mestna knjiĹžnica ljubljana
OD JANEZA MANDELCA DO JOSIPA ČEMAŽARJA: STARI TISKARJI IN TISKARNE V LJUBLJANI DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Dobrodošli v ustvarjalni svet klesanja in ulivanja črk, ogromnih papirnih pol in tiskarskih strojev, v svet črkostavcev in tiskarske barve. Da knjige, časopisi ali druge tiskovine nastanejo, je potrebnih veliko korakov, finančnih sredstev ter tehnično izurjenih ljudi. Predpogoj za vse to je zavedanje, da ljudje neke dežele za napredek potrebujejo ustrezno branje in sveže vesti v lastnem jeziku. Na Slovenskem ni bilo nič drugače. V tej brošuri bomo na kratko orisali pretekli razvoj tiskarstva ter spoznali nekatere nekdaj pomembne tiskarje in tiskarne v Ljubljani ter njihove najpomembnejše tiskarske izdelke.
Oprema tiskarne in delo v njej sredi 16. stoletja Vir: B. Berčič: Tiskarstvo na Slovenskem (1968).
2
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
»Gutenbergov izum, eden najpomembnejših preobratov v zgodovini kulture – nihče ni mogel takrat dogledati njegovega pomena – je bil dokončna dopolnitev dela, ki so ga opravljali grški in rimski pisarji in srednjeveški menihi. Ta izum se ujema z začetki novodobne industrijske proizvodnje in kontinentalne trgovine, z velikimi razvojnimi preskoki znanosti in tehnike; to je zmaga nove smeri v obvladovanju narave in v kvalitativnem izkoriščanju materije. Tiskana knjiga je s svojim naglim in lahkim razmnoževanjem simbolična podoba bližajoče se demokratične dobe; ona napoveduje stoletja množic [...]« (B. Borko: Hvala vam, knjige! Ljubljana : pri Slovenskem knjižnem zavodu, 1951. Iz govora ob odprtju knjigarne SKZ v Wolfovi ulici 30. 4. 1951, str. VIII. Hrani MKL-Slovanska knjižnica. Gre za bibliofilsko izdajo SKZ ob 400-letnici slovenske knjige.)
ALI VEŠ? Za tiskarje so od srede 15. stoletja dalje pravili, da so bili črni umetniki. Poznamo tudi besedno zvezo »bela umetnost«, kar pomeni veščino ročnega izdelovanja papirja. Kaj pomeni beseda tiskarstvo? Tiskarstvo ali grafična dejavnost proizvaja tiskarske izdelke: knjige, časnike, geografske karte, letake, lepake, obrazce in druge tiskovine. Obsega pripravo tiskovne predloge, tiskanje in knjigoveško dodelavo. Tisk ali tiskanje so postopki razmnoževanja dvodimenzionalnih grafičnih podob na tiskovnem materialu z odtiskovanjem matrice in z uporabo tiskarske barve. Matrica pomeni negativ izvirnika ali pa izvirni izvod, ki se uporablja za izdelovanje kopij. V sodobnem času se vse bolj uporablja storitev tiskanje na zahtevo, kar pomeni, da Ljubljanski tiskarji in tiskarne
3
neko knjigo, ki je dostopna na svetovnem spletu, natisnemo le v nekaj izvodih po naročilu. V 15. in 16. stoletju so tiskarji uporabljali tiskarske znake: to so bili simboli in grbi, s katerimi so tiskarji označevali svoje izdelke. Knjigotisk pomeni najstarejši postopek tiskanja knjig z ročnim ali strojnim stavljenjem. V zadnjih letih je možno tiskati tudi predmete s 3D-tiskalniki na osnovi načrtov, ki jih izdelajo z računalniškimi programi za modeliranje. Tiskarstvo se razvija z novimi tehnologijami in ne bo zamrlo.
Ulivalec črk iz 16. stoletja Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Schriftgiesser-1568.png.
