Maja Novak: Novak: Mačja kuga (odlomek romana) (Maja Novak: Mačja kuga. Ljubljana: Študentska založba, 2000.)
Prvi del: Ira, vodoravno
2 Bila je nenavaden otrok. Nikoli je ni nič pičilo niti ugriznilo. Zajetne perzijske mačke je nosila kot krznene štole obešene čez roko. Zadnje tace so jim ohlapno bingljale na eno in prednje z glavo na drugo stran njenega lakta, pa je niso nikoli opraskale. Bilo je, kakor da bi razumele, da je Ira še mladič, ki mu je treba oproščati, in da si tako kot one ne želi drugega kot jesti in spati. Pri dvanajstih je zbolela za skrivnostno boleznijo. Nihče je ni mogel zbuditi. V dolgih, nepretrganih sanjah je obiskovala čudaškega starca, ki je vzrejal namizne panterje. Da niso le črni mački z rumenimi očmi in mogočnimi pleči, je doumela šele, ko ji je pokazal druge miniaturne živali, slone, žirafe, antilope in gnuje, med katerimi so bile nekatere tako majhne, da se jih je dalo spraviti v žep. Pri njem je videla tudi v knjige vezane dolge sezname imen in zemljevide pokrajin, ki jih ni prepoznala. Bile so bledo zelene, to je pomenilo majhno nadmorsko višino, morda tudi močvirnost, in bile so raztrgane: široko razmaknjeni prsti ploskega, nizkega kopna so se lenobno namakali v morju in sladkovodna jezera, ki so bila celo na papirju nasičena s peskom in plitva, so se kakor jajčni beljaki razlivala takoj onstran morske obale. Človeška naselja so bila označena z najmanjšimi možnimi krožci, po čemer je sklepala, da gre samo za vasi. Večinoma so ležale v zaledju, na krajih, ki jih ni nič priporočalo ali razlikovalo od drugih, in cest med njimi je bilo zelo malo. Misel, da morajo tudi v tako hladno zelenih, vlažnih, pustih pokrajinah daleč narazen iz navade živeti ljudje, jo je užalostila. Od takrat je v sanjah včasih spala in sanjala, da se kopa v morju, ki ni imelo plaže: temna trava brez cvetov ali klasja je na gosto poganjala vse do meje z valovi in celo dalje čez njo, tja pod vodno gladino, vendar jo je presenetilo, ko je ugotovila, da lahko v morju plava, čeprav v njem ni bilo drugih kopalcev, nobenih žog in blazin in poletnih počitnic, odbleskov rumenega sonca in vreščečih otrok – da lahko v morju plava, čeprav je že legala noč ali pa je bila zunaj zima, ne da bi jo v vodi zazeblo, pred čemer sta jo mama in oma sicer zmeraj svarili. Po več tednih je vstala iz postelje, ker se pomote dogajajo. Zaradi nje se je Filip zameril učiteljici slovenščine. Komaj kdaj je kaj rekla: in tudi tistega ni nihče razumel. Nihče ni sledil njenim asociativnim preskokom. Do tega je prišlo, ker je starec, o katerem je bila sanjala toliko tednov, prepoznavnim besedam, vsakdanjim, nenevarnim in na prvi pogled ustrežljivim