Issuu

dr. Bogo Zupančič, direktor MAO

Novi urejevalci vesolja

1 Tine Kurent, Kozmos, arhitektura, Urania, Plečnik in Prešeren. V: Zbornik ljubljanske šole za arhitekturo, Ljubljana 1986, str. 255–265. 2 Hanno-Walter Kruft, Vitruvius and architectural theory in Antiquity. V: A History of Architectural Theory – From Vitruvius to the Present. Princeton Architectural Press, 1994, str. 24. “God being seen as architect of the world (’deus architectus mundi’) and the architect as second god (‘architectus secundus deus’).” 3 Bogo Zupančič, Vitruvijevo shvaćanje ekonomije. Prostor : znanstveni časopis za arhitekturu i urbanizam, Zagreb 1997, god. 5, br. 2, str. 393–396.

Vloga arhitekture in pomen arhitekta sta se tako v posameznih geografskih in družbenih okoljih kot tudi zgodovinskih obdobjih vseskozi spreminjala. Že besedi arhitektura in arhitekt nista od vekomaj, prvotno sta pomenili nekaj povsem drugega.1 Pojavili sta se v točno določenem času in sta v današnjem pomenu nastopili razmeroma pozno. Umetnost gradnje, torej arhitekturo ali lepo in urejeno oblikovanje prostora, je v času pred starimi Grki označevala beseda »kozmos«, njen snovalec pa se je imenoval »kosmetes« ali urejevalec vesolja, lepega. Kosmetes je bil v tedanji družbeni hierarhiji v samem vrhu, tik ob takratnem božjem namestniku na zemlji. Iz besed kozmos in kosmetes izhaja tudi starogrška beseda »kosmeo«, kar nas spominja na kozmetiko, ki jo še vedno povezujemo z urejenostjo ali lepoto. Današnja beseda arhitektura (in z njo arhitekt) izhaja iz stare grščine, ki pa jo je rabila v drugačnem pomenu. Za arhitekta so uporabljali samostalnik »arhitecton«, kar pomeni dobesedno nadtesar. Zakaj se je urejevalec vesolja oziroma lepega kar naenkrat preobrazil v nadtesarja? V času vzpona krščanstva sta besedi kozmos in kosmetes dobili slabšalni pomen, saj so s slednjo med drugim označevali tudi pogane, in prav zato so se je tedanji »pravoverci« želeli čim prej odkrižati. Vzrok je iskati tudi v tem, da je v krščanstvu Bog stvarnik (sveta), zato niso dopustili, da bi mu kdo konkuriral. Prav zanimivo je, da avtor knjige De Architectura libri decem, antični arhitekt Vitruvij, postavlja arhitekta takoj za Boga, ali kot je zapisal Hanno-Walter Kruft v besedilu Vitruvij in arhitekturna teorija v antiki: »Boga so videli kot arhitekta sveta ('deus architectus mundi') in arhitekta kot drugega boga ('architectus secundus deus').« 2 Vendar Vitruvij tega ni podrobno razčlenil in iz tega ni potegnil nobenih zaključkov. V njegovem času in tudi kasneje so arhitekti pod njegovimi zapovedmi gradili točno določene tipe stavb na točno določenih mestih (genius loci); oblikovane so bile po strogih kompozicijskih in drugih načelih, med katerimi sta za pravilo veljali harmonija in skladnost. Tudi pojem ekonomije so v tistem času razumeli povsem drugače, kot nekakšno racionalnost, varčnost.3 Razvoj (zahodne) arhitekture v naslednjih obdobjih nam je dobro znan, prav tako pomen arhitekture in vloga arhitekta v zgodovini. Kapitalistični razvoj z imperativom o nenehni gospodarski rasti in napredku nas je v zadnjem stoletju tako pripeljal v nezavidljivo stanje. Nebrzdani kapital je znotraj paradigme neoliberalizma pod pretvezo modernizacije in tudi komercializacije gradil karkoli, in to kjerkoli. To se (je) odraža(lo) tako v našem lokalnem okolju kot tudi na planetu kot celoti. V času podnebnih sprememb, vse večjega onesnaževanja okolja – predvsem zemeljskega ozračja s toplogrednimi plini,

ki jih v veliki meri ustvarjajo prav zgradbe – ter hiperprodukcije vsega je tovrstno ravnanje postalo nevzdržno. Tudi zaradi pričujoče pandemije postaja več kot očitno, da moramo spremeniti svoje življenjske navade, delovanje, predvsem pa miselnost. (So)bivanje na tem planetu moramo organizirati drugače, biti mora bolj spoštljivo do narave, okolja in skupnosti – tako na lokalni kot na globalni ravni – če si želimo obstanka. Arhitekti in arhitekturne pisarne, ki začenjajo svoje ustvarjalne poti in poslovne kariere, so pred zahtevnimi in novimi izzivi. S svojim razmišljanjem in delovanjem se tako na medmrežju, na različnih platformah ali v obliki delavnic itn. povezujejo v načinu razmišljanja o nalogah arhitekture, o povezavi arhitekture, ekologije in družbe ter o načinu organiziranja arhitekturne prakse. Nekateri arhitekti so prek arhitekturnih birojev (z natečaji ali kako drugače) bolj vpeti v ustaljene poslovne modele produkcije arhitekture, znotraj katerih iščejo nove priložnosti in pristope, tudi v obliki manjših prostorskih posegov. Drugi ustvarjalci pa so bolj vpeti v civilnodružbeno dogajanje in želijo z aktivizmom vplivati, v kakšno smer naj se arhitektura razvije v prihodnosti. Novim urejevalcem vesolja želim na njihovi ustvarjalni poti veliko uspehov!

Emil Jurcan: Rimsko gledališče v Pulju, 2013–

120 – 123

Kazalo 00 01 02 03 04 05 06 07

dr. Bogo Zupančič Novi urejevalci vesolja Uvod Matevž Čelik Nove prakse, nova orodja Tia Čiček Načini dela : drugače Mika Cimolini Kakšen posel je arhitektura? Maja Vardjan Miza in njena moč Luka Skansi O težavnosti pisanja o arhitekturi danes Radim Louda Potep po »mladi slovenski arhitekturi«

PRAKSE

a2o2 arhitekti Arhitekti Počivašek Petranovič Elementarna Emil Jurcan Mertelj Vrabič Arhitekti Pazi!park Prostorož Some Place Studio svet vmes Vidic Grohar arhitekti 8

3 8 17 21 25 34 41 47

60 78 96 114 130 148 166 182 194 212

ORODJA 17. 3. 2021

svet vmes, Prostorož, Pazi!park

233

24. 3. 2021

Some Place Studio, Emil Jurcan, a2o2 arhitekti

245

31. 3. 2021

Arhitekti Počivašek Petranovič, Mertelj Vrabič Arhitekti, Vidic Grohar arhitekti, Elementarna

252

Uvod

Projekt Nove prakse, nova orodja si prizadeva osvetliti način delovanja sodobnih »slovenskih« arhitekturnih praks. Povod za projekt so bile tri debate, ki sta jih z arhitekti opravila Matevž Čelik in Mika Cimolini; v njih so predstavniki izbranih arhitekturnih praks poskušali odgovoriti na tri ključna vprašanja: 1. Sodobni izzivi človeštva: kaj je naloga arhitekture danes? 2. Nove prakse, nova orodja: kakšen je organizacijski model vaše prakse? 3. Ozaveščanje: na kakšen način svoje projekte predstavljate javnosti? Tri srede v marcu smo poslušali predstavitve arhitekturnih praks, ki so zanimive prav zaradi načina, kako se lotevajo arhitekturnih tem in nalog. Ne gre za nacionalni ali reprezentativen, temveč za povsem subjektiven izbor, ki sta ga opravila kustosa, pri čemer niti niso pomembne realizacije izbranih arhitekturnih praks, temveč prej njihov način obravnavanja danih tematik. Skozi pogovore smo ugotavljali, kakšne organizacijske, projektantske in druge strokovne novosti te arhitekturne prakse uvajajo v svoje delo – in s tem spreminjajo način, kako razumemo arhitekturno dejavnost danes. Gre za arhitekturne prakse, ki so svoje samostojno strokovno delo pričele pred desetimi ali petnajstimi leti, v času, ko se je začela svetovna finančna kriza, v času, ko je na nas začela vse bolj vplivati podnebna kriza ter so se nam hkrati odprle široke možnosti za globalno povezovanje in širjenje zavesti o skupni odgovornosti za obstoj planeta. V tem času se je vzpostavljanje samostojnih arhitekturnih praks dogajalo na nov način, saj so vse te krize povzročile tudi premike v načinu razmišljanja o nalogah arhitekture, premislek o povezavi arhitekture in družbe, ekologiji, pa tudi o načinu organiziranja (arhitekturne) prakse. Prav to so vprašanja, ki bi jih radi osvetlili širši publiki. Arhitekti se danes ne ukvarjamo več le z oblikovanjem lepih hiš in lepih interierjev, temveč je nabor naših nalog to prerasel. Arhitekti smo danes mediatorji med uporabniki in prostorom, skrbniki dediščine, prostorski aktivisti, ki rešujejo kompleksne organizacijske in prostorske probleme. Prakse smo razdelili v tri sklope, ki bolj ali manj okvirno opredeljujejo njihov pristop ali način dela.

V prvem sklopu so trije kolektivi: Prostorož, svet vmes in Pazi!park, ki delujejo na področju participatornih arhitekturnih praks; vanje aktivno vključujejo uporabnike in jih tako tudi ozaveščajo. Prostorož deluje na področju urbanizma in aktivacije javnih prostorov, svet vmes raziskuje arhitekturo vmesnosti izobraževalnih objektov, Pazi!park pa področje krajinske arhitekture in urejanja odprtega prostora. Prizadevajo si za razvoj družbe s pomočjo izobraževanja naročnika in/ali uporabnika ter za njegovo aktivno vključevanje v proces prostorskega projektiranja. V drugem sklopu se predstavljajo heterogene prakse, ki jim je težko postaviti skupni imenovalec. Njihov cilj je družbena in materialna trajnost, pri čemer arhitekturo razumejo kot produkt enakovrednega sodelovanja med arhitektom, naročnikom in izvajalcem. Njihov aktivizem se kaže v želji po razvijanju novih orodij za sodelovanje ali komunikacijo. Prizadevajo si za skupnost in skupne prostore. Med njimi so mednarodno delujoča praksa Some Place Studio, ki ima trenutno sedež v Berlinu (pred tem sta bila to New York in Dunaj), Emil Jurcan, ki je do nedavna deloval v okviru zadruge Praksa na Hrvaškem, ter povsem svež biro a2o2 iz Ljubljane. V tretjem sklopu se predstavljajo biroji, ki izmed vseh predstavljenih praks vsaj na prvi pogled delujejo najbolj klasično. To so Arhitekti Počivašek Petranovič, Mertelj Vrabič Arhitekti, Vidic Grohar arhitekti in Elementarna. Zanje je značilno iskanje arhitekturnih rešitev v prepletu pogojev lokacije in zahtev naročnika, njihovo glavno orodje pa so arhitekturni natečaji. Urejanje prostora razumejo kot reševanje kompleksnih odnosov, rešitev pa vidijo v konceptualnem pristopu k prostoru, ne glede na merilo – »od žlice do mesta« torej.

132 – 138

Mertelj Vrabič Arhitekti: Hiša v Podutiku, 2022

Prostorož: Zunaj, 2019–2020

170 – 171

Elementarna: Vodni center Brežice, 2021

102 – 103

svet vmes: Šolski atrij, Gimnazija Poljane, 2017 Foto: Matevž Paternoster

202 – 205

Matevž Čelik

Nove prakse, nova orodja

Iz dejavnosti, ki jih kot svoje izpostavljajo arhitekturne pisarne in studii nove generacije, lahko razberemo seznam nalog, ki je precej daljši od zgolj projektiranja. svet vmes je v preteklih nekaj letih na lastno pobudo stopil v stik z več deset slovenskimi šolami in analiziral njihovo prostorsko stanje v odnosu do sodobnih potreb za kakovostne učne procese. Iz tega so razvili več kot petdeset manjših in večjih projektov. Po besedah soustanoviteljice biroja Ane Kreč so zelo zgodaj spoznali, da je treba za kakovosten projekt zastaviti drugačen proces načrtovanja, v katerem je odnos z naročniki bolj neposreden in v katerem je več dialoga. Še nedavno so v Sloveniji za pomemben del idealnega sistema arhitekture, v katerem se lahko rojevajo nove arhitekturne pisarne, veljali arhitekturni natečaji. Ti so še vedno tu, a danes se nove arhitekturne pisarne ne rojevajo več iz velikih naročil ali zmag na natečajih. Ana Kreč iz arhitekturne pisarne svet vmes celo pravi, da »kot mlad arhitekt hitro opaziš, da natečaj v Sloveniji (vsaj na primeru šolske arhitekture) ni platforma za raziskovanje novih tipologij ter prevpraševanje ustaljenega pedagoško-prostorskega reda«. A težko bi rekli, da gre le za udobje izbire med sodelovanjem ali nesodelovanjem na arhitekturnem natečaju. Z regulacijo arhitekturne dejavnosti so se natečaji kot vstopna točka za mlade arhitekte, ki še niso pridobili uradne licence, zaprli. Zato so ti tudi primorani v drugačen zagon svoje dejavnosti. Nova generacija arhitektov se, za razliko od prejšnjih, uveljavlja z manjšimi projekti. Pogosto jih zaženejo sami. Raziskujejo, prenavljajo in se povezujejo ter delajo za skupnost, kar vse ustvarja veliko bolj trdno podlago za strokovno rast. Arhitektke iz skupine Prostorož trdijo, da za obravnavanje prostorskih izzivov obstajajo tudi druga orodja, kot je projektiranje objektov in prostorskih ureditev. V pogovoru naštejejo arzenal svojih orodij, od pogovorov in razprav do raziskav, pisanja projektnih nalog, organizacije javnih dogodkov in gradnje začasnih arhitekturnih ureditev, s katerimi testirajo javni prostor in ozaveščajo ljudi o potencialih prostora. Cilj arhitekturnih pisarn, kot je Prostorož, ni nujno graditi. Delujejo na področju arhitekture, a njihovo delo zajema raziskovanje in zagovorništvo ter strokovno podporo delovanju civilne družbe. Pri tem veliko eksperimentirajo z začasnimi fizičnimi intervencijami v prostoru, ki so namenjene zagonu projektov za trajne prostorske spremembe. Zadruga Praksa, ki je delovala v Pulju, je šla še dlje: njeni člani so svoje prostore dali na voljo meščanom kot skupnostni prostor za srečanja in razvoj drugih kulturnih in urbanih pobud. Ustvarili so prostor z visoko ravnjo avtonomije.

Če je bilo v preteklosti ozaveščanje v domeni strokovnih organizacij in ustanov, danes širjenje znanja med naročniki, izvajalci in drugimi skoraj vsaka od tu predstavljenih skupin arhitektov kot eno svojih nalog izpostavlja na prvem mestu. Bika Rebek, soustanoviteljica Some Place Studia, ki deluje med New Yorkom in Berlinom, možnosti za razvoj arhitekture vidi prav v ozaveščenih naročnikih, ki so se pripravljeni v nove projekte podati v bolj enakopravnem odnosu z arhitekti. Obstoječa hierarhija v odnosu med arhitektom in naročnikom je zanjo problematična. Kot arhitekti si člani Some Place Studia želijo delati v enakopravnem odnosu z vsemi udeleženimi v gradnji, tudi z izvajalci in drugimi. Arhitekti ob svojih prvih projektih hitro spoznajo, da arhitektura ni igra, ki bi jo lahko igrali sami. Dober rezultat je lahko le plod uigranega sodelovanja različnih igralcev. Skupina a2o2 govori o pomenu teh odnosov. O svojem načinu dela razmišljajo širše, zanje to ni le risanje projektov, ki jih potem predaš v izvedbo drugim. Ljudi, s katerimi delajo, se trudijo ozavestiti o pomenu ohranjanja obstoječih stavb namesto gradnje novih. Pri tem tako rekoč šteje vsak najmanjši projekt. Ti mali prostorski posegi kažejo, da za velike spremembe v bivalni kulturi niso nujno potrebni veliki (in pogosto okoljsko problematični) projekti. V nasprotju z večino tu predstavljenih ustvarjalcev Davorin Počivašek in Urban Petranovič menita, da se vloga arhitekture ne spreminja, in jo dojemata na tradicionalen način: kot disciplino, katere naloga je projektirati jasno in funkcionalno organizacijo prostora ter vanj skladno postaviti zgradbe. Da se osnovna naloga arhitekta ni spremenila, temveč je to še vedno proizvajanje dobre arhitekture, menita tudi Maša Mertelj in Matic Vrabič. K temu pa dodajata, da bistvo trajnosti arhitekture vidita v načrtovanju zgradb visoke kakovosti, ki bodo preživele naročnike. Čeprav smatrajo, da opravljajo tipično delo arhitektov projektantov, v njihovem vsakdanu vse pomembnejše mesto zavzema komunikacija. Samo z objavami o svojem delu na družbenih omrežjih danes dosežejo množice ljudi na način, ki si ga prejšnje generacije niso mogle niti predstavljati. To delu arhitektov danes daje neprimerljivo večji vpliv in domet. Kljub temu, da se Vidic Grohar arhitekti štejejo za klasično arhitekturno pisarno, kakršne so vodile generacije arhitektov pred zdajšnjo, se načrtovalska praksa biroja od vsega začetka odvija v tesni povezanosti s publicistično in pedagoško dejavnostjo. Raziskovanje, pisanje in objavljanje po mnenju Jureta Groharja in Anje Vidic prispevajo k oblikovanju mrež in arhitekturne scene. Raznolike oblike komunikacije so bile vedno pomemben del arhitekture. Danes je komuniciranje postalo neizogiben sestavni del vsake dobre arhitekturne prakse. Za razliko od preteklosti je to danes dvosmerni proces. Vsi smo uporabniki in proizvajalci informacij, ki preplavljajo naš vsakdan. Potreba po ustvarjanju drugačnih pripovedi in besednjakov je zato neizogibna. Člani Elementarne kot svoje pomembno orodje izpostavljajo zbirko avtorskih fotografij prostorov, ki navdihujejo njihovo delo. Poimenovali so jih Elementi, odražajo njihov pogled na (arhitekturni) svet ter jim pomagajo komunicirati in se povezovati z drugimi.

Kot izpostavlja Bika Rebek, imajo vse zgradbe danes dve življenji. Fizično življenje v prostoru, kjer so zgrajene, in medijsko življenje na fotografijah, v video zapisih in besedilih, objavljenih v knjigah in na spletu. Potreb, problemov in izzivov, na katere lahko odgovori arhitektura, je veliko, a priložnosti, skozi katere lahko arhitekti ponudijo svoje znanje, se odpirajo vse manj institucionalizirano in sistematično. Priložnosti je treba ustvariti. Ustvariti pa jih je mogoče tako, da znaš analizirati in razumeti resnične probleme in potrebe ter jih predstaviti, tako kot so to storili arhitekti sveta vmes s samoiniciativno analizo šol, ali tako kot to počnejo v PortoRožu s provokativnimi intervencijami v javnem prostoru. Seveda še vedno ostaja tudi klasični način, da svoje znanje kot arhitekt predstavljaš z objavljanjem projektov, ki si jih izvedel, in idej, ki jih razvijaš. Arhitekturne prakse se spreminjajo, a zelo počasi. Drži, da temeljna naloga arhitekture ostaja nespremenjena – načrtovati in jasno organizirati kakovosten prostor. A soočenje s podnebnimi spremembami in prizadevanja, da bi zmanjšali onesnaževanje zemeljskega ozračja s toplogrednimi plini, katerih velik delež ustvarjajo prav zgradbe, to nalogo postavljajo v novo perspektivo. Potrebe po več raziskovanja skozi arhitekturno načrtovanje rastejo. Ugotoviti je treba, kako omejiti pridobivanje novih materialov in ponovno uporabljati odslužene materiale. Raziskati je treba, kako več prenavljati in zmanjšati količino gradbenih odpadkov. Potrebujemo znanje, kako v produkcijo arhitekture bolj vključiti ljudi in skupnosti. Arhitekturne prakse nove generacije, ki se vzpostavljajo in oblikujejo danes, bodo načrtovale in gradile naš svet v prihodnosti. Ta prihodnost ni nekaj zelo oddaljenega, temveč se bo zgodila tako rekoč jutri in je močno povezana s tem, kar se dogaja danes. Razstava (s publikacijo) Nove prakse, nova orodja prikazuje, kako današnja generacija arhitektov spoznava, da uveljavljeni model arhitekturne pisarne, ki tekmuje za naročila in jih tako ali drugače izpolnjuje, ni več edini mogoči model arhitekturne prakse, in ponuja možne odgovore, v kakšno smer se arhitektura lahko razvije v prihodnosti.

166 – 181

Prostorož: Atriji, 2004 Foto: arhiv Prostorož

Tia Čiček

Načini dela – drugače

Zbrane zgodbe arhitekturnih birojev, posameznic in posameznikov, delujočih na področju arhitekture, pričajo o močni želji po odmiku od ustaljenih načinov dela – s poseganjem po drugih »orodjih«, grajenjem drugačnih odnosov, črpanjem vsebin iz nedotaknjenih, pozabljenih ali celo tistih virov, ki jih drugi vidimo kot nepomembne, poseganjem po trajnostnih materialih itd. Njihove zgodbe govorijo v prid premišljanju ustaljenih vzorcev delovanja, ki bi jih morali nenehno prevpraševati in izpostavljati kot skupnostni ali individualni predmet refleksije. Na podlagi pričevanj arhitektk in arhitektov t. i. mlajše generacije je razvidno, da so se morali po pridobitvi izobrazbe ob takratnih finančnih krizah na trgu dela spopasti z drugačnimi izzivi kot njihovi predhodniki, od katerih so znanje v času študijskih let pridobivali. Nekaj podobnega je moč videti tudi v kreativnih oziroma umetniških okoljih, kjer je generacija, ki je svoje izobraževanje dokončala okoli let 2008 in 2011, finančno krizo prebrodila s tem, da je bolj kot prejšnje »stopila skupaj« in prek raznovrstnih skupnosti vzpostavila podporni sistem, s katerim je lahko ta čas ne samo preživela, temveč iz njega odšla z uspešnimi projekti in celo finančno ali strukturno stabilnostjo. Trenutne okoliščine, ki vključujejo izbruh pandemije in posledično pomanjkanje določenih zvrsti dela, bi lahko torej videli kot izjemno priložnost, da mlajši zavihamo rokave in se lotimo pregovornega »dela«, karkoli že v glavah kritikov mlajše generacije »delo« zajema. Tovrstni odnos do kriz kot poligonov novih priložnosti za inovacije je netrajno sten in skrb vzbujajoč. Solidarnostni vzgibi, kot sta grajenje in skrb različnih oblik skupnosti, ki pridejo na površje v času kriz, so namreč izjemno trajnosten način delovanja in bivanja, h kateremu ne moremo klicati samo v času krize, temveč ga moramo prepoznati kot enega izmed obstojnih in že obstoječih načinov delovanja v našem okolju. Skupnostne strukture so vseprisotne, v večini primerov na samem družbenem robu, znotraj skupin, ki so skozi rigidno lečo normativnosti izpostavljene kot drugačne itd. Ravno te strukture vsebujejo ključne vzgibe solidarnostnega delovanja, h kateremu smo predvsem v zadnjih dveh letih klicali posameznike in jih opominjali, da morajo ne glede na svoje slabe okoliščine urgirati in pomagati tistim, ki se jim godi še slabše – ne da bi ob tem jasno izpostavili in se trudili spremeniti obstoječe strukturne in organizacijske probleme, ki te okoliščine krojijo. Prav tako se ne učimo iz obstoječih solidarnostnih struktur, ki nas obdajajo, ker so nam zaradi organizacijske hiperindividualizacije tuje in nevidne.

Izjemno težko je tudi povsem privzgojeno izpostavljanje posameznika zamenjati s skupnostnimi vzgibi, ker jih preprosto ne razumemo kot dovolj dobičkonosne oblike delovanja. Deljenje drage profesionalne ali gospodinjske opreme, vzdrževanje skupnostnih vrtov, prevozne skupnosti (eng. carpooling) itd. so samo površinske oblike skupnostne naravnanosti, ki jih večina ljudi ne uporablja, ker nismo bili deležni vzpostavljenih struktur, ki bi nam takšno vedenje in razmišljanje privzgo jile. Vzgojeni smo bili z miselnostjo izoliranega delavca oz. delavke, kjer se moramo dokazovati vsak zase; na poti do »uspeha« prehiteti čim več ljudi in se seveda med samim procesom izčrpati, kolikor se le da – drugače si uspeha in hvale ne zaslužimo. Obstoječe strukture izkoriščanja so mlajšim generacijam delavk in delavcev vidne in so polje frustracij, od koder izhajajo njihovi vzgibi za nove načine dela. Ti v končni različici pomenijo vzpostavljanje povsem novih ali predrugačenje obstoječih struktur vzgoje, šolanja, sodelovanja, bivanja in tudi počitka. Tudi znotraj specifičnega konteksta razstavljanja sodobne umetnosti so, tako kot znotraj arhitekture, prisotni določeni vzorci in tipologija, ki se ohranjajo prek številnih materializacij razstav, vse od njihovih zasnov, načinov komuniciranja in pisanja besedil do postavljanja materiala v prostor itd. Pomembno jih je premišljati in vzpostavljati nove, drugačne vzorce – predvsem v našem prostoru, kjer je (v primerjavi s komercialno) izraziteje zakoreninjena ravno razstavljalna dejavnost. Čeprav se poklica kuratorke/kuratorja in arhitektke/arhitekta na prvi pogled zdita različna, saj slednji vključuje več tehničnega znanja, sta hkrati oba dinamična in razburljiva ter vključujeta dobro mero splošne razgledanosti, primerno izobrazbo, socialni kapital itd., predvsem pa zahtevata popolno predanost poklicu, kjer med profesionalnim in zasebnim redko obstajajo jasno začrtane meje. Podobno predanost razumemo tudi v okolju akademizma, kjer je strast do dela pogoj za delovanje. Tovrstna romantizacija ustvarjalno-intelektualno delo (umetniško, kuratorsko, akademsko, arhitekturno itd.) izvzema iz konteksta običajnega – ki se mu praviloma posvečamo samo štirideset ur na teden – kar vodi tudi v izčrpanost in občutek brezizhodnosti. Od omenjenega ustvarjalno-intelektualnega dela arhitekturno delovanje vključuje tudi podjetniške prijeme in kot tako predpostavlja še nekaj več vzorcev delovanja, ki govorijo tudi o nedinamičnem odnosu naročnika do arhitekta ali o skupnem delu znotraj arhitekturnega biroja. Tudi te vnaprej določene hierarhične strukture mlajše generacije preoblikujejo in jih snujejo v luči enakopravnosti. Iz začrtanega okvira naročanja in izdelave ali zapovedovanja načinov dela od zgoraj navzdol privedejo tudi do vodoravno strukturiranega medsebojnega deljenja znanj in izkušenj. V tem oziru je treba prevetriti tudi delovanje kuratorja oz. kuratorke, ki se ne ukvarja samo z novo ali obstoječo produkcijo umetniških del in njihovo umestitvijo v umetnostni ali umetnostnozgodovinski kontekst; za svojo snov vzame tako odnos z drugimi kulturnimi delavci kot tudi širok nabor znanj, ki niso omejena na visoko umetnost in njen kontekst, temveč posegajo npr. tudi na področje popularne kulture ali družbenih vprašanj.

Kot predmet premisleka in material lahko izpostavimo tudi sodelovanje z drugimi in sam proces dela. Tako v arhitekturnem kot v kuratorskem delovanju namreč ravno proces pomeni ključni vir znanj, pomislekov, izkušenj in deljenja vsebin, ki posamezen projekt naredijo svojevrsten in ga zastavljajo kot poligon nenehnega prevpraševanja naših načinov delovanja. Čeprav tovrstne kuratorske in arhitekturne prakse niso povsem nove in jih lahko že nekaj časa spremljamo v mednarodnem okolju, jih tudi v lokalnem okolju ne smemo spregledati.

Četudi se solidarnostne, skupnostne ter okoljsko in družbeno zavedne prakse zdijo nove in v njih lahko vidimo možnost za trajnejše delovanje, morajo biti tudi te predmet nenehnega prevpraševanja in gonilo za vzpostavljanje različnih oblik dela. Ravno multiplost struktur in oblik delovanja ter bivanja lahko privede do posluha za številnejše glasove, ki bodo vzpostavljali inkluzivna in podporna okolja za naše bivanje in delo tudi v prihodnje.

a2o2: Hiša MM, 2020 Foto: Ana Skobe

72 – 73

Mika Cimolini

Kakšen posel je arhitektura?

1 »It is awfully important to know what is and what is not your business.« Gertrude Stein, Lectures in America, Beacon Pr, 1985.

Eden od razlogov, zakaj se je treba vsake toliko vprašati, kaj je naloga arhitekture, kakšni so lahko organizacijski modeli arhitekturnih praks in kako o arhitekturi komunicirati z javnostjo, je, da se vse to spreminja s tehnološkim razvojem in družbenimi spremembami. Čeprav arhitekti verjamemo, da se v arhitekturo povezujejo različne vede – od filozofije, znanosti, umetnosti in teorije do posla, pa sama disciplina izgublja družbeno vrednost, ki jo je nekoč imela, predvsem pa se zanemarja njen poslovni vidik. »Izredno pomembno je vedeti, kaj je in kaj ni tvoja stvar,« 1 je rekla Gertrude Stein, kar je v kaotičnem času, ko ima vse enako vrednost in ko se moramo vsi spoznati na vse, zelo dober nasvet. Upoštevati gre tudi nasvet Paula Shephearda,2 da arhitekture ni mogoče iskati v knjigah, ampak jo je treba iskati v življenju. Čeprav – arhitekturni posel niso samo stavbe, ampak več kot to. Kaj več kot to?

2 Paul Shepheard, What Is Architecture? An Essay on Landscapes, Buildings, and Machines, The MIT Press, februar 1994. 3 https://www.architecturalrecord.com/ articles/13462-why-the-field-of-architecture-needs-a-new-business-model. 4 Imhotep je bil svetovalec faraona Džoserja in najverjetneje arhitekt Džoserjeve stopničaste piramide. Morda je bil odgovoren tudi za prvo znano uporabo kamnitih stebrov za podporo stavbe.

Arhitektura potrebuje nov poslovni model. 3 Arhitektura je storitev, saj že od časa domnevno prvega arhitekta Imhotepa 4 temelji na poslovnem modelu svetovanja. Čeprav se sredstva za kompenzacijo razlikujejo – urna ali fiksna postavka (kot odstotek investicije) – v svojem bistvu svetovanje povezuje čas (plačljive ure) s prihodki. Ta model ima velike pomanjkljivosti, največja pa je ta, da se poslanstvo arhitekture, izboljšati življenje ali načrtovati učinkovit prostorski koncept, ne odraža v urni postavki arhitekta. Kako naj naročnik o vrednosti arhitektove storitve sploh presodi vnaprej? Storitev ima neotipljivo vrednost, naročnik pa vnaprej ne more oceniti, kaj bo za svoj denar dobil, zato ceno arhitekta meri na podlagi njegovih referenc, priporočil in zaupanja. Kadar izbiro za naročilo vodi cena, arhitektova storitev postane »tržno blago« in ni več »intelektualna storitev«. Zato investitor na arhitektovo storitev gleda kot na strošek, ne pa kot na vrednost. Konkuriranje na podlagi cene spodbuja tudi sistem javnega naročanja, odraža pa se v izkoriščanju študentov in diplomantov arhitekture, ki pogosto delajo za pičlo plačilo. Arhitekturni poklic je zaradi uporabe novih tehnologij tudi precej učinkovitejši kot pred zadnjo ekonomsko krizo. Večja produktivnost in uporaba naprednih tehnologij, kot je BIM, povečujeta učinkovitost arhitektovega dela, hkrati pa znižujeta cene arhitekturnih storitev, saj porabljeni čas ni povezan z ustvarjeno vrednostjo. Obračunavanje storitev po urni postavki onemogoča rast prihodkov, saj je čas omejena dobrina. Če hočeš povečati dohodke, moraš bodisi povečati urno postavko (in morda postati nekonkurenčen),

5 Damjan Kavaš, Nika Murovec, Barbara Kalar, Tjaša Bartolj, Mika Cimolini, Analiza panoge arhitektura v Sloveniji, poročilo. IER, julij 2021. 6 Nika Murovec, Damjan Kavaš, Tjaša Bartolj (2020), Statistična analiza KKS v Sloveniji. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje. 7 https://europa.eu/new-european-bauhaus/ index_en

bodisi najeti dodatno delovno silo, bodisi delavce slabo plačati. Takšen model ni vzdržen, saj se konkurenčnost na podlagi cene odraža v celotni verigi – od poceni arhitekta prek poceni izvajalca do cenenih gradbenih materialov. Arhitekt je za svojo storitev plačan v odstotkih od investicijske vrednosti gradbeno-obrtniških del in je tako pri istem poslu plačan tri- do štirikrat manj kot na primer nepremičninski posrednik, ki je plačan v podobnih odstotkih, vendar od prodajne cene te iste nepremičnine. Medtem ko je arhitektovo delo strošek, je delo nepremičninskega posrednika, ki ni ničesar ustvaril, obravnavano kot vrednost. Zgovorni so statistični podatki iz nedavne ekonomske analize arhitekturne dejavnosti 5 v Sloveniji, iz katere izhaja, da ima 81% arhitekturnih podjetij največ enega zaposlenega, bruto dodana vrednost na zaposlenega pa je v letu 2017 v arhitekturi znašala 39.414 evrov, kar je nižje od povprečja celotnega gospodarstva, ki je znašalo 43.210 evrov.6 Medtem ko se arhitekti še vedno ukvarjamo s tem, kako bomo zadovoljili svoje bogate naročnike, pa je preostali svet že davno ugotovil, da ljudje kupujejo izdelke. Druga podjetja ustvarjajo izdelke za prodajo ves čas, v njihovi prodajni ceni pa se odražajo tudi režijski stroški in dobiček. Cena izdelkov je določena tako, da nagrajuje učinkovitost ter vsebuje režijske stroške in dobiček!

