Spletni občasnik za domoznanstvo in novice Knjižnice A. T. Linharta Radovljica ISSN 1580–9641
www.rad.sik.si
e-pošta: info@rad.sik.si
Leto 2, št. 7 10. 12. 2003
Vsebina: - Ob 430-letnici drugega pečata mesta Radovljica: Anton Tomaž Linhart in pečat mesta Radovljica - Ob obletnicah prvih omemb nekaterih krajev iz okolice Radovljice: Izteka se leto obletnic
Ob 430-letnici drugega pečata mesta Radovljica
ANTON TOMAŽ LINHART IN PEČAT MESTA RADOVLJICA Najstarejši ohranjeni pečat mesta Radovljica je šele iz začetka 16. stoletja, ohranil se je na dopisu z dne 10. marca 1514. Po mnenju dr. Boža Otorepca so dali Radovljičani omenjeni pečat izdelati med januarjem in marcem 1514.1 Na pečatu je bil ščit zgodnjerenesančne oblike z "govorečim" grbom mesta Radovljica: stoječim moškim v kratki halji, ki drži v iztegnjeni desnici kolo, v levici pa mesto z zvonikom in cerkvijo za nemško RAD – MANN – STADT. Pečatni napis S(iegel): DER STAT RATMANSTAT (PEČAT MESTA RADOVLJICA) priča o nastopaški bahavosti novih meščanov, ki so ob povzdigu v mesto menili, da je potrebno zamenjati tudi ime kraja, ki naj bi bil poslej mesto (-stat) in ne več vas (-dorf). Čeprav gre za edinstven primer na področju krajevnih pečatov in krajevnega imenoslovja sploh, se novo ime ni "prijelo". V listinah in drugih pisnih virih novega imena mesta niso nikoli uporabljali, kljub vsemu pa se ponovno pojavi na drugem, manjšem mestnem pečatu, ki so ga Radovljičani dali izdelati proti koncu 16. stoletja.2 Pečat okrogle oblike in premera 27 mm ima vrezan napis • S • DER • STAT • RATMANSTAT • 15 • 74, na vrhu napisnega traku je bila torej dodana letnica 1574. Pečat so Radovljičani uporabljali vsaj do leta 1737.3 Zelo dobro ga je poznal tudi znameniti radovljiški rojak Anton Tomaž Linhart (1756-1795), ki ga je v svojem Poskusu zgodovine Kranjske takole opisal: "Radmannsdorf [= Radovljica] staro mestece ob Savi, oddaljeno pol milje od Blejskega jezera. Izposodilo naj bi si od Radegasta ne le ime, marveč tudi njegovo podobo za svoj grb; tega je videti na nekem pečatu iz leta 1574 v mestnem arhivu in kaže sedečega moža na belem polju z razprostrtimi rokami, držečega v desnici kolo, v levici pa stolp, z napisom: S. DER. STAT. RATMANSTAT. Gotovo imata mesto Radolca in reka Radolna isti izvor v slovanskem rad, rado. Po napačnem pojmovanju enako zveneče besede, se je porodila misel o kolesu že pod nemško vlado, pod katero si je vse prizadevalo delati videz nemškega. Zato sklepam, si je treba odmisliti kolo v kakem starejšem grbu z morda bolj pristno podobo Radegasta." 4 ________________ 1
Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Slovenska matica in ZRC SAZU, Ljubljana 1988, str. 114 in opombe 607-609. 2 B. OTOREPEC, o. d., str. 115-116 in fotogr. na str. 115. 3 B. OTOREPEC, o. d., str. 116 in opomba 611. 4 Anton Tomaž LINHART, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, II. knjiga, Slovenska matica, Ljubljana 1981, opomba 154 na str. 260-261.
