokličiva in vprašajva. PRVI ANGEL: Ne smeva. DRUGI: A niti vprašati ne smeva? PRVI ANGEL: To lahko. Klicati ne smeva. DRUGI: Ampak zakaj? PRVI ANGEL: Ker to, da lahko, še ne pomeni, da smeva. DRUGI: Kaj? PRVI ANGEL: Saj sem ti povedal. Če zmoreš, ni nujno, da smeš. DRUGI: Pa to kje piše? PRVI ANGEL: Najbrž že. Greva nazaj, bova vprašala. Vse, kar te zanima, bova vprašala. DRUGI: A ni lažje, če enostavno pokličeva? PRVI ANGEL: Moj bog … Grom.

DRUGI: Komu je namenjena? PRVI ANGEL: Ne vem. Nekdo jo bo rešil, ponavadi je tako. A ni? DRUGI: Ne vem. PRVI ANGEL: Seveda veš. DRUGI: Ampak kdo? PRVI ANGEL: Pa kaj te briga! … Ne vem, nisem bral vseh razporedov. Veš, koliko je tega? Moj bog … Grom.

Jera Ivanc Turandot

31. slika Nemirna noč v palači. TURANDOT: Visoko jo bom zavihtela. Ne bom pozabila. Nikoli. Nihče. Ta bo moj.

Visoko jo bom zavihtela. Ne bom pozabila. Nikoli. Nihče. Ta bo moj.

Glas iz teme. KALAF: Turandot. TURANDOT (se zdrzne): Rabelj! Kdo si? Kaj hočeš? Stopi iz sence! Rabelj!

poljubi zmehčajo meso in otajajo led med nogami in končno spoznamo, da smo vse življenje čakale samo na vas! LING: MAŠČEVANJE MAŠČEVANJE ZASE, ZATE ZANJO, ZAME TURANDOT: Izgini! KALAF: Ne. Jaz nisem tak. TURANDOT: Ti si drugačen, seveda, ti si prišel, da me rešiš ne s silo, ampak z dobroto, s čisto dušo in iskrenim srcem!

TURANDOT: Ti! Rabelj!

LING: ŽENIN LEPORASLI JE PRIJAHAL ŽENIN PRINC, JUNAK, VISOK, MOČAN ŽENIN, KI MU BO ŽIVLJENJE DALA KONČNO JE PRIŠEL POROČNI DAN

KALAF: Rabelj je –

TURANDOT: Izgini!

TURANDOT: Stran! Rabelj!

KALAF: Nikamor ne grem.

KALAF: Nič ti ne bom storil.

LING: ROKA NA VRATU NA BELEM TREBUHU KONICA REZILA V TELO, KI SE UPIRA MILOST

KALAF: Rablja ni, rabelj si ti. (Stopi iz sence.)

TURNDOT: Rabelj! KALAF: Prosim samo, da ustaviš trpljenje. TURANDOT: O! Ni prišel prosit zase, ampak za druge. Rabelj! Če bi rad, da ustavim trpljenje, nastavi glavo! KALAF: To ni tvoj svet.

TURANDOT: Izgini! KALAF: Ustavi norijo!

TURANDOT: Glavo!

LING: SUVA, ZABADA TRGA, MESARI GRABI, PORIVA V TELO, KI UMIRA MILOST

KALAF (poklekne): Zmagaš. Vdam se. Stori z menoj, kar hočeš, samo ustavi norijo.

KALAF: Nedolžni ljudje trpijo, tvoji ljudje trpijo, zanje si sanjala boljši svet!

TURANDOT: Kakšen junak!

LING: MILOST

KALAF: Nisem junak.

Otroški jok.

TURANDOT: Ne, ne, ti nisi lep, plečat, plemenit, poten, kosmat in pogumen, ti si drugačen. Ti nisi rešitelj nemočnih žensk, ki drhtimo in rdimo ob vaši sili, ko nam strast odpre oči in vaša volja stre odpor in vaši vroči, nasilni

TURANDOT: Izgini! Ne govori o mojih sanjah!

TURANDOT: Ne govori o mojem svetu. KALAF: Če se vdaš –

KALAF: Imam ime, hočeš ga, tvoje je! Kalaf! Tako. Zdaj ga imaš, ustavi iskanje, odpokliči rablje!

Jera Ivanc Turandot

LING: To ni on, to ni Kalaf, Kalafa ni, nikoli ga ni bilo, sanjala si.

ŽRI, KUZLA, ŽRI CRKNI, PRASICA, UMRI ŽRI, KUZLA, ŽRI

LING: Zbežal je! MAŠČEVANJE MAŠČEVANJE ZASE, ZATE ZANJO, ZAME

TURANDOT: Utihni!

TURANDOT: Dovolj!

LING: ROKA NA VRATU NA BELEM TREBUHU KONICA REZILA V TELO, KI SE UPIRA

KALAF: Zdaj ne bežim več. Tudi ti nehaj bežati. Odpusti. Dovolj je krvi.