Če vemo vse to, kakšni so alternativni poslovni modeli za arhitekturno dejavnost? Kako v ceni storitve zajeti arhitektovo prizadevanje za boljše življenje (ali okolje)? Kakšen bi bil model poslovanja, povezan z arhitekturnimi izdelki? Ali pa model proizvodne storitve (storitev s fiksno ceno in določenimi rezultati) s ponavljajočimi se mesečnimi prihodki? Je mogoč poslovni model brez naročnika? Ali lahko razmišljamo o arhitekturnih izdelkih, ki jih ustvarimo enkrat, potem pa večkrat prodamo na trgu? Ali si lahko zamislimo denimo model plačevanja nagrade arhitektu v primeru, da je njegov arhitekturni izdelek pri uporabnikih uspešen, bolj trajnosten in optimiziran do te mere, da s tem zmanjša vpliv gradnje na okolje? Bi bil arhitekt lahko plačan od razlike v višini investicije, ki jo je prihranil naročniku, ker je zaradi zasnove stavba cenejša in energetsko učinkovitejša ter je s tem investitor prihranil?

Arhitektura izgublja družbeni pomen, ki ga je imela. Zdi se tudi, da se temeljna vrednostna načela, ki jih je postavil Vitruvij v Desetih knjigah o arhitekturi – firmitas, utilitas, venustas (trdnost, uporabnost in lepota) – do danes niso spremenila. K tem lastnostim stremimo še danes, le da so načelo lepote morda zamenjali okoljski in trajnostni vidiki. Svet EU je arhitekturo opredelil kot »stroko, pri kateri je za skupno dobro vzpostavljeno pravšnje ravnovesje med kulturnimi, družbenimi, gospodarskimi, okoljskimi in tehničnimi vidiki«. Tudi novi evropski Bauhaus se zavzema za »oblikovanje lepših, trajnostnih in vključujočih oblik skupnega življenja«.7

8 Ministrstvo za kulturo (2018), Arhitektura za ljudi. Arhitekturna politika Slovenije. Ur. Barbara Žižič. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo. 9 V skladu z direktivo Evropskega parlamenta in Sveta (2005/36/ES) o priznavanju poklicnih kvalifikacij. 10 V intervjuju (Ben van Berkel – Advanced Design).

Če je bil Imhotep tesen sodelavec faraona in so še v časih planskega socializma arhitekti sodelovali pri ključnih državnih razvojnih usmeritvah, pa smo s kapitalizmom to vlogo arhitekti izgubili. Evropska unija je arhitekturo v svojih dokumentih sicer opredelila kot »temeljni element kulture in življenja evropskih držav«,8 vendar redkokateri arhitekt danes svetuje vladi ali celo sedi na kakšni odločevalski funkciji. Arhitekt je eden izmed sedmih poklicev, ki so uvrščeni v sistem avtomatičnega priznavanja kvalifikacij 9 in v EU prepoznani kot regulirani poklici v javnem interesu, kar prispeva k večji evropski povezljivosti arhitekturne stroke, pa tudi k večji mobilnosti kadrov, ne prispeva pa k družbeni vrednosti arhitekturne stroke. Pred dvema desetletjema je Ben van Berkel izjavil, da so arhitekti modni oblikovalci prihodnosti, vendar je bil do določene mere napačno razumljen. Meril je na to, da se »arhitekt ukvarja z oblačenjem prihodnosti, predvidevanjem prihajajočih dogodkov in držanjem ogledala svetu«.10 Arhitekt ugotavlja, kako bo svet videti jutri, zato da predvidi družbene spremembe, ki bodo vplivale na njegov posel. Zvezdniški arhitekti so obetali spremembo arhitekturnega posla, saj je arhitektura postala del življenjskega sloga premožnih. Govorili smo o prostorski izkušnji, in ne več o storitvi, zvezdniške arhitekte pa so priznanja kritikov spremenila v idole sveta arhitekture in jim morda celo dala določeno mero slave v širši javnosti. Mesta po vsem svetu so se zatekala k zvezdniškim arhitektom, da bi oznamčili svoje projekte, sprožili regeneracijo mest in tržili njihovo podobo. Vendar je bila ta vloga arhitektov kratkotrajna, zbledela je v pojavu »insta« zvezdnikov, blogerjev in vlogerjev, zvezdniški arhitekti pa na koncu niso prispevali k boljši podobi arhitekturne discipline. Danes se arhitekti zavedamo, da tehnologija, sodelovanje in globalna komunikacijska povezljivost ter premik v smeri trajnosti preoblikujejo proces načrtovanja vseh vrst gradenj in samega arhitekturnega oblikovanja. Arhitektura je proces, v katerem je potrebno sodelovanje med naročnikom, načrtovalcem, inženiringom, nadzorom in izvajalcem. Z namenom ugotoviti, kakšen je trenutni položaj arhitekturnega poklica v družbi, so potekali pričujoči pogovori, ki smo jih marca 2021 organizirali v Centru za kreativnost z izbranimi arhitekturnimi praksami, ki so se (v Sloveniji) vzpostavile po gospodarski krizi. Predvsem slednja je – poleg porasta globalnih komunikacijskih orodij – vplivala na razvoj tem, ki se jih pričujoče arhitekturne prakse lotevajo, na načine, kako organizirajo svoje delo, predvsem pa na to, kako ga kako ga posredujejo javnosti. Kakšen posel je zanje arhitektura? Za svet vmes je pomembno, da »arhitekt vedno, tudi ko dela za zasebni kapital, deluje v službi javnega interesa«. Čeprav so podjetje, ki naj bi delovalo profitno, delujejo prej kot društvo v javnem interesu, kar je razvidno tudi iz njihove osredotočenosti na izobraževalno arhitekturo, v kateri prek grajene intervencije iščejo in izpostavljajo »vmesne prostore«. V projekt vstopijo počasi, skoraj parazitsko, da z vzpostavitvijo odnosov z vsemi deležniki počasi preoblikujejo obstoječe šolske institucije preteklih dob od znotraj navzven, v sodobna, manj formalna izobraževalna

in družabna okolja. Ta pristop se kaže tudi v njihovem zmagovalnem projektu na natečaju za »učilnico prihodnosti«, kjer so se namesto z eno samo učilnico, kot je to zahtevala natečajna naloga, »ukvarjali z njeno postopno razgradnjo« in raje predlagali sistem urejanja prek knjižnice raznovrstnih prostorsko-pedagoških konceptov, izraženih v grajeni formi. Prostorož, neprofitni urbanistični studio, ki deluje v javnem interesu na področju prostora, pri približno polovici projektov nima naročnika, drugo polovico pa naročijo občine. Prednost njegovega modela delovanja je v tem, da si lahko njegovi ustvarjalci sami izberejo naloge, ki se jim v določenem trenutku zdijo zanimive in pomembne, pa jim na ta način vseeno uspe preživeti. Njihovo delo temelji na ustvarjanju skupnosti, v katero povežejo končne uporabnike in upravljavce javnega prostora, zato so njihovi projekti dostikrat začasni posegi v javni prostor. Svojo prakso so osnovali z intervencijami v ljubljanskih atrijih, s katerimi so opozorili na spregledane skupne prostore, danes pa se usmerjajo v trajnostno urejanje javnega prostora, tudi v kontekstu novih prometnih ureditev in prilagajanja podnebnim spremembam. Pazi!park se kot nevladna organizacija, v kateri krajinski arhitekti delujejo poleg svojih rednih zaposlitev, ne trudi toliko s poslovnim načrtom. Njihov cilj je zaščititi »prostor kot omejeno dobrino, ki je osnova za kakovostno življenje posameznika in družbe«, pri čemer skozi neobičajne metode, kot so kamera in družabna omrežja, v proces načrtovanja vključujejo uporabnike in snujejo nove projekte. Investitorje in upravljavce skozi dogodke in publikacije ozaveščajo o pomenu zelenih površin in zelenja v mestih, strokovnjake pa podpirajo tako, da jim posredujejo spoznanja, pridobljena s strani uporabnikov. Podobno Emil Jurcan, ki deluje v okviru zadruge Praksa, ne razmišlja o dobičku, temveč o načinu organizacije, ki mu omogoča neodvisnost od delovanja na trgu. Arhitekturna praksa je zanj politična dejavnost, ki s pomočjo finančne avtonomije omogoča družbeno kritičnost. »Ker zadruga ni odvisna od javnih financ, ki jih deli aktualna politična oblast, imamo tudi večjo politično avtonomijo delovanja.« Je v tem čutiti nelagodje do javnih ali zasebnih investitorjev? Prenova spomeniško zaščitene hiše Leonardelli v Istri, kjer je Jurcan z minimalnimi potezami vzpostavil odnos med identiteto istrske palače in novimi potrebami za bivanje, govori o tem, da so njegovi projekti subtilno regionalni. To se kaže tudi v stanciji Brčevac, ki povzdigne geometrijsko obliko, simetrijo popolnega kvadrata, ki ga določa zid anonimnega graditelja in prostor ločuje od pokrajine. Njegov odnos do dediščine je nekoliko podoben praksi biroja a2o2, ki se sprašuje, kaj je dobro bivanje, kakšen je naš odnos do dediščine in kako ozavestiti stranke. Zanje je »bolje ohranjati kot graditi novo«, kar je v nasprotju s principi potrošniške družbe, vendar je to legitimen model delovanja.

Namesto z modeli poslovanja se v biroju (za zdaj) ukvarjajo z modeli bivanja. S »slačenjem« odvečnih plasti, kot so to naredili v nedavnem projektu prenove enodružinske hiše v Ljubljani, odkrivajo bistvo prostora in njegove konstrukcije do gole funkcije. Bika Rebek je Some Place Studio, v okviru katerega deluje, postavila skoraj zunaj geografskih meja, saj deluje med New Yorkom, Berlinom in Slovenijo, snuje pa arhitekturo, ki jo naseljujejo avatarji v virtualnem prostoru, kar je bilo nekdaj za arhitekte nedoumljivo. Projekte v biroju ustvarjajo skozi krožen snovni krog in posel arhitekture vidijo v vprašanju njene materialnosti, »v krožnem, lokalnem razumevanju arhitekture in materialov«. Njihov poslovni model temelji na sodelovanju in enako pravnem odnosu med arhitektom, naročnikom in izvajalcem. Vsi ti principi so vidni v svežem interierju za Original Feelings Yoga Studio v Berlinu, v katerem so skozi organsko materializacijo kot glavni motiv vzpostavili tok gibanja, mehke prehode med prostori oz. prostor brez preprek. Naslednji štirje biroji svojo prakso organizirajo okoli vprašanja, kaj je dobra arhitektura. Davorin Počivašek in Urban Petranovič sta biro osnovala po zmagi na natečaju za nove zapore v Dobrunjah. Njegov način delovanja in poslovni model vključujeta zagotavljanje storitev naročnikom, pri čemer je naloga arhitekta poiskati najboljšo prostorsko rešitev. Orodje biroja za organiziranje prakse je natečaj; »vzporedno razvijamo več variant rešitve, ki jih neprestano kombiniramo in komentiramo, kot da bi delali interne natečaje«. Dobro rešitev poiščejo skozi timsko in interdisciplinarno delo. Podobno – »ustvarjati dobro arhitekturo« – nalogo arhitekta vidita tudi Maša Mertelj in Matic Vrabič, ki pa v portfelj realizacij prištevata vse od oblikovanja predmetov, opreme in razstav do prenov, interierjev ter stavb. Ne glede na merilo se projektov lotevata s podobnim arhite kturnim pristopom. Njun moto je čim manj predefinirati, čim manj poseči in pri tem ustvariti enoten prostor. Objekta, ki izražata enovitost in izčiščenost, sta tako njun projekt za hišo v Podutiku kot tudi pepelnik, »ki poskuša z minimalnimi variacijami cigaretnih ogorkov na obodu narekovati dinamiko med ljudmi za mizo«. Pri prenovi obstoječih prostorov interier obravnavata kot arhitekturo, pri njunih lastnih objektih pa je interier neposredna posledica arhitekture in kot tak ne pomeni ločenega sloja, temveč oba nastajata istočasno. Anja Vidic in Jure Grohar sta biro razvijala vzporedno s poučevanjem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Fokus njunega delovanja se v zadnjem času od pedagoškega dela premika k projektantski produkciji in njun biro je zato prerasel v klasično arhitekturno prakso, ki svoje reference črpa iz likovne umetnosti in zgodovine arhitekturne discipline, pa tudi iz vsakdanjega življenja. Arhitektura kot »arte povera« se kaže v njuni prenovi industrijske hale v večnamenski prostor, izvedeni z minimalnimi sredstvi, pa vendar na arhitekturno in ekonomsko učinkovit način.

Tudi Elementarna je nastala skozi druženje kolegov, ki so se sprva lotevali manjših nalog, prenov in interierjev, biro pa so osnovali po zmagi na natečajih za potapljaško-jadralni center ob Kočevskem jezeru ter za prenovo starega mestnega jedra Laškega. V obeh primerih so razmišljali zunaj natečajne naloge in na kontekst prostora pogledali širše. »Arhitekti moramo namesto naročnikov prevzeti odgovornost za oblikovanje prostora« – arhitektura je njegova dodana vrednost.

In kaj je potemtakem arhitekturni posel?

svet vmes: Avla 9 okvirjev, Gimnazija Poljane, 2015

198 – 201

62 – 65

a2o2: Hiša M21, 2021 Foto: Ana Skobe

Maja Vardjan

Miza in njena moč

1 Skupino 6ix:pack so sestavljali Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Elastik, Mächtig Vrhunc arhitekti, Ofis arhitekti in Sadar Vuga arhitekti. Več v: 6ixpack : Bevk-Perović, DeklevaGregorič, Elastik, Maechtig-Vrhunc, Ofis, Sadar-Vuga : contemporary Slovenian architecture / Andrej Hrausky ... [et al.] ; uredil Andrej Hrausky in Sixpack arhitekti , Dessa, Ljubljana 2005.

Miza je razmeroma preprost kos pohištva. Sestavljena iz vodoravne površine, navpičnih podpor in spojev, ki zagotavljajo stabilnost; od nekdaj je nepogrešljiv predmet našega vsakdana. S svojo samoume vnostjo se zlahka izmakne naši pozornosti, a istočasno igra pomembno vlogo tako v našem zasebnem kot v družbenem življenju. Miza gosti raznolik nabor aktivnosti in ritualov: za njo se družimo in uživamo v hrani, je podlaga za učenje in delo, njeno ogrodje ustvarja pogoje za izmenjavo mnenj in idej ter sprejemanje odločitev. Miza je pomemben predmet tudi v arhitekturni praksi, ne le kot oblikovalski izziv, ampak predvsem kot neopazna, a trdna podpora ustvarjanju, testiranju in posredovanju arhitekturnih idej. Arhitekturni biroji so polni miz (in seveda digitalnih namizij), ki veliko povedo o načinu dela in značaju svojih uporabnikov. Ni naključje, da so bili ikonični portreti slovitih arhitektov, kot je na primer Le Corbusier, posneti za mizo, pogosto polno skic, načrtov ali maket. Miza je simbol predanosti arhitekta njegovemu poklicnemu poslanstvu, o čemer priča tudi položaj risalne mize arhitekta Jožeta Plečnika – v spalnici, kamor jo je postavil v zadnjem obdobju svojega življenja. Z razvojem novih tehnologij ter uvajanjem novih oblik in načinov dela se vloga zlasti delovnih miz in naša interakcija z njimi spreminjata. Kakšen pomen ima torej miza v sodobni arhitekturni praksi? In kaj pomeni, ko miza iz podpornega predmeta ustvarjanja arhitekture postane sredstvo za njeno prezentacijo in komunikacijo o njej?

Miza kot nosilka prezentacije procesa

Diskurzivno-razstavni projekt Nove prakse, nova orodja predstavlja nabor desetih arhitekturnih birojev s protagonisti mlajše generacije arhitektov, ki delujejo oziroma izhajajo iz specifičnega konteksta posttranzicijske situacije v Sloveniji. Projekt je bil zasnovan skoraj dve desetletji po prvi odmevni razstavi šestih slovenskih birojev z naslovom 6ix:pack.1 Ta je izpostavila generacijo mladih arhitektov, ki so, prežeti z izkušnjami študija v tujini, vešči komuniciranja in promocije ter neobremenjeni z lokalno situacijo, s svojim svežim pristopom k projektiranju arhitekture razburkali in temeljito spremenili takratno lokalno arhitekturno sceno. Izbor projektov na razstavi 6ix:pack in način njihove

2 Eeva-Liisa Pelkonen, »Mining the Paradox«, Exhibiting Architecture: A Paradox?, Eeva-Liisa Pelkonen with Carson Chan and David Andrew Tasman (ur.), Yale School of Architecture, Yale University, New Haven, Connecticut 2015, str. 9, 10. 3 Fleur Watson, The New Curator: Exhibiting Architecture and Design, Ruthledge, Abingdon, Oxon, New York 2021, str. 71.

prezentacije sta odražala duha časa in način delovanja arhitektov, katerih fokus je bil v prvi vrsti usmerjen v izvedbo singularnih arhitekturnih objektov. Dvajset let kasneje so pogoji za delovanje arhitektov v kontekstu družbene, ekonomske in okoljske situacije močno spremenjeni. Razstava Nova orodja, nove prakse ne predstavlja le (realiziranih in nerealiziranih) projektov, ampak primarno izpostavlja različne modele in orodja delovanja arhitektov – od klasičnega projektiranja do participatornih praks, raziskovanja, umetniškega ustvarjanja, eksperimentiranja, aktivizma itd. – ki so posledica odzivov na specifične pogoje današnjega časa. Razliko v načinu delovanja dveh generacij mladih arhitektov ter reinvencijo arhitekturne prakse, ki jo narekujejo spremenjeni pogoji, simbolizira način predstavitve projektov – od navpičnih panojev na razstavi 6ix:pack do vodoravne mize Novih orodij, novih praks. Simbolni prenos mize iz arhitekturnega biroja v kontekst razstave s tem postane izjava o kompleksnosti in pluralnosti pristopov, značilnih za sodobne arhitekturne prakse. Ambicija razstavljanja arhitekture vedno pomeni paradoks: »Kako razstaviti nekaj tako velikega in kompleksnega, kot je stavba ali mesto, in kako sporočati nekaj tako izmuzljivega, kot je izkušnja arhitekture, ki se odvija v prostoru in času?« 2 Večinoma se arhitekturne razstave osredotočajo na predstavitve končnih objektov, kjer fizično izkušnjo arhitekture nadomesti njena reprezentacija s skicami, načrti, maketami ali fotografijami. Z odločitvijo, da arhitekti sami, po lastni presoji, izberejo in na vodoravnih površinah izpostavijo fragmente svojega ustvarjanja, mišljenja in sveta, miza postane osrednji element razstavne konstrukcije, ki aktivno prispeva k interpretaciji in naraciji vsebin. Na površini, ki je za vsak biro enaka, so z raznolikim izborom materialov predstavljeni fragmenti delovnega procesa: navdihi, arhivi, vzorci materialov, raziskave, osebni predmeti, reference, publikacije, dokumenti, eksperimenti itd., ki omogočajo razumevanje in potopitev v intimni kreativni proces razvoja arhitekturnih idej. V razstavnem okolju, ki je razdeljeno na stene z izbranimi fotografijami projektov in mize s predstavitvijo procesa, se s tem vzpostavijo nova medsebojna razmerja in povezave; ne le znotraj gabarita posameznih miz, ampak širše, med posameznimi fragmenti različnih birojev. Razstava tako ni zgolj nevtralno orodje za predstavitev najboljših arhitekturnih dosežkov, ampak deluje kot polje povezav, ki omogočajo konceptualizacijo živahnega utripa pomembnega segmenta slovenske arhitekturne scene. Fleur Watson, avtorica knjige The New Curator: Exhibiting Architecture and Design, izpostavlja pomen tovrstnih predstavitev procesa: »S predstavljanjem razvoja oblikovalskih idej skozi izpostavljanje materialov procesa – skice, zvezka, prototipa, generativnega modela, vzorca, elektronske pošte, dokumenta, renderja, simulacije itd. – želi kurator razkriti formacijo idej v izmenjavi z obiskovalci, da bi bolje razumeli pomen oblikovalskega mišljenja v našem vsakdanjem življenju.« 3 Po F. Watson se tako splošna percepcija oblikovanja in arhitekture kot zgolj servisnih dejavnosti spreminja v smeri razumevanja njunega bistvenega prispevka pri obravnavanju aktualnih problematik.

Miza kot objekt delitev in povezovanj

4 Marina Otero Verzier, Tables. Lines. Ruins, Annual Reflection Summary, dostopno na: https://futurearchitectureplatform.org/ journal/47/tables-lines-ruins/ (29. 12. 2021). 5 Table Settings. Reflections on Architecture with Hannah Arendt, Oase. Journal for Architecture, 106, Rotterdam 2020. 6 Hannah Arendt, The Human Condition, The University of Chicago Press, druga izdaja, Chicago 1998, str. 52. 7 Marina Otero Verzier, Tables. Lines. Ruins, Annual Reflection Summary, dostopno na: https://futurearchitectureplatform.org/ journal/47/tables-lines-ruins/ (29. 12. 2021).

Z diskurzivnimi dogodki in formatom razstave projekt Nove prakse, nova orodja arhitekturo vzpostavlja kot del družbenega, kulturnega in političnega konteksta. S te perspektive pa se nabor miz, ki omogočajo arhitekturno delovanje, razširja. Mize, ki podpirajo razvoj in predstavitev širokega nabora idej ustvarjalcev, se zdijo prešibke v primerjavi z masivno mizo odločevalcev, za katero se v interesu kapitala kroji dejanska arhitekturna produkcija. Mizo odločevalcev je glede na množico idej mladih arhitektov, ki so leta 2020 prispele na odprti poziv platforme Future Architecture, izpostavila Marina Otero Verzier: »Predvidevam, da je to miza, kjer se uprizarja in deli oblast, miza, okoli katere so zbrani tisti, ki odločajo o tem, koliko razkošnih stanovanj in tankih, visokih in praznih nebotičnikov zmoremo. Morda pretiravam, a verjamem, da je to miza, za katero [arhitekti] (op. prev.) pravimo, da k njej nismo več povabljeni.« 4 V svojem afirmativnem nagovoru je opozorila na ambivalentni položaj, v katerem se znajdejo mnogi arhitekti, ko dobijo priložnost, da sedejo za mizo odločevalcev; arhitekti, ki so kritični do obstoječe situacije, a istočasno želijo biti del struktur in sistemov, ki jih kritizirajo. Smo arhitekti pripravljeni zavzeti drugačno, aktivnejšo držo? Ena zadnjih številk revije Oase. Journal for Architecture,5 z naslovom Table Settings, je posvečena filozofinji Hannah Arendt in relevantnosti njega mišljenja za arhitekturo. Arendtova izpostavlja pomen političnega delovanja skozi nujen premislek o tem, kaj pravzaprav delamo; kaj je naš prispevek k svetu, v katerem ljudje z ustvarjanjem stvari vzpostavljamo pogoje za bivanje. Svet je zanjo vedno povezan z javnim prostorom in s skupnostjo: »Živeti v skupnem svetu pomeni predvsem, da med tistimi, ki v njem prebivajo, obstaja svet stvari, in sicer v istem pomenu, kot stoji recimo miza med tistimi, ki sedijo okoli nje; tako kot vsaka vmesnost svet povezuje in ločuje tiste, ki jim je občasno skupen. Javni prostor kot skupni svet ljudi zbira in obenem preprečuje, da bi podrli drug drugega.« 6 Za ustvarjanje skupnega sveta mora arhitektura vzpostaviti jasen sistem vrednot in odnosov. Aktivnejše, politično delovanje in mišljenje je povezano z dialogom med različnimi deležniki in akterji. V zgodovini so mize velikokrat pomenile simbol medsebojne povezanosti, danes pa se vloga mize radikalno spreminja tudi v smislu njene fizične prisotnosti; s prekarnim delom in mobilnostjo se njena lokacija nenehno menjava, z delom na domu njeno mediacijsko vlogo prevzema prenosni računalnik, s čimer se izgublja možnost za neposredne razgovore in izmenjavo znanj. Mize so danes – v času okoljske in družbene krize – izjemno pomembne za spodbujanje sodelovalnega dela, kritičnega mišljenja in razvoja alternativ. Zato potrebujemo mize, še več miz, pravi Marina Otero Verzier: »Mize, ki dajejo prednost čustvenim dimenzijam. Strukturam solidarnosti. Alternativnim oblikam kolektivnosti. Mize, ki spodbujajo oblike odpora in družbene zahteve po bolj horizontalnih strukturah. Strategije za povečanje civilnodružbenih dejavnosti.« 7

Namesto na obstoječe mize oblasti, poziva Marina Otero Verzier, se moramo osredotočiti na ustvarjanje novih miz ter z njimi reorganizirati arhitekturno prakso in njeno vlogo pri ponovnem premisleku družbenih, gospodarskih in političnih struktur.

80 – 81 Arhitekti Počivašek Petranovič: Stanovanje ob bregu, 2021 Foto: Urban Petranovič

Vidic Grohar arhitekti: Pisarniški prostor Alterna, 2020 Foto: Ana Skobe

216 – 219

Some Place Studio: Poslovni prostori SML, 2019

188 – 191

Luka Skansi

O težavnosti pisanja o arhitekturi danes

Prav nič preprosto ni govoriti in pisati o stanju arhitekture danes. Še posebej ker se naša mnenja o arhitekturi, o njeni prihodnosti ter o nujnosti naše discipline za drugačni in boljši jutri, ko jih enkrat kontekstualiziramo znotraj perečih problemov, ki označujejo čas, v katerem živimo, redkokdaj izognejo generičnosti in površnosti. In tudi ko nam uspe jasneje in natančneje definirati probleme, ki zaznamujejo realnost in s tem tudi arhitekturo, pogosto (če ne zmeraj) tvegamo, da bodo rešitve, ki jih ponujamo, banalne, neučinkovite, če ne celo konfuzne. Za kar lahko krivimo tudi arhitekturo samo, saj verjetno sama po sebi ni sposobna odgovoriti na velike izzive sedanjosti, kot so na primer pandemija, ekologija, migracijske krize in geopolitični pretresi. In zaradi tega si je arhitektura, da bi še naprej zagotavljala svojo kredibilnost, svoj »etični« obstoj, verjetno prisiljena izbrati druge probleme, kar jo avtomatično izključuje iz aktualnosti (nekateri bi rekli »iz suženjstva vsakdanje aktualnosti«). Da arhitekturi danes ne gre dobro, se mi zdi neizpodbitno dejstvo. Naša zavest o tej krizi je seveda odvisna od tega, kako globoko želimo vanjo pogledati. Epidemija je sodobno krizo arhitekture razkrila na več kot očiten način. V trenutku, ko odkrivamo, da je vloga države spet v središču pozornosti in pomembnosti, v trenutku, ko smo dojeli, da brez države, njenega zdravstvenega in socialnega sistema in njenih pravil, ki diktirajo javno življenje, preprosto ne bi mogli preživeti, se zdi nesmiselno govoriti o arhitekturi na enak način, kot smo o njej govorili v zadnjih nekaj desetletjih, v časih, ko se je progresivno uničevalo vse, kar je bilo javno. Nesmiselno in anahronistično se zdi danes povzdigovati iste modele, ambicije in primere, ki so predstavljali mitologije in leitmotive zahodne arhitekture v obdobju afirmacije neoliberalizma, vsaj od O’Gehryjevega podviga v Bilbau naprej. Koliko se lahko danes še poistovetimo s prelepimi, a praznimi in preprostemu človeku nedostopnimi primerki arhitekture zvezdnega sistema, z novimi izbruhi tendenc avtonomije arhitekture, z modnimi in generičnimi arhitekturnimi jeziki, ki preplavljajo realne in virtualne strani, da o vulgarnosti arhitekture in mest »dubajevske« tipologije ne govorimo? Ustvariti zavest o »publiki arhitekture«, če povzamem staro tesnobo Giancarla De Carla, je verjetno danes spet ključno vprašanje, za katero je treba odgovor poiskati drugje, kot se je iskalo v nedavni preteklosti. Z drugimi besedami, sodobni izzivi arhitekture, iskanja oblik njene etičnosti, so danes glede na predepidemijske čase brez dvoma spremenjeni. Kar pa absolutno ne pomeni, da sodobna kriza arhitekture ni obstajala

že veliko pred izbruhom pandemije in da ni ta na neki način le deklarirala konca procesa, ki se je bil že prej precej zataknil. V neskončnost lahko obsojamo anahronističnost današnjih diskurzov arhitekture, individualizem njene estetike, utrujenost njenih stilov. Toda s tem ne bomo nikoli segli onkraj obtoževanja; še naprej bomo ohranjali nerazumevanje korenin krize in ne bomo pripravljeni priznati dveh ključnih vidikov. Na eni strani tega, da si realnost želi takšno arhitekturo, kot jo imamo. Pri čemer imajo veliko odgovornost mediji, ki o arhitekturi govorijo. Njihov povsem nekritični pristop do arhitekture pozicionira njeno branje in opisovanje le znotraj njene ekonomske sfere, s čimer se le še naprej vzdržujeta okus in povpraševanje po njenih najbolj komercialnih in modnih vidikih. In za to so seveda odgovorni tudi arhitekti (ne vsi), ki o svoji arhitekturi govorijo in jo teoretizirajo skozi zastarele klišeje, ki so izgubili stik s konkretnimi vidiki današnjih problemov človeka, mesta in okolja. Problematike, ki zaznamujejo arhitekturo, ležijo, vsaj tako se mi zdi, še zmeraj v tistem izvirnem grehu, ki ga je prineslo obdobje globalizacije neoliberalizma – pri nas obdobje tranzicijske oziroma posttranzicijske faze po socialistični Jugoslaviji – in sicer, da se večina vrednosti arhitekture in diskusij o njej upravičuje s trgom – naj bo medijski, akademski ali ekonomski – ki ji omogoča obstoj. Po drugi strani težko priznamo, da alternativa temu sistemu za zdaj preprosto nima podlage, saj je ključni faktor, ki bi lahko projektivni disciplini omogočil drugačno pot, politika, ta pa je, kot dobro vemo, že nekaj časa dramatično v zatonu: njena kriza je nenehna in trajna. Čeprav ji je pandemija nenadoma vrnila osrednjost, se za zdaj njene reakcije ne izkazujejo kot sistemske, temveč kot konjunkturne. Današnji urgentni problemi – iskanje novega ravnotežja v javnem okolju, naravnem ali urbanem – se ne rešujejo brez politike, in zahtevati, da vlogo politike prevzamejo arhitektura oziroma arhitekti, ni le utopično, ampak tudi nepošteno. Problematično ni le pisanje in govorjenje o arhitekturi v kontekstu današnje konkretne pandemične krize. Problem leži tudi v tem, da za arhitekte danes novi cilji, nova moralnost in novo zavzemanje za boljšo ali drugačno prihodnost trčijo tudi z vsesplošno krizo identitete posameznika, ki tako močno zaznamuje današnjo družbo in njene arhitekte, v Sloveniji, srednji Evropi, na Balkanu ali v Evropski uniji nasploh. Tukaj seveda ne mislim na kak banalen koncept nacionalne identitete, ki je že v zadostni meri dokazal svojo škodljivost, saj je od poznih osemdesetih naprej večkrat tragično zaznamoval naš prostor. Mislim predvsem na etično in ideološko identiteto, na predvsem individualno (in ne kolektivno) zavedanje lastnih intelektualnih in materialnih korenin znotraj skupnega geopolitičnega prostora, ki sega od kulture mesta, iz katerega izhajamo, do kulture regije, ki se imenuje Evropa. Identiteto, ki jo je treba znova zgraditi na temelju novih paradigem, zunaj vsiljene globalizacije okusa in pripadnosti, ki nam jo prinaša potrošniška kultura. Tista potrošniška kultura, ki je, kot nas teoretiki opozarjajo že kar nekaj časa, (skoraj) izpolnila »sanje zgodovine« in dosegla popolno depolitizacijo družbe.

