ZLATI BRKI Nina Jelovšek PRIZOR 1 (Ris in Neva stojita ob grobovih, Elis se skriva za grmom. Krokarja čepita na drevesu, megla se zvija pod nogami in daljni glasovi strašijo le boječe.) Pripovedovalec: Zelo nespametni otroci so se odločili, da bodo dokazali svojo hrabrost in pogum na strašnih Žalah. Čakali, da postanejo kaj drugega kot prestrašeni nadevani piščanci. Neva: Dajmo, no! Ne bodi taka strahopetka! (Grm zašumi.) Premakni bližje svojo rit! Ris: Svojo smrdljivo rit. Neva: Kaj še čakaš? Ris: Mrtvi se ne bodo sami obudili! Ivan Cankar: (Ob drevesu, kjer ga nihče ne opazi) Nekateri se. Neva: Dajmo, potrudi se! Če ne, boš reva za vedno! Ris: Hočeš biti reva? Ivan Cankar: (Še vedno ga nihče ne opazi.) Uh, jaz ne bi rad bil. Neva: Reva si! Ris: Spravi se sem ali pa pridem pote! Elis: (Krokarja mečeta na Elisa kostanje in se hihitata.) N-nočem. Ne pridem. Ivan Cankar: Nisem si mogel pomagati, da le ne bi bil opazil, kako mučita dragega prijatelja. (Ris zakriči, saj poprej ni opazil tujca in skoči v Nevino naročje.) Ivan Cankar: Prosim vas, vpitje ni potrebno. Ris: (Skoči iz naročja.) Ivan Cankar: Fantič, ki čepi ob grmu, se boji kamnitih poslovil in globoko zakopanih krst pod zemljo? Neva: Prej bi rekla, da se boji zombijev, vampirjev in demonov, ki ga bodo zvlekli v pekel in ne v nebesa. Ivan Cankar: Če bom bil slučajno kakšnega videl na opodanskem sprehodu, bom velel. Elis: (Osramočeno počepne za grm.) Ivan Cankar: Pristopi mladenič. Nič žalega vam ne bom storil. Le svojo dlan ponujam v pomoč. Nobena zver ne bo skočila za koščeni vrat, dokler varujem spokojni park. Neva: Poslušaj ga. Ris: Zares ga poslušaj. Govori kot kakšen tepec! Neva: Govori kot izobraženec. Kar tebi s tistimi šuti nikoli ne bo uspelo. Ris: Važno je sodelovati.
Elis: (Se opogumi in zaupa Ivanovim klicem.) Neva: Bravo! Tako se dela. Ris: Ne morem verjeti. Še pred minuto si ga klicala boječka. Elis: (Ne opazi velike korenine, ob katero se spotakne. Pade skozi Ivana, ki je v resnici duh. Neva je navdušena, Ris prebledi.) Ddduh. Neva: Moje oči so pravkar uzrle nekaj najlepšega pod soncem! Ivan Cankar: Hvala za kompliment, ampak res ne vem, kako je lahko padec ubogega človeka nekaj tako čudovitega. Če pa govoriš o mojih brkih, so res krasni. Ris: Vedel sem, da so resnični! Neva: Ne, pa nisi. Boštjana si privezal na drevo, ker je trdil, da je videl duha. Nisi mu verjel! Ivan Cankar: To je bilo skrajno neprijazno. Neva: Takšen pač je. Skrajno neprijazen. (Elis obleži na tleh. Ris skuša zbežati, a se spotakne ob isto vejo, pade skozi Ivana in telebne na Elisa, ki otožno zastoka.) Neva: Edina punca sem tukaj in imam več jajc kakor vidva! Ivan Cankar: Štetje poguma v sodobnem času po številu jajc se mi je vedno zdela fanscinantna domislica. Katera jajca so? Kokošja, prepeličina, kačja? Neva: To ne gre tako. Niso prava jajca. Ivan Cankar: Kakšna pa potem? Metaforična? Zanimivo ... Neva: Amm ... Ivan Cankar: Bi možakarja pomirilo, če vas bi bil povabil na kuhano vino? Ris: Otroci smo! Vina ne smemo piti. Ivan Cankar: Vsekakor. Potem pa vas povabim na to, kar pije današnja mladina. Elis: Kako, če pa ste duh? Ivan Cankar: Presenečen bi bil, če bi vedel. Ris: Mudi se mi. Ivan Cankar: Moje roke so vam vedno odprte. Ris: Če so pa prosojne! Neva: Jaz grem, z vama ali brez. Videti hočem, kako je biti duh. Elis: Tudi jaz grem. (Odpravijo se h grobu Ivana Cankarja, kjer se odpre prehod. Ris se zadnji trenutek odloči, da jim bo sledil.)
PRIZOR 2 – PODZEMNI ROV (Hodijo po podzemnem rovu.)
Ris: Tu živiš? Obupno je. Neva: Meni se zdi fantastično. Elis: Mene je strah. Ris: Vse, kar je srhljivo, se ti zdi fantastično. Pam: Poglej ga. Sveti Ivan Cankar. Možakar, ki mu je uspelo. Guliver Plemeniti II. : Bu! Ivan Cankar: Ne zmenite se zanju. Samo hudobna sta. Pam: Seveda, hudobna sva. Ker je to vse, kar znava! Ne piševa čednih zgodbic in pesmi, ki jih potem nihče noče objaviti! Elis: Smo že blizu? Pam: Jeclja!