1
Levo: Risba pečata mesta Radovljica iz leta 1574. Pečat ni v merilu. Risba je bila narejena na podlagi lepo ohranjenih pečatov iz Vicedomskega arhiva v ARS in je dodelana različica prve grafične predstavitve omenjenega pečata, ki je bila leta 1992 objavljena v časopisu Kronika.5 V ščitu poznorenesančne oblike, ki je zgoraj ozaljšan z dvema zavitkoma in liliji podobnim ornamentom, je upodobljen v kratko haljo oblečen stoječi mož z bujnimi lasmi. V iztegnjeni desnici drži kolo, v levici pa stolpu oz. zvoniku podobno podolgovato stavbo. Zaradi zelo majhnega pečatnega polja, premer pečata je le 27 mm, je lik v grbu izjemno stiliziran. Risal: Jure Sinobad, 2003. Anton Tomaž Linhart je bil mnenja, da je v radovljiškem grbu podoba slovanskega boga Radegasta, po katerem naj bi mesto imelo tudi svoje ime. Zapisal je, da naj bi po nekem starem izročilu Radegastov tempelj stal tudi na blejskem otoku, do katerega je bil speljan lesen most.6 Linhart je navajal tudi najvažnejši vir za zgodovino Slovanov v srednjem veku, znamenito delo Chronica Slavorum, ki je prvič izšla leta 1556. Avtor Kronike je saksonski duhovnik Helmold iz Bosaua (ok. 1120-1170),7 po katerem je Linhart povzel opis Radegastovega templja v mestu Retri (Rhetra) na Pomorjanskem. V svetišču je na škrlatnem odru stal Radegastov kip iz čistega zlata. Glavo mu je krasil ptič z razprostrtimi krili, desnica je na prsih držala ščit z glavo črnega bika, ki je bil grb ljudstva, levica pa helebardo.8 Levo: Bogovi Prono (Prove), Ridegast (Radegast) in Siwa (Živa), upodobljeni v eni od izdaj Helmoldove Chronice Slavorum (Lübeck, 1659), obj. v: D. J. Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje (Ljubljana 1991). Helmold je zapisal, da so Radigastov hram v Retri obiskovala vsa slovanska plemena, da bi zvedela za prerokbe in zaradi vsakoletnih daritev. Omenjene podatke je povzel iz dela cerkvenega zgodovinarja Adama iz Bremna, vendar oba pisca označujeta Radigasta kot glavnega retranskega boga. Črna bikova glava s srebrnimi rogovi kaže na povezavo z lunarnim kultom starejšega boga Svarožiča. Eden največjih strokovnjakov za slovansko mitologijo Špiro Kulišić je bil mnenja, da je bila v Radegastovi roki prvotno palica, ki jo je šele pozneje zamenjala helebarda. Ptica na njegovi glavi je najbrž golob, kar v simboličnem smislu pomeni glasnika. Glede na to je Kulišić menil, da bi lahko v Radegastu videli božanstvo, ki obiskuje hiše vernikov, ki ga radi sprejemajo.9 ________________ 5
Jure SINOBAD, Novi stari radovljiški grb, v: Kronika 40/1992, št. 1, ilustr. na str. 6. A. T. LINHART, o. d., str. 260 in opomba 153. 7 Damjan J. OVSEC, Slovanska mitologija in verovanje, Domus, Ljubljana 1991, str. 48 in opomba 29. 8 A. T. LINHART, o. d., str. 260 in opomba 150. 9 D. J. OVSEC, o. d. str. 48, 142-146 in ilustr. na str. 154. 6
2
Pečat mesta Radovljica iz leta 1574 združuje v sebi dve morda najpomembnejši radovljiški zgodbi: zgodbo o mestnih simbolih in zgodbo o Antonu Tomažu Linhartu. Čeravno Linhartova domneva, da podoba v drugem radovljiškem pečatu predstavlja boga Radegasta, nima opore v virih, zadostuje, da si namesto kolesa zamislimo ščit, namesto stolpa pa helebardo – in lik "Kolomoža" zaživi v simboliki, kakršno mu je pripisovalo izročilo, ki ga omenja znameniti radovljiški rojak. Desno: Grafična aplikacija "Kolomoža", izpeljana iz lika v drugem pečatu mesta