Dobro vemo, da je identiteta zmeraj bila in bo umeten konstrukt, ki se preoblikuje v kontekstu družbenih sprememb. No, če je napočil čas za iskanje nove moralnosti v arhitekturi, je nedvomno tudi čas, da se lotimo iskanja novih oblik identitete. Res je, da danes doživljamo turbulentne in epohalne spremembe, a res je tudi, da nas je zgodovina naučila – vsaj od začetka industrijske revolucije naprej – da živimo v stalnih kolosalnih spremembah, v katerih arhitektura in urbanizem nenehno zaostajata za galopirajočo sedanjostjo. In na neki način tudi trpita za kompleksom manjvrednosti, ker spremembam nista sposobna slediti. Toda devetnajsto in dvajseto stoletje sta nas tudi naučili neskončnih bojev, eksperimentov, rešitev, ki so jih arhitekti ponudili in s katerimi je naša disciplina poskusila, včasih tudi »vibrantno« in pogumno, vrniti dostojanstvo arhitekturni misli in vnaprej premeriti ambicije arhitekture. V dobrem in slabem je teorija videla marsikaj, če ne vsega; praksa je tista, ki velikega dela tega ni dosegla. Tudi o novi generaciji slovenskih arhitektov, ki se tukaj predstavljajo, ni preprosto pisati, predvsem zato, ker med njimi ni jasne generacijske skupne karakteristike, ki bi bila ideološka, etična ali projektna. Pripadajo (na vso srečo, bi rekli) drugačnim senzibilnostim, in njihova relativna biografska medsebojna bližina – to, da so prišli na slovensko tržišče iz iste arhitekturne šole (čeprav ne vsi), za generacijo izredno uspešnih arhitektov, pri katerih so se več ali manj vsi šolali, dopolnjevali ali na katere so vsaj gledali kot na vzore – ni dovolj, da bi se v njihovih delih, afinitetah, praksah prikazal tisti podobni odnos do arhitekture, ki bi jih zaznamoval kot generacijo. O tem pričajo njihovi neenotni odgovori na osnovna vprašanja, ki so jim bila postavljena v tej knjigi. Nekateri odkrito deklarirajo svojo projektno identiteto, svojo drugačnost od prejšnjih generacij, drugi se takšnim paradigmam nekoliko izogibajo, prav tako kontekstualizaciji svoje produkcije znotraj kateregakoli kulturnega prostora. Nekateri izražajo svoje nestrinjanje s sodobnostjo, iščoč zaveznike, in skozi svoje delo opozarjajo na nujnost spremembe v odnosu do arhitekture, drugi vidijo obliko in arhitekturni jezik kot centralni problem svojega izražanja, v še dokaj tradicionalnem smislu. Nekateri iščejo somišljenike na mednarodnem nivoju, ki bi potrdil njihovo potrebo po odmiku od lastne šole, drugi previdno korakajo po poteh, ki so jih začrtali njihovi učitelji, in iščejo afirmacijo znotraj klasičnega medijskega sistema. V tem smislu obstajata mogoče dve značilnosti, ki naše protagoniste povezujeta (čeprav tudi tukaj ne v absolutnem smislu). Prva – in vsekakor banalna – konstatacija je, da je produkcija večine arhitektov pogojena s šolo, iz katere izhajajo. Skoraj vsi se, čeprav z različnih zornih kotov, sklicujejo na svojo formativno izkušnjo, svoje delo in svojo misel so oblikovali v bolj ali manj kratkem času po diplomi v kontekstu ljubljanske šole: znotraj njenih različnih smernic ali, v nekaterih primerih, tudi proti njej, v smislu reakcije na nepridobljeno edukacijo. Senzibilnost do prostora, do situacije, do materialnega konteksta, v katerem projektirajo, je v središču njihove pozornosti. Redkokdaj pa njihova akcija (razen izjem) seže onkraj dimenzije projekta, ki ga izvajajo.

Druga značilnost je, da arhitekti (razen nekaterih izjem) ne posvečajo časa intelektualnemu, teoretičnemu diskurzu: ne pišejo (pogosto tudi zelo malo berejo), ne kritizirajo utemeljeno, znotraj teorije in arhitekturne zgodovine ne iščejo orodij za branje svoje današnje situacije. V njih obstaja nekakšen plamen upora, nekakšna še ne čisto definirana indignacija nad današnjim časom, toda za razliko od preteklosti se ta plamen ne alimentira (spet: razen izjem) s potrebo po konceptualizaciji, z radovednostjo glede genealogije krize lastne discipline. Manjka gledanje na zgodovino ne kot na zaporedje primerov arhitekture in stilov v času, temveč kot na rezervoar arhitekturnih idej, bojev, eksperimentov, rešitev, konfliktov: na zgodovino kot na kontekst protislovij in dialektičnosti. Izjeme, o katerih je bil govor, pa potrjujejo potrebo po premišljanju o arhitekturi danes, o njeni krizi, o njeni možni reformi. Govorimo o posameznih praksah, zanimivih individualnih raziskavah, ki usmerjajo prst v protislovja današnjega časa. Toda brez širše in globlje konceptualizacije, brez aktivizma zunaj samega arhitekturnega sistema, v svoji izoliranosti, individualnosti in vsakdanjosti te prakse ne bodo nikoli ustvarile sistema, prenosljive metodologije. Vsaj dokler potreba po takšnih prak sah ne bo bolj razširjena. Česar morda ne bomo nikoli doživeli. Če pa v splošnem za arhitekte konceptualizacija ne pomeni problema, govoriti in pisati o arhitekturi v tem kontekstu preprosto nima več nobenega smisla.

Emil Jurcan: Nomadska palača Split, 2011

116 – 119

80 – 81

Arhitekti Počivašek Petranovič: Stanovanje ob bregu, 2020

Radim Louda

Potep po »mladi slovenski arhitekturi«

1 Opomba urednice: 6IX:PACK Contemporary Slovenian Architecture je naslov kataloga in razstave iz leta 2003, ki sta predstavila delo šestih slovenskih arhitekturnih birojev: Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Elastik, Maechtig Vrhunc arhitekti, Ofis arhitekti in Sadar Vuga arhitekti.

Deset praks, skoraj vse slovenske, skoraj vse arhitekturne. Deset pred stavitev, v katerih vsaka od teh praks poskuša pokazati svetu svojo drugačnost. S skrbno sestavljenimi besedili, podobami, kolaži, fotografijami, referencami, poezijo, življenjepisi, skupinskimi fotografijami in še čim zarisujejo samozavesten in zgoščen portret posebnosti svojega delovanja. Na drugi strani je tu volja po odpiranju diskurza z daljnosežnim vprašanjem, ki zadeva njihove prakse: s katerimi izzivi se danes sooča človeštvo? Kaj je naloga arhitekture? Tu pa so tudi lažja vprašanja, povezana z organizacijskimi modeli teh praks in načini, kako predstavljajo sebe in svoje delo. Kot arhitekt sicer delujem iz Bruslja, vendar sem na poseben način povezan s Slovenijo, kjer sem pred okrog desetimi leti delal v enem od birojev, zbranih v skupini 6ix:pack.1 V tem času sem dobil nekaj dobrih prijateljev, zato sem z veseljem sprejel povabilo, naj napišem prispevek o novi generaciji »slovenskih« praks v kontekstu zgornjih vprašanj. Po pozornem pregledu dela vseh sodelujočih in več neuspešnih poskusih, da bi našel čudežne rešitve ključnih problemov našega ljubega človeštva, sem se odločil podati na drugo pot in izbral deset posnetkov iz predstavitev birojev. Deset subjektivnih komentarjev, osebno potovanje skozi raznolike vidike in obraze te »mlade slovenske arhitekture«.

SKUPNO DOBRO

Med listanjem po najrazličnejših brošurah sem zagledal čudovito ilustracijo Alexandra von Humboldta, nemškega geografa, naravoslovca in raziskovalca iz 19. stoletja, ki je bil obenem tudi vpliven zagovornik romantične filozofije in znanosti. Podoba, ki je del serije Novi in večni navdihi neprofitnega urbanističnega in oblikovalskega studia Prostorož, kaže njegov eklektični pogled na javni prostor, arhitekturo in krajino. Tableau Physique je diagram, ki prikazuje vulkana Chimborazo in Cotopaxi v Andih, v nekakšnem prerezu pa naniza rastlinske vrste, ki uspevajo tam na različnih nadmorskih višinah.

Alexander von Humboldt, Aimé Bonpland: Geographie des Plantes Equinoxiales. Tableau Physique des Andes et Pays Voisins, 1805

Ilustracija, ki je bila v zgodovini človeštva revolucionarna v svojem opisu in prikazu narave, bi prav lahko predstavljala tudi neposreden odgovor na vprašanje, kaj so največji izzivi človeštva oz. kaj je naloga arhitekture danes. Humboldtovo delo je upodobilo in izrazilo medsebojno povezanost podnebja, geografije, narave in človeških družb. To pa je cilj, ki še nikoli ni bil tako pomemben kot zdaj, v dobi antropocena in podnebnih sprememb. Humboldt je razmišljal vizualno; zanimalo ga je, kako se vsi ti krajinski elementi dopolnjujejo in omejujejo. Ta pristop neposredno odmeva v nalogi arhitekture danes. Kako lahko v sodelovalnih in odprtih načinih delovanja enakovredno razmišljamo o vseh elementih svojega okolja, tako naravnih kot umetnih? Kako nam lahko ta premik v razmišljanju pomaga pri razumevanju soodvisnosti okolja, geografije, narave in človeških družb ter grajenega okolja kot našega skupnega polja delovanja? Prostorož ne ponuja neposrednega odgovora na to vprašanje, temveč se ga loteva z družbenega in urbanističnega vidika. V času, ko vse več mest poziva k zmanjšanju pozidave tal, vrnitvi narave v mestno tkivo, demineralizaciji javnega prostora …, ostaja Prostorož v državi, v kateri je narava še vedno močno prisotna, zvest urbanemu in urbanosti. Z vračanjem mestnih prostorov njihovim prebivalcem nas kolektiv opozarja na pomen javnega prostora in s tem na naravo kot skupno dobro, ki ga je treba raziskovati in ohraniti.

RAZMISLEK O SPREGLEDANEM

Erik Gunnar Asplund: Stennäs sommarhus, 1930

Ob tem smelem izzivu se poraja druga, navidezno obrobna, a prav tako pomembna tema, namreč razmislek o spregledanem, vmesnem, kot glavnem področju arhitekturnega raziskovanja. svet vmes ga je sprejel kot svoj glavni predmet oziroma področje refleksije in prakse. Ob zanimivih referencah, kot so »vmesni prostori« (gutter spaces) Matta-Clarka, Van Eyckova slavna igrišča v Amsterdamu in čudovit citat Hanne Arendt, se pojavi fotografija notranjosti počitniške hiše Gunnarja Asplunda v kraju Stennäs na Švedskem. Tema vmesnosti je na prvi pogled precej očitna, saj s skulpturalnim elementom, postavljenim na prehod med dvema prostoroma, stopnice ob prisotnosti prevelikega kamina dobijo popolnoma drugačen status. A Asplundov projekt gre še dlje. Prav ta prostor je namreč organska artikulacija prostora med dvema kriloma hiše, ki se zoperstavlja funkcionalističnim načelom svojega časa. Čisti funkcionalizem se tu umakne heterogenemu pristopu, kjer pokrajina in arhitekt oznanjata svoje mešano poreklo in kjer je povezanost pokrajine in kulture najpomembnejša naloga. S tem poglobljenim premislekom o pokrajini (naravi), kulturi (zgodovini) in arhitekturi (grajenem okolju) kot neločljivi celoti postane Asplundov vmesni prostor v celoti bistven in popolnoma neumeten. V tem smislu raziskovanja vmesnega ne gre razumeti kot razvijanje stavbe od znotraj navzven, temveč kot intenziviranje širših razmišljanj in povezav v zamejenem prostoru.

OBLIKOVANJE V DIALOGU

152 – 153 Pazi!park: Igrače malo drugače, 2018 Foto: Luka Vidic

Tretji pomemben vidik, ki se danes zdi bistven, je »oblikovanje v dialogu«. Ta ideja arhitekture kot polja sodelovanja se na različnih ravneh pojavlja pri vseh desetih sodelujočih birojih, toda dva ji dajeta posebno vrednost. Mladi arhitekti biroja a2o2 so sestavili seznam dejanj, ki določajo njihov delovni proces. Obiskujejo. Sprašujejo. Opazujejo. Raziskujejo. Dvomijo. Prevračajo. Odstranjujejo. Načrtujejo. Sestavljajo. Konstruirajo. Razvijajo. Optimizirajo. Nadzorujejo. Izboljšujejo. Bolj kot njihovo delo ta izjava opisuje sam proces delovanja. Nedvomno dober način, kako svoji arhitekturi dati prostor, da se sama opredeli skozi čas. V orokavičeni roki otroka na čudoviti fotografiji na desni vidimo ledeni okrasek, v katerega so tenkočutno ujeti kosi različnih rastlin. Gre za eno od fotografij, ki dokumentirajo serijo Pazi!parkovih ustvarjalnih delavnic za otroke Igrače malo drugače. Tu iz velikih listov ustvarjajo klobuke, barvajo z rdečo peso, igrajo igre vlog z drevesi ter skupaj iščejo preproste, a učinkovite načine ustvarjanja vezi z našim naravnim okoljem. V teh trenutkih sodelovanja vzgajajo in spodbujajo otroško domišljijo s prepletanjem slovenskih otroških tradicij (rim, pesmi, zgodb in iger) ter uporabo rastlin, delov rastlin in drugih materialov. Igriv pristop k naravi, kulturi in okolju se tudi sicer zdi bistven in bi ga morali upoštevati kot enega najpomembnejših vidikov tega, kar vidimo kot »nalogo arhitektov danes«.

a2o2: diagram

60 – 61

PRAV TU, PRAV ZDAJ / NEKAJ, NEKJE

Sprehod skozi gradivo birojev Arhitekti Počivašek Petranovič in Some Place Studio že na prvi pogled posebej izpostavi pomembno temo – soodvisnost med ambicijo, fizičnim kontekstom in kulturno pripadnostjo. Arhitekti Počivašek Petranovič zaključujejo svojo predstavitev z matriko 30 projektov, ki so jo naslovili Delna kronologija. Impresiven opus, ki bi ga z veseljem podpisal katerikoli uveljavljen švicarski biro, je nastal v obdobju štirih let. Gre za delo, ki je v svojem formalnem, prostorskem in vizualnem jeziku dosledno. Svoje reference očitno črpa iz konteksta mednarodne zgodovine arhitekture, obenem pa iz lokalnih pogojev in kulturnih posebnosti na novo vzpostavlja svojo lastno drugačnost. Zdi se, da v studiu Arhitekti Počivašek Petranovič hlepijo po ustvarjanju dobre arhitekture, tu in zdaj, in vse kaže, da so na dobri poti, da bodo svoja prizadevanja kmalu uspešno uresničili. Na drugi strani pa se mladi, podjetni biro Some Place Studio, ki se razvija in uveljavlja v mednarodnem kontekstu, predstavlja z izborom treh del: z joga studiem v Berlinu, poslovno stavbo v Avstriji in 3D-okoljem za mednarodno virtualno konferenco, ki se je (paradoksalno) odvila v New Yorku. Vsako zase se zdi posebno, ima svojo lastno identiteto in posebne lastnosti, ki poudarjajo filozofijo biroja, povzeto v stavku: »Vsak lahko poišče svojo pot v arhitekturo glede na svoje interese.« »Prav tu, prav zdaj« in »Nekaj, nekje« se torej kažeta kot dve strani istega kovanca in nakazujeta nujno potrebo določenih praks po izdelovanju »Arhitekture«, bodisi v ustaljenem fizičnem/kulturnem kontekstu ali brez njega.

House Mraz, Celje, 2010House - 2015Mraz, Celje, 2010 - 2015 Firestation, House Rudnik, LjubljanaHouse 2017 Rudnik, Ljubljana 2017 Trzin 2021 Firestation, Trzin 2021

home, 2017 - home, Ljubljana 2017 Apartment Ljubljana Apartment 2017 Mesarska,Pop-up Ljubljana 2017Ljubljana Pop-up Prison complex, Ljubljana Prison 2017complex, Ljubljana 2017 Mesarska, -

Housing Huje, Housing Huje, Kranj refurbishment 2017 Residence in Istria, Croatia Residence 2017 - in Istria, Croatia 2017 - Kranj 2017 of New university refurbishment spacesof New university spaces Ljubljana 2018 Ljubljana 2018

Ljubljana Jesihov 2018 štradon, Ljubljana House na Plani,2018 Bled 2019 House na Plani, Bled 2019 Hotel Brdo, Predoslje 2018 Hotel Brdo, PredosljeHousing 2018 Jesihov štradon,Housing

Science centre, LjubljanaScience 2018 centre, Ljubljana 2018house Vardica, Istra House Ljubljana House 2019 Kodeljevo, Ljubljana 2019 Summer Summer 2019house Vardica, IstraKodeljevo, 2019

House Barje, Ljubljana 2019 House - Barje, LjubljanaHousing 2019 - Erjavčeva, Ljubljana 2019

Gen-i headquarters, Ljubljana Gen-i 2019 headquarters, Ljubljana 2019 PostojnaHouse Sports hall, House Bukovje, 2019 Bukovje, Postojna 2019 - Bovec 2019 Sports hall, Bovec 2019

poslovni Stanovanjsko NT6, poslovni objekt Housing Dolgi most, Ljubljana Housing 2020 Dolgi - most, Ljubljana 2020 Housing Litijska-Pesarska, Housing Ljubljana Litijska-Pesarska, 2019 Stanovanjsko Ljubljana 2019 objekt Novo Mesto 2019 Novo Mesto 2019 -

House Celje, 2020

House Celje, 2020 Campus Vila Bled, Bled,Campus 2020 Vila Bled, Bled, 2020 Maribor, 2021 Apartment Apartment Maribor, 2021

Arhitekti Počivašek Petranovič: Delna kronologija, 2021

Housing Erjavčeva, Swimming pool Vevče, Ljubljana Swimming 2019 pool Vevče, Ljublj Ljubljana 2019

House Dov, Koseze pri Vodicah, House Dov, 2021Koseze priVilla Vodicah, Rozna2021 dolnia, - Ljubljana Villa Rozna 2021 dolnia, Ljubljana House Trboje, 2021 Kranj 2021 House Trboje, Kranj 2021 -

96 – 113

Elementarna: Elementi, Vik, Islandija, 2016

Mertelj Vrabič Arhitekti, stoli

130 – 147

FETIŠISTIČNA LJUBEZEN

Postavljanje arhitekture nad vse drugo in njeno čaščenje pa lahko po drugi strani razumemo tudi kot izjemno poetičen in paradoksalno skromen pristop k svetu. Z izražanjem ljubezni in s svojim navdušenjem nad specifičnimi arhitekturnimi objekti in elementi postane človek pravi mojster izdelovanja svojega fizičnega okolja. Tak fetišistični pristop h grajeni materiji podeljuje tako rekoč sveto vrednost vsakemu obliko vanemu kamnu, kosu železa, lesa ali betona. Glede na to, kako izjemno premišljeno svoje delo predstavljajo Mertelj Vrabič Arhitekti, lahko v tem pristopu razberemo ne le fetiš do skrbno izbranih referenc, temveč tudi njihovo fetišistično razumevanje lastnega dela. Pri tem jasno izražajo tako svoje vplive kot njihov namen. Estetska koherenca in hladna poezija sijeta skozi vsak vidik vsakega predmeta. Ne glede na funkcijo ali kontekst, Objekti Über Alles! Elementarna v svojem pristopu k arhitekturi sega onkraj videza in se bolj kot na čaščenje njenih elementov (besednjak) osredotoča na to, da bi arhitektura postala elementarna, bistvena in neločljiva od svojega konteksta. Štiri fotografije iz njihove zbirke Elementi kažejo anonimne strukture v mogočnih pokrajinah. Konkretno, primitivna koča oziroma skedenj na Islandiji, ki na videz vstaja iz skalovja, prikazuje čudovit odnos med krhko, a arhetipsko človeško zgradbo in njeno pragmatično odvisnostjo od njenega naravnega okolja. V obeh primerih pa je tisto, kar zares šteje, to, da na stvari gledamo z ljubeznijo.

UBRANITI IN POPRAVITI

Potem ko smo si ogledali prakse, ki zahtevajo vrnitev javnega prostora (sodelovanja in procesi; narava, kultura in izobraževanje; arhitektura kot stroka z določenim kontekstom ali brez njega; fetišizem; elementarne vezi med arhitekturo in njeno okolico), nam ostane še pozoren pristop k prenovi našega grajenega okolja. Ekstrapolirana fotometrija starega javnega prostora občine Oprtalj v hrvaški Istri na eni strani kaže, kako do najmanjših podrobnosti natančno se je Emil Jurcan lotil reševanja poškodovane dediščine. Čudovita fotografija notranjosti industrijske stavbe, ki jo je prenovil biro Vidic Grohar arhitekti, pa na drugi strani kaže, kako je mogoče s skromnimi sredstvi doseči prefinjenost. Oba pristopa lahko razumemo kot držo upora. Princip faksimila ali popolne obnove javnega prostora v Istri v njegovo izvorno stanje je bil uresničen s skrbno uporabo starih fotografij, arheoloških poročil in grafičnih orodij. Vlogo arhitekta kot nekoga, ki posega v prostor, je nadomestila vloga varuha počasi propadajočega okolja. V luči relevantnosti in lepote samega dejanja obnove kot popravila postane kakršnokoli iskanje novega hudo zastarelo. Kulturna revitalizacija nekdanjih industrijskih con, ki so zdaj v zasebni lasti, kaže na drugačno dejanje upora. Časovne in finančne omejitve, ki so pri takšnih projektih neizogibne, pogosto pomenijo zatekanje k trikom in znamčenju na račun pristno arhitekturnega načina dela. Z resnim pristopom k obstoječemu stanju je biroju Vidic Grohar arhitekti uspelo generičnemu prostoru vdahniti arhitekturno vrednost s prepro stimi, a prefinjenimi načeli. Naloga, da svoje okolje prenavljamo, namesto da bi ga porušili in rekonstruirali, da je arhitekt sposoben najti pravo mero, da si predstavlja arhitekturo tam, kjer je ni, in da ima moč, da se upre hitri in ceneni logiki/pristopom, je težja in mnogo bolj bistvena, kot se zdi, ter pomeni le enega od velikih izzivov našega časa, tako danes kot tudi v prihodnosti.

Emil Jurcan: fotometrija tlaka za prenovo trga Loggia v Oprtalju, 2018

126 – 127

Vidic Grohar arhitekti: Večnamenska dvorana L56, 2022 Foto: Anja Vidic

226 – 229

ultipurpose Hall

m resistance

tural interventions on a large scale that have to be ly and visually resistant enough to keep its formal my – to counter the vast volume and harsh roughness ex industrial hall, low budget, extremely quick f designing and a very imperfect execution.

groundfloor materiality that produce a architectural effect through big

www.a2o2.si

a2o2 arhitekti

Klara Bohinc Andraž Keršič Žiga Ravnikar Eva Senekovič Uršula Novak

Biro so leta 2019 ustanovili Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar in Eva Senekovič. V zadnjih desetih letih smo se srečevali v različnih ekipah pri različnih projektih. Vsak od nas ima drugačna zanimanja in znanja, druži pa nas misel, da lahko skupaj pridemo dlje in bolje razumemo svet, v katerega s svojim delom posegamo. Zanimajo nas zgodbe prostorov in ljudi, verjamemo v preproste, premišljene in odgovorne rešitve, ne glede na merilo naloge, s katero se ukvarjamo. Večletne delovne izkušnje iz domačih in tujih birojev združujemo v kreativni skupini, ki jo razumemo kot fleksibilen in živ organizem s širokim naborom znanj. Verjamemo, da lahko le v aktivnem dialogu razvijamo arhitekturo, ki postane dolgoročno uporabna in lepa. Radi ustvarjamo z naravnimi materiali, ki z leti pridobivajo patino. Bogato slovensko tradicijo rokodelskega in obrtniškega znanja dopolnjujemo z uporabo sodobnih tehnik in tehnologij.

Kako delamo? Ilustracija: Laura Bohinc

Ohranjeno stopnišče kot izpostavljen fragment v izčiščenem interierju.

Projekt: 2020 Izvedba: 2021 Površina: 180 m2 Foto: Ana Skobe

Skoraj stoletje stara hiša je sestavljena iz grajenega opečnatega jedra v kombinaciji z lahko leseno skeletno konstrukcijo sten iz špirovcev in desk. Na zunaj je bila videti kot ena od številnih predmestnih hiš z dvokapno streho, polvkopano kletjo in dvignjenim pritličjem. Hiša je bila večkrat prezidana in ni imela povezave z vrtom, prostori so bili majhni in slabo osvetljeni. Omejena investicija je kritično opredelila pristop k projektu. Zamenjali smo le elemente, ki jih je bilo nujno treba nadomestiti. Obstoječa okna smo na primer le pobarvali.

Hišo smo očistili naknadnih prezidav in s tem povečali prostore. Novi glineni ometi na podkonstrukciji iz trstike dihajo. Sobe v visokem pritličju smo povezali v velik, svetel, z vrtom povezan dnevni bivalni prostor z jedilnico in kuhinjo. Tudi po prenovi je hiša navzven videti enako. Med prenovo smo odkrili zanimivo leseno konstrukcijo in lesen strop, ki smo ga želeli pokazati. Odkriti leseni stropi pritličje povežejo v velik bivalni prostor, ki se prek velikega novega okna odpira proti vrtu.

Hiša M21, 2021 + 32, 33

V interier, očiščen naknadnih plasti, so umeščeni lahki novi elementi.

Projekt: 2019 Izvedba: 2020 2 Površina: 67 m Foto: arhiv a2o2

Projekt ponuja pilotni pristop k prenovi nakupovalne galerije v podhodu Maximarketa. Interier je del kompleksa Trga revolucije, ki ga je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Ker je kompleks spomeniško zaščiten in ker je interier integralni del modernistične arhitekture, smo projekt prenove lokala razvijali v sodelovanju z odgovorno konservatorko. Oblikovanje lokala izhaja iz celostne podobe znamke naročnika in arhitekturne zasnove kompleksa. Prodajni lokali, nižji elementi z ukrivljeno stekleno opno izložb, so vstavljeni v enoten volumen pasaže. Posege v obstoječe smo omejili na odstranitev

naknadnih plasti. Zaledno steno lokala in oba nosilna slopa smo s peskanjem očistili do vidnega betona, z opečnih predelnih sten pa smo odstranili obloge. Vsi posegi reverzibilno in neinvazivno posegajo v obstoječe prvine lokala. Nov spuščeni strop iz belih lesenih lamel interpretira originalno zasnovo lameliranega spuščenega stropa. Visoka oprema in vrata so iz rahlo reflektivne kovine, ki odseva in izpostavlja produkte. Novo fiksno pohištvo je sestavljeno iz tipskih inoks cevi in plošč iz nerjavečega jekla v kombinaciji z beljenim jesenovim lesom.

Qubik caffè, 2020

Novi pohištveni elementi so v lokal umeščeni reverzibilno.

Izpostavljeni so originalni žlahtni materiali, vidni beton, kamen in opeka.

Stojnica v svetlih barvah se prilagaja značaju lokacije.

Macesnov opaž s tradicionalnimi stiki.

Projekt: 2020 Izvedba: 2020 Foto: arhiv a2o2

Za podjetje Blejski otok smo oblikovali novo podobo linije butičnih domačih sladoledov. Slikovita pokrajina zdraviliškega mesta Bled zahteva umirjen poseg. Kraj je izgubil svoj slikoviti značaj, posejan je z generičnimi kioski in ulično opremo. Nova stojnica s sladoledom, namenjena za uporabo na prostem v poletnih mesecih, pomeni poskus možne alternative. Čeprav se naloga lahko zdi nepomembna, smo jo obravnavali skrbno in spoštljivo. Oblikovali smo koncept in predlog postrežbe, embalažo iz biološko razgradljivega materiala, signalizacijo in promocijske materiale. Zasnovali smo premično sestavljivo sladoledno stojnico iz panelov, sest avl jen ih iz moralov in desk masivnega macesna,

krito z lahno platneno streho. Stojnico zlahka razstavita dve osebi. Pri projektu smo preučevali tradicionalne rokodelske principe, opaže, stik na pero in utor ter mozničene spoje, ki so značilni za Gorenjsko. Naravni materiali v svetlih barvah poudarjajo svežino in lokalni izvor sestavin sladoleda. V sklopu projekta smo oblikovali tudi koš za smeti O2. Njegova barva se prilagaja materialom in barvam baročnih stavb na otoku, oblikovanje pa sledi besednjaku modernističnih posegov arhitekta Toneta Bitenca. Kovinski koš je odporen proti vandalizmu in vdorom živali, ima po meri izdelan mehanizem zaklepanja in integriran pepelnik.

SladoBled, 2020

Aktivno vključevanje v proces izdelave.

Koš za smeti 02

Ohranjen del hiše je ometan, novo dodani pa lesen.

Projekt: 2019 Izvedba: 2020 2 Površina: 110 m Foto: Ana Skobe

Hiša v središču Domžal je bila ena redkih še ohranjenih tipičnih hiš v naselju. Kljub številnim novogradnjam v okolici smo se z lastniki odločili, da jo obnovimo in prilagodimo za sodobno bivanje. Ohranjanje anonimne stavbne dediščine je pomembno, saj ohranja večplastnost in identiteto prostora. Upamo, da bi ta stavba lahko predstavljala alternativni in finančno primerljiv pristop k prenovam hiš, ki je dolgoročno vzdržen in usklajen z okoljem. Želeli smo ohraniti zunanji ovoj hiše in jasno pokazati nove posege. Notranjost hiše smo izčistili in obdržali elemente, ki ohranjajo ambient stare zgradbe. Novi posegi so odmaknjeni od starih zidov in se od njih ločijo tudi po materialnosti.

V izvotljeno lupino hiše je vstavljen nov servisni volumen. Nad njim je nova etažna plošča s spalnico; pod to ploščo je v niši kuhinja z jedilnico. Tlak celotnega pritličja je teraco. Dnevni prostor s kaminom sega prek dveh etaž in se z velikim oknom odpira na vrt. Lastnika hiše sta v sodelovanju z restavratorjem sama prenovila obstoječa okna, pomagala sta pri izvedbi notranjih opažev in zbrusila betonski tlak do videza teraca. Skozi proces prenove sta se na stavbo navezala, in to se v njej tudi odraža – hiša svoje življenje začenja tam, kjer se arhitektura konča.

Hiša MM, 2020 + 24 Novo okno s klopjo in svetlobna os skozi hišo.

Polprosojna lesena fasada letne kuhinje.

Ohranjena opečnata lupina hiše.

V izvotljeno lupino hiše je vstavljen nov leseni element.

Pogled na Puščavico iz severnega pristana.

Projekt: 2021 Izvedba: 2022 Površina: 125 m2 Foto: arhiv a2o2

Najmanjša hiša na Blejskem otoku je Puščavica. Stavba iz sedemnajstega stoletja, v kateri je nekoč v samoti bival puščavnik, je bila leta 1849 prezidana v prenočišče za romarje. Nove vsebine, ki bodo oživile danes nedostopno hišo, bodo poleg možnosti rezidence puščavniškega tipa v mansardi skozi postavitev stalne razstave prikazale zgodbo hiše. Lokacija in pomen te stavbne dediščine pomembno vplivata na pristop k prenovi stavbe. Večino stavbe prenavljamo s principi konservacije in ohranjamo originalne prvine, kot so okna, vrata, stopnišče, kovane mreže na oknih, ometi in tlak iz tufa. Novi posegi pa stavbo pove-

zujejo po vertikali in jo odpirajo v krožno zasnovo, ki omogoča raznolike rabe. Hiša pripoveduje zgodbo Puščavice in puščavnika prek razstave drobnih predmetov in fragmentov, ki 'jo bodo dopolnjevale občasne razstave. V hiši so predstavljeni votivni darovi, originalna oprema in plastike. Prostori v mansardi so namenjeni bivanju v samoti, z velikim oknom po obodu stavbe pa se odpirajo razgledi na otok in jezero. Novo ostrešje hiše je s cezuro zasteklitve, ki je umaknjena pod napušč strehe, ločeno od stavbnega volumna. Stavba s takšno rešitvijo strehe tudi po prenovi ohranja svojo integriteto in pojavnost.