PRIZOR 3 – GROBNICA MODERNE (Stopijo v sobo z veliko okroglo mizo. Kralj Matjaž ima okoli zavito brado in trdno spi, France Prešeren gleda v prazno, Dragotin Kette v kuhinji pripravlja čaj, Župančič in Murn igrata poker.) Kette: Krasno! Ravno skuham čaj, pa pride še več ljudi! (Vrne se v kuhinjo.) Cankar: To so moji prijatelji. Ris: Izjemno. Vsi so depresivni. (Pomaha Prešernu pred očmi.) In še naliva se z alkoholom. Prešeren: To je čaj! Ivanova mati se še ni vrnila s kavo. Cankar: Saj jo bo prinesla! Kette: (Iz kuhinje) Ne, ne bo! Cankar: Naj vam pokažem svojo zbirko. (Odpelje jih v knjižnico, kjer sta le Elis in Neva navdušena nad knjigami, Ris se pači.) Neva: Krasne so. Cankar: Kako veš? Saj jih še nisi videla. (Pokaže jim vitrino, kjer skriva svoj dragoceni zaklad.) Ris: To so ... Kette: (Iz kuhinje) Brki. Čisto pravi brki! Cankar: Krasni so, kaj ne? Najbolj čudoviti pod soncem. Samo še zlati mi manjkajo. Ris: Brki ne morejo biti zlati. Cankar: Lahko, če jih pozlatiš. Ampak sem jih izgubil. Neva: Potem pa jih pojdimo iskat. Kette: Ne priporočam. (Postreže jim s čajem in piškoti.) Cankar: Moj je mrzel. Kette: Ne grem se več! Omisli si služabnico! Elis: Kje bi lahko bili?
Cankar: Težko velujem. Doma na Vrhniki, na Dunaju na univerzi ... Mogoče sem jih izgubil kar na sprehodu. Neva: Našli jih bomo! Ris: (Zavzdihne.) Zakaj jaz? Ivan Cankar: Primite se za moj plašč. Potovali bomo skozi prostor.
PRIZOR 4 – CANKARJEVA ROJSTNA HIŠA (Prispejo v Cankarjevo rojstno hišo, še vedno je noč.) Cankar: Počakajte tu. Kmalu se vrnem. (Odide v hišo.) Ris: (Viha nos nad hišo.) Kakšna razbitina. Elis: Kaj je to? (Deček in deklica ležita na travi in jesta suhe hruške.) Ris: Mi dasta kakšno? (Ne deček ali deklica ga opazita.) Kaj za vraga? Neva: Osupljivo! (Ženska ima v roki pleteno košaro in otroci se zbirajo okoli nje. Ugotovi, da je prazna. Ne sliši se, kaj govorijo, ampak deklica pokaže na fantiča in ta prikima. Mama se usede na leseni štor in zajoka.) Cankar: Nisem jih našel. Pojdimo. (Primejo se za njegov plašč.)
PRIZOR 5 – LADJICA NA LJUBLJANICI. (Ladjica pljuje po reki Ljubljanici.) Ris: Zakaj smo tu? Cankar: Ker naravnost obožujem Ljubljano. Ris: (Ne opazi, da se približuje robu ladje in skoraj pade čez. Elis ga pravočasno ujame.) Cankar: Kot iz sanj. (Zasanjano zre Ljubljano pod lučkami.) Neva: Zmaj! Pravi zmaj! (Ljubljanski zmaj bruhne ogenj in pristane na obzidju gradu.) Ris: (Obnemi.) No, to pa je carsko! Cankar: Na Rožniku sem preživel prečudovit čas. Tu sem pisal, risal in se igral z otroki.
PRIZOR 6 – HIŠA NA ROŽNIKU Cankar: Hitro bom. Ris: Upam, da res. Neva: Ne laži. Vem, da uživaš! (Obstrmijo ob prizoru. Majhni otroci tečejo po dvorišču s knjigami in umetniško narisanimi risbami. Ljudje prinašajo pogače in kruh do hiše.) Ris: Čudno.
Neva: Dol! (Dva duhova zletita nad glavami. Hiša in okolica izgineta. Znajdejo se v bolnišnici med bolnimi ženami.) Elis: Duhovi. Zlodej: (V plašču in z žezlom leti po sobi.) Duše, hočem duše! Vaše duše! Neva: Ne damo ti jih! Gremo ven. Takoj! (Zlodej jo zgrabi za kapuco.) Ris: Daj jo dol! (Elis zamiži, Cankar vskoči vmes in duhovo žezlo vrže skozenj, ta poleti za njim kakor pes za žogico.)
PRIZOR 7 – DUNAJ Ris: Kaj je ta kraj tako poseben? Cankar: Študiral sem tu. Ris: Po vseh teh letih ste se rešili šolskega trpljenja in zdaj bi se radi vrnili sem not? Cankar: Če so tam moji brki, potem vsekakor. Ris: Upam, da vam ti brki zgorijo. Cankar: Da si olajšam dušo in da smo na isti strani, na smrt sem sovražil šolo. Ris: Tudi jaz. (Cankarja čakajo na leseni klopi.) Elis: Ste jih našli? Cankar: Na žalost nisem. (Utrne se mu solza. Neva krikne, Elis stopi na prste in obriše solzo ter se tiho hihita.) Hvala, mladenič. Nekje v žepu bi moral imeti robček. Ris: Kaj? Zakaj samo jaz ne dojamem? (V solzi so se skrivali zlati brki. Cankar je počil solzico in brki so se povečali.)
PRIZOR 8 – POKOPALIŠČE Cankar: Hvala vam za pomoč. Zdaj pa imam svoje brke. Ris: Če je bilo res vredno. (Cankar ugrizne svoje brke. Vsi obnemijo.) Cankar: Kaj? Odlični so. Ris: Narejeni so iz las. Zlatih las! Ogabno! Kaj pa bodo? Vas naredili nesmrtne?! Cankar: Samo nesmrtno vesele. (Odvije zlat papir.) Vidite? Čokolada je. (Druščina pade v veseli krohot.)
KONEC