Radovljica. Avtor: Jure Sinobad. Liku iz leta 1574 ni bilo potrebno dodati skoraj ničesar, saj je zaradi majhnega premera pečatnega polja izjemno stiliziran. Sprememba je le pri laseh, ki so dodatno podaljšani v devet zvezdasto zašiljenih pramenov. Logotip "Kolomoža" je namenjen tiskanju na dopisih, ovojnicah, propagandnem gradivu, majicah, embalaži ipd. V tridimenzionalni različici lahko "Kolomoža" uporabimo v obliki pečatnega odtisa, kot nakit, prosto stoječ kipec ali obtežilnik za papir.10 Drugo leto bo minilo natanko 430 let, kar so meščani Radovljice dali izdelati svoj drugi mestni pečat, ki ga je poznal in opisal tudi Anton Tomaž Linhart. V počastitev častitljive obletnice in v spomin na znamenitega someščana sem oblikoval in dal izdelati dve različici jubilejnega pečatnika z likom "Kolomoža". Oba pečatnika in prvi odtisi pečatov bodo od 10. decembra 2003 do 6. januarja 2004 na ogled v Knjižnici Antona Tomaža Linharta v Radovljici. Desno: Pozitiv in negativ jubilejnega pečata mesta Radovljica. Pečat je v merilu. Avtor: Jure Sinobad. Lik "Kolomoža" v pečatnem polju se oblikovno v celoti navezuje na izvirnik iz leta 1574. Na napisnem traku je napis: • RADOVLJICA • 1574 • 2004. Medeninast pečatnik premera 27 mm, s katerim je moč pečatiti v različnih materialih, je izdelal mojster Franci Pretnar iz Radovljice. Desno: Negativ in pozitiv druge različice jubilejnega pečata mesta Radovljica. Pečat je v merilu. Avtor: Jure Sinobad. Lasje so zvezdasto stilizirani v šest žarkasto zašiljenih pramenov (šesti se izteče v vrat), stolpu v levici pa sta dodana še dva stebra. Na napisnem traku je enak napis kot pri prvi različici. Medeninast pečatnik premera 27 mm je izdelal mojster Franci Pretnar iz Radovljice. Jure Sinobad ________________ 10
Predstavljena grafična izvedba "Kolomoža" kot simbola mesta Radovljica je pod zap. štev. R – 044/02 vpisana v register zavarovanih del Avtorske agencije za Slovenijo.
3
Ob obletnicah prvih omemb nekaterih krajev iz okolice Radovljice
IZTEKA SE LETO OBLETNIC V letu, ki se počasi poslavlja, mineva 830 let od prve omembe Lesc v pisnih virih (po F. Kosu "c. 1173" 1). Listina omenja pozidavo Marijine cerkve v Lescah, vsebina prinaša tudi vestičko o še starejši božji poti, med pričami pa se navaja tudi Engelbert, župnik pri sv. Klemenu na Rodinah, ki se imenoma omenjajo skoraj dve stoletji pozneje, leta 1353.2 Torej praznuje rodinska vas okroglo obletnico, 650 let od prve omembe. Druga dva letošnja jubilanta sta svojčas briksenski vasi Dvorska in Nova vas. Obe se prvič omenjata leta 12533 in tako praznujeta letos 750-letnico prve omembe. O teh dveh bo več govora drugo leto, ko praznuje tisočletnico4 nekdaj briksenski Bled, pod katerega sta vasi spadali. Cerkvenopravno spada Nova vas v mošenjsko župnijo in prihodnje leto slavijo tudi Mošnje častitljivo 850. obletnico5 prve omembe cerkve in vasi. Od bližnjih krajev slavijo letos tudi Vrbnje in sicer 650 let od prve pisne omembe. Ni namen tega sestavka prinašati podrobnejšo zgodovino kraja, navedel bom le nekaj zanimivosti iz srednjega veka. Vrbnje se prvič omenjajo kot "Buermach" v listini, izdani 18. junija 1353.6 Iz tistih časov poznamo le redke prebivalce. Tako se leta 1353 omenja Urh, ki je bil podložnik Frica z Drnče.6 Leta 1360 se npr. omenja Martin Vidler (pač Fidler, Goslar), ki je bil podložnik Nikolaja II. Poscha iz Begunj.7 Kmetijo v