Puščavica, 2021

Model Blejskega otoka s Puščavico za cerkvijo.

Drobni fragmenti v lapidariju v kleti stavbe.

www.pocivasekpetranovic.si

Arhitekti Počivašek Petranovič

Davorin Počivašek Urban Petranovič Aleksi Vičič Urša Gantar Astrid Magajna Andreja Ajlec Jernej Borko Petra Hribar Markelj

Biro sta leta 2017 ustanovila Davorin Počivašek in Urban Petranovič. Prakso sestavlja skupina mlajših arhitektov, znotraj katere vsak prispeva svoje znanje in ideje. Celovit in interdisciplinaren pristop k delu dopolnjujemo s sodelovanjem z zunanjimi strokovnjaki, krajinskimi arhitekti, oblikovalci in umetniki. Delo pri večjih projektih smo si pridobili z uspešnim sodelovanjem na javnih natečajih. Med drugim smo v prvem letu delovanja zmagali na natečaju za Dom zaščite in reševanja v Trzinu in nov moški zapor v Dobrunjah, leta 2020 pa na natečaju za poslovno - stanovanjski objekt NT6 v Novem mestu. Z enako skrbnostjo se lotevamo vseh projektov, naj bodo še tako različnih meril in tipov - od prenov stanovanj in projektov individualnih hiš do poslovnih objektov, stanovanjskih sosesk in velikih, kompleksnih projektov, kot je zapor v Dobrunjah. Pri delu nas zanima kontekst, iz katerega razvijemo projekt. Zani majo nas umestitev v prostor, preplet narave z objektom ter vplivi naravnih elementov, kot so svetloba, veter in klima. Zanimata nas tudi tradicija in pomen izbrane oblike, elementov ali tipologije. Vse to nas pripelje do jasne ideje in premišljene rešitve, ki je hkrati sodobna in inovativna.

2020–2021 2020, zaključen projekt Površina: 109 m2 Zasebni investitor Projektna skupina: Davorin Počivašek, Urban Petranovič, Žan Krivec Foto: Urban Petranovič

Naročnik je želel dotrajano dupleks stanovanje običajne tlorisne zasnove v Mariboru, na lepi lokaciji ob reki Dravi (v zadnjih dveh etažah bloka, zgrajenega v devetdesetih letih), preobraziti v udobno, svetlo in sodobno stanovanje. Obstoječe pregradne stene smo odstranili in stanovanje preobrazili z vstavljanjem novih arhitekturnih elementov, skulptur – plastično grajenih sten, polic in omar, ki na novo oblikujejo prostor. Enotni bivalni prostor smo razgibali: tlak dnevne sobe smo dvignili na nivo terase in jo preko obstoječih velikih oken povezali z zunanjostjo.

V nižjem delu dnevnega prostora sta jedilnica in kuhinja. Vse stene so bele, tla v dnevnem prostoru pa smo dodatno poudarili s talnimi barvami - topla rjava preproga v dnevni sobi, moder epoksi v kuhinji, bel parket v jedilnici. Plastično smo obzidali obstoječi kamin in ograjo stopnišča, ki se razširi v zidano klop. V spodnjem nadstropju smo vse sobe združili v en prostor, v katerega smo postavili grajeno omaro, ki spalnico z delovnim prostorom deli od garderobnega hodnika. Omara ne sega do stropa niti do sten - tako prostor deluje večji in omogoči kroženje.

Stanovanje ob bregu, 2021 + 46

2019, idejni projekt, v gradnji Površina: 311 m2 Zasebni investitor Projektna skupina: Davorin Počivašek, Urban Petranovič, Astrid Magajna Foto: arhiv Arhitekti Počivašek Petranovič

Lokacija hiše v okolici Postojne, na južnem pobočju pod Trnovskim gozdom, je po pripovedovanju domačinov v smeri, vzporedni s pobočjem, izrazito vetrovna. Umestitev objekta v prostor izhaja iz okoliških značilnosti – podolgovat tloris, vzporeden s plastnicami, strma dvokapna streha in sleme, vzporedno z daljšo stranico. Objekt upošteva naravne danosti in se vključuje v tradicionalno vizuro okolice. V pritličju je zasnovan velik dnevni prostor, po obodu zamejen s konstrukcijo iz masivnih betonskih volumnov različnih velikosti,

med katerimi se odpirajo pogledi v okolico, proti Nanosu, pa tudi v daljavo, proti Snežniku. Bivalni prostori imajo kakovostno južno orientacijo, hkrati so z globokim napuščem zaščiteni pred močnim poletnim soncem. Med seboj zamaknjeni betonski volumni ustvarijo pokrit zunanji prostor, ki daje zavetje pred dežjem in vetrom. Ob osnovnem objektu je zasnovan pravokoten pomožni objekt z garažo in servisnimi prostori, ki tvori zaprto dvorišče z drevesom - tradicionalnim elementom v prostoru - kjer stanovalci poleti najdejo senco in zavetje pred vetrom.

Hiša Bukovje, 2019

2016–2021 2020, zaključen projekt Površina: 1.430 m2 Investitor: Občina Trzin Projektna skupina: Davorin Počivašek, Urban Petranovič, Aleksi Vičič, Urša Gantar Soavtorji: Tina Marn, Martin Tomažič, Andrej Ukmar Foto: Urban Petranovič

Dom zaščite in reševanja stoji na vhodu v stari del občine Trzin. Podoba objekta izhaja iz tradicionalne tipologije gasilskega doma z značilnim stolpom (z namenom sušenja gasilskih cevi), ki postane nova dominanta v prostoru, simbol in znak vstopa v občino Trzin. Objekt je sestavljen iz dveh programov, združenih v enoten volumen. Del ob cesti je namenjen prostorom društev, gasilcem in večnamenski dvorani. Drugi del je dvovišinska garaža za gasilska vozila. Izbor materialov izhaja iz programa objekta

in je kar se da robusten – aluminijasta okna z nadstreški, vročecinkane ograje in konstrukcija iz vidnega betona, ki je hkrati fasada objekta. Vhodna južna fasada je poudarjena z barvnim tonom. Vhodi so označeni z nadstreški iz vidnega betona, velike okenske odprtine povežejo objekt z naseljem in usmerjajo poglede v okoliško naravo. Pred objektom je večji prostor, ki je ločen na dvorišče za gasilska vozila ter na vhodni trg z lipo in klopjo.

Dom zaščite in reševanja Trzin, 2020 + 254, 255

2019, natečajni projekt Površina: 1.815 m2 Zasebni investitor Projektna skupina: Davorin Počivašek, Urban Petranovič, Aleksi Vičič, Urša Gantar, Astrid Magajna, Sara Škarica Foto: arhiv Arhitekti Počivašek Petranovič

Večstanovanjski objekt na Erjavčevi je umeščen med krošnje dreves manjšega parka v središču Ljubljane, s pogledi na Ljubljanski grad in Trg republike. Nova stavba je zasnovana kot sodo bna interpretacija klasičnega objekta z desetimi individualnimi stanovanji, ki se odpirajo v okoliško zelenje. Objekt ime dve fasadi – zunanjo, konstrukcijsko, klasično urejeno fasado stanovanjskega bloka, iz pigmentiranega vidnega litega betona,

ki se z zasnovo in barvo umešča med okoliške objekte, in nepravilno stekleno fasado v ozadju, ki kot mehka zavesa, vstavljena neodvisno od zunanje strukture, tvori unikatno zasnovana stanovanja. Skupaj tvorita pokrit balkon nepravilne oblike, ki fasadi daje globino in plastičnost ter hkrati omogoča zasebnost stanovanjem. Bivalni prostori stanovanj, razporejeni po obodu stavbe, se skozi celostenske zasteklitve z drsnimi okni odpirajo v zunanjost – park in mesto.

Stanovanjska stavba na Erjavčevi, 2019

2019, natečajni projekt Površina: 10.265 m2 Investitor: Gen-i Projektna natečajni skupina: Davorin Počivašek, Urban Petranovič, Astrid Magajna, Lin Martin Japelj, Aleksi Vičič, Urša Gantar Foto: arhiv Arhitekti Počivašek Petranovič

Tehnološko podjetje želi poslovni objekt za 21. stoletje, v katerem se proizvaja presežek čiste energije, s prijetnimi in optimalnimi delovnimi pogoji, kjer so zaposleni v središču pozornosti. Objekt ima dvojno podobo. Proti mestu je sodobna palača s trgom, s fasado, zasnovano kot ovoj iz »blaga« - panelov sončne elektrarne - ki se guba med etažami in se v pritličju zguba v nadstrešek. Oblika zagotavlja optimalni izkoristek fasadnih sončnih celic in obenem služi kot zvočna zaščita. S svojo krhko pojavnostjo deluje sofisticirano – je fasada za napredno tehnološko podjetje, kjer se v ozadju vidijo delovni proces, zaposleni, zelenje in svetloba.

Zadnja fasada s postopnim, stopničastim nižanjem prehaja v naravo – z meandrsko obliko se mehko ovija okoli dreves. Meja med objektom in naravo je zmehčana, skoraj zabrisana. Vzdolžni tloris, posledica oblike parcele, je zasnovan kot meander, ki se vije med zelenjem. »Oceanska« zasnova delovnih mest omogoča različne konfiguracije, ambiente, različne prostore za neformalna srečanja, mirno delo, izolacijo in delo v skupini. Na južni strani, za fasado, je ozelenjen osrednji atrij - oranžerija, ki ščiti delovna mesta pred sončnim sevanjem in omogoča vertikalno povezavo med etažami.

Razvojni center energetske prihodnosti, 2019

www.elementarna.si

Ambrož Bartol Dominik Košak Miha Munda Rok Staudacher Matevž Zalar

ELEMENTARNA Biro so leta 2017 ustanovili Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher in Matevž Zalar. Naše sodelovanje se je začelo v času študija na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Skozi izkušnje, pogovore in delo smo izoblikovali skupni jezik in ustanovili avtorsko skupino Elementarna. Sodelovali smo na številnih natečajih in sčasoma svoje neformalno sodelovanje preoblikovali v formalno arhitekturno prakso. Vsako arhitekturno delo se prične s prvim vprašanjem in od njega je odvisno, kakšno bo, ko bo zgrajeno. Samo pravilno zastavljena vprašanja omogočajo posameznemu delu, da preseže polje stavbarstva in postane arhitektura. Po našem prepričanju prvo vprašanje marsikdaj ni odvisno od projektne naloge – te tako nikoli ne beremo dobesedno. Projektna naloga je naključnost, odvisna je od mnogih reči, ki velikokrat nimajo zveze s pravo naravo problema. Resnična narava problema se po našem mnenju skriva drugje. Arhitekturo vedno razumemo kot most med dvema svetovoma. Prvi je svet fizičnega prostora, ki nas obkroža in z vsemi robnimi pogoji sestavlja podstat za oblikovanje »telesa« arhitekture. Drugi je svet vsakokratnega časa, ki znotraj širšega družbenega konteksta določa pogoje za oblikovanje »duše« arhitekture. Pri vzpostavitvi tega mostu vzgibe za aktualnost arhitekturnega izraza vedno iščemo v razumevanju poslanstva naše stroke. Arhitektura nikakor ne more biti zgolj posledica spontanega ustvarjalnega navdiha posameznika, še posebej ne v času, ko nam narava vsak dan znova sporoča, da so časi brezmejne porabe naravnih virov in arogantnega odnosa do okolja minili. Dobra arhitektura mora po našem mnenju, tako kot narava, vedno dvomiti o ustaljenih procesih, iskati nove poti, se spreminjati in prilagajati. Pooseblja jih v dramaturgiji doživetja in izkušnji prostora, v odnosu do narave, času in spominu. To je arhitektura, katere bistvo se skriva v praznem prostoru, ki ga oklepa, in ne v podobi, ki jo kaže. Ne nazadnje je to arhitektura, ki ne gradi same sebe, ampak le dopolnjuje to, kar na določenem mestu obstaja že od nekdaj. Izkušnjo arhitekture razumemo kot eno ključnih sestavin našega dela. Skozi spomin in samorefleksijo poskušamo razumeti elemente, ki vzpostavljajo specifične prostorske odnose. Pri tem sta kontekstualnost in preprostost dve izmed ključnih komponent, ki jim sledimo skozi branje prostora. Elementi so naša lastna zbirka fotografij. Prikazujejo podobe v času ujetih prostorskih odnosov, ki so nas s svojo izpovedno močjo tako ali drugače globoko zaznamovale in sooblikovale naše dojemanje poslanstva arhitekture. Predstavljajo širok diapazon prostorskih izkušenj, ki jih tudi sami štejemo za bistveni element vsakega resnega arhitekturnega dela.

Elementi, 2019-

+ 54, 266

2020 – 1. nagrada na natečaju (v izvedbi) Projektna skupina: Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Matevž Zalar, Samo Kralj, Marko Primažič Krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika, d. o. o. Foto: arhiv Elementarna

Ljubiteljska kultura je po svoji vsebini zelo heterogena. Narava prostorov, ki jih tak program potrebuje, je, da v kar največji meri omogočajo različne nekonvencionalne načine uporabe. Iz tega razloga je bila posebna pozornost posvečena prilagodljivosti uporabe prostorov Stare steklarske z omogočanjem fleksibilnosti pri njihovem združevanju na različne načine. Mala in velika dvorana se lahko tako ob različnih priložnostih v popolnosti odpreta in se prek zunanjega avditorija povežeta z dvoriščem oz. vstopnim trgom. Steklarsko dvorišče tako postane srce novega posega, ki vse javne prostore novega programa »sešije« v vitalno povezano in oblikovno zaključeno celoto. Projekt se izogiba dojemanju prenove kot nostalgične rekonstrukcije preteklosti. Skozi jasno in preprosto zasnovo

100

nova struktura postane vitalni kurator dialoga preteklega in sedanjega, tako v smislu utilitarne (sanacijske) vloge kot tudi oblikovne in programske nadgradnje obstoječega. Novi zid, ki ga rešitev uvaja, je tektonski element. Služi kot usmerjevalec gibanja skozi prostore in je obenem tudi mediator med zunanjimi prostori ulic, stez in dvorišča ter notranjimi prostori kulturnega centra. Vse zidove, nove in stare, spenja tektonsko jasno izražen horizontalni venec, ki teče vzdolž kapa celotne strehe in je vezni element celotne nove intervencije. Novi poseg tako pomeni le še eno poglavje v izrazito večplastni zgodovini kareja. Vse plasti poveže v likovno zaključeno celoto, kjer vsak element jasno kaže svoje mesto v odnosu do celote, ne glede na obdobje, v katerem je nastal.

Revitalizacija stare steklarske delavnice – Ptuj, 2020

101

103

2021 – 1. nagrada na natečaju (v izvedbi) Projektna skupina: Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Matevž Zalar Krajinska arhitektura: Landstudio 015, d. o. o. Foto: arhiv Elementarna

Vprašanje konstrukcije se dotika samih začetkov arhitekturne stroke. Konstrukcija se v grajenih strukturah novega Vodnega centra Brežice ne pojavlja le kot nujni del arhitekture, ki omogoča, da zgradba stoji, ampak prav konstrukcija edina tvori zunanjo podobo objekta in s svojo pojavnostjo na najbolj neposreden način sporoča, kako je v resnici zgrajen. Tako objekt dobi prepoznaven značaj, ki se zgleduje po značilnostih lokalne vernakularne arhitekture. V prostorski scenografiji območja intervencije s svojo »vernakularno« pojavnostjo tako izginejo in prepustijo dominantno vlogo obstoječim vedutam.

104

Značaj obstoječe pokrajine ostane tako rekoč nedotaknjen. Vse intervencije so zasnovane kot sistem prostorske mreže vertikalnih in horizontalnih nosilcev, ki v skladu s fraktalno logiko spajanja lesenih elementov na vseh lokacijah omogoča oblikovanje grajenih struktur v vseh merilih. S tem postane poenotena likovna govorica lahkih, samonosnih lesenih struktur nosilec kompozicije vseh grajenih posegov okoli akumulacijskega jezera in hkrati okvir, ki se lahko polni poljubno, glede na potrebe posameznih programov. Oblika posameznih struktur je torej končni izraz vsebine in globoko korenini v funkcionalnosti.

Vodni center Brežice, 2021 + 14, 15

105

2019 – 2. nagrada na natečaju (natečajni projekt) Projektna skupina: Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Matevž Zalar, Marko Primažič Krajinska arhitektura: Nejc Florjanc, Katja Mali Foto: arhiv Elementarna

Območje obdelave leži v občutljivem predelu, kjer prevladujejo naravne danosti in obstoječe prostorske dominante. Ker ima dvorana zaradi posebnosti programa velik tlorisni in višinski gabarit, skuša predlagana rešitev stavbo izvesti kot paviljon, umeščen na sam rob grajenega prostora. Streha z naklonom sledi konturi terena, nad njim zalebdi, percepcijsko zniža čelno fasado in z dolgimi napušči dematerializira (pre) velik volumen dvorane. Po celotni površini je v pasovih ozelenjena, tako da je s ptičje perspektive videti kot nadaljevanje vzorca travnikov, ki obkrožajo lokacijo. Tektonska zasnova objekta izhaja neposredno iz koncepta njegove umestitve v prostor in iz njegove arhitekturno-funkcionalne zasnove. Ker objekt stoji na nagnjenem terenu, je primarno izveden iz betonske školjke,

106

ki je vsajena v teren in ščiti leseno konstrukcijo dvorane. Betonska školjka je na stiku s terenom zapognjena navzven in tvori »gank« v obliki konstrukcijskega betonskega venca. Ta podobno kot pri tradicionalni slovenski vrhhlevni hiši tvori podstavek, ki les dvigne od tal in ga tako zaščiti pred vremenskimi vplivi alpskega okolja. Zaradi senčenja notranjosti in ščitenja fasade pred atmosferskimi vplivi lesena strešna konstrukcija na vseh štirih straneh močno konzolno previseva prek fasade. Previsevanje še dodatno poudari lebdeči značaj strehe, ki skupaj z gankom, podobno kot pri tradicionalni bovški hiši, tvori premišljen in vsestransko uporaben zaveten zunanji prostor.

Športna dvorana Bovec, 2019

107

2019 – 1. nagrada na natečaju (v izvedbi) Projektna skupina: Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Matevž Zalar, Lev Rahovsky Šuligoj, Tadej Urh Krajinska arhitektura: Jana Kozamernik Foto: arhiv Elementarna

Celotno staro mestno jedro Laškega je zavarovano kot spomenik historičnega urbanizma, zato je bila v okviru prenove obravnavanega prostora osnovna tlorisna urbanistična shema v popolnosti ohranjena. Izraža se v primarni in sekundarni komunikacijski mreži, kontinuirani obulični pozidavi ter specifični srednjeveški parcelaciji. Primarno komunikacijsko mrežo sestavljata zelena, obvodna os, ki poteka vzdolž Savinje, in doživljajska, mestna os, postavljena prečno nanjo. Med tema dvema osema je subtilno razpeta sekundarna komunikacijska mreža, ki prek krožnih ulic in lijakastih trgov prekrvi celotno mestno jedro ter ponovno vzpostavi povezavo Aškerčevega trga z vodo in gradom. Vsi posegi se urbanistično in arhitekturno prilagajajo kakovostni obstoječi strukturi, tako da se v kar največji

110

meri zagotavlja tipološka enotnost. Predlagana rešitev obravnava urbane prostore mesta kot neprekinjen niz ambientov in vedut znotraj prepoznavne celote. Posamezni trgi zanjo niso samostojne entitete, ampak del širšega sistema komunikacijskega organizma mesta. Osnovni namen prenove je subtilno stapljanje močne zgodovinske in prostorske identitete v nove, anonimne in z zadržanim avtorskim pristopom prežete posege. Sozvočje s historično zasnovo skozi ohranjanje in prezentacijo preteklih plasti mesta ter spoštovanje likovno-arhitekturnih odlik obstoječega prostora sta vodilna motiva prenove. Predlagana rešitev jima skuša slediti od najširše urbanistične zasnove pa vse do poslednjega detajla.

Ureditev starega mestnega jedra – Laško, 2019

111

2018 (v izvedbi) Projektna skupina: Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher, Matevž Zalar

Danes je z neustavljivim pospeševanjem hitrosti življenja med človekom in naravo zazijala velika praznina. Zdi se, kot da človek stoji na eni in narava na drugi strani. Njun dialog je potisnjen na stranski tir ali pa ga sploh ni več. V današnjem svetu so takšni odnosi zato redki in s tem toliko pomembnejši. Prenova enodružinske hiše v Borovnici je v veliki meri odgovor na dva ključna dialoga, ki sta pomenila izhodišče novega posega: zunanji dialog med naravo in arhitekturo ter notranji dialog med skupnimi in zasebnimi

112

prostori dveh družin. Preplet obeh se materializira v osrednjem skupnem prostoru, ki je novo srce hiše. Ta povezuje zasebne prostore, hkrati pa prek pogledov in svetlobe zagotovi vitalno povezanost z naravo. Sestoji iz svetle, visoke jedilnice, ki ima za protiutež nizko, v nivo tal utopljeno dnevno sobo. Skozi manipulacijo prostora, osvetlitve in taktilnosti skuša tako kljub svoji preprostosti ustvariti nevtralno, a doživljajsko bogato ozadje vsakodnevnega življenja.

Hiša dveh družin – Borovnica, 2018 + 271

Tloris hiše po prenovi

Tloris obstoječe hiše

Prerez obstoječe hiše

Prerez hiše po prenovi

Instagram: @jurcanemil

Emil Jurcan

Diplomiral sem pod mentorstvom prof. Janeza Koželja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani leta 2007. Kot študent sem sodeloval v neformalnem ljubljanskem kolektivu Temp, ki je med drugim začasno zasedel tovarno Rog, nato pa v aktivnostih arhitekturne skupine Pulska grupa s sedežem v Pulju, ki je bila leta 2012 izbrana za zastopanje Hrvaške na 13. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Leta 2011 sem sodeloval pri ustanovitvi prve hrvaške inženirske zadruge Praksa, v okviru katere sem deloval vse do leta 2020. Med projekti, ki sem jih zasnoval za Prakso, so bili rekonstrukcija antičnega rimskega gledališča v Pulju, natečajni projekt Nomad Palace v Splitu in Stancija Brčevac – projekt hiše, ki je leta 2016 prejel prvo nagrado na mednarodni arhitekturni razstavi v Novem Sadu. Od leta 2015 do 2020 sem opravljal funkcijo predsednika območnega združenja arhitektov Istre in od leta 2017 do 2019 funkcijo predsednika Združenja hrvaških arhitektov. Trenutno vodim lastni arhitekturni studio in sodelujem v doktorskem programu na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

116

Istrska stancija Brčevac, 2016 Foto: Edna Strenja Jurcan

117

2011 Natečajni projekt Lokacija: Split Naročnik: mesto Split Projekt: Emil Jurcan Foto: arhiv Emil Jurcan

S propadom industrije so meščani Splita pri iskanju zaposlitve, izobraževanja in blaginje še bolj prisiljeni v gibanje. Če k temu dodamo še turiste, ki potujejo proti obali, študente, ki prihajajo z otokov, sezonsko delovno silo, honorarne delavce in vse druge migrante in priseljence semantičnega kapitalizma, je jasno, da je populacija sodobnih nomadov v tem pristaniškem mestu veliko večja od stalnega prebivalstva. Za natečajni projekt za potniško pristanišče v mestu Split sem sestavil deset tez o arhitekturi tranzita. 1. 2.

3. 4.

Split je mesto, ki je zraslo iz palače. »V Splitu se stavba analogno nanaša na obliko mesta. Iz tega sledi, da je zgradbe mogoče oblikovati analogno glede na mesto.« (Aldo Rossi) Split je platforma za tranzit nomadov. Če bi nomadska množica preoblikovala cesarsko palačo v mesto, bi bil obratni

118

proces preoblikovanje mesta v nomadsko palačo. 5. Nomadi zahtevajo prostor tokov, njihovo palačo določajo trajektorije, ne zidovi. 6. Nomadska palača je stroj (ne aparat). 7. Če nomadski stroj zahteva neomejen prostor tokov, potem ozemlje preneha biti kopno in se nagiba k ozemljitvi oziroma k podpori gibanju. 8. Nomadska palača z ločitvijo od tal razvije gladek prostor. 9. Če je Nomadska palača gladek prostor, potem je njena struktura zgolj rezultat premagovanja gravitacije, ne glede na vsebino ali obliko. 10. Nomadska palača, narejena kot gladek prostor gibanja, brez sten aparatov, ni zatočišče, temveč stroj, ki omogoča pobeg; od prostega časa, revščine in nadzora.

Nomadska palača Split, 2011

119

2013– Lokacija: Pulj Investitor: Arheološki muzej Istre Avtorja: Emil Jurcan, Marko Martinčić ml. Sodelavca: Aleksandar Ćelović, Helena Sterpin Foto: arhiv Emil Jurcan

V projektu smo na prostor rimskega gledališč v Pulju pogledali s treh različnih zornih kotov. Najizrazitejša oblika uporabe te lokacije je danes perspektiva krajine, saj meščani gledališče uporabljajo kot odprt javni prostor. V poletnih mesecih se uporablja pretežno kot antični spomenik. Tretji način dojemanja prostora gledališča se nanaša na produkcijo spektakla, ki ga ta lokacija lahko zagotovi. Sinteza projekta prenove rimskega gledališča je sestavljena iz idejne rešitve rekonstrukcije, ki z metodo oblikovanja harmonizira tri identifikacijske percepcije prostora: gledališče z vidika krajine, gledališče z vidika ruševine in gledališče z vidika produkcije spektakla. V dojemanju lokacije kot pokrajine sta se kot uporabni izkazali dve tehniki vrednotenja prostora: skozi gibanje in skozi gledanje. Iz teh dveh tehnik izhajajo rešitve za dva seg menta rabe prostora – urejanje poti, ki sledi linijam gibanja, oziroma ureditve, ki povečujejo zadrževanje v prostorih, kjer se odpirajo kakovostni pogledi.

122

Dojemanje kraja kot ruševine je opredelilo oblikovanje novih elementov z metodo zagotavljanja transparentnosti in dilatacije. Nove tribune in veranda izraščajo iz obstoječe skale in starodavnih ostankov. Način materializacije omogoča kar največjo transparentnost, v ospredju je vidnost ruševin. Rezultat percepcije gledališča kot kraja produkcije spektakla pa je uvedba novih konstrukcijskih sistemov za zagotavljanje novih sedežnih zmogljivosti in novih dostopov do lokacije. Idejna rešitev vse elemente povezuje v enotno arhitekturno celoto, v kateri so poudarjeni vsi trije načini percepcije prostora, uporabljeni elementi pa ustvarjajo sinergijski učinek in hkrati vplivajo na več polj zaznavanja. Pomemben zaključek projekta je, da pri rekonstrukciji ne smemo zanemariti nobene od treh zaznav prostora – produkcija spektakla ne bi smela izključevati uporabe krajine, uporaba krajine ne sme poškodovati ruševin, valorizacija ruševin ne sme preprečiti kulturne predstave v gledališču.

Rimsko gledališče v Pulju, 2013 + 5

123

2014–2016 Lokacija: Brčevac Investitor: Petar Šverko Projekt: Emil Jurcan Foto: Edna Strenja Jurcan

Na gozdnatem območju Proštine, dela jugovzhodne Istre med Prodolom, Krnico in Škabići, kot ostanek rimske centuriacije leži skoraj popolnoma kvadratna površina, velika 50 × 50 metrov, ograjena in od pokrajine ločena z visokim kamnitim zidom. Anonimnemu starodavnemu graditelju je samo s to gesto uspelo doseči skoraj renesančni načrt palače, simetričen, sorazmeren, abstrakten in sestavljen iz elementarnih geometrijskih oblik. Hiša-tabor, nekdanji agrarni stanovanjski kompleks, je danes zatočišče družine,

126

ki svojo avtonomijo gradi z dvema temeljnima metodama: ločitvijo (del topografije je omejen z visokimi zidovi in se preoblikuje v geometrijski, evklidski prostor) in samooskrbo (obstoječi vodnjak je povezan s strešnimi žlebovi za zbiranje deževnice, v gospodarskem delu kompleksa so delavnice, večji del posestva ostaja primeren za poljedelsko obdelavo).

●

Istrska stancija Brčevac, 2016

2017–2018 Lokacija: Oprtalj – Portole, Istra, Hrvaška Investitor: Mestna občina Oprtalj Projekt: Emil Jurcan Konservatorki: Sandra Čelić Višnjič, Sanja Knežević Foto: Edna Strenja Jurcan

Občina Oprtalj – Portole je naročila obnovo tlaka dveh javnih površin v središču mesta, ki ju delijo glavna mestna vrata. Območje je del zaščitenega zgodovinskega kompleksa mesta Oprtalj – Portole, ki je vpisan v register kulturne dediščine Republike Hrvaške. Trg Loggia se razteza od reprezentativne baročne lože, postavljene zunaj obzidja, skozi mestna vrata do razcepa treh ulic, kjer stoji stara mestna loža. Zaradi več infrastrukturnih posegov v preteklosti se je prvotna razdelitev trga porazgubila. Z odkrivanjem še obstoječih sledi v tleh in s primerjavo starih fotografij trga smo s projektom rekonstruirali njegovo prvotno razdelitev. Pred zasnovo novega tlakovanja smo preučili več zgodovinskih virov in ugotovili,

128

da je oblikovanje mestnega trga in ulic zagotovo veliko starejše od današnjega tlaka. Projekt obnove kamnitih tlakov smo izvedli kot popolno prenovo obstoječega stanja. Pomagali smo si z že izdelano fotometrijo obstoječega stanja, ki vsebuje vse osnovne dimenzije, nadmorske višine in usmeritve iz dokumentov, ki opisujejo tlakovanje in primerjajo današnje stanje z zgodovinskimi viri. Pri demontaži obstoječega tlakovanja so bili vsi elementi popisani in kategorizirani, da jih je bilo mogoče nato kar najbolj natančno postaviti na prejšnje mesto. Obnova tlaka je bila izvedena tako, da so obstoječe elemente postavili na prvotno mesto in dodatno izdelali nove iz enakega kamna. Smer kamnitega vzorca se spreminja, kar je vidno v prostoru in na fotometriji.

Prenova trga Loggia v Oprtalju, 2018 + 57, 248

129

2021 Lokacija: Vodnjan – Dignano, Istra, Hrvaška Investitor: Agroprodukt d.o.o. Projekt: Emil Jurcan Foto: Jure Živković

Oljarna Vodnjan je najstarejša delujoča oljarna na Hrvaškem, z več kot stoletno tradicijo neprekinjene proizvodnje oljčnega olja. Ker je ta proizvodnja skozi celotno 20. stoletje potekala v istem prostoru, stavba, v kateri je oljarna, neguje plasti različnih obdobij in posegov v svojo notranjost. Cilj projekta je bil to bogato zgodovino narediti vidno, od kamnitih zidov in lesenih tramov prvotne stavbe s konca 19. stoletja prek armiranobetonske preklade in fasadne opeke iz zgodnjega modernega obdobja – tridesetih let prejšnjega stoletja – do funkcionalnih inštalacij iz sedemdesetih let. Poleg skrbne obnove vseh

130

naštetih elementov je bil dodan nov, sodoben sloj, ki se po svoji materializaciji od prejšnjih namenoma razlikuje – nove predelne stene so iz vidne opeke, novi upravni prostori pa so izdelani kot samostojna jeklena konstrukcija, vstavljena v osrednji del, prostor mlina. Prenova stavbe oljarne ohranja njeno specifičnost, ki je v tem, da proizvodnja olja in gibanje uporabnikov nista fizično ločena, temveč potekata v enem samem prostoru, kar uporabnikom omogoča pregled nad procesom proizvodnje olja, arhitektura pa to posebnost stavbe, pri kateri v prostoru prevladujejo stroji, še poudarja.