TURANDOT (ji na vrat nastavi sekiro, Ling utihne): Utihni!

LING: Ni! MAŠČEVANJE MAŠČEVANJE ZASE, ZATE –

LING: Milost …

Otroški jok.

TURANDOT: Utihni! Dovolj je krvi! Si slišala! Dovolj je krvi, tisočkrat sem naju že maščevala, zdaj je dovolj! Nič več. Pusti.

TURANDOT: Kalaf je mrtev. Pokopala sem ga … neke noči. KALAF: Prišel sem, tiste noči, pod obzidje. LING: Ni ga bilo! TURANDOT: Utihni! Iz tanke črte na vratu se pocedi kri. KALAF: Prišel sem. Prepozen sem bil. Tudi moje telo so oskrunili –

LING: Ni dovolj, ni! TURANDOT: Dovolj je. Prosim te … LING: Ne! Nikamor ne grem! TURANDOT: Konec je. LING: Tvoj glas je vse, kar imam. TURANDOT: Nič več. Zbogom.

LING: Laže!

LING: Ne! (Njen glas zamre.)

TURANDOT: Utihni!

TURANDOT: Nikoli te ne bom pozabila.

KALAF: Tudi moj duh zlomili, v jarku so me pustili, v blatu, krvi, semenu sem ležal.

Ling izgine. Kalaf in Turandot se nekaj časa molče gledata.

LING: Laže!

KALAF: Z angeli plešeš, ljuba

TURANDOT: Utihni!

Čakam te

KALAF: Splazil sem se do tebe, komaj si dihala, z zadnjimi močmi sem te dvignil iz blata in te odnesel pred vrata palače.

Dvigni me ali pusti

Otroški jok. LING: Ni bil on, laže! TURANDOT: Utihni! Bil je neki … berač, so rekli, para uboga, nihče. Prinesel me je in zbežal. KALAF: Bil sem otrok, prestrašen otrok.

Vseeno

Tu sem in čakam.

TURANDOT: Ni vseeno. Je. Vse eno. Začniva, kjer sva končala.

Dve nogi. Dve roki. Za ples.

KALAF: Dve nogi. Dve roki. Za ples.

Jera Ivanc Turandot

TURANDOT: Dva obraza. Dve srci.

32. slika

KALAF: Za ples.

Utopija.

Plešeta na besede, plešeta vedno hitreje. Ad lib.

Mama in hči.

Dva moška. Dve ženski. Za ples.

Ženska in moški. Za ples.

MAMA: Ljubezen, ljuba moja, pride s časom. Mlada si, komaj petnajst let si stara.

Dvakrat dve nogi. Za ples.

HČI: Pa kaj!

Dvakrat dve roki. Za ples.

Obraza. Dve srci. Za ples.

MAMA: To je premalo, da bi izkusila resnično ljubezen.

Dve ženski. Dva moška. Za ples.

Moški in ženska. Za ples.

Dve nogi. Dve roki. Za ples.

… ZBOR: NEBO JE TEMA OBJELA S PLAŠČEM SVETLIH ZVEZD ZEMLJO JE NOČ POLJUBILA PELJALA NA PLES LETITA VISOKO, VISOKO STRAN OD UMAZANIH CEST DOKLER SVET NE ZASIJE SPET ČIST IN LEP

HČI: Ne pa ni. MAMA: Tvoj menstrualni ciklus je še čisto na začetku. HČI: Mama! MAMA: Hočem reči, da je zrela ljubezen sad odrekanja in trdega dela, dolgih pogovorov, prečutih noči, otrok, joka, smeha, vzponov in padcev, tudi v spolnosti – HČI: Mama! MAMA: Človeka, ki ga ne poznaš, ne moreš ljubiti. Svojo predstavo o njem ljubiš, ne njega. HČI: Mama, jaz ga poznam.

KALAF, TURANDOT (komaj vidno se premikata, komaj slišno šepetata):

MAMA: Koliko tednov? To je zaljubljenost, ljubica, ne ljubezen. Dajta si čas.

Dve nogi. Dve roki. Za ples.

HČI: Ampak on je drugačen! Boš videla.

Dve srci. Obraza. Za ples.

MAMA: Drugačen od koga?

…

HČI: Počakaj, da ga spoznaš!

ZBOR: DOKLER SVET NE ZASIJE SPET ČIST IN LEP

MAMA: Z veseljem ga spoznam. Njega in vse naslednje. HČI: Mama! Nobenih naslednjih ne bo. MAMA: O tem bo sodil čas. Najprej šola. Vojaki. DRUGI: Tukaj piše – PRVI VOJAK: Tistega, kar že imaš, ne moreš ljubiti. DRUGI (lista): A lahko preberem! TRETJI: Ne!