4
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
KDO SODELUJE PRI NASTANKU KNJIGE IN DRUGIH TISKANIH IZDELKOV? Pri nastajanju tiskanih izdelkov sodelujejo ljudje, ki so se izučili za grafične poklice in delajo v tiskarnah: to so tiskarski delavec, knjigoveški delavec, nakladalec, grafični pomočnik, stavec, grafični topilec, tiskar, ročni stavec, strojni stavec, reprodukcijski fotograf, retušer, kemigraf, knjigovez, grafični tehnik, grafični inženir in diplomirani grafični inženir. Še pred osemdesetimi leti so poznali tiskarske faktorje: to so bili tiskarniški delovodje. Tehnični uredniki si zamislijo obliko knjig, izberejo format, velikost in tip črk, razporedijo ilustracije, določijo papir in način vezave. Vsa ta navodila izročijo tiskarni. Knjigovezi natisnjene knjižne pole zlagajo, zlepijo ali sešijejo v knjižne bloke, te pa nato pričvrstijo med platnice. Sodelovanje med tiskarjem in knjigovezom je bilo vedno zelo pomembno, kajti bralec mora dobiti v roke knjigo, ki je strokovno natisnjena ter pravilno in lično zvezana.
Knjigoveznica Jugoslovanske (prej Katoliške) tiskarne v Ljubljani Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Knjigoveznica_ jugoslovanske_tiskarne_v_Ljubljani.jpg. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
5
IZ SVETOVNE ZGODOVINE TISKARSTVA V Evropi so na podlagi znanja, prenesenega z Daljnega vzhoda, zlasti s Kitajske in Koreje, v 14. stoletju tiskali z lesoreznimi in bakroreznimi ploščami. Sprva so natiskovali nabožne podobe, od začetka 15. stoletja pa tudi vrezana besedila. Spoznali so uporabo lesenih in kovinskih premičnih črk. Na začetku tiskarstva so knjige posnemale rokopise, celo okraševali so jih ročno. Tiskarske črke so bile replike rokopisnih: v Nemčiji gotice, v Italiji pa humanistične pisave. Pogosto so na robove besedila pisali komentarje. Knjige še vedno niso imele naslovnic, temveč so podatke o naslovu in avtorju navedli na prvi strani besedila ali na koncu. Pozneje so v knjige na koncu besedila dodali kolofon s podatki o naslovu, avtorju knjige, tiskarju, kraju in datumu tiskanja pa tudi tiskarski znak.
Knjiga iz 15. stoletja. Slika je simbolična. Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Mus%C3%A9e_des_beauxarts_de_Rennes_-_livre_2807.jpg.
6
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Johannes Gutenberg (ok. 1398–1468) iz Mainza je bil nemški trgovec, kovač in zlatar, potem pa tudi tiskar in založnik. Zaradi neuspešnih poslovnih naložb se je zadolžil, zato je upnikom obljubil delež pri stroju za tiskanje, ki ga je snoval. Gutenbergov projekt je financiral bogataš Johann Fust. Izumitelj je svoj tiskarski stroj predstavil okoli leta 1450 v Strassbourgu, kjer je bival z družino. Gutenberg velja za utemeljitelja evropskega tiska, saj je sredi 15. stoletja začel pri odtiskovanju uporabljati leseno tiskalnico s ploščo in stiskalnim vijakom, kmalu pa je izpopolnil tudi ulivanje črk. Črke so bile sprva lesene in nastavljive, pozneje pa iz kovine. Uporabljal je barvo na oljni osnovi. Z novim izumom so lahko natisnili 42 vrstic naenkrat, občutno sta bili zmanjšani količina dela in cena izdelave knjig. Novi izum je omogočil ekonomično pot za širjenje idej in znanja med ljudi na dostopen način. Najpomembnejša knjiga, ki jo je Gutenberg založil, je bila Gutenbergova Biblija iz leta 1455. Hvalili so jo zaradi visoke kakovosti oblikovanja. Gutenbergova tehnologija se je hitro razširila po Evropi, posebej v Benetke in Italijo, kjer je tiskanje imelo ključno vlogo v renesansi. Gutenbergov izum je bil pomemben pripomoček za širjenje protestantskih idej.