Oljarna Vodnjan, 2021

131

www.merteljvrabic.com

Mertelj Vrabič Arhitekti

Maša Mertelj Matic Vrabič Eva Gusel Elvis Jerkič Tamara Németh

Praksa arhitekturnega biroja Mertelj Vrabič Arhitekti, ki sta ga leta 2015 ustanovila Maša Mertelj in Matic Vrabič, sega od oblikovanja manjših predmetov prek pohištva in interierjev različnega merila do grajenih objektov, pri čemer se biro vseh projektov loteva na podlagi istega principa. Vsak projekt je stvar, organizem, ki temelji na specifičnem sklopu pravil; ta definirajo vsako odločitev v procesu njegove realizacije. Namen je ustvariti entiteto, ki ji ne more biti nič odvzeto ali dodano ter ki kreativno in jasno odgovori na raznolike zahteve in pogoje naloge. Arhitekturna zasnova je tako vedno logična posledica širše ideje projekta. Pogosto prisoten motiv je »nedefiniran« prostor, ki omogoča različne načine uporabe in programske spremembe skozi čas.

132

Hiša v Podutiku: svetlobnik

Projekt: 2018–2020 Izvedba: 2021–2022 Foto: arhiv Mertelj Vrabič Arhitekti

Hiša v Podutiku je jasno členjena na bivalne in servisne prostore. Slednji so umeščeni v štiri betonska jedra, postavljena na obod hiše tako, da podpirajo medetažne plošče z bivalnimi površinami, usmerjajo poglede na vse štiri strani in definirajo zunanje prostore. Dostop do hiše subtilno sledi obstoječi topografiji terena, prit lična medetažna plošča pa deluje kot nadstrešek vhoda s parkiriščem.

134

Interier hiše nastopa kot posledica arhitekture, pri čemer izmaknjena programirana jedra omogočajo zelo fleksibilno in odprto zasnovo bivalnih površin. Zgornje nadstropje je z lesenimi omarami razdeljeno na več posameznih spalnic. V nasprotju z monolitno in racionalno hišo je zunanja ureditev organska in zelo nekontrolirana, s čimer se vzpostavi močan kontrast med naravo in grajenim, ki posledično okrepi odlike obojega.

Hiša v Podutiku, 2022 + 10, 11

135

136

137

139

Projekt: 2021 Foto: arhiv Mertelj Vrabič Arhitekti

Prizidek k stari vili je rezultat raznolikih pogojev, ki so vodili v enovito rešitev. Hiša stoji na izjemni lokaciji, ki ponuja poglede proti grajskemu griču in bližnjemu zelenju. Ta neizkoriščeni potencial smo želeli aktivirati, obenem pa zadostiti programskim zahtevam naročnika, ki se je tri izmed štirih nadstropij vile, prej v celoti namenjene eni družini, odločil oddati.

140

Ob tem je želel vrt ob hiši obdržati zase, kar bi pomenilo, da bi najemniki ostali brez dostopa do zunanjih površin. Obstoječa hiša je bila poleg tega statično nestabilna in potrebna sanacije. Nove terase, ki so podaljšek konstrukcije za statično sanacijo objekta, vsa nadstropja povezujejo z zunanjim prostorom in stanovalcem ponujajo nove poglede proti grajskemu griču in zelenju.

Prizidek k vili na Jamovi ulici, 2021

141

Projekt: 2019–2020 Izvedba: 2020 Foto: Klemen Ilovar

Zasnova novih poslovnih prostorov v 13. nadstropju modernistične stavbe Metalka temelji na lesenih omarah, ki sledijo konstrukcijskemu rastru nosilnih stebrov in nadstropje delijo na posamezne pisarne. Omare stebre objamejo tako, da ni več berljivo, kaj je konstrukcijski element, kaj pohištvo za shranjevanje in kaj zgolj predelna stena. Po enakem principu sta z omarama zamejena tudi oba konca vhodne avle, kjer omare,

142

postavljene v obliko križa, tvorijo dodatne prostore: kuhinjo, sprejemnici, sobi za pripravnike in manjši sejni sobi. Odpiranje in zapiranje drsnih vrat omogoča prehajanje od povsem javnih prek poljavnih do zasebnih prostorov. Meje med posameznimi elementi dodatno zabriše stena iz rebričenega stekla med skupnimi prostori in pisarnami, ki zamegli in abstrahira silhuete oseb v notranjosti ter fasadno delitev.

Metalka, 2020 + 258, 259

Projekt in izvedba: 2020 Foto: Klemen Ilovar

Zbliževalnik je transparentna pregrada, ki ogroženim skupinam med pandemijo covida-19 omogoča varne pogovore. Objekt tako privzame paradoksno vlogo, saj z razmejevanjem ljudi povezuje. Konstrukcija pregrade iz polikristala sestoji iz dveh stolov, namenjenih dvema sogovornikoma. Stola pa nimata le konstrukcijske vloge; pozicija dveh nasproti postavljenih stolov sam akt dialoga

146

materializira v specifično obliko. Neprofitni projekt domovom za ostarele in posameznikom, ki želijo pregrado zgraditi sami, ponuja brezplačne načrte in tudi podporo pri izvedbi. Samograditeljstvo tako vodi v raznolike primere, ki se med seboj minimalno razlikujejo, a je podlaga vseh izvirni prototip.

Zbliževalnik, 2020

147

Projekt in izvedba: 2015 Foto: arhiv Mertelj Vrabič Arhitekti

V nasprotju z večino pepelnikov, ki na kajenje odgovarjajo skrajno pragmatično, dani pepelnik nanj gleda kot na družabni dogodek. Zasnova predmeta temelji na arhetipski formi pepelnika, nadgrajeni z minimalno intervencijo. Pepelnik postane primerek drobne arhitekture, ki s spremembami lege lukenj na obodu poskuša usmerjati dinamiko med kadilci za mizo.

148

Predmet je zaključen sistem s 35 variacijami, narejen iz podpeškega marmorja, ki ga je uporabljal že Jože Plečnik in ki ga pogosto srečamo v imenitnih meščanskih stavbah z začetka 20. stoletja. Material kajenje torej zaznamuje kot poseben ritual, in ne zgolj kot telesno razvado.

Pepelnik, 2015

149

www.pazipark.si

PAZI!PARK

Urška Kranjc Gaja Trbižan Luka Vidic Sara Čok Goran Jakovac Meta Petrič Tina Verbič Urška Didovič Katja Štucin PRED TEM TUDI: Mojca Balant Nika Cigoj Tina Cotič Luka Javornik Jana Kozamernik Tanja Maljevac Anita Marković Dušan Stupar Klara Sulič Fister Maša Šorn Andreja Štrukelj Sinčič Urška Škerl Petra Vertelj Nared Tina Zaponšek

Kulturno okoljsko društvo Pazi!park Ustanovljeno 2005 (sprva kot neformalna skupina) Pazi!park smo nevladna neprofitna organizacija, v kateri že več kot 15 let delujemo strokovnjaki z različnih področij urejanja prostora, predvsem krajinski arhitekti. Člani društva smo prepričani, da je s prepoznavanjem in upoštevanjem obstoječih ter z ustvarjanjem novih odlik v prostoru mogoče bistveno vplivati na kakovost bivanja. Še posebej aktivno se ukvarjamo z javnimi in drugimi odprtimi prostori, namenjenimi otrokom, kot so javna, šolska in vrtčevska igrišča, pa tudi odprti prostori sosesk, parkov, trgov in ulic. Verjamemo, da je mesto, ki je urejeno po meri otrok, prijazno vsem uporabnikom. Zavzemamo se za vključevanje uporabnikov v proces načrtovanja prostora, saj smo prepričani, da le tako lahko spoznamo njihove želje in resnične probleme. Ozaveščamo o pomenu zelenih površin in zelenja v mestih. Izvajamo delavnice. Organiziramo dogodke. Vodimo sprehode. Načrtujemo, oblikujemo in sodelujemo, saj smo prepričani, da je tudi z majhnimi koraki mogoče tehtno prispevati k boljšemu svetu.

150

Pri svojem delu vključujemo uporabnike v proces načrtovanja prostora. Delovni proces nastajanja šolskega vrta na terasi Gimnazije Jožeta Plečnika. Mala terasa na “Šubički”, 2016.

151

Načrtovalske delavnice z otroki 2014–2017 Društvo Pazi!park (Maša Šorn, Urška Kranjc, Gaja Trbižan, Meta Petrič) v sodelovanju s Studiem Senca in Arhitekturnim birojem Štrukelj. Delavnice je sofinancirala Mestna občina Ljubljana. Foto: arhiv Pazi!park

Serija delavnic z otroki Pazi, kamera! je nastala na podlagi iskanja odgovorov na vprašanje, kako oblikovati prostor za igro po meri otrok. Pogled odraslih na svet je drugačen kot pogled otrok. Odrasli gledajo na igro kot na vrsto dejavnosti za otroke, otrokom pa je igra način bivanja, je notranja potreba in pot do fizičnega, miselnega, socialnega in čustvenega razvoja. Delavnice odstirajo otroške poglede na zasnovo otroških igrišč brez primesi vplivov odraslih, brez usmerjanja ali namigov o tem, kaj je »prav« in kaj »narobe«, kaj je mogoče in kaj ne. Skozi številne metode dela se je pri otrocih izkazalo, da sredstva, kot so risanje, pogovor, primerjave in terenski ogledi, vključujejo več ali manj

152

pristranske poglede vzornikov, staršev, učiteljev in prijateljev. Zanimalo nas je, kako bi bila videti analiza igrišča, če bi se odrasli iz procesa lahko povsem umaknili. S pomočjo kamere je zato prisotnost odraslega na igrišču zamenjal objektiv. Kamera je nevtralizirala »odrasli« pogled na prostor in brez filtrov prikazala otroškega – takega, kot je, kot smo ga že pozabili – pri tem pa odkrila nekatera tudi za izkušene načrtovalce zanimiva spoznanja. Delavnice so bile izvedene na sedmih osnovnih šolah v Ljubljani, na podlagi tako pridobljenih spoznanj pa je bil v letu 2021 pripravljen priročnik za oblikovanje šolskih igrišč - Igrišče skozi tretje oko.

Pazi, kamera!, 2014 – 2017

153

Ustvarjalne delavnice v parku 2017–2018 Društvo Pazi!park (Gaja Trbižan, Meta Petrič, Luka Vidic, Sara Čok, Urška Škerl) v sodelovanju z ateljejem Ana Ličina Aroma Atelier. Delavnice je sofinancirala Mestna občina Ljubljana. Foto: Luka Vidic

Če pogledamo nazaj v mladost naših dedkov in babic, vidimo, da so bile igrače redka dobrina. Vseeno so se otroci igrali – pri tem so se znašli s tem, kar so našli v neposredni okolici, ter uporabili svojo domišljijo in ustvarjalnost. Z delavnicami Igrače malo drugače raziskujemo slovensko otroško tradicijo; rime, pesmi, pripovedi in igre, ter jo povezujemo z ustvarjanjem v naravi, z naravnimi materiali in prvinami. Risanje z barvami, narejenimi iz šipka, rdeče pese ali gline, pogovori z drevesi, ki nosijo vsako svoj obraz, izdelovanje klobukov iz velikanskih listov repuha, perjanic iz jesensko obarvanih listov in ledenih okraskov, v katerih so ujeti cvetovi, plodovi

154

in listi, okušanje in vonjanje mladih rastlin… Vsaka od delavnic se odvija v drugem obdobju leta ter odseva značilnosti in radosti tega letnega časa. Z delavnicami želimo pri otrocih že v zgodnjih letih vzpostaviti trajno vez z naravnim okoljem, saj je povezanost z naravo v otroštvu ključnega pomena za pozitiven odnos do narave v odrasli dobi. Otroci, ki skozi igro že zgodaj odkrivajo naravo, tudi v kasnejših letih ohranijo spoštovanje do naravnega okolja in so bolj nagnjeni k varovanju njegovih vrednot.

Igrače malo drugače, 2017 – 2018 + 50

155

Vrtec Najdihojca, Enota Čenča, Ljubljana 2011–2013 Društvo Pazi!park (Urška Kranjc) v sodelovanju z Arhitekturnim birojem Štrukelj, KED Smetumet ter otroki, starši in zaposlenimi vrtca Najdihojca. Foto: arhiv Pazi!park

Pobuda za projekt je nastala postopno, dokončno pa se je izoblikovala, ko se je skupina staršev skupaj z vzgojitelji in vodstvom vrtca odločila, da se v sodelovanju z otroki samoiniciativno in z udarniškimi akcijami lotijo urejanja dislociranega dela igrišča. Priprave na delavnice in druge dogodke projekta so potekale v treh sklopih: načrtovanje (skupaj z otroki), komuniciranje (obveščanje) in pridobivanje sredstev (crowdfund ing). Projekt je bil zastavljen tudi kot priložnost za druženje in delo na prostem. Načrtovanje igrišča je bilo dve polni leti vključeno v kurikulume vseh vrtčevskih skupin, od najmlajših do najstarejših. Otroci so z vzgojiteljicami načrtovali vrtčevsko igrišče in preučevali

156

druga javna igrišča po Ljubljani. V izvedbo so bili aktivno vključeni starši, ki so s strokovnimi znanji prispevali k načrtovanju in izvedbi. Pomen delavnic je bil poleg izvedbe tudi v priložnosti za druženje staršev, otrok in vzgojiteljic ter v vključevanju lokalne skupnosti. Tako so skupaj, nazadnje pa še s pomočjo dodatnih sredstev Mestne občine Ljubljana in posameznih donatorjev, uredili rastočo vrbovo hišico, cvetlični vrt in teraso za sončenje, prenovili obstoječo vrtno lopo, pregrinjalo in pergolo nad peskovnikom ter postavili veliko kompleksno igralo po lastni izbiri. V času projekta sta bili organizirani tudi dve akciji zbiranja sredstev s prodajo rabljenih knjig in podarjenih igrač.

Igrišče Gubčeva – vrt izpolnjenih želja, 2011 – 2013

157

2. 2. 4.

5. 6.

3. 1. 19.

19.

8. 14.

10. 9.

11.

12.

19.

18.

13.

15.

16. 17.

18.

LEGENDA 1. glasbeno igralo 2. vizualno igralo 3. tunel 4. igralo vlakec 5. kompleksno igralo 6. igralo avtomobil 7. igralo vrateca 8. rastoča vrbova hišica 9. zvočno igralo

10. peskovnik s pergolo 11. vodno igralo 12. zvočno igralo 13. miza in klopi 14. ognjišče s stolčki 15. ploščad za sončenje 16. Cercis siliquastrum 17. Amelanchier canadensis 18. okrasni in zeliščni vrt 19. varnostna podlaga - prodec

Gimnazija Jožeta Plečnika, Ljubljana 2015–2016 Društvo Pazi!park (Luka Vidic, Sara Čok, Jana Kozamernik, Mojca Balant) v sodelovanju s podjetjem Knauf Insulation, Semenarno Ljubljana, agencijo Maga, mizarstvom Uroša Cente ter dijaki in profesorji Gimnazije Jožeta Plečnika. Foto: Luka Vidic

Na mali terasi Gimnazije Jožeta Plečnika, ki zaključuje vrh Ravnikarjevega prizidka Plečnikove stavbe, je pod rokami dijakov in profesorjev zrasel velik vrt, na njem pa raznolike ideje ter nova znanja in prijateljstva. Nastajanje strešnega vrta je potekalo kot sodelovalni in soustvarjalni proces vodstva šole, profesorjev, dijakov, društva Pazi!park, izvajalcev in donatorskih podjetij. Osnovne poteze za oblikovanje ureditve so določale fizične značilnosti prostora, želja po čim večji učinkovitosti ter osrednja ideja, da vrt postane učilnica na prostem. Ob nizki ograji, ki zamejuje teraso, je bilo pomembno zagotoviti ustrezno varnost, kar je narekovalo robno postavitev večjih elementov.

160

Zaradi lažjega dela z rastlinami so zasaditvene posode postavljene na različno visoke podeste, ob te pa so posamično umeščena večja lesena korita. Postavitev tvori dinamično kompozicijo, ki je členjena po višini in širini, s stopnjevanjem od nizkih planov ob učilnicah do visokih proti ograji. Zaradi izobraževalnega vidika je izbor rastlin velik in raznolik. S posameznimi predstavniki so zastopane skoraj vse skupine zelenjadnic, ob njih rastejo okrasne trajnice in lesnate rastline. Zasaditev temelji na kombiniranju dobrih sosedov, na medsebojnem dopolnjevanju rastlin. Med rastlinami je tudi precej medonosnih; na njih lahko najdejo pašo metulji in čebele, nastanjene v panjih etažo višje.

Mala terasa na »Šubički«, 2016 + 242, 243

161

Stanovanjska soseska Otok, Celje 2020–2021 Društvo Pazi!park (Urška Kranjc, Meta Petrič, Luka Vidic, Katja Štucin, Sara Čok) v sodelovanju z ateljejem Ana Ličina Aroma Atelier, Mestno občino Celje, Mestno četrtjo Kajuh ter stanovalci soseske Otok. Foto: Luka Vidic

Številne stanovanjske soseske v slovenskih mestih nimajo primernih prostorov za otroško igro ali pa so nekdaj zgledno vzdrževana igrala dotrajana in potrebna menjave. Prebivalci sosesk večinoma ne vedo, kako se lotiti prenove igrišča in na koga se s pobudo obrniti. Društvo Pazi!park je povezalo različne deležnike v pilotnem projektu skupnostne prenove igrišča v celjski soseski Otok. Igrišče je umeščeno na veliko poglobljeno zelenico med bloki. Pred obnovo je bila večina igral poškodovanih, nekatera so bila brez ustrezne varnostne podlage. Pri načrtovanju prenove so sodelovali stanovalci, otroci in starši. Sodelovanje je potekalo v obliki delavnic (identifikacija potreb, določitev programa, izbira opreme igrišča, coniranje) in skrinjic,

164

v katere so lahko prispevali svoje mnenje. Skupna želja vseh je bila ustvariti prostor, ki bo varen ter bo omogočal druženje in aktivnosti na prostem za vse, tako za otroke kot za starejše. Na podlagi rezultatov sodelovanja je bila pri pravljena dokumentacija za izvedbo, samo izvedbo pa so omogočili četrtna skupnost, občina in donatorji. V luči pomena urejenih odprtih prostorov stanovanjskih sosesk je bil organiziran tudi mednarodni posvet, priporočila pilotnega projekta in posveta pa so strnjena v priročniku Otroci živijo sosesko, v katerem so zajete smernice (za lokalne skupnosti in občine), kako se lotiti aktivnejšega urejanja in prenove prostorov za igro v soseskah.

Otroci živijo sosesko, 2020 + 272, 273

Predavanje Tima Gilla na posvetu društva Pazi!park Otroci živijo mesto, 2018 Foto: Luka Vidic

166

S PLATNICE.indd All Pages

m 1:100

Naslovnica in shema iz priročnika Otroci živijo sosesko, namenjenega lokalnim skupnostim in občinam. Publikacija povzema priporočila istoimenskega strokovnega posveta, ki je v organizaciji društva Pazi!park potekal januarja 2021.

4.3.2021 16:05:02

167

www.prostoroz.org

Prostorož

Alenka Korenjak Maša Cvetko Zala Velkavrh Vesna Skubic Naja Kikelj Jošt Derlink

Ustanovljen leta 2004. Prostorož je neprofitni urbanistični studio. Ustvarjamo kakovostne, prilagodljive in igrive javne prostore po meri ljudi in z mislijo na okolje. S svojo prakso želimo nasloviti okoljske in družbene izzive, s katerimi se soočajo majhna in velika mesta. Zato ceste spreminjamo v trge, oživljamo gradbene jame in pozabljene zelene površine, vključujemo prebivalce v urejanje prostora in iščemo novo vrednost v starih objektih. Z intervencijami in začasnimi projekti pospešujemo prostorsko dinamiko in ustvarjamo priložnosti za nove rabe javnega prostora. Povezujemo ljudi z javnim prostorom in ljudi med sabo preko prostora. Prostorož je leta 2004 nastal spontano, iz želje po raziskovanju in razumevanju odprtega mestnega prostora. Danes interdisciplinarno ekipo sestavljajo arhitekti, družboslovci in tehnični sodelavci, ki s svojim znanjem omogočajo večdimenzionalen pristop k izzivom mestnega prostora.

168

Prostorož & Lo milo: Oaze, 2017 Foto: Lo milo

169

Ljubljana, 2013 Foto: Matjaž Tančič

Intervencija Optimisti se je osredotočala na dva nepogrešljiva elementa urbanega prostora v poletnem času - vodo in senco. Prizorišče dogajanja je bila fontana na Muzejski ploščadi Metelkova, ki je od prenove ploščadi deset let samevala. V sklopu trienala sodobne umetnosti U3 smo v fontano namestili štiri majhne jadrnice, s čimer smo lastnika spodbudili, da fontano prenovi

170

in napolni z vodo. Mimoidoči so imeli možnost, da splezajo na jadrnice in posedajo ob fontani ter uživajo v kulturni ponudbi, ki je v sklopu trienala obogatila muzejsko ploščad. Starši so k fontani začeli voditi otroke in se tudi sami hladili v njej. Sčasoma se je spremenila v prostor pustolovščin, spoznavanja in druženja. Z intervencijo smo uredili vodno površino, dodali senco in izboljšali klimo na večinoma pregreti ploščadi v poletnem času.

Optimisti, 2013 + 238, 239

pregreta Muzejska ploščad

popravilo fontane in umestitev jadrnic

ohlajena ploščad, ohlajeni obiskovalci

171

Ljubljana, 2019/2020 Koncept: Prostorož, Inštitut za politike prostora, Mestna občina Ljubljana Projekte predlagali in realizirali prebivalci Ljubljane Foto: Nejc Trampuž

Leta 2019 je prenovljeno ljubljansko središče mrgolelo od turistov, v ostalih 17-ih mestnih četrtih pa so bile javne površine nujno potrebne prenove in oživitve. Projekt Zunaj je Ljubljančane povabil, da predlagajo svoje ideje za izboljšanje javnega prostora in jih sami tudi uresničijo. Pobude smo podprli s strokovnimi nasveti in skromnimi finančnimi sredstvi (500-800 eur). Projekt Zunaj se je v dveh letih izkazal za uspešno orodje za spodbujanje izboljševanja prostora v skupnosti in civilne udeležbe.

172

Podprl je 25 pobud iz 22 mestnih sosesk in 3 vaških skupnosti. V projektu je sodelovalo več kot 800 prebivalcev. Rezultati so pokazali, da lahko že najmanjši posegi oživijo pojem urbanega skupnega in skupnega javnega prostora. Občutek skupnosti in (ponovne) povezanosti z javnim prostorom je bil še močnejši leta 2020 v času epidemije COVID-19, ko je bilo dovoljeno le druženje na prostem.

Zunaj, 2019 – 2020 + 12, 13

lokacije 25-ih pobud znotraj lokacije 25-ih Mestne pobudobčine znotraj Ljubljana Mestne občine Ljubljana

173

Idrija, 2017-2020 Foto: Mitja Kuret in Marko Čuk

Kaj je potrebno, da se 100 m ceste z minimalnimi sredstvi spremeni v 600 m2 trga? 8 lesenih korit, 8 klopi, 30 litrov barve, 2m3 zemlje, 100 sadik, 10 šablon in trije izposojeni kompresorji. V treh dneh je na terenu delalo pet članov Prostorož ekipe, pomagalo pa jim je 40 Idrijčanov – prostovoljcev, šolarjev in vrtčevskih otrok. Hitra preobrazba ulice je bila mogoča le zaradi intenzivnega dolgoročnega načrtovanja in posvetovanj s prebivalci, ki smo jih izvajali v letih pred intervencijo.

174

Že leta 2017 smo na urbanističnih delavnicah skupaj s prebivalci snovali ideje o preureditvi tega dela Idrije. Kasneje smo s partnerji izdelali tudi parkirno politiko za celotno mestno središče. Nastali dokumenti so bili podlaga za preureditev zgornjega dela ulice v deljeno prometno površino, kjer imajo prednost pešci in kolesarji. Na novo ustvarjena površina za pešce je sedaj postala varna pot v vrtec in šolo. Velik pomen ima predvsem za stanovalce doma upokojencev, ki se nahaja tik ob nekdanji cesti.

Arkova ulica, 2017 – 2020

Arkova cesta

Dom upokojencev Idrije (DUI)

2017 pobude krajanov problematične točke

2020 izdelava in postavitev novih klopi

cestna poslikava in zapiranje ceste za avtomobile

Arkova cesta kot nov zunanji prostor Doma upokojencev

175

176

177

Dunaj, 2011 Foto: Sabine Pichler

Trg, na katerega smo postavili veliko preprogo z zemljevidom, se je za čas postavitve spremenil v prostor srečevanj, dialoga in razmišljanj o javnem prostoru in življenju v Margaretnu, petem dunajskem okrožju. Namen intervencije je bil izdelati seznam želja lokalnega prebivalstva, ki se nanašajo na javni prostor, in ga predati vodstvu okrožja. Na osrednjem trgu petega okrožja Sieben brunnenplatzu smo za en teden razgrnili 150 m2 veliko preprogo, ki je z barvami ponazarjala zemljevid širše okolice trga. Mimoidoče smo spodbujali, da na sosesko pogledajo s ptičje perspektive, zapišejo svoje ideje in jih z balonom pripnejo na zemljevid. Število balonov in želja prebivalcev se je višalo iz dneva v dan. V enem tednu smo zbrali skoraj 400 želja.

178

Količina, pozitivnost in konkretnost oddanih želja nas je prijetno presenetila. Po končanem projektu smo želje prebivalcev predali mestnim oblastem. Vodja dunajskega okrožja Margareten je razglasil, da bo prva uresničena želja prebivalcev postavitev novega pitnika. Intervencija dokazuje, da je mogoče konstruktivne predloge prebivalcev zbrati v kratkem času in na igriv način. Poleg tega prebivalcem pokaže, da se lahko vključijo v proces prostorskega načrtovanja v domačem okolju, saj so največji strokovnjaki za svoj prostor. Intervencija je bila pripravljena v okviru Vienna Festival Week. Zemljevid želja je bil kasneje poustvarjen v Ljubljani (SI) in Brightonu (UK).

Zemljevid želja, 2011

okrožje Margareten

preproga z natančnim zemljevidom okrožja na osrednjem trgu

preproga postane zemljevid za želje in pobude prebivalcev

179

Gostujoča projekcija IŠSP – Inštituta za študije stanovanj in prostora:

Ponedeljek, 9. 8. ob 20:30 Film: Such Stuff As Dreams Are Made On Torek, 10. 8. ob 20:30 Film: Natura Urbana Sreda, 11. 8. ob 20:30 Film: City Dreamers Četrtek, 12. 8. ob 20:30 Film: Melting Souls Petek, 13. 8. ob 20:30 Film: Havana, From On High Krater Vhod s Peričeve ulice edofestival.info Vstop prost. Zaradi omejenega števila sedežev so potrebne prijave.

Ljubljana, 2018-2021 Foto: Nejc Trampuž, Tine Eržen

EDO je prvi filmski festival v Sloveniji, ki je v celoti posvečen filmom o mestih, urbanosti in arhitekturi. Ob filmskih projekcijah razpravljamo o urbanih vizijah, opozarjamo na trenutne in pretekle izzive s katerimi se srečujejo mesta ter pretresamo vlogo, ki jo igrata urbanizem in arhitektura. Vsako leto je program kuriran tako, da prikaže raznolikost urbanih poti in spodbudi razmislek o razmerah v Sloveniji. Posebnost festivala je, da projekcije ne potekajo v kinodvoranah, ampak na različnih

180

neobičajnih lokacijah po Ljubljani, med katerimi so turistična ladjica, prazno pritličje Situle, Tehnološki park, skladišča Kolinske in mirujoče gradbišče za Bežigradom, kjer gostuje Krater. Krater je začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra Ljubljane. Za potrebe Kraterja smo zasnovali infrastrukturo za mobilne proizvodne postaje - delavnico za izdelovanje papirja, lesno delavnico in mikolaboratorij, skupni prostor ter stranišče za kompostiranje.

EDO filmski festival, 2021

181

182

183

www.someplace.studio

SOME PLACE STUDIO

Some Place Studio je arhitekturni biro, ki ustvarja prostore srečevanj – tako fizične kot virtualne. Vse od leta 2017, ko sva ga ustanovila Bika Rebek in Daniel Prost, se biro v svojih projektih skozi objektiv arhitekture osredotoča na sodobne izzive, povezane s tehnologijo, trajnostnim razvojem in socialno pravičnostjo, ter išče načine, kako s svojim delom odpirati nove poglede. Njegov nastanek ter sodelovalni in globalni pristop k delu je povzet že imenu biroja. Najino delovanje ni omejeno z geografijo, vendar vseskozi ohranjava močne vezi z različnimi kraji, kjer živijo najina dela. Na Dunaju, v New Yorku in v Berlinu, kjer je najin prvi dom, biro deluje kot rastoča platforma za oblikovalce, stratege in komunikatorje, ki se medsebojno povezujejo po vsem planetu.

184

Dokončano: 2020 Bruto površina: 300 m2 Lokacija projekta: Berlin, Nemčija Projektna skupina: Daniel Prost, Bika Rebek Naročnik: Original Feelings – Katharina Riedl Sodelujoči umetnici: Yasmin Bawa, Denise Rudolf Frank Foto: Linus Muellerschoen

Zasnova butičnega joga studia sledi toku gibanja, ki ga povzema beseda flow, s katero v jogi opisujejo tekoče gibanje in meditacijo v gibanju. Občutek tekočega gibanja se vzpostavlja z gladkimi prehodi in uporabo prožnih materialov, kot so tkanine in konopljeni beton. Vhod v studio se odpira v veliko sprejemnico z osrednjim pultom, ki občasno služi kot bar. Sestavljiva zofa nasproti sledi mehki oblini velikega zaslona, ki pregrajuje prostor. Obiskovalci se lahko osvežijo ob velikem pitniku poleg sanitarij, minimalistično oblikovane vadbene sobe pa omogočajo popolno osredotočenost na vadbo.

186

Uporabljena barvna paleta je zadržana, saj je poudarek na materialnosti in teksturah. Posebej izdelani kosi pohištva so nastali v sodelovanju z mladima umetnicama Yasmin Bawa (recepcija in pitnik) in Denise Rudolf Frank (zaslon). Joga studio Original Feelings je bil zasnovan in dokončan v času pandemije, zato omogoča izvajanje distanciranja, prezračevanja in drugih varnostnih protokolov. Omejitve so tako postale priložnost za nastanek brezčasnega prostora, kjer lahko vadeči jogiji sledijo svojemu toku.

Joga studio Original Feelings, 2020

187

188

189

Dokončano: 2019 Bruto površina: 5880 m2 Lokacija projekta: Redlham, Avstrija Projektna skupina: Bika Rebek, Daniel Prost Sodelavci: Georgios Albanis, Noemi Polo, Viki Sandor, Matt Choot, Klemens Sitzmann, Pam Anantrungroj, Tim Daniel Battelino Izvedba: Benesch Stögmüller Architekten Foto: Simon Oberhofer, Some Place Studio

Arhitekturna govorica stavbe se zgleduje po strojih, ki jih izdeluje podjetje SML. Z barvno paleto hladnih kovinskih odtenkov in prepletom ostrih kotov s krožnimi oblikami je nastala stavba, ki dejansko spominja na velik stroj. V njej so pisarne, samopostrežna restavracija, kavarna in sejne sobe. V avli v pritličju obiskovalce pozdravi okrogla miza, za katero je samopostrežna restavracija za zaposlene. Nad recepcijo se vzpenja središče stavbe – svetel atrij, ki ga obkrožajo pisarne zaposlenih. Iz atrija vodijo skulpturalno oblikovane stopnice,

190

ki povezujejo vsa nadstropja in ustvarjajo priložnosti za druženje. Povezave med nadstropji dodatno poudarjajo medetažne plošče, ki ustvarjajo raznolike previsne balkone in nepričakovane razglede. Pisarniški prostori so zasnovani enakopravno, tako da imajo vsi zaposleni velika okna, naravno svetlobo in prezračevanje ter neposreden dostop do osrednjega dvorišča. Zaposlene iz pisarn k druženju vabi tudi krožen večnamenski prostor na severni strani, ki je opremljen s kuhinjo in tiskalniki.

Poslovni prostori SML, 2019 + 40, 244

191

Dokončano: 2021 Projektna skupina: Bika Rebek, Daniel Prost, Sophia Diodati Naročnik: The World Around Sponzor: Facebook Arts Foto: arhiv Some Place Studio

The World Around VR je 3D-okolje za istoimensko virtualno konferenco, ki se je odvila januarja 2021. Prilagodljivi odri, postavljeni na zemljevid sveta, predstavljajo govorce prek različnih medijev, kot so predavanja v živo, video- in avdioposnetki ter 3D-modeli oziroma podobe. Okolje deluje tako, da na dan dogodka gostje in študenti dobijo povabilo na dogodek, kjer lahko neposredno komunicirajo s predavatelji in tako poglobijo svoje sodelovanje na platformi.