Vrbnjah, ki jo je leta 13858 grof Friderik Ortenburški podelil Jakobu Stainerju, je na začetku 15. stoletja podedoval njegov nečak Erazem Stainer. Ta jo je leta 14219 podaril begunjski cerkvi sv. Urha na oltar sv. Jurija. V isti listini piše, da je Erazmov rod podaril istemu naslovu mdr. tudi kmetijo na Breznici, na kateri je živel Martin Terbušič (Trebušič, Trebušnik). Kako se je begunjski cerkvi podarjena kamenska kmetija znašla v posesti radovljiškega župnika oz. proštije in na njem rod Terbušičev, iz redke in nepopolne dokumentacije ni moč ugotoviti. Iz vzporednih virov lahko sklepamo, da se je Terbušič (danes hišno ime Tršič) v tem času ali nekaj pozneje poročil z neko sestro Andreja z Gorice, ki je imel na Gorici v podnajemu dvor (kot celjski fevd so ga sicer imeli Kacijanarji).10 Vsekakor je bil potomec teh Terbušičev v 16. stoletju Andrej, ki je leta 1571 od svaka Andreja Zupana z Lancovega kupil planino Martinček na Jelovici.11 Luka, sin Andreja Terbušiča iz Vrbenj, se omenja v radovljiškem urbarju iz leta 1579,12 ki navaja, da kot podložnik radovljiške proštije plačuje desetino blejskim Grimšicem in župniku v Mošnjah. Briksenska otoška proštija je imela v Vrbnjah dve kmetiji, od katerih je bila ena ves čas prosta in jo je v srednjem veku vedno užival imetnik druge kmetije. Tako v prvi polovici 15. stoletja Lenart in za njim njegov sin Martin.13 Morda bi bila zanimivejša podrobnejša študija razvoja vasi v novem veku, čeprav je v virih velika luknja. Od 157912 do 175414 se ni ohranil noben popoln radovljiški (Thurnov) urbar, urbar lamberškega gospostva Kamen ali begunjski urbar (gospostva Kacijanarjev iz Begunj), a je dovolj vzporednega gradiva, predvsem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani. Tu mislim predvsem na ne dovolj raziskano gradivo za terezijanski in franciscejski kataster, kjer so zbrani dokumenti gospostev Kamen, Begunje in Radovljica. Nekaj drobcev najdemo tudi v radovljiških cerkvenih urbarjih, ki so ohranjeni v istem arhivu. Nekaj gradiva, predvsem krstne, mrliške in poročne knjige, je na razpolago tudi v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Stane Adam ________________
OPOMBE: 1Gr IV/542; 2List. 1353 10/8, GhtS Kr II. 523; 3GhtS Kr II., 669, 682; 4List. 1004 10/4, LL 1/1 (2002); LL 2/6 (2003); 6List. 1353 18/6, ARS Rep. III. 20; 7List. 1360 12/9, ARS Rep III. 99; 8List. 1385 12/3, MHVSt 1855, 272, št. 246; 9List. 1421 27/3, ARS Rep. II. 55; 10Dat.1457-1461, RZ 1995, 28; 11List. 1571 9/2, ARS ZL; 12 Urbar Radovljica/Wallenburg 1579, v ARS; 13Grašč. arhiv Bled III., v ARS; 14Urbar Radovljica 1754, v ARS. 5
KRATICE: ARS (Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani); GhtS Kr (M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, za Kranjsko, Ljubljana 1975); Gr IV (F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, IV. zvezek, Ljubljana 1915); LL (Linhartovi Listi, Občasnik za domoznanstvo in novice Knjižnice A. T. Linharta Radovljica, 2001-); MHVSt (Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark), RZ (Radovljiški zbornik).
4
Številka je posvečena dr. Francetu Prešernu in je izšla ob odprtju novih prostorov Knjižnice A. T. Linharta. Izdaja Knjižnica Antona Tomaža Linharta, Gorenjska cesta 27, 4240 Radovljica, tel.: 04 / 537 39 00. Uredil in oblikoval: Jure Sinobad. Vse oblike časopisa so brezplačne. Objavljenih prispevkov ne honoriramo.