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
7
Reprodukcija tiskalnega stroja iz Gutenbergovega časa Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Gutenberg.press.jpg.
Leta 1620 so pri tiskalnem stroju uvedli pomično spodnjo ploščo, od leta 1800 pa so uporabljali izboljšane kovinske tiskalne stroje. Leta 1811 je Friedrich Kőnig izdelal mehanični polavtomatski tiskarski stroj; leto zatem je prišlo do iznajdbe cilindričnega tiskarskega stroja. Leta 1863 so v ZDA izdelali rotacijski stroj za tiskanje časopisov. Hkrati so razvijali stavne stroje (1884). Pri slikovnem opremljanju tiskov so lesoreze sčasoma nadomestili z bakrorezi. Leta 1796 je bil izumljen litografski tisk (tisk na kamnitih ploščah), 1882 slikovni kliše. Uvajali so nove sloge in reze tiskarskih črk. V drugi polovici 20. stoletja so se pojavili fotostavni stroji, nato računalniška priprava stavka in tudi slikovnega dela tiskarske predloge. 8
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Kőnigov prvi brzotiskalni stroj iz leta 1811 Vir: B. Berčič: Tiskarstvo na Slovenskem (1968).
ALI VEŠ? • V Sloveniji še vedno delujejo posamezni tiskarji, ki izdelujejo knjige s podobno napravo, kakršno je razvil Johannes Gutenberg. Eden takšnih deluje na Bledu. Poznamo pa tudi klesalce črk in kaligrafe, umetnike lepe pisave: eden takih deluje na Križevniški ulici v Ljubljani. Ukvarja se s tiskom s premičnimi črkami, klesanjem črk, z oblikovanjem in s tipografijo. • Tehnika visokega tiska, to je tiskanje s svinčenimi črkami, je bila skoraj pol tisočletja najbolj razširjena tiskarska tehnika. V zadnjih nekaj desetletjih so jo izrinile hitrejše tehnike. Danes v tiskarnah uporabljajo poleg papirja tudi druge podlage za tiskanje. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
9
KAKO JE BILO NA SLOVENSKEM? Na Slovenskem so bili tiskarji pogosto tudi založniki in knjigotržci, kar pomeni, da so tiskovine tudi prodajali in imeli založbe. Nekateri so imeli pomembno vlogo pri razvoju slovenske književnosti. V 16. in 17. stoletju je bilo treba za odprtje tiskarne prositi za dovoljenje deželne ali mestne oblasti, pri izvajanju tiskarske dejavnosti pa upoštevati cehovska pravila. Poleg tega je vse natise knjig in časopisov morala odobriti cenzura, ki je do leta 1848, pa tudi še sredi 20. stoletja, preverjala, ali so v besedilih zapisane državi sovražne ideje. Šele v 19. stoletju se je tiskarstvo na Slovenskem razmahnilo v proizvodno obrt večjih zmogljivosti, v 20. stoletju pa so nastajali industrijski tiskarniški obrati, katerih tehnična opremljenost je postopoma sledila svetovnemu razvoju. ALI VEŠ? Prvo litografijo (kamnotisk) so uvedli v Ljubljani leta 1832 na pobudo Jožefa Blaznika, prvi stavni stroj linotype je uvedel Otomar Bamberg leta 1901. Prvi rotacijski stroj za tisk časopisov je leta 1908 zabrnel v Katoliški tiskarni, prvo večbarvno klišarno za tiskanje slik pa so leta 1919 zagnali v njeni naslednici, Jugoslovanski tiskarni. Po 1. svetovni vojni so se dotedanja tiskarska podjetja na Slovenskem preoblikovala, se širila in posodabljala. Med 2. svetovno vojno je večina dotedanjih tiskarn prenehala delovati ali pa so prišle pod okupatorjevo upravo. Na skrivaj so delovale partizanske tiskarne. 10
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Po 2. svetovni vojni so tiskarska podjetja prišla v državno last, iz njih so nastale velike industrijske tiskarne. Tiskarne so