194

Prostor je ostal odprt vse leto – tudi za druge dogodke. Njegov format omogoča naključna srečanja, podobna tistim na fizičnih dogodkih, kjer se sodelujoči spontano srečujejo in pogovarjajo ali pa zgolj raziskujejo dogajanja na različnih odrih. Okolje The World Around VR ustvarja občutek prostora in lokacije v fizično nepovezanem svetu.

The World Around, 2021 + 274, 275

195

www.svetvmes.si

svet vmes

Jure Hrovat Ana Kreč Katja Paternoster Dorian Vujnović Marko Kavčič Amadej Mravlak

Preden smo leta 2014 ustanovili arhitekturni biro, smo že od leta 2010 delovali kot neformalni kolektiv arhitektov s skupnim ciljem, da z intervencijami v vmesne prostore obstoječih izobraževalnih objektov opozarjamo na problem ozkega razumevanja in uporabe spregledanih, neformalnih kolektivnih prostorov v slovenskih šolah. Menimo, da vmesna cona v sodobni izobraževalni arhitekturi predstavlja velik oblikovni, učni in socialni potencial ter postopoma razgrajuje modul učilnice kot edinega prostora učenja. Arhitektura vmesnosti zato nikakor ne bi smela biti razumljena kot nekaj odpadnega, temveč kot bistvena identiteta (šolskih) objektov. V desetih letih delovanja »od spodaj navzgor« smo v kolektivu svet vmes samoiniciativno in brez finančne podpore vladnih ali zasebnih organizacij analizirali več kot 35 šol; 27 se jih je odločilo za idejne strategije prenove, 11 šol je nato financiralo in v več letih (po principu snežene kepe) zgradilo predlagane intervencije – skupaj se je tako do danes zvrstilo že 53 manjših intervencij v velikosti od 4 do 600 m2. Ti si delijo skupen DNK v smislu prostorsko-pedagoškega in socialnega vpliva na vmesni šolski prostor ter dolgoročnega poslanstva, ki stremi k sistemski, politični spremembi na ravni zakonodaje in načrtovanja slovenskih šolskih objektov.

196

‘Družina izpolnjenih niš’ Serija prostorskih intervencij v vmesni prostor Gimnazije Ledina med leti 2011 - 18; Risba © svet vmes

197

Arhitektura: svet vmes Avtorji: Jure Hrovat, Ana Kreč, Ana Kosi, Žiga Rošer Grafično oblikovanje: Hana Domijan Naročnik: Gimnazija Ledina Lokacija: Ljubljana, Slovenija Projekt: 2014 Leto zgraditve: 2014 Površina: 62 m2 Foto: Matevž Paternoster

Loggia je v klasični arhitekturi dnevna soba mesta, reprezentativen prostor srečevanja in zadrževanja meščanov. Osrednja avla gimnazije po funkciji tako pojmu loggie povsem ustreza, saj predstavlja glavno točko srečevanja dijakov, pedagoškega kolektiva in zunanjih obiskovalcev. Gre za najbolj reprezentativen prostor pritličja, ki hkrati nadomešča pomanjkanje kakovostnega javnega prostora pred gimnazijo, locirano na križišču dveh prometnic. Loggia je kot debela stena z različnimi rekviziti vstavljena v obstoječo strukturo objekta. Tako se uokviri pogled proti predvideni vkopani

198

telovadnici in doda nova vrednost obstoječi avli, ki postane večfunkcionalna površina. 12 izvlečnih tribun, 6 premičnih miz in 26 mehkih kvadrov, skritih v debeli steni, spodbuja dijake k svobodni uporabi prostora. Loggia je lahko pospravljena in prazna – in tako primerna za razstave in zborovanja – ali pa je polna manjših podambientov, ki si jih uporabniki postavijo ali jih »izpogajajo« glede na svojo trenutno aktivnost. Grafično opremljeni strop loggie razkrije vizijo šole in obiskovalcem slikovno približa več kot 150-letno zgodovino ljubljanskega učiteljišča.

Loggia – Gimnazija Ledina, 2014

Vratarska loža.

Arhitektura: svet vmes Avtorji: Jure Hrovat, Ana Kreč, Ana Kosi Naročnik: Gimnazija Poljane Lokacija: Ljubljana, Slovenija Projekt: 2015 Leto zgraditve: 2015 Površina: 58 m2 Foto: Matevž Paternoster

S prenovo leta 1907 zgrajene vstopne avle na Gimnaziji Poljane je bila izpostavljena kakovost obstoječe historične lupine s prvotnimi stenskimi in stropnimi štukaturami ter umetelno izdelanimi stebri, ki so postavljeni v strogo simetrično os. Ta povezuje manjši trg pred objektom, vstopno avlo in monumentalno osrednje stopnišče – glavno komunikacijsko pot vseh uporabnikov objekta. Intervencija uvede stopničen podij iz teraca, na katerem stoji devet črno barvanih jeklenih prostorskih okvirjev različnih dimenzij, s prosojnimi

200

polnili, ki ne zastirajo pogledov proti osrednjemu stopnišču.Tipične oglasne deske tako postanejo abstraktna, lahkotna črna geometrijska telesa v belem historičnem ovoju, ki spodbujajo k prostorski manipulaciji in postavljanju raznolikih šolskih razstav. Stopničeni podij vabi k posedanju med odmori, k opazovanju razstav in naključnih mimoidočih. Z velikim minimalističnim svetilom v obliki kroga je dodatno osvetljen in poudarjen historični strop, okrašen s cvetličnimi štukaturami, ki nakaže reprezentančnost vhodne avle.

Avla 9 okvirjev – Gimnazija Poljane, 2015

V obstoječo historično lupino je vstavljen nov piedestal s premičnimi prostorskimi okvirji za postavitev šolskih razstav.

+ 232

Arhitektura: svet vmes Avtorji: Jure Hrovat, Ana Kreč, Ana Kosi, Ognen Arsov, Žiga Rošer Krajinska zasnova: Nejc Florjanc Naročnik: Gimnazija Poljane Lokacija: Ljubljana, Slovenija Projekt: 2015 Leto zgraditve: 2017 Površina: 602 m2 Foto: Matevž Paternoster

Poslopje Gimnazije Poljane, zgrajeno leta 1907 za takratno II. cesarsko-kraljevo državno gimnazijo, je danes zaščiteno kot profana stavbna dediščina. Tloris, zasnovan po tipskem koridorskem načrtu v obliki črke U, je zaprt z nižjim objektom šolske telovadnice. Stavba ustvarja notranji atrij, ki je dostopen s centralnega šolskega stopnišča in skozi sekundarni vhod. Pred prenovo je bil atrij preprosta asfaltirana ploskev, prehodni prostor med stavbo šole in telovadnico, ki so ga dijaki uporabljali za šolske prireditve, druženja in preživljanje prostega časa. Novi atrij je zasnovan kot policentričen vzorec ponavljajočih se betonskih in jeklenih elementov – zaobljenih nepravilnih trikotnikov, ki glede na prostor in funkcijo spreminjajo velikost in razmerja. Sledenje temu principu je ustrezalo vsem funkcio nalnim in oblikovnim izhodiščem projekta

204

(topografija, pozitiv-negativ, odmik od fasade, neusmerjenost trga, različni programski otoki). Jeklene nadstrešnice, ki se fasade ne dotikajo, omogočajo pokrito pot med telovadnico in osrednjim stopniščem objekta. Hkrati v atriju sooblikujejo grafično zanimivo črno-belo topografijo, ki kot oblikovno sproščena peta fasada prek oken komunicira z vsemi šolskimi hodniki. Ti se pove zujejo tudi z dvema novima požarnima stopniščema v atriju, ki spodbujata popolnoma nove poti uporabnikov skozi objekt. Leta 2020, ob prenovi Poljanske ceste, je bil prenovljen tudi trg pred gimnazijo. Oblikovna govorica atrija je bila uporabljena za ustvaritev identitete šolskega trga, kot nov poudarek v sistemu javnih površin in trgov Ljubljane.

Šolski atrij – Gimnazija Poljane, 2017 + 16

Šolski trg pred Gimnazijo Poljane Arhitektura: svet vmes v sodelovanju z Atelje Medprostor Avtorja: Jure Hrovat, Ana Kreč Konzultanta: Rok Žnidaršič, Samo Mlakar Naročnik: Mestna občina Ljubljana Lokacija: Ljubljana, Slovenija Projekt: 2019 Leto zgraditve: 2020 2 Površina: 600 m Foto: Matevž Paternoster, Mitja Kuret (dron)

Arhitektura: svet vmes Avtorji: Jure Hrovat, Ana Kreč, Žiga Rošer Sodelavka: Ana Križaj Naročnik: Gimnazija Kranj Lokacija: Kranj, Slovenija Projekt: 2017 Leto zgraditve: 2018 Površina: 103 m2 Foto: Matevž Paternoster

Gimnazija Kranj je zabeležena kot najstarejša gimnazija v Sloveniji. Stavba, v kateri deluje, je bila zgrajena leta 1897, zadnjo dozidavo pa je doživela leta 1979, ko so ji dodali nov prizidek z nizom učilnic na podstrešju. Prav v tem delu objekta je primanjkovalo prostorov za druženje, neformalno učenje in počitek dijakov. Slednji se, razen med šolskimi urami, v tem delu šole niso pogosto zadrževali. Vodstvo gimnazije se je zato odločilo, da eno izmed obstoječih učilnic, namenjeno skladiščenju učbenikov in občasnemu pouku, spremeni v družabni prostor za dijake. Podstrešni del smo zasnovali kot odprto polje 25 črk slovenske abecede, ki v velikem merilu nastopajo v vlogi pohištvenih in igralnih elementov.

208

Mehke premične črke in strešice so blazine za sedenje, trde in fiksne črke pa v sebi skrivajo vse nosilne elemente podstrešja ter nastopajo v vlogi skladiščnih površin in delilcev prostora na manjše podambiente. Na ta način smo k odprti učilnici pripeli tudi hodnik, s čimer smo pridobili dodatnih 40 m2 uporabne površine in vizualno povezali celoten prostor s knjižnico v nižji etaži. Tako smo namesto funkcionalno ločene učilnice in hodnika ustvarili odprto učno krajino za druženje in neformalno učenje dijakov.

Abeceda – Gimnazija Kranj, 2018

OBSTOJEÈE / EXISTING

servis/service

skladišče/storage

učilnica/classroom

hodnik/corridor knjižnica v spodnji etaži/library in the lower level

NOVO / PROPOSED

servis/service

skladišče /storage

uèna krajina/ learning landscape stopnišče/ steps

209

Arhitektura: svet vmes Avtorji izvedene rešitve: Jure Hrovat, Ana Kreč, Katja Paternoster Krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika: Darja Matjašec, Nejc Florjanc, Katja Mali Naročnik: Občina Kočevje Lokacija: Kočevje, Slovenija Projekt: 2018 Leto zgraditve: v gradnji (zaključek 2022) 2 Površina parcele: 6.935 m Pozidana površina: 2.400 m2 Bruto tlorisna površina objekta: 3.625 m2 Foto: arhiv svet vmes

Nastajajoči 16-oddelčni leseni vrtec stoji v samem središču strnjenega naselja Kočevje, med občinsko stavbo, nakupovalnim središčem, stanovanjskimi stavbami in industrijskim objektom, ob katerem je tudi obstoječi vrtec, ki je zaradi dotrajanosti predviden za rušitev. Sama lokacija ne ponuja kakovostnih pogledov, niti ni dovolj velika, da bi lahko na obstoječi površini ponudila dovolj zunanjih igrišč za potrebe novega vrtca, kjer bo nastanjenih več kot 300 otrok. V izogib visokemu volumnu, smo vrtec zasnovali strukturalistično, z zamikanjem osnovnih modulov, kar je omogočilo nizko in razgibano tipologijo, zasnovo dveh notranjih atrijev ter dodatne površine za igrišče 2. starostne skupine na strehi.

210

Členjeni volumen z južne, igriščne strani svojo pojavnost zmanjšuje in jo približuje človeškemu merilu ter kaže hrbet trgovskemu centru in parkirnim površinam. Objekt sledi trajnostnim načelom gradnje. Z izjemo kuhinje in servisnih prostorov je v celoti zasnovan iz masivne križno lepljene lesene konstrukcije, ki je v notranjosti objekta maksimalno izpostavljena. Fasada objekta je iz termično obdelanih lesenih desk, z omarami za rekvizite v rumeni barvi. Te so z notranje strani preluknjane z mehkimi oblazinjenimi nišami jajčaste oblike, ki omogočajo pogled v sosednjo igralnico, atrij in na hodnik, pa tudi umik v zasebnost. Namen vseh odprtin je vizualna povezava prostorov in posledično učenje otrok.

Vrtec Kočevje, 2022

www.vidicgrohar.com

Vidic Grohar arhitekti

Anja Vidic Jure Grohar

Biro je plod sodelovanja dveh študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, ki sta že med študijem in kasneje sodelovala pri različnih projektih, delavnicah in natečajih ter delala v uveljavljenih slovenskih arhitekturnih birojih (Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti). Še leta 2010 sta bila Anja Vidic in Jure Grohar asistenta na Fakulteti za arhitekturo ter sta večino svojega časa posvečala poučevanju, tako da ga je za projektiranje ostalo relativno malo (razmerje je bilo 80 : 20 v korist poučevanja). Leta 2021 se je razmerje obrnilo in zdaj večino časa posvečata svoji arhitekturni praksi. Anja še vedno poučuje na fakulteti, Jure pa je na isti fakulteti nedavno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo. Trenutno v biroju delujejo štirje oz. pet arhitektov. Točen čas nastanka biroja je težko določiti – lahko bi rekli, da sega v leto 2016, ko sta realizirala svoj prvi arhitekturni projekt (manjši lokal v Ljubljani) in se je v arhitekturnih publikacijah prvič pojavilo njegovo ime. V biroju ne sledijo strogo določenim formalnim ali slogovnim smernicam, niti ne želijo začrtati novih. To jim omogoča večjo prožnost pri načrtovanju (po meri zasnovanih) projektov. Ne zgledujejo se po določenem arhitekturnem pristopu ali izrazu, pač pa jih fascinira ideja o mnoštvu arhitekturnih možnosti. Prepričani so, da lahko arhitektura s kritičnim pristopom do trenutnega stanja v družbi to stanje na novo, nedogmatično in bolj ustrezno artikulira ter tako omogoči raznovrstnejšo arhitekturno produkcijo. Navdihujejo jih dela pokojnega hrvaškega umetnika Ivana Kožarića, ki je ustvarjal z različnimi koncepti, tehnikami, materiali in izrazi, istočasno pa je s »klasično« metodo oblikoval abstraktne modernistične skulpture (ki jih je šaljivo ironiziral z vsakdanjimi predmeti – lep primer je marmorna kocka, ki posnema notranjost hladilnika), ustvarjal ready-made (tesarski kozi med paritvijo), figuralne skulpture (npr. nizkocenovni jugoslovanski avto »fičo«) in besedno umetnost (preprosta sporočila o osebnih čustvih, npr. presretan sam da sam sretan – presrečen sem, da sem srečen). Kožarićevo delo je parafraza za nebrzdano svobodo v pristopu k različnim temam, ki so našle svoj izraz v njegovem eklektičnem opusu. Za Vidic Grohar arhitekte je eklekticizem izhodišče, s katerega se brez predsodkov in svobodno lotevajo najrazličnejših nalog.

214

Foto: Ana Skobe

Projektna skupina: Anja Vidic, Jure Grohar Pulj, Hrvaška, 2018 Površina: 40m2 Foto: arhiv Vidic Grohar arhitekti

Nova vernakularna arhitektura Projekt se je začel kot usluga prijateljem, ki so želeli nadstrešnico za leseno uto v svojem oljčniku. Arhitekta sta priložnost izkoristila za nov arhitekturni projekt. Predlagala sta paviljon, sestavljen iz zaprtega servisnega dela in pokrite terase oz. lože, ki se odpira v pokrajino, nadstrešnica na strehi pa ponuja pogled na morje. Pri izboru materiala sta izhajala iz dejstva, da bo šlo v veliki meri za samograditeljski projekt, ob tem pa sta želela kljub nizkotehnološki izdelavi zagotoviti artikuliran arhitekturni objekt. Paviljon naj bi stal na armirani betonski plošči, pritlični

216

del bi bil ometan z grobim ometom, kar bi omogočalo gradnjo sten iz opeke ali betona, omet pa bi hkrati prikril neizogibne izvedbene nenatan čnosti. Pergola na strehi bi bila zgrajena iz standardnih jeklenih cevi, ki bi bile zvarjene in pobarvane na lokaciji, polkna pa bi bila lesene »škure« v turkizni barvi – kot spomin na prvotno turkizno leseno uto. Rdeča nit projekta je uveljavitev samograditeljske kulture kot izhodišča. Druga tema je artikulacija arhitekture kot sodelovalnega projekta in uporaba improvizacije, skozi katero se artikulira nova, sodobna vernakularna arhitektura.

Paviljon v Pulju, 2018

217

Foto: Ana Skobe

Projektna skupina: Anja Vidic, Jure Grohar, Andraž Tufegdžić Ljubljana, 2020 Površina: 470 m2

Amnestija obstoječega Projektna naloga je zajemala pisarno z odprtim tlorisom in niz samostojnih pisarn s skupnim prostorom za druženje. Izziv tlorisa v obliki črke C je rešil niz pisarn vzdolž vhodnega hodnika, ki pripelje obiskovalce v skupen prostor, na skaterega se navezuje pisarna oceanskega tipa. Novo ureditev artikulirajo masivni, na novo zgrajeni stebri, ki ustvarjajo prostor v dialogu s konstrukcijskimi stebri, na katere so nameščeni svetli, nosilni deli sten. Prostorski in materialni koncepti oblikujejo dva materialno različna svetova: prvi daje vsebino haptičnemu okolju, ki sega do višine 2,3 metra, drugi strešni pokrajini nad njim.

218

Prvi je svet močnih, taktilnih materialov – grobega ometa, oljenega lesa, obarvanega valovitega stekla, tekstilnih zaves, gladkih epoksi tlakov in pohištva v enakem odtenku rjavo sive barve. Drugega gradijo izpostavljene obstoječe električne napeljave, prezračevalne naprave in ostala tehnična oprema ter nove pregradne stene. Plast bele barve ustvarja abstraktno, nematerialno strešno površino in nekako »daje amnestijo« najdenemu, ki ga je nekdo »kar pustil tam«. Ustvarjeno in »najdeno« skupaj ustvarjata posebno, novo arhitekturno izkušnjo. S sprejemanjem danega in dodatkom na novo zamišljenega je nastalo avtonomno okolje posebnega značaja.

+ 265

Foto: Ana Skobe

Pisarniški prostor Alterna, 2020

Foto: Anja Vidic

219

Foto: Ana Skobe

220

Foto: arhiv Vidic Grohar arhitekti

Projektna skupina: Anja Vidic, Jure Grohar, Andraž Tufegdžić Ljubljana, 2021 Foto: arhiv Vidic Grohar arhitekti

Minimalen poseg kot nosilec sprememb Izhodišče projekta je bila funkcionalna nadgradnja strojne hale v stavbi ljubljanske Stare mestne elektrarne iz devetnajstega stoletja. Danes ima prostor dvojno funkcijo – deluje kot manjši tehniški muzej s prvotnimi stroji, obenem pa služi kot preddverje gledališke dvorane Zavoda Bunker. Novo, avtorsko zasnovano pohištvo ustreza obema funkcijama: dediščino razlagajo razstavne vitrine za manjše predmete in table z usmerjevalno grafiko, ki pojasnjujejo historično tehnično opremo, nov sprejemni pult z omaricami, garderobnimi elementi in klopmi pa sprejema goste muzeja in obiskovalce plesnih predstav.

222

Osnovni namen projekta je bil predlagati niz manjših sprememb, ki so formalno in materialno dovolj močne, da prenesejo novo (zgodovinsko) plast, ki na novo artikulira obstoječi kontekst in daje prostoru nov značaj. Objekti so iz tri milimetre debelih jeklenih plošč, ki so tako masivne, da se skoraj lahko kosajo z ogromnimi jeklenimi stroji. Za večjo trdnost so njihove stranice in robovi ukrivljeni, kar jim daje poseben značaj in boljšo ergonomijo. Obstoječi jekleni okenski okvirji so modre barve, ki jim daje značilen, lahkotnejši videz in tako v prostoru ustvarja večjo mero avtonomije.

Oprema za majhen muzej, 2021

223

Foto: Andraž Tufegdžić

Foto: arhiv Vidic Grohar arhitekti

224

Foto: Andraž Tufegdžić

Projektna skupina: Anja Vidic, Jure Grohar, Marija Plavčak Ljubljana, natečaj 2019 Površina: 1500 m2 Foto: arhiv Vidic Grohar arhitekti

Nedvoumno generično Novi stanovanjski objekt stoji v središču mesta, tam, kjer je pred njim stala modernistična vila iz tridesetih let prejšnjega stoletja, nedaleč od Cankarjevega doma in Trga republike. Stavba stoji ob obstoječem parku. V pritličju sta vhodna avla in manjši galerijski prostor, v zgornjih nadstropjih so okrog servisnega jedra urejena stanovanja, čisto na vrhu pa je razkošno podstrešno stanovanje. Stavba kaže dva obraza: proti mestu je volumen artikuliran kot vila, v smeri parka pa se prek

226

ozelenjenih teras stopničasto spušča k tlom. Gre za monoliten betonski objekt s konzolnimi previsi nad vhodi in s stopničasto zamaknjenimi nadstropji. Enakomeren ritem okenskih odprtin na fasadi zmotijo le spremembe v geometriji volumna. Projekt temelji na ideji, da arhitekture ni nujno treba z vsako stavbo izumljati na novo. Lahko je generična, z ravno pravšnjimi odkloni, ki ji, če smo dodali dovolj specifičnosti, omogočajo, da postane avtonomno in vsebinsko dejanje.

Mestna vila, 2019

Projektna skupina: Anja Vidic, Jure Grohar, Žan Krivec, Nika Kovačič Ljubljana, 2022 Površina: 2000 m2 Foto: Ana Skobe

Maksimalna odpornost Projekt je arhitekturni poseg v nekdanjo industrijsko halo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, preobraženo v univerzalen večnamenski prostor za različne dogodke – koncerte, sejme, simpozije in podobno. Investicija na kvadratni meter je bila zaradi velike kvadrature (2000 m2) in dejstva, da je bilo treba zamenjati samo dotrajano streho, relativno nizka. Optimalno delovanje dvorane je bilo zagotovljeno brez popolne prenove, z zgolj temeljnim posegom, ki je omogočil ne le osnovno, temveč tudi arhitekturno preobrazbo objekta. Dotrajano prvotno streho je zamenjala nova, jeklena; preprost »tehnološki objekt« združuje svetlobne in druge napeljave, ki so vidne. Glavni poseg v notranjosti sestoji iz dveh objektov – prvi je odebeljena stena z zaodrjem, drugi je »zigurat« s sanitarijami in glavno vhodno avlo, v nadstropju pa se razvije »raumplan« z barom, ki se odpira v notranjost dvorane. Objekt je izveden z opečnatimi zidovi in beton skimi talnimi ploščami. Sloj srebrne barve, ki se spreminja glede na različne svetlobne pogoje,

228

se upira težnosti in tektoniki zgradbe ter poudarja značaj preprosto izvedenih objektov. Groba materialnost je bila izbrana zato, da bi arhitektura lahko preživela v prvi vrsti nenatančno izvedbo, nato pa tudi neizogibne improvizirane nadgradnje, ki se izvajajo brez kakršnihkoli arhitekturnih napotkov. Zunanji posegi zajemajo odstranitev dotrajanega ometa in barvanje zidov, ki razgali vse spremembe in brazgotine, nastale v desetletjih življenja stavbe. V notranjosti so ohranjeni betonski okenski okvirji, čez katere je na zunanji strani kot »fasadna nalepka« pritrjen sloj polikarbonata. Na enak način so bila v nove preboje v pritličju nameščena velika aluminijasta vrata, ki se odpirajo na notranje dvorišče. Še en primer preproste materialnosti, ki z veliko potezo ustvarja arhitekturni učinek. Obsežni arhitekturni posegi so morali biti izvedeni tako, da so kljub nizkemu proračunu, kratkemu roku za projektiranje in nepopolni izvedbi fizično in vizualno ohranili njegovo formalno avtonomijo – kot protiutež ogromnemu volumnu in grobi pojavnosti nekdanje industrijske dvorane.

Večnamenska dvorana L56, 2022 + 57, 260

231

svet vmes: Avla 9 okvirjev – Gimnazija Poljane, 2015 Foto: Matevž Paternoster

198 – 201

17.03.2021

svet vmes, Prostorož, Pazi!park

Ana Kreč in Jure Hrovat – svet vmes

ANA: Danes smo priča popolni izgubi ravnotežja med dvema poloma. Na eni strani imamo razpad javne infrastrukture, na drugi izredno veliko zasebnega kapitala, ki se kopiči, in ne investira v javno dobro. Prišlo je do popolnega popačenja tega, kaj razumemo pod pojmi zasebno in javno, formalno in neformalno, tako v prostoru kot tudi v družbi – ta dva pola sta se pričela popolnoma mešati, kar je posledica neoliberalne logike. Za nas je pomembno, da arhitekt tudi takrat, ko dela za zasebni kapital, ostaja v službi javnega interesa, da je zagovornik šibkejšega. Da se poleg svoje individualne vloge zaveda tudi širše, kolektivne odgovornosti. Torej »gradim hišo, ampak mislim tudi na naselje« – parcela ni samo tvoja, ampak je to parcela vseh. Arhitekt ni samo izvajalec zasebnega ali javnega kapitala, ampak je javni intelektualec, zavezan k temu, da ozavešča in izobražuje druge. Vedno mora iskati ravnotežje med individualnim in kolektivnim, med avtonomijo in solidarnostjo. JURE:

Izobraževanje vidimo kot najpomembnejšo sfero človeškega delovanja v 21. stoletju. Pravzaprav je izobrazba temelj napredka in edino, kar nas lahko reši pred propadom. Izobraževanje se dotika prav vseh sodobnih izzivov človeštva (podnebnih sprememb, enakopravnosti, človekovih pravic, ekologije, prostora in socialnih sprememb). Zato se nanj v praksi in raziskovanju tudi najbolj osredotočamo. Preden smo leta 2014 postali podjetje, smo delovali kot neformalni kolektiv, združenje arhitektov s skupnim ciljem. Pred sedmimi leti pa smo postali arhitekturni biro, registriran za dejavnost arhitekturnega projektiranja, z licenco pooblaščenega arhitekta. V tem smislu nadaljujemo »klasiko« ostalih arhitekturnih birojev, ki so se v začetku devetdesetih vzpostavili kot družbe.

235

Na ta način lahko samostojno nastopamo na natečajih, pa tudi v odnosu do vseh javnih institucij, ki v povprečju sestavljajo približno tri četrtine naših naročnikov. ANA: Kar ni bilo »klasično«, je to, da se kot biro nismo vzpostavili po zmagi na natečaju. Pravzaprav smo imeli v tistem času, ne glede na to, da jih je bilo zaradi finančne krize vedno manj, pravi odpor do njih, predvsem po moji osebni izkušnji z natečaja za dve osnovni šoli v Kamniku iz leta 2008, kjer bi sicer moral biti vesel, da si dobil enakovredno drugo nagrado in si jo delil z drugim birojem, pa vendar ugotoviš, da si iz tega procesa izšel popolnoma zafrustriran. Kot mlad arhitekt kaj hitro opaziš, da natečaj v Sloveniji (vsaj na primeru šolske arhitekture) ni platforma za raziskovanje novih tipologij in prevpraševanje ustaljenega pedagoško-prostorskega reda. Programske naloge so toge, zazrte v preteklost, kar je posledica tega, da smo v poznih šestdesetih izgubili stik z inovativnimi praksami, ki so jih vpeljevale Nizozemska, Danska, Anglija, Nemčija in navsezadnje tudi sosednja Avstrija. Zame osebno je bila ta negativna izkušnja natečaja po vrnitvi iz Danske in Avstralije »sprožilec« za iskanje drugačnega načina delovanja – bolj direktnega, kjer vzpostaviš dialog z naročnikom in uporabnikom, z njima oblikuješ programsko nalogo ter z manjšimi intervencijami na dolgi rok prostorsko veliko spremeniš – torej od znotraj navzven (prek zgoščevanja, boljšega izkoristka prostora, včasih s spremembo urnika in tako naprej). Temu bi lahko rekli trajnostni način delovanja, ki je učinkovitejši od povečevanja prostora in grajenja prizidkov. Hkrati je tudi povratna zanka informacij hitrejša – preden odgovoriš z novo intervencijo, se že pojavi odziv na prvo itd. Iz tega procesa se ogromno naučiš o delovanju deležnikov, o šolskih institucijah, tudi iz lastnih napak, ki jih moraš takoj ustrezno popraviti, saj vplivajo na veliko število ljudi. Izredno nizek odstotek šol v Sloveniji se zgradi prek platforme javnega natečaja. Vse ostalo je javno naročanje, kjer prednjači najnižja cena. Zato smo se po desetih letih delovanja spet lotili udeleževanja arhitekturnih natečajev, saj meniva, da jih je za izobraževalne objekte absolutno premalo. Udeleživa se čisto vsakega, niti ne z namenom zmagati (čeprav je to vedno dobrodošlo), temveč zato, da delava drugače, če je treba, tudi zunaj konkurence, da lahko oddava projekt v skladu z razvojem sodobne arhitekturne, pa tudi pedagoške stroke in razvojne psihologije, ki močno vpliva na izobraževalno arhitekturo. Meniva, da je arhitekturni natečaj pomemben kanal tudi za ozaveščanje arhitekturne strokovne javnosti. Mnogi slovenski arhitekti so še vedno prepričani, da s sodobno slovensko šolsko arhitekturo ni nič narobe in da je še vedno naš »paradni konj«. Tega zadnjih dvajset let ne moremo več trditi. JURE:

Že od samega začetka smo se osredotočali na izobraževalne institucije. Kolegi so nas opozarjali, da je v Slovenij trg za kaj takega premajhen. Čeprav smo formalno podjetje (d. o. o.), se počutimo in delujemo bolj kot društvo,

236

z glavnim namenom, da poskušamo stvari spremeniti na bolje, in to vedno postavljamo pred dobiček. Samo za primer, med letoma 2011 in 2018 je svet vmes samoiniciativno in brez kakršnekoli finančne podpore »top down« organizacij analiziral približno 35 šol, z 81 šolami je vzpostavil stik. 23 se jih je odločilo za idejne strategije prenove, 10 šol je nato financiralo in dejansko zgradilo oz. uresničilo naše ideje (v obdobju 5–8 let); rezultat tega je bilo 51 manjših projektov, v velikosti od 4 do 600 m2. Na ta način smo dosegli širok vpogled v obstoječe stanje šol v Sloveniji. Šele kasneje, po nekaj letih, smo se spet začeli udeleževati natečajev, leta 2018 smo na primer zmagali na natečaju za 16-oddelčni vrtec v Kočevju, ki je trenutno v gradnji.

Že od samega začetka je naše poslanstvo ozaveščanje deležnikov (ravnateljev, pedagogov, podpornega osebja, staršev, dijakov in navsezadnje tudi arhitektov) o problemu razumevanja ter oblikovnem, socialnem in učnem potencialu arhitekture vmesnosti v slovenski predšolski in šolski arhitekturi. Na začetku smo dejansko na tak način, torej prek predstavljanja pozitivnih primerov iz tujine, pridobili prve projekte. Z gradnjo naših študij primerov smo pridobili odziv deležnikov, s tem povečali »pritisk« na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter jim tako fizično pokazali nekakšne precedense; uspelo nam je npr. zgraditi prvo »učno krajino« v Sloveniji, omogočili smo, da se lahko učenci v šoli avtonomno odločijo in za določeno aktivnost sami izberejo ali sooblikujejo zase najprimernejši šolski prostor ter s tem izboljšajo svoje počutje in prek tega tudi učni uspeh. Nismo se omejili izključno na klasični način komuniciranja z javnostjo v arhitekturnih revijah, kjer hitro opaziš, da komuniciraš le z lastno stroko. Iz tega razloga se s predavanji in pisnimi prispevki vedno več udejstvujemo na arhitekturnih, pa tudi pedagoških konferencah (doma in v tujini), ki se dotikajo našega – izrazito interdisciplinarnega – področja delovanja. Presenečeni smo, da je na teh dogodkih prisotnih zelo malo arhitektov (ali pa vedno isti). Tam ne opozarjamo samo na potencial vmesnega prostora v šolski arhitekturi, temveč tudi na pomen fizičnega prostora na splošno ter na njegov vpliv na učence in pedagoški kader. Ta je bil na primer na zadnjem večjem oz. pomembnem razpisu MIZŠ za inovativna učna okolja iz leta 2016 popolnoma spregledan, kar nas je negativno presenetilo.