Jera Ivanc Turandot

PRVI VOJAK: Ljubezen je želja po nečem, česar nimaš.

PRVI ANGEL: Ne tja. Tam so. Napačna očala imaš. Ta so za od blizu.

TRETJI: Ne! Ljubezen lahko gojiš samo na nečem, kar imaš.

DRUGI: Kje?

PRVI VOJAK: Sploh pa je več različnih ljubezni in ne vem, zakaj za vse uporabljamo isto besedo. TRETJI: Ker drugih ni! DRUGI (lista): Lj … lju … »Ljubezen. Ustvarjalna sila, ki žene ljudi, da z dušo ali telesom rojevajo Lepo in Dobro.« PRVI VOJAK: A. DRUGI: Tako piše. Mladi par.

Dve nogi. Dve roki. Za ples.

Obraza. Dve srci. Za ples.

Dvakrat dve nogi, dve roki, za ples.

Obraza, dve srci, za ples.

Dvakrat dve roki, dve nogi, za ples.

Obraza, dve srci, za ples.

Stari par.

PRVI ANGEL: Ah, pozabi. DRUGI: Ja, zadnje čase kar naprej nekaj pozabljam. PRVI ANGEL (najde listke): Tu so. DRUGI: A. Daj, da vidim. Lista po časopisu in išče rezultate. Ptice pojejo, veter se igra z listi, metulji letajo s cveta na svet. Priteče skupina otrok, za njimi učitelj(ica). PRVI ANGEL: Dober dan, otroci. DRUGI: Kaj? OTROCI: Dober dan. PRVI ANGEL: Otroke sem pozdravil. UČITELJ(ICA): Dober dan. DRUGI: Kako lepi otroci. PRVI ANGEL: Ne tam, tja poglej.

DRUGI: Kaj praviš?

UČITELJ(ICA): Ne pozabite, spoštovanje, ljubezen, odpuščanje in sodelovanje so vezivo naše skupnosti.

PRVI ANGEL: Da me bolijo kolena.

OTROK: In pravljice!

DRUGI: Jasno, če pa že vse življenje hodiš peš.

UČITELJ(ICA): In pravljice, tako je. No, ponovimo. Vsi smo eno in skupaj zmoremo več.

PRVI ANGEL: Kolena me dajejo.

PRVI ANGEL: Ne godrnjaj. Sedeta na klopco. Drugi izvleče časopis. DRUGI: Si spravil stavne listke? PRVI ANGEL: Dobro jutro. DRUGI: Kaj praviš? PRVI ANGEL: Pozdravil sem neke ljudi tamle. DRUGI: Kje? PRVI ANGEL: Očala si natakni. DRUGI: Dobro jutro.

OTROCI: Vsi smo eno in skupaj zmoremo več! UČITELJ(ICA): Zdaj pa k igri! Smeh, igra, lovljenje. DRUGI: Nisva zadela. Nikoli ne zadeneva. A ni to čudno? PRVI ANGEL: Križanko reši. DRUGI: Pa res! Žoga zadene prvega angela, priteče otrok.

Jera Ivanc Turandot

OTROK: Oprostite. PRVI ANGEL: Nič hudega. Žoge letijo. (Jo vrže.) Visoko, visoko. DRUGI: Rešena je. Čudno. PRVI ANGEL: V jedilnici si jo pozabila pa jo je nekdo rešil. Uganke rešuj. Kdo bi rešil kakšno uganko? OTROCI: Jaz jaz jaz … Nekaj otrok se zbere okoli angelov, drugi lovijo metulje. UČITELJ(ICA): Previdno, metuljeva krila so zelo občutljiva, samo opazujte ga. Ta je heteropterus morpheus, temni poplesovalec iz družine brezglavčkov (itd. ad lib.). Pride par, ki pred sabo poriva voziček. V njem stara gospa z dojenčkom v naročju. UČITELJ(ICA): Pazimo, da ne zbudimo dojenčka, otroci. OTROCI: Dober večer. STARA MAMA: Dober večer, otroci. OTROK: Kako ljubek dojenček. OTROK: Kaj pa je? STARA MAMA: Ne vem. Nista mi še povedala. ON(A): Mama, no. STARA MAMA: Človek je. Saj pravim, važno, da je zdrav. OTROK: Nekaj ima na učku. ON(A): Materino znamenje. OTROK: metulja Pesem.

ZGORAJ MODRO NEBO PAR MAVRIČNIH KRIL SPODAJ TRAVNIK ROŽ POD NJIM POLJE KRVI

Rabelj.

RABELJ: Nekoč, nekje, za devetimi gorami in devetimi vodami, je v kraljestvu, lepem kot nevesta mlada, modrem kakor mati stara, dobrem kakor kruh in pravičnem bolj kot bog, živel človek. finis

Priloga gledališkega lista Mestnega gledališča ljubljanskega Letnik LXXI, sezona 2020/2021, številka 1