ANA: Naročnik, ki se sooči z arhitekturnim natečajem za novo šolo, se ne zaveda, kako naj se loti oblikovanja programske naloge, predvsem pa, kako pomemben vpliv ima ta na končni rezultat. Nihče mu še ni povedal, da mora pred tem izoblikovati jasno pedagoško, pa tudi

237

prostorsko vizijo za prihodnost, popolnoma prevprašati ustaljeni red, preveriti, kaj deluje in kaj ne, poiskati primere iz tujine, se na temo izobraziti ter poiskati nekoga, ki bo vse to koordiniral (med vodstvom, pedagoškimi eksperti, učiteljskim kolektivom, podpornim kolektivom, psihologi, učenci, starši ...). Nemška fundacija Montag Stiftung Jugend und Gesellschaft to participatorno fazo imenuje »faza 0«, in njen rezul tat se nato dejansko preda arhitektu, da ta oblikuje končno programsko nalogo. Pri nas te faze ni, naročnik ne ve, kaj hoče, programska naloga je v večini primerov hiter proces »copy-paste«, s kakšnim spodbudnim paragrafom o opuščanju učilnice kot edinega izobraževalnega prostora, vendar se tega v resnici nikoli ne podkrepi z numeriko (končno tabelo prostorov). Dodamo še priponke z zastarelimi (v teoriji neobvezujočimi, v praksi zavezujočimi) navodili za načrtovanje (osnovnih) šol iz leta 1968 (78/99/07) – in dobimo recept za (današnji čas) resnično povprečno šolsko arhitekturo.

Alenka Korenjak in Zala Velkavrh – Prostorož

ALENKA: Že od ustanovitve leta 2004 je naše poslanstvo povezati ljudi z javnim prostorom in povezati ljudi med sabo prek javnega prostora. Naloge, s katerimi ga uresničujemo, se v praksi zelo spreminjajo. Intervencije in začasne projekte smo začeli izvajati zato, ker smo želeli pospešiti dinamiko v prostoru in odpreti možnosti za nove rabe javnega prostora. Začasna ureditev ustvari priložnost, da ljudje doživijo prostor na drug način, da prepoznajo njegov potencial in se potem na podlagi lastnih izkušenj odločijo, kaj si želijo. Z raziskavami in analizami lahko prostor spoznamo do določene mere, od tam naprej pa je treba javni prostor testirati, da ugotovimo, katera rešitev v določenem času najbolje deluje. Organizirani smo kot neprofitno društvo in delujemo v javnem interesu na področju prostora. Približno 50% naših projektov nima naročnika. Projekte začnemo izvajati sami, kar nam da prednost, da se lahko ukvarjamo s temami, ki se nam zdijo pomembne, in da z delom testiramo tudi nova orodja. V zadnjih nekaj letih smo postali prepoznavna praksa. Naši naročniki so predvsem občine – od nas pričakujejo kakovostne projekte v javnem prostoru, ki zahtevajo veliko sodelovanja s prebivalci in usklajevanja z različnimi deležniki. Korona je na potenciran način pokazala, kako pomembni so zunanji javni prostori. Kakovost življenja je višja, če imajo ljudje več možnosti, da so zunaj. Zato je javni prostor nujno treba urejati – najprej za lokalne prebivalce, potem pa tudi za vse ostale.

238

ZALA:

Takoj ko se začnemo ukvarjati s projektom, naš glavni naročnik postanejo prebivalci, mimoidoči, pešci, šolarji in drugi uporabniki javnega prostora. Raziskujemo njihove potrebe, se srečujemo in razpravljamo z njimi ter si prizadevamo za to, da so njihove pobude slišane, da dobijo odgovor ter da so vključene v proces načrtovanja in urejanja prostora.

ALENKA: Za obravnavanje prostorskih izzivov imamo na voljo več orodij kot le projektiranje. Lahko organiziramo dogodke, postavljamo začasne intervencije, lahko napišemo dobro projektno nalogo, še preden pride do natečaja, lahko spodbudimo razpravo o prostoru z razstavo, raziskavami, pogovori in ozaveščevalnimi akcijami. Pri Prostorožu uporabljamo celoten arzenal orodij, zaradi česar do projektiranja pogosto pride kasneje, rezultat projekta pa je lahko precej drugačen od prvotnih pričakovanj. Veliko se ukvarjamo tudi s tem, kakšen odtis pustimo kot arhitekti: zagovarjamo ponovno rabo materialov, še posebej ko gre za začasne in nizkoproračunske rešitve. Večji poudarek si zasluži tudi primerno vzdrževanje. Naš biro je organiziran okoli treh vrednot: zaupanja med sodelavci, želje po učenju in razvoju novih kompetenc ter spoštovanja drugih in njihovega dela. Znotraj tega vsak od nas gradi znanje na svojem področju: Zala komunikacijo, Maša in Vesna dobro oblikovanje, Naja vključevanje prebivalcev, jaz prevzemam prometne ureditve in urbanizem. Smo interdisciplinarna ekipa, v kateri je polovica arhitektov in polovica družboslovcev, zato so tudi naši projekti videti drugače od projektov drugih birojev.

239

168 – 169

Prostorož: Optimisti, 2013 Foto: arhiv Prostorož

Urška Didovič, Katja Štucin – društvo Pazi!park

URŠKA: Pazi!park smo včasih eni, drugič drugi, saj je z leti pod okriljem skupine delovalo več kot dvajset krajinskih arhitektov in drugih sodelavcev. Začetki segajo v študijsko leto 2005/06, ko so študentje krajinske arhitekture, takrat še združeni v neformalno skupino Pazi!park, pripravili razstavo fotostripov, ki je na zbadljiv način opozarjala na pomen načrtovanja prostora in urejanja odprtih (predvsem zelenih) površin v mestih. Sva najmlajši članici društva Pazi!park, kjer vsi stremimo k skupnemu cilju. Že večkrat izpostavljen ključni problem prostorskih načrtovalcev je ta, da je prostor omejena dobrina in odraz družbe, ki ga upravlja, hkrati pa je osnova za kakovostno življenje posameznika in družbe. Danes, ko se spopadamo s številnimi izzivi, ki obsegajo prostorska, ekonomska, okoljska in kulturna vprašanja, moramo nanje odgovarjati vsi, na vseh ravneh. To pomeni, da moramo na naše celotno delovanje gledati v smislu povezanosti in soodvisnosti. Nepredvidljivo obdobje epidemije covida-19 nas je postavilo v položaj, ko smo začeli več razmišljati o prostorih okoli naših domov. Okolica doma je namreč v času, ko je bila večina šolskih igrišč zaprtih, postala edini prostor, kjer so se otroci lahko igrali. Prostor v stanovanjskih soseskah je postal stičišče, kjer se utrjujejo sosedski odnosi, tako med odraslimi kot tudi med otroki. Ta prostor moramo načrtovalci načrtovati ter upravljati skupaj z uporabniki in moramo razumeti, da so slednji del prostora, prostor pa je del njih in njihovih dnevnih doživetij in aktivnosti. To je tudi ključni del naše prakse. Skozi delavnice in druge dogodke v proces načrtovanja vključujemo uporabnike, saj probleme in značilnosti lokalnega prostora poznajo bolje od drugih. Skozi dobro poznavanje problema, pogosto pa tudi s preprostimi idejami za rešitve, lahko uporabniki bistveno prispevajo h kakovosti ureditev, hkrati pa so z na novo urejenimi prostori bolj povezani. Skupaj prihajamo do boljših in bolj trajnostnih rešitev, ki se razvijejo ob soočanju različnih utemeljenih pogledov na prostor. V grajenju novih zgradb ne vidimo potenciala, saj sta odprti prostor, predvsem v javni rabi, in njegova dostopnost tista, ki najbolj enakopravno izboljšujeta življenjske razmere. Prostor je zelo lahko pozidati, težje pa spremeniti nazaj, zato se borimo za odprte prostore. Ukvarjamo se z vsebinsko zelo zanimivimi projekti in radi sodelujemo tudi mednarodno. Predvsem pa se pridružujemo projektom, v katere zares verjamemo, saj se vsi člani društva zavedamo, da lahko z majhnimi koraki dosežemo velike spremembe. Projektov se lotevamo celostno, kar nam krajinskim arhitektom narekuje že živi material, KATJA:

242

s katerim oblikujemo. Preden pa začnemo oblikovati, analiziramo območje, družbene, naravne in kulturne danosti. Toda analize imajo pomanjkljivost, in sicer ne pokažejo odnosa uporabnikov do prostora. Zato je zelo pomembno, da njihovo vključevanje umestimo že v začetne faze projekta. Naš glavni pristop k projektom je vključevanje uporabnikov in sodelovanje z lokalnimi deležniki, na katere projekti posredno ali neposredno vplivajo. Opazili smo, da so participativne prakse v Sloveniji vse bolj pogoste, vendar pa v primeru, ko so uporabniki otroci, načrtovalci premalokrat zares prisluhnejo njihovim potrebam. Zato smo se v zadnjih letih osredotočili predvsem na vključevanje otrok v proces načrtovanja. Razvili smo novo metodologijo – uporabo kamere, ki nam omogoča nepristranski uvid v otroško razmišljanje in dojemanje prostora. Otroci s kamero (sedaj jo ima že vsak mobilni telefon) posnamejo sebe in svoje prijatelje med raziskovanjem okolice in podajanjem mnenj. Rezultat raziskave, ki smo jo izvedli denimo na delavnici na OŠ Vrhovci, je pokazal veliko sproščenost otrok in bujno otroško domišljijo, na podlagi katere smo prišli do novih idej za oblikovanje prostorov za otroke. Seveda pa pri načrtovanju prostorov zanje ne smemo pozabiti tudi na starše in ostale uporabnike prostora. Pri njih uporabljamo bolj konvencionalne metode sodelovanja, lotili pa smo se tudi že sodelovalnih akcij in zbiranja predlogov prek družbenih omrežij. Velik del ozaveščanja izhaja že iz naših metod dela, pri katerih vedno vključujemo javnost. Prebivalci tako spoznajo, da imajo tudi oni besedo pri oblikovanju prostora, v katerem živijo. To je predvsem dvosmerno usmerjen proces. S takšnim pristopom želimo preseči metodo, pri kateri ima glavno besedo po navadi stroka. Projekte želimo tudi čim bolj domiselno poimenovati – na primer Igrače malo drugače, Igrišče v luknji, Otroci živijo mesto in podobno. Ideje takšnih dobrih praks se potem hitro širijo. Naše aktivnosti v zvezi s pomenom in vrednostjo odprtega prostora v mestih se kažejo tudi skozi razstave, dogodke, posvete, urbane intervencije idr. Že tretje leto zapored smo organizirali mednarodni dogodek na temo načrtovanja mest po meri otrok – »Otroci živijo mesto«. Čeprav trenutna praksa pri nas pomena otrok kot uporabnikov javnega odprtega prostora še ne poudarja, pa otroci v mestih končno postajajo vse bolj aktualna tema. V gosto naseljenih in s prometom preobremenjenih mestih otroci namreč izgubljajo priložnosti za varno nenadzorovano bivanje na prostem, zato so pogosto prikrajšani za igro in druženje. Urejanje javnega prostora je s počutjem otrok tesno povezano, in dogodkov ali razprav, ki bi obravnavali problematiko urejanja prostora za prihodnji razvoj otrok, je premalo. Dogodek »Otroci živijo mesto« je inovativen tudi v tem, da na njem dejansko sodelujejo tudi otroci in je tako namenjen neposredni komunikaciji med strokovno javnostjo in uporabniki – otroki.

243

158 – 161

Pazi!park: Mala terasa na »Šubički«, 2016 Foto: Luka Vidic

Some Place Studio: Poslovni prostori SML, 2019 Foto: Simon Oberhofer, Some Place Studio

188 – 191

24.03.2021

Some Place Studio, Emil Jurcan, a2o2 arhitekti

Bika Rebek, Daniel Prost – Some Place Studio

BIKA: Zdi se mi, da je velika naloga arhitekture odgovoriti na vprašanje, kako oblikovati za celoten življenjski ciklus stavb, in ne samo za otvoritev. Mislim, da so prejšnje generacije v fokus razprave postavljale brezhibno oblikovanje, iskanje najboljše rešitve. Vse je delovalo na ta način, tudi natečaji. Namenjeni so bili temu, da bi poiskali rešitev, ki bo pravilna. Potem bi jo zgradili, imeli otvoritev in nadaljevali z novimi projekti, na to stavbo pa pozabili. Najpomembnejša naloga danes se mi zdi premisliti takšen linearni način mišljenja in arhitekturne prakse. To je seveda zelo povezano z ekološkimi vprašanji. Če začnemo razmišljati celovito, če arhitektura ni več le stavba na začetku in na koncu procesa načrtovanja, do trenutka, ko jo damo v uporabo, se kar naenkrat začnejo odpirati drugačna vprašanja. Recimo: »Od kod prihajajo materiali, kako so pripotovali na gradbišče in kaj se bo zgodilo z njimi, ko bo treba hišo spremeniti?« Ne vemo še, kako se bo današnja kriza pokazala v našem okolju. V tem letu smo končali studio za jogo v Berlinu, kjer smo razmišljali o krožnem, lokalnem razumevanju arhitekture in materialov. Ko smo pred enim letom, že v karanteni, pričeli pripravljati projekt, smo se zavedali, da se svet spreminja in da se bodo naši načini sobivanja spremenili. Začeli smo premišljevati o odprtih prostorih in o tem, kako se prelivajo iz enega v drugega. Z lokalno umetnico smo izdelali elemente iz konopljenega betona, ki so ekološko razgradljivi. Imeti dobrega naročnika lahko pomeni neverjetno in fantastično sodelovanje, tako kot se nam je zgodilo v primeru berlinskega studia. Lahko pa se zgodi tudi obratno. Premišljevali smo, kakšen je idealen naročnik in s kom ne bi hoteli sodelovati. Med arhitektom in naročnikom obstaja hierarhičen odnos. Naročnik ima moč in pove, kaj si želi, zato je že začetek tega odnosa problematičen. Želimo si delati v bolj enakopravnem odnosu. Tudi obrtnike, gradbenike in druge, ki so bili v tradicionalni hierarhiji podrejeni arhitektom, vidimo kot sebi enakovredne.

247

Naročnika vidimo kot sebi enakega. Takšnega naročnika je sicer težko najti, a obstajajo. In to pravzaprav iščemo. Po drugi strani nas najbolj zanimajo javni projekti. V teh primerih nimaš opravka z le enim naročnikom, ampak z zelo kompleksnimi situacijami. Poleg dela v biroju predavam na univerzi Columbia, in velika tema v zadnjem letu je bila aktivizem. V biroju smo se v zadnjem letu veliko spraševali o načinu dela in o tem, s kom delamo. Veliko smo razmišljali in se pogovarjali o tem, kako v arhitekturi sodelujemo z drugimi ljudmi. Privilegiranost posameznih družbenih skupin je v ZDA velika tema. Kaj pomeni biti belec, kaj pomeni biti ženska, kako se to odraža v akademskih krogih itd. Ne vem, ali bi temu rekla naloga, vem pa, da je to danes v arhitekturi pomembno vprašanje. Vem, da tega ne smemo zanemariti – zaradi naslednjih generacij mladih arhitektov, ki že prihajajo. Spremljam pogovore v šolah in zanima me, ali so te teme pomembne tudi v Sloveniji. Identiteta arhitekta je vse bolj pomembna za projekt in za arhitekturo samo. Eden od izzivov je zame tudi razvijanje novih orodij. Pred dvema letoma sem v inkubatorju razvila orodje za tridimenzionalno spletno komunikacijo. Ta projekt se nadaljuje, vendar ne razvijam več orodja, ampak se osredotočam na kreativni del. Kako graditi virtualne svetove. Naš biro se imenuje SomePlace Studio, in res smo povsod. Delo v virtualnem okolju se je v biroju razvilo kot način komunikacije. S komunikacijo v virtualnem svetu se v biroju ukvarjamo že dolgo, a zdaj se je pojavilo tudi več zanimanja od zunaj. Za arhitekturno konferenco The World Around, kamor so bili povabljeni arhitekti z vsega sveta, smo naredili virtualno prizorišče z odri. Obiskovalci so se kot avatarji lahko sprehodili od enega virtualnega odra do drugega. V odmorih med konferenco so se prek zaslonov lahko družili na način, kot se obWičajno družimo v odmorih. Prek spleta na vseh dogodkih vsi lahko poslušamo predavanja, a to, kar nam manjka, so naključna srečanja, zasebni pogovori z obiskovalci in podobno. Virtualno okolje, ki smo ga ustvarili, to omogoča. O teh stvareh predavam tudi študentom, to orodje pa smo tudi preizkusili. Upam sicer, da se bomo v naslednjih letih ponovno lahko osebno srečevali, a kljub temu se mi zdi, da je zadnje leto za nas prineslo zelo zanimiv razvoj. Kot arhitekti imamo posebno odgovornost in znanje, s katerim lahko oblikujemo tudi virtualne prostore. To se povezuje z vprašanjem, na kakšen način svoje projekte predstavljamo javnosti. V naši praksi je vse povezano. Večinoma se ukvarjamo z javnimi projekti, razstavami, bienali. Vprašanje predstavljanja je vključeno v vsakdanje delo in je pomembno. Zdi se mi, da ima vsak projekt dve življenji. Eno je resnični fizični obstoj v prostoru, drugo življenje pa je v različnih medijih – kako so stvari fotografirane, kako živijo na spletu, v knjigah itd. Veliko je stavb, ki jih še nisem videla v živo, a sem jih doživela virtualno, tudi s pomočjo knjig.

248

V zadnjih letih smo razvili nekaj različnih načinov predstavljanja arhitekture s pomočjo virtualnih svetov, eden izmed spletnih formatov je tudi gif. Vsak digitalni format je tridimenzionalna reprezentacija arhitekture. Reprezentacija, ki sem jo tudi več let učila na Columbii, je pomemben vidik naše prakse.

Emil Jurcan – Zadruga Praksa

EMIL: Inženirska zadruga Praksa je nastala leta 2011, pred desetimi leti. Ustanovili smo jo arhitekti v Pulju. Zadrugo bom predstavil skozi spraševanje, kaj vse – poleg ožje stroke – vpliva na njeno delovanje znotraj arhitekture. Ko smo poskušali definirati svojo prakso, se nam je zdelo zanimivo, da se znotraj nje dogajajo proizvodni procesi v kulturi in družbi, da se odzivamo na družbene in kulturne procese, ki so se in se še vedno dogajajo v mestu Pulj in širše. Kot arhitekte nas najprej in posebej zanimajo odnos do oblikovanja samega in formalna vprašanja, ki si jih znotraj stroke postavljamo. Kot recimo vprašanja na filozofski ravni: kako sploh oblikovanje – ne le znotraj zadruge, ampak tudi na splošno – ločevati od reprezentacije v procesu, znotraj katerega smo politično ali družbeno kritični? Torej, kako si lahko kot arhitekt političen do sodobnih političnih ali socialnih procesov in po drugi strani sam proizvajaš smoter teh procesov? Kako oblikovanje ločevati od reprezentacije idej, s katerimi se načeloma ne strinjaš? To je eno od vprašanj, ki si ga zastavljamo pri oblikovanju, pri projektiranju ter na teoretski in filozofski ravni. Po drugi strani zadruga deluje na trgu, je tržni subjekt, organizacija. Zanimata nas odnos zadruge do trga in to, kaj ta odnos pomeni za kulturo, ki se proizvaja v tržnih odnosih. V praksi to pomeni, da si lahko privoščimo samofinanciranje določenih umetniških projektov in akcij. Znotraj zadruge razvijamo sitotisk in tiskarstvo, kar nam na tem področju daje določeno avtonomijo. Smo avtonomni v odnosu do javnih institucij v Pulju. Ker zadruga ni odvisna od javnih financ, ki jih deli aktualna politična oblast, imamo pri delovanju tudi večjo politično avtonomijo. V praksi smo se med letoma 2011 in 2017 ukvarjali z odnosom med zadrugo in mestom oziroma s pozicijo zadruge znotraj mesta. Dvorišče zadruge smo uporabljali ne samo kot delovni prostor, ampak tudi kot socialni prostor soseske. V starem mestnem jedru Pulja smo odprli prostor, kjer se je lahko razvijala neodvisna kulturna scena, kjer so se lahko srečevali sosedje. Prostor, ki ni bil javni prostor, temveč je bil skupni prostor. Rad bi izpostavil razliko med javnim in skupnim prostorom. V skupnem prostoru se določene skupnosti, sosedje, politične, družbene ali umetniške skupine, lahko srečujejo na podlagi lastnih pravil. Skupni prostori prinašajo določeno raven avtonomije za skupnost,

249

Emil Jurcan: Prenova trga Loggia v Oprtalju, 2018 Foto: Edna Strenja Jurcan

126 – 127

ki v njih uresničuje svoje družbene cilje. Znotraj zadruge deluje tudi pevski zbor. Zbor Praksa je politični, antifašistični zbor. Nastopil je med stavko delavcev ladjedelnice v Pulju, kot podpora delavcem pri boju za njihove pravice. Nastop zbora je bil demonstracija pomena kulturne in umetniške produkcije v zadrugi Praksa, ki je zaradi samofinanciranja lahko politično avtonomna. Prikazuje, kako se avtonomija lahko udejanja v kontekstih, kot je delavski upor v ladjedelnici. Zanima nas tudi odnos kulturne produkcije, bodisi glasbene, vizualne ali arhitekturne, do tega, kako se reprezentira in kako jo sprejema občinstvo. V zadrugi se trudimo preseči ločnico med občinstvom ter izvajalci kulturnih in umetniških dejavnosti. Konkretno to pomeni, da se v njenem prostoru dogajajo odprta likovna in glasbena srečanja, na katerih občinstvo spodbujamo k interakciji in sodelovanju v produkciji glasbe ali likovne umetnosti. To smo počeli tudi kot galerija – galerija, ki je v ospredje postavljala prve razstave še neuveljavljenih avtorjev. Na koncu naj se dotaknem še odnosa med zadrugo in prakso. Praksa je v tem primeru antiteza delu. Praksa je, za razliko od dela, osvobojena namena in nujnosti. Osredotočena je na ustvarjalnost ter na družbeno in politično delovanje. Seveda brez sodelovanja z naročnikom ni mogoče ustvarjati arhitekture. Posebnost zadruge Praksa je, da si je z delovanjem še pred svojo ustanovitvijo – v Puljski grupi – ustvarila aktivistično ozadje. Na podlagi tega se na Prakso obračajo bolj ali manj profilirani naročniki, ki se zavedajo družbenega in kulturnega konteksta, iz katerega zadruga Praksa izhaja. Tako ima pogovor z naročniki že takoj skupno izhodišče, vsaj družbeno.

Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič – a2o2 arhitekti

ANDRAŽ: Težko je odgovoriti na tako splošno vprašanje, kot je »kaj je danes izziv človeštva«. Zdi se, da je znotraj našega miljeja zakoreninjena pojava arhitekta, ki je v superpoziciji, ki odgovarja na družbena vprašanja in ki ve, kako rešiti družbo. Vprašanje pa je, ali gre pri tem za princip od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. Znotraj naše prakse, v kateri smo združeni štirje arhitekti, se veliko sprašujemo o tem, kaj pomeni dobro bivanje, kakšen je naš odnos do dediščine, kakšna je naša identiteta in kakšna je dostopnost arhitekture. Zanima nas, kako je lahko arhitektura namenjena vsem in ali je lahko relevantna arhitektura tudi nekaj, kar se na prvi pogled zdi banalno. Zelo se trudimo ozavestiti svoje stranke in v okviru prakse testiramo njene meje.

251

Trudimo se za neke vrste aktivizem, pri čemer zagovarjamo pozicijo, da je bolje ohranjati kot graditi na novo in da nobena novogradnja ne pusti manjšega ogljičnega odtisa kot prenova stare obstoječe stavbe. Tudi če je stara stavba na prvi pogled nepomembna ali ni razglašena za dediščino, poskušamo v njej poiskati nekaj dobrega. Tudi majhna intervencija lahko popolnoma predrugači način, kako naročnik hišo uporablja in v njej živi. Skozi odkrivanje plasti in vnašanje novega življenja v stare lupine preizkušamo modele bivanja. Kako velika naj bo danes hiša za dva človeka? Je za udobno bivanje družine dovolj 80 ali 250 kvadratnih metrov? Raziskujemo zgodbe hiš, ohranjamo, kar je dobrega, kar dodajamo, je drugačno, a se trudimo, da je uglašeno z obstoječim. Večkrat se zgodi, da se tudi fizično vključimo v izvedbo svojih projektov. S tem odpi ramo vprašanje novih praks in novih orodij. To je po našem mnenju tudi vprašanje arhitekture kot načina dela. Je edini mogoči način dela samo ta, da arhitekt nariše projekt in ga nekdo drug izvede? Ali arhitekt lahko tudi le svetuje, kako izboljšati bivalno okolje? Ko smo prenavljali hišo za mlado družino, se je projekt na koncu razpletel tako, da smo se odločili za arhitekturno svetovanje in jim tako bolje pomagali. Prek dolgega procesa in zelo zanimive zgodbe, skozi katero se je razkrilo, da je ta hiša velika skeletna lesena brunarica, smo prišli do sodobnega, uporabnega, svetlega in sodobnega bivalnega prostora, ki je bolje povezan z vrtom. Vprašanje je, do katere mere izvesti prenovo in kdaj zgodbo zaključiti. Lepo je pustiti kakšno stran tudi nepopisano. Že z novim oknom na vrt lahko bivanje družine popolnoma spremenimo. Ko govorimo o kakovostnem oblikovanju in o dobri izdelavi, lahko zaključimo, da je novo orodje tudi to, kako lépo privzgojiti naročniku. Najbolj nas razveseli, ko naročnik začne odkrivati lepoto v majhnih stvareh in se trudi, da ohranja tudi nekaj, kar bi sicer zavrgel. Tako s stavbami, v katerih bivamo, vzpostavljamo dialog. Ali pa tudi sami poprimemo za orodje in skupaj z mojstri izvedemo na videz zelo preprost objekt, niti ne stavbe, ampak stojnico za sladoled, pri kateri so elementi spojeni s tradicionalnimi lesnimi spoji, s čimer na svoj način pripomoremo k ohranjanju obrti, ki je za nas in za našo identiteto ključna in tipična. Včasih dobimo naloge, ki si jih nismo zamišljali, ko smo odprli biro ali ko smo sanjarili o velikih projektih. To so realne in resne naloge, tako kot so realni naročniki za njimi. Smo podjetje štirih zelo različnih ljudi, ki združujejo specifična znanja in interese. Vsak projekt zato terja mnenje štirih ljudi, in preden ga damo iz rok, to pomeni precej debat in dialoga, ki je za nas ključen. Tudi dialog z vsakim naročnikom je bistvenega pomena. Pogoj za dobro arhitekturo ni izjemen naročnik. Pogoj je, da si pripravljen na dialog z naročnikom. Tudi to, kako vodiš dialog v okviru naročila, je del projekta in del ozaveščanja o pomenu dobre arhitekture. Hiše, ki jih prenavljamo, na videz niso nič posebnega, niso velike, ne prinašajo radikalnih novosti, za njihove uporabnike pa se popolnoma

252

spremeni način, kako v njih prebivajo. Pomembno je, da včasih tudi z naročniki pridemo do rezultata, ki je lahko boljši od tega, kar smo pričakovali na začetku. Ko smo se lani udeležili sejma Dom, smo spoznali veliko ljudi, ki imajo realne in obvladljive probleme; ti niso nujno velike naloge, a so zahtevni in terjajo resno obravnavo. Ti naročniki niso veliki naročniki, ampak nekdo, ki si želi nov izhod na vrt, ali nekdo, ki potrebuje nadstrešek za avto. Verjamemo, da je tudi takšne majhne naloge nujno treba reševati in da lahko postanejo dobra arhitektura.

60 – 77 a2o2: Prenova stanovanja v Bambergovi hiši, 2021

253

31.03.2021

Arhitekti Počivašek Petranovič, Mertelj Vrabič Arhitekti, Vidic Grohar Arhitekti, Elementarna

Davorin Počivašek in Urban Petranovič – Arhitekti Počivašek Petranovič

URBAN: Z Davorjem sva se spoznala med delom v biroju Bevk Perović arhitekti. Svoj biro sva ustanovila leta 2017, po zmagi na natečaju za nove zapore v Dobrunjah. To je bila takrat dobra popotnica za razvoj biroja, saj nama je zmaga na natečaju omogočila preživetje. Trenutno znotraj našega biroja deluje od 6 do 8 arhitektov. DAVORIN: S sodobnimi izzivi človeštva se srečujemo v ozkem strokovnem smislu, pri reševanju bolj posameznih, konkretnih arhitekturnih nalog, ki pa so sestavljene iz majhnih, posameznih problemov. Izzive rešujemo od spodaj navzgor. Naloga arhitekture danes je po našem mnenju enaka, kot je bila v preteklosti, le da nekako ni več jasno, kaj je »prav« in kaj ne, ni več »resnic«. Pri nalogah arhitekture gre za nekakšno iskanje, recimo temu »najpametnejše« rešitve. Pod tem izrazom razumemo cel kup arhitekturnih tem. Najprej je tu jasna in funkcionalna zasnova, do katere poskušamo priti z dialogom ter z upoštevanjem in sodelovanjem vseh vpletenih. Pri projektu novih zaporov imamo npr. vključenih 29 inženirjev, ki sodelujejo in imajo vsak svoje zahteve. Naslednja tema, ki nas tudi zelo zanima, je kar najbolj skladna umestitev objektov v prostor. Zanima nas povezanost objektov z okolico, z naravo. Takšen je primer vile v Istri. Naročnik si je želel toliko kvadratnih metrov, da smo vilo zasnovali iz treh objektov, kar je bolj skladno z drobnim merilom istrske vasi. Kako se narava prepleta z objekti? Kako zelenje približati bivalnim prostorom? Kako prostore približati in odpreti zunanjosti? Kako zunanjost postaviti v notranjost prostora?

254

Ustvarjati želimo kakovostne ambiente za bivanje; pri tem nas zanimajo osnovni elementi, kot so naravna svetloba, sonce, veter, zelenje, pogledi. Zanimajo nas ustvarjanje zavetja, gradivo in to, kako vse to vpliva na kakovost bivanja ljudi. Gre za elemente, ki jih ljudje podzavestno zaznamo kot prijetne ali neprijetne. Iz vsakega projekta poskušamo narediti novo, zanimivo, specifično arhitekturo. Zanimajo nas specifike, duhovitosti, nenavadnosti napake, pa tudi tradicija, disciplina in pomen – kaj pomeni izbrana oblika, element, forma ali tipologija. Po našem mnenju je torej naloga arhitekture danes enaka kot včeraj, le mogoče še malo bolj kompleksna, kot je bila, in mogoče jo danes interpretiramo drugače. URBAN: Projekte ustvarjamo v timu in v njem spodbujamo konstruktivne debate. Pomembnejša se nam zdi »boljša« rešitev, zato praviloma vzporedno razvijamo več variant, ki jih neprestano kombiniramo in komentiramo, kot da bi delali interne »natečajne projekte«. Naredimo »malo morje« variant, preden smo zadovoljni. Na koncu tega delovnega procesa izberemo dve ali tri, ki se nam zdijo najboljše, in jih predstavimo. Seveda delamo načrte, makete, vizualizacije, sheme, kolaže ..., preizkušamo različne tehnike, ki se nam za prezentacijo posameznih projektov zdijo najboljše. Veliko damo na dober in jasen prikaz specifičnih idej. Dobri projekti se nam zdijo tisti, ki so v svoji ideji jasni. Najuspešnejše in za naročnike najprivlačnejše so seveda 3D-vizualizacije. Z enim 3D-jem lahko veliko prikažeš, od tega, kako se hiša transformira, pa seveda do posameznih prostorov. Narava arhitekturnega dela je interdisciplinarna, saj arhitektura nastaja v sodelovanju z drugimi strokami. Poleg sodelovanja obveznih inženirjev in strokovnih sodelavcev nas zanima tudi vključevanje drugih kreativnih strok, npr. industrijskih in grafičnih oblikovalcev ter drugih strokovnjakov, ki nam priskočijo na pomoč. Neprestano se tudi izobražujemo: ob zasnovi novega projekta, v dialogu z naročniki, s sodelavci, ob samem projektiranju, ob usklajevanjih na gradbiščih, ob koncih tedna na izletih in na različnih druženjih. V biroju se tudi družimo in debatiramo. DAVORIN: Instagram se je za nas izkazal kot zelo dober medij. Na začetku smo vse prijatelje s svojih profilov dodali na birojskega, da so prepoznali, da imamo biro. S časom smo na ta način pridobili tudi nekaj zasebnih projektov. Zdaj imamo tudi lastno internetno stran, kjer z veseljem objavljamo svoje projekte in ki jo še vedno izboljšujemo. Sicer imamo končanih projektov še zelo malo, a trenutno imamo odprtih pet gradbišč, zato se bo stanje kmalu izboljšalo...

255

86 – 89

Arhitekti Počivašek Petranovič: Dom zaščite in reševanja Trzin, 2021 foto: Urban Petranovič

Maša Mertelj, Matic Vrabič – Mertelj Vrabič Arhitekti

MATIC: Naše delo bova predstavila s pomočjo nekaj projektov. Pridružujeva se mnenju predhodnikov, da je naloga arhitekta proizvajanje dobre arhitekture, za kar si prizadevamo pri vsakem projektu. V biroju nas zanima arhitekturni objekt in z njim se ukvarjamo v različnih merilih. Trajnostna tematika je pomembna, a pod tem bolj kot »trajnostnost« materialov razumemo projektiranje objektov take kakovosti, da bodo vredni ohranitve. Trajnost projekta za nas pomeni, da je ta zmožen prestati uporabo s strani različnih uporabnikov skozi različna obdobja. S tem, ko ustvariš dober objekt, je ta avtomatično trajnosten. MAŠA:

Če vzamemo za cilj dobro produkcijo, dobro arhitekturo, je dober naročnik zelo pomemben. Veščina arhitekta pa je tudi, da zna naročnika voditi in usmerjati k najboljši možni rešitvi.

MATIC:

Več odgovornosti je še vedno na arhitektu kot na naročniku.

Če se boš kot arhitekt na pravi način loteval procesa, bo tudi več

naročnikov “dobrih”. Sčasoma dobiš tudi naročnike, ki dejansko pridejo k tebi zato, ker so videli, kar si naredil in to cenijo, kar je bistveno boljša pozicija. MAŠA:

Vse projekte – tako na ravni pepelnika kot enodružinske hiše – obravnavamo enako resno. Razlike so v časovnih komponentah in v kompleksnosti naloge. A na koncu je rezultat vedno objekt, ki je nastal kot posledica poglobljenega arhitekturnega razmišljanja. Naš zadnji zaključeni projekt je odvetniška pisarna, ki zajema celotno trinajsto nadstropje poslovne stavbe Metalka. Predstavila bova proces dela, ki je potekal znotraj enega leta. Najprej smo tri mesece intenzivno delali in potrdili idejno zasnovo. Naročnik je naročil rušitve. Imeli smo prazen prostor, v roki smo držali maketo, imeli smo vizijo. Potem se je zgodil covid. Pojavilo se je vprašanje samega smisla dela v pisarni. Po enem mesecu negotovosti pa je vendar padla odločitev, da projekta ne bomo spreminjali in da bo izveden v celoti. Kot običajno smo prostor in program želeli zgraditi z najmanjšo možno intervencijo. V tem primeru je to predelna stena, ki je hkrati omara, v kateri so spravljeni tako vsi stebri kot tudi obleke, električne napeljave, tiskalniki, skratka vsa infrastruktura, potrebna za delovanje odvetniške pisarne.

258

MATIC: Drugi projekt se je zgodil zelo spontano, v jesenskem obdobju pandemije. Nastal je v sodelovanju z več prostovoljci. V obdobju treh tednov nam je uspelo ustvariti produkt »Zbliževalnik«, ki je nastal kot odziv na prepoved obiskov v domovih starejših občanov v času epidemije. Zelo preprosto konstrukcijo podpirata dva stola, ki nosita prozorno pregrado. Projekt je nastal na pobudo Katje Simončič, v sklopu platforme Popravila sveta. Organizirala je skupino svojih znancev, ki so postavili spletno stran, zgradili prototip, ga fotografirali in dokumentirali ter ga dostavili v domove starejših občanov. Na spletni strani smo objavili tudi načrte, tako da si za nepridobitne namene »Zbliževalnik« vsakdo lahko izdela sam. Zgodbi so namenili pozornost tudi mediji in nastala je cela veriga pobud za izdelavo. MAŠA:

Na povabilo fundacije Ulay smo bivšo prodajalno svetil preuredili za potrebe delovanja fundacije. Prostor je umetniška platforma za prezentacijo del in hkrati tudi prostor za druženje. Našli so ga čez noč, prav tako pa niso vedeli, koliko časa bi ga želeli najemati. Ta začasnost je narekovala hitro in učinkovito intervencijo. Odločili smo se, da bomo vse sloje nad nivojem tal pobarvali z gosto sivo barvo in tako poenotili obstoječo materialnost, sicer neprimerno za nov program. Konfuzna notranjost je na ta način postala glavna odlika prostora in s tem zelo dobra podlaga za umetniška dela.

MATIC: Hiša v Podutiku je eden naših starejših projektov, graditi pa smo jo začeli pred dobrim mesecem. Gre za enodružinsko hišo, ki stoji na razmeroma veliki parceli, kar je vodilo tudi v razmeroma odprt tloris s pogledi na vse štiri strani. Vsi servisni prostori so umeščeni v štiri jedra, ki hkrati služijo kot konstrukcija hiše. Jedra so dimenzionirana zelo pragmatično, glede na svoj program (stopnice, kopalnica ...). Segajo tudi v zunanji prostor in ob hiši tvorijo polintimne prostore, zavetrje in tvorijo ambient. Bivalni del hiše, nedefiniran odprt centralni prostor, se v celoti odpira proti okolici. Za zaključek bom poskusil odgovoriti na vprašanje v povezavi s predstavljanjem javnosti. Že sproti, med delom, poskušamo dokumentirati in graditi arhiv projektov, ki ga potem tudi objavljamo na svoji spletni strani in na Instagramu. Naša spletna stran je postavljena kot arhiv, ki je bolj namenjen nam, hkrati pa je javna, da si jo lahko ogleda vsak.

259

142 – 144

Mertelj Vrabič Arhitekti: Metalka, 2020

260

261

Vidic Grohar arhitekti: Večnamenska dvorana L56, 2022 Foto: Ana Skobe

228 – 331

Anja Vidic in Jure Grohar – Vidic Grohar Arhitekti

JURE: Težko je določiti začetek najine prakse. Spoznala sva se na sredini študija in leta 2010 diplomirala ter ostala na fakulteti. Anja kot uradna asistentka, jaz pa kot tehnični sodelavec v seminarju Perović. Medtem ko sva pričela razvijati biro, sva bila 80 % časa na fakulteti. Najin prvi projekt se je zgodil verjetno leta 2016. Če štejemo čas od nastanka prvega projekta, najin biro obstaja štiri, pet let. Od takrat se je spremenilo to, da nisem več na fakulteti, in zato poskušava časovni trend obrniti, zdaj sva več časa v biroju. V tem trenutku se vidiva kot klasičen projektantski biro! Morda pa bova čez tri leta aktivista! Navdihujejo nas dela pred kratkim umrlega hrvaškega umetnika Ivana Kožarića. Vso svojo kariero je razvijal zelo različne pristope k reševanju problemov. Če vidimo kockico, ki izraža dialog z modernizmom, je to v resnici notranjost hladilnika. Prevrnjena katra je njegov način prikaza čisto klasične kiparske metode, s katerim opiše določen fenomen. Dve zaljubljeni kozi pokažeta na njegovo sproščenost pri delu, ni zavezan dogmi, ampak ves čas raziskuje, ne želi pripadati določeni ideji, smeri ... Za arhitekturo je pomembna marsikatera metoda. Za mlado prakso je zato zanimiv gibek način delovanja, nedogmatičen, odprt pristop, da se lahko odzivaš in interveniraš. Zanimivo izhodišče je tudi projekt Autoprogettazione Enza Marija iz šestdesetih let, pri katerem ta takrat ni oblikoval totalnega objekta, ampak navodilo za dizajn, ki si ga lahko naredi in priredi vsakdo sam. Kuriral je samograditeljstvo, omogočil participacijo in interpretacijo svojega dela. Ker se življenje ves čas spreminja, se lahko razvije tudi v smeri, ki za arhitekta ali oblikovalca mogoče niso vedno ugodne. Njegov kolega, v najinem biroju priljubljeni Andrea Branzi, pa v projektu Domestic Animals, ki ima sicer tudi druge, filozofske podtone, kaže, da lahko čisto generičnemu produktu, ki ga niste oblikovali vi, dodate nekaj dizajniranega. Nova arhitektura se poraja v spoju s tem. Pri projektu, ki ga predstavljava, je šlo za naročilo znancev, ki imajo v Pulju servisni objekt, in sicer naročilo za novo nadstrešnico – midva pa sva predlagala kar novo hišo, ki so jo nato gradili sami. Zaradi oddaljenosti si nisva mogla predstavljati, da bi bila ves čas na gradbišču, kjer bi nadzirala projekt. Zato sva si zamislila sistem, ki omogoča, da hišo zgradijo kadarkoli, na kakršenkoli način, ne da bi midva obiskovala gradbišče. Dala sva jim navodilo za obliko, ki prenese samograditeljstvo, celo odstopanje od tega, kar si v projektu predstavljava midva. Zelo togo formo dopolnjujejo z dodatki, da jo naredijo funkcionalno.

263

Lahko gredo v trgovino z gradbenim materialom in kupijo cevi ter jih zvarijo v pergolo. Pri tem je pomembno, da si arhitekti priznamo, da obstaja samograditeljstvo, da obstaja tudi naročnik, ki si ne more privoščiti popolnega projekta. Na ta način samograditeljstvo vidiva kot arhitekturno temo. Samograditeljstvo postane arhitekturno izhodišče za novo vernakularno arhitekturo; slednja ni samo popolna stara kamnita istrska hiša, ampak nekaj, kar nastaja tudi danes. Naslednja referenca je Stilinovićeva »lena matematika« (Mladen Stilinović, “The Praise of Laziness” [1993], op. ur.), pri kateri se avtor sprašuje, na kakšen način lahko s čim manjšim vložkom naredimo čim večjo spremembo. Projekt, ki je bil dokončan pred enim mesecem za Elektro Ljubljana, je dopolnitev objekta Stare mestne elektrarne. Njena avla je preddverje plesnega gledališča zavoda Bunker in hkrati tehniški muzej. Gre za dediščino, ki je že sama po sebi privlačna, zato smo interier samo počistili in ga dopolnili z le nekaj avtorskimi kosi ter mu s tem dali nov značaj in novo podobo. Kovinsko pohištvo, ki obsega klop, tablo z usmerjevalno grafiko, ki razlaga historično stavbo, ter pult za prodajo vstopnic za predstave, omogoča, da se ta prostor lahko uporablja. Naslednja tema, ki naju zanima, je pozitivna generičnost. Zanimiv primer tega je stol Plywood Jasperja Morrisona, kjer je avtor vsakdanjemu predmetu z minimalno dodelavo dodal specifiko. Za pridobitev oblikovalske avtonomije niso vedno potrebne radikalne spremembe. Pri teh projektih z manjšim oblikovalskim dodatkom doseževa specifiko oblike. Nekaj podobnega sva poskusila narediti pri natečajnem projektu za Erjavčevo. Gre za devetstanovanjski objekt z javnim programom. Hišo smo proti mestu oblikovali kot vilo, na vrtni strani pa se kaskadno spušča z visečimi vrtovi. Referenca za najin zadnji projekt je Feldman oziroma njegova intervencija v ne preveč kakovostno sliko, ki jo je kupil na bolšjaku in iz nje nato ustvaril svoje umetniško delo. Posegel je v nekaj, kar je bilo nezanimivo, v tem primeru je bila to luknja, in s tem ustvaril novo umetniško delo. Na ta način smo posredovali v enem novejših projektov, s konvencionalno projektno nalogo za poslovni prostor, velik ok. 400 m2, s srednje velikim proračunom. Obstoječe infrastrukture nismo skrili, ampak smo jo samo pobelili. Vse, kar predstavlja ergonomski svet človeka – v višini 228 cm – pa je materialno in tudi taktilno obdelano. Da doseževa arhitekturno stališče, včasih namerno fotografirava ne preveč izčiščeno, ne preveč lepo stanje. Treba je dopustiti realnost življenja projekta. Včasih, ko imaš manjši proračun, lahko sporočilo ustvariš z rekompozicijo banalnega vsakdanjega predmeta, v tem primeru so to trije radiatorji. Projekt, s katerim se ukvarjamo v tem trenutku in ga mogoče še težko teoretsko opredelimo, je večja stanovanjska hiša v Ljubljani, z veliko, zeleno parcelo in jasno, preprosto projektno nalogo. Rešitev smo si

264

zamislili po principu »ena soba, ena hiša«. Potem smo se spraševali, na kakšen način artikulirati hišo. Naredili smo okoli 30 poskusov. Sestavljali smo nekakšen objekt, ki ima na parceli avtonomijo. Spraševali smo se, kako bi ga uporabnik uporabljal, kakšen odnos bi zavzeli do parcele in kako bi artikulirali življenje znotraj. Prišli smo do nečesa, kar je teritorij, ki zavzema parcelo in se povezuje z naravo. V pritličju je to preprosta stavba na stebrih, hiša z atrijem, na kateri zrastejo objekti, kot betonska miza z lesenimi omarami. Pred leti naju je prijatelj Radim Louda povabil k sodelovanju pri publikaciji za luksemburški paviljon na beneškem bienalu. Skupaj z Aleksandrom Lužnikom in Ano Ocvirk smo se spraševali o avtonomiji našega teritorija v primerjavi z Luksemburgom. To je bilo naše prvo sodelovanje pri projektu, ki ni projektantske narave. Pred dvema letoma pa smo z Ano Kreč in Sinanom Miheličem zasnovali okroglo mizo Berlage Reunion, ki je poleg ostalega vsebovala tudi idejo mreženja s skupino ljudi, ki so potem vplivali na arhitekturno stroko. Sodelovali smo pri pripravi okrogle mize in predavanju Vedrana Mimice, nastal je simpozij, ki si ga je mogoče ogledati tudi na portalu Video Lectures. Dogodek bomo predstavili tudi v knjigi. Poleg birojske oz. projektantske je tu torej tudi publicistična dejavnost. Med prvim valom covida so nas kolegi, arhitekti iz biroja Central, med njimi že omenjeni Radim Louda, povabili v skupino 30 evropskih birojev, med katerimi sta tudi 51N4E in Fala. Vsak izmed povabljenih je dobil nalogo narediti mizo iz aluminija po vnaprej definiranem sistemu. Mize bodo v kratkem narejene in bodo razstavljene potovale po Evropi. Ideja je bila, da v času pandemije različni arhitekti stopimo v dialog in da vsak pokaže temo, ki ga zanima. Pri najini mizi gre lahko za eno, dve ali tri mize, pri čemer sta v zadnjem primeru dve od njih skoraj »nemizi«. Miza je objekt, ki tudi nekako prevprašuje svojo rabo ali svoj obstoj. Najino izhodišče je bilo umetniško delo Krog srbskega modernističnega slikarja Radomirja Damnjanovića - Damnjana. Slika, na katero se sklicujeva, visi v beograjskem Muzeju moderne umetnosti in prikazuje tarčo, ki ni tarča. Obstaja serija znanih umetnikov, ki so se ukvarjali s temo kroga ali tarče, in vsak je proizvedel svoje avtonomno umetniško delo. Sporočilo tega je, da ni vedno potrebno, da je arhitektura v celoti izum, ampak da lahko vključuje tudi intelektualni postopek in svobodo, ki ju dobiš z odločitvijo, da nisi inovativen. Kar počneva z objavami, presega promocijo, kjer na Instagramu objavljaš lepe slike ali ideje. Nastala je mreža, kjer se lahko pogovarjamo o arhitekturi, kjer se lahko tudi pokritiziramo. Lahko nastopimo kot generacija ali kot več generacij, morda lahko na ta način naredimo novo arhitekturno sceno. Belgija je verjetno v tem trenutku pomemben arhitekturni epicenter, kjer je nekdo povezal arhitekte, da so pokazali svoje projekte in nastopili skupaj, s čimer je nastala scena.

265

Arhitektura je posel. Toda ni čisti posel v smislu ekonomske transakcije. Kot arhitekt deluješ tako, da povratno reagiraš. Deluješ kot arhitekt, ne samo kot poslovnež. Pri razumevanju projektne naloge naročnika obstajajo različni pristopi, pri čemer ne upoštevaš vedno samo naročnika, temveč njegove želje arhitekturno artikuliraš. Primer tega sta letošnja Pritzkerjeva nagrajenca, arhitekta biroja Lacaton & Vassal, ki se precej ukvarjata z naročniki, vendar v smislu, kako nekaj narediti, da ljudi ne bo treba preseliti, kako ne rušiti. Ukvarjata se s potrebo naročnika, a na čisto arhitekturni način.

266

Vidic Grohar arhitekti Foto: Ana Skobe

212 – 229

Elementarna: Elementi, 2019–

96 – 113

Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher – Elementarna

MATEVŽ: Na zastavljena vprašanja bomo poskusili odgovoriti skozi predstavitev svojega načina razmišljanja in pristopa do posameznih projektov. Ob pripravi prezentacije smo naleteli na evropsko raziskavo o stanju arhitekture, ki ugotavlja tole: od približno 565 tisoč arhitektov, ki trenutno delujejo v 31 državah Evrope, jih skoraj tri četrtine svoje delo opravlja v okviru samozaposlitve ali lastnih praks. Avtorji raziskave to zaznavajo kot ključno spremembo, ki vpliva na do sedaj uveljavljeno prakso arhitekta. Vloga arhitekta danes ni ukvarjanje z le eno fazo v procesu gradnje, z enim, izoliranim detajlom itn. Za nas je ključno, da arhitekt postane oblikovalec konkretne situacije, ki je vpet v proces nastajanja prostora, na katerega gleda tudi širše, od umestitve objekta in širšega konteksta do končnega detajla, ves čas gradnje. Uvod v naše skupno delo je bil vabljeni natečaj za potapljaško-jadralni center ob Kočevskem jezeru. Natečajna naloga je bila očitno pripravljena brez premisleka, saj je zapovedovala umestitev jadralnega centra 15 m nad gladino jezera. To bi pomenilo, da bi morali jadralci čolne do jezera prepeljati po klančini s 45-odstotnim naklonom. Čeprav smo želeli na natečaju zmagati, smo se odločili, da predvidene lokacije ne bomo upoštevali. Problem smo rešili, kot se nam je zdelo najprimerneje, in objekt umestili neposredno ob jezero. Odločitev se nam je obrestovala, saj so vsi člani komisije prepoznali kakovost predloga in nam podelili prvo nagrado. Čeprav je drugačna umestitev odstopala od tiste, ki je bila predvidena v OPPN, je bila občina Kočevje pripravljena vnesti potrebne spremembe in je poskrbela, da gre projekt danes, šest let po izvedbi natečaja, v realizacijo. V tem času smo delali v različnih birojih ter bili istočasno tako ali drugače vpeti v delo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Po uspehu na omenjenem natečaju smo si v bivši tobačni tovarni poiskali in sčasoma uredili prostor, kjer smo se družili, razmišljali o arhitekturi, delali natečajne projekte in diplome. Omenjeno obdobje je trajalo dve leti, v tem času smo izoblikovali enoten pogled na arhitekturo in delovni proces, skozi katerega smo se vse bolj učinkovito spoprijemali z natečajnimi nalogami. Po določenem obdobju, ko dlje časa ni bilo nobenega razpisanega natečaja, smo si rekli, da bo treba delo iskati drugje. Vpisali smo se na enega od portalov, kjer iščeš ponudnike, in začeli aktivno iskati projekte.

269

Hkrati smo sklenili, da bomo ne glede na to, za kakšen projekt bo šlo, za kakšen obseg in za kakšnega naročnika, pri vsem, kar bomo dali iz rok, od sebe dali 100 odstotkov, saj si bomo na ta način gradili prepoznavnost in dobivali nove projekte. Ne glede na ceno, ne glede na ponudbo, ne glede na naročnika. Na ta način smo začeli delati kot arhitekti. MIHA:

Prvo povpraševanje, ki smo ga dobili, je bila prenova manjšega podstrešnega stanovanja v Kranju. Projekt je pomenil izhodišče za serijo projektov tega tipa, kjer do zaključka izvedbe nimaš »vsemogočne« kontrole. Tak projekt je bolje zasnovati na močnem prostorskem konceptu. Osnovna ideja in močen prostorski koncept na koncu ostaneta, ne glede na proračun naročnika ali njegove intervencije. Projekt smo pripeljali do določene točke, nato pa so izvedbo prevzeli naročniki. Morda so izbrali drugačne materiale, drugačne luči, drugačne stole, drugačno pohištvo, ampak prostor deluje. Na podlagi projekta v Kranju smo začeli sodelovati z eno od slovenskih bank, za katero še danes prenavljamo posloval nice po vsej Sloveniji. Ob neformalnem druženju v Tobačni se je rodilo cel kup idej, ki niso strogo arhitekturne. Ena izmed realiziranih je naša rastoča zbirka avtorskih fotografij, ki smo jo poimenovali Elementi. Obsega okoli 100 fotografij, ki prikazujejo utrinke prostorskih odnosov, ki za nas pomenijo gradnike vsakega arhitekturnega dela. Naša prisotnost na spletu (spletna stran in profil na Instagramu) enakovredno sloni na projektih in na zbirki Elementi, ki je orodje za komunikacijo z javnostjo, pri čemer gre za prezentacijo našega razmišljanja in naše filozofije. Skozi Elemente smo čez čas dobili projekt, ki ga razumemo kot prelomni dogodek v naši rasti. Naročnik se je obrnil na nas ravno zato, ker si je želel tega, kar delamo.

AMBROŽ: Dve družini sta se odločili za skupen nakup enodružinske hiše, ki bi jo skupaj prenovili in v njej bivali. Po eni strani zato, ker se razumejo, po drugi strani zato, da bi prihranili, hkrati pa zato, ker so se oboji zaljubili v hišo, predvsem pa v njen vrt. Zanimivo je bilo iskati dialog z naročnikom in razmišljati, katere dele ohraniti in katerih ne, da bi hiša postala skupen prostor bivanja. Da bi omogočila sobivanje dveh družin, je morala biti notranjost v veliki meri spremenjena, vrt in zunanji del hiše pa sta ostala skorajda nedotaknjena – fasada je bila denimo prepoznana kot kakovostna kulisa tega vrta. Ker so naročniki v projekt verjeli, so se zavestno odločili – glede na to, da niso imeli dovolj financ – da bodo hišo prenovili v enem kosu in bodo eno leto živeli na tej lokaciji v šotorih ter sami, skupaj z nami, projekt prenove pripeljali do konca. MIHA: S pomočjo Elementov in tega projekta, ki smo ga dobili zaradi njih, smo spoznali, da z načinom komuniciranja

270

z javnostjo kontroliraš ciljno skupino, za katero želiš delati. Potrebuješ naročnika, s katerim se razumeš. Pomemben je dialog. Tako projekt še vedno nastaja in raste. Obe družini hišo skupaj dograjujeta. Projekt še ni zaključen, a vsake toliko se spet obrnejo na nas, ker jih zanima, kako rešiti detajle. Gre za počasno sodelovanje, ki je preraslo v tesno prijateljstvo. MATEVŽ: Prvi javni natečaj, na katerem smo kot ekipa zmagali, je bila prenova starega mestnega jedra Laškega. Podobno kot pri potapljaško-jadralnem centru v Kočevju smo tudi tukaj razmišljali malo zunaj natečajne naloge, saj smo posegali tudi v območje zunaj natečaja. V mislih imam most, ki povezuje oba bregova reke in je hkrati glavna dostopna pot do Laškega, do središča mesta. Most je del osrednje osi, ki vodi v glavno mestno ulico, proti palači grofov Celjskih, v kateri je tudi sedež občine. Spraševali smo se, zakaj bi z natečajem uredili celotno staro mestno jedro, medtem ko bo ključni element, vhod v mesto, ostal neprenovljen. Zato smo predlagali, da se promet na mostu prestavi na eno stran in da se vzpostavi os, namenjena pešcem in kolesarjem. Komisija je to prepoznala kot eno izmed najkakovostnejših rešitev tega natečajnega projekta in mu podelila prvo nagrado. Pri projektih je treba stopiti korak nazaj in pogledati na prostor v širšem kontekstu, ne samo odgovarjati na izhodišča, ki jih poda naročnik. Ne moremo prelagati odgovornosti do prostora na naročnika, ampak moramo arhitekti prevzeti odgovornost za oblikovanje prostora, zaprtega ali odprtega. Zadnji projekt, ki smo ga dobili na natečaju, je revitalizacija Stare steklarske delavnice in Vrazovega trga s pripadajočimi ulicami na Ptuju. Obsega prenovo starejšega objekta in ulic na manjšem predelu starega mestnega jedra. Skozi projekt smo tudi tu odkrili potencialni prostor. Gre za povezavo med trgom in ulico, ki je danes degradiran prostor, nima imena, ni niti ulica niti trg. Je ostanek v prostoru, ki ravno zaradi svoje lege kaže na neodkrit potencial; prostoru smo začasno nadeli delovno ime »Lijakasti trg«. Med izdelavo projekta za izvedbo smo občini predlagali, naj to postane trg, naj se ga poimenuje, morda po kakšnem znanem Ptujčanu. Županja, predstavniki kulturnih društev itn. so takoj začeli debatirati, po kom bi se trg lahko imenoval. Ponovno se je pokazalo, da vloga arhitekta ni samo to, da daje stavbam obliko, da vloga arhitekta ne more biti samo vpetost v nastajanje neke stavbe v gradbeni industriji, ampak gre za njegovo vlogo v razvoju družbe. ROK:

Arhitektura ni odgovor na izpostavljeni problem, ampak odgovor na skupek problemov, ki so del nekega prostora, je tudi del tradicije in del širšega konteksta. Na to je treba paziti in potem s trudom in energijo stanje izboljšati, rešiti, omogočiti kakovostno uporabo prostora vsem, ne samo tistemu določenemu uporabniku, ampak tudi vsem drugim, ki gredo samo mimo.

271

MATEVŽ: Po natečaju v Laškem smo ugotovili, kakšno oviro nam pomeni samozaposlenost v kulturi. Samozaposleni v kulturi je lahko vpisan v imenik ZAPS (kot pooblaščeni odgovorni projektant arhitekture, op. ur.) in lahko opravlja dejavnost. Po drugi strani pa si, ko zmagaš na natečaju kot samozaposleni v kulturi, postavljen pred dejstvo, da imaš velik projekt in ogromno odgovornost, da odgovarjaš z vsem svojim premoženjem. Iskali smo načine, kako samozaposlenega v kulturi pretvoriti v podjetje, kar se je izkazalo za težavo. Samostojni podjetnik, na primer, ki je reguliran po zakonu o gospodarskih družbah, se brez težav kadarkoli prestrukturira, pripoji h gospodarski družbi, medtem ko je samozaposleni v kulturi reguliran po uredbi o samozaposlenih, in v tej uredbi ni člena, v katerem bi pisalo, da se njegovo prestrukturiranje obravnava na enak način, kot je to določeno v zakonu o gospodarskih družbah. Ko smo se po zmagi na natečaju lotili tega postopka, je najprej kazalo, da to sploh ni mogoče. Potrebnega je bilo leto dni komuniciranja in iskanja po evropskih praksah, da smo ugotovili, kako ta postopek izpeljati, da ne bi izgubili javnega naročila in bi projekt dobil drugo nagrajeni.

Čeprav smo ustanovili podjetje, pa ima vsak od nas še vedno tudi samostojno prakso. Delujemo tako, da določene projekte dela vsak sam, pri kakšnih pa se združimo. Delimo si prostor in filozofijo. Kljub zmagam na natečajih in projektom na žalost še vedno nismo tako daleč, da bi se lahko vsi zaposlili in imeli redno plačo. Mogoče je treba razlikovati med vlogo in nalogo arhitekta. Če razumemo arhitekta kot kuratorja sveta, v katerem živimo, se ta vloga ni spremenila. Arhitektura je vedno odgovor na časovni, družbeni in prostorski kontekst. Ker pa se časovni, družbeni in prostorski kontekst skozi čas spreminja, so naloge arhitekture vedno drugačne. Čeprav je vloga arhitekta danes podobna, kot je bila, je naloga arhitekture danes precej drugačna.

272

Elementarna: “Hiša dveh družin - Borovnica” v gradnji, 2018 Foto: arhiv Elementarna

110 – 114

162 – 165

Otroška risba igrišča, Pazi!park, Otroci živijo sosesko, 2020

274

275

192 – 193

Some Place Studio: The World Around, 2021

276

277

Center za kreativnost: Anja Zorko, vodja CzK Mika Cimolini, poslovna vodja programa CzK Maja Kovačič, vodja projektov Urška Krivograd, vodja projektov Marko Podjavoršek, vodja projektov

Založil Center za kreativnost (CzK) Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana Rusjanov trg 7, SI-1000 Ljubljana www.czk.si Zanj dr. Bogo Zupančič, direktor MAO Vodja Centra za kreativnost mag. Anja Zorko Uredila Mika Cimolini, MArch, Nizozemska Besedila Bogo Zupančič, Luka Skansi, Maja Vardjan, Matevž Čelik, Mika Cimolini, Radim Louda, Tia Čiček Opisi projektov a2o2 arhitekti, Arhitekti Počivašek Petranovič, Elementarna, Emil Jurcan, Mertelj Vrabič Arhitekti, Pazi!park, Prostorož, Some Place Studio, svet vmes, Vidic Grohar arhitekti Oblikovanje kataloga Dominik Vrabič Dežman Fotografije birojev Klemen Ilovar, Ansambel

Družbeni mediji Zavod Neuropolis Prevodi (ANG – SLO – ANG) Andreja Šalamon Verbič Jezikovni pregled slovenskih besedil Katja Paladin Jezikovni pregled angleških besedil Jeff Bickert Tipografija GT Zirkon, Grilli Type Whyte Inktrap Semi-Mono, ABC Dinamo Tisk Birografika Bori Naklada 20 izvodov © 2022 MAO/Center za kreativnost, Ljubljana © besedila so last avtorjev © fotografije (in drugo slikovno gradivo) so last avtorjev Vse pravice pridržane. Nobenega dela (ali celote) te publikacije ni dovoljeno reproducirati, hraniti ali kakor koli posredovati – elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem ali kakršnim koli snemanjem – brez predhodnega pisnega soglasja založnika.

Katalog spremlja istoimensko razstavo, ki je nastala v sodelovanju z Galerijo ŠKUC. Kuratorja Mika Cimolini, Matevž Čelik Vodenje projekta Mika Cimolini Zasnova postavitve Mertelj Vrabič Arhitekti Grafična podoba Dominik Vrabič Dežman

279

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 72(497.4) NOVE prakse, nova orodja / [besedila Bogo Zupančič ... [et al.] ; uredila Mika Cimolini ; opisi projektov a202 ... [et al.] ; fotografije birojev Klemen Ilovar ; prevodi Andreja Šalamon Verbič]. - Ljubljana : Center za kreativnost (CZK), Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2022 ISBN 978-961-6669-80-1 COBISS.SI-ID 96694787

Projekt sofinancirata Evropska unija (iz Evropskega sklada za regionalni razvoj) in Republika Slovenija. Izvaja se v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020. Program Centra za kreativnost je zasnoval Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Nove prakse, nova orodja si prizadeva osvetliti delovanje izbranih sodobnih slovenskih arhitekturnih praks, ki so zanimive prav zaradi načina, kako se lotevajo arhitekturnih tem in nalog. Arhitekti se danes ne ukvarjamo več le z oblikovanjem lepih hiš in lepih interierjev, temveč je nabor naših nalog to prerasel. Arhitekti smo danes mediatorji med uporabniki in prostorom, skrbniki dediščine in prostorski aktivisti, ki rešujejo kompleksne organizacijske in prostorske probleme. Tako pisci besedil, kot arhitekturne prakse poskušajo odgovoriti na tri ključna vprašanja: kaj je naloga arhitekture danes, kakšen je organizacijski model sodobne arhitekturne prakse in na kakšen način arhitekturo predstavljati javnosti? Deset sodobnih arhitekturnih praks išče nove načine za uveljavitev in kaže na to, da so pretekle in sedanje krize povzročile premike v načinu razmišljanja o poslanstvu arhitekture, njenem odnosu do družbe in ekologije, in načinu organizacije prostorske prakse.

Katalog Nove prakse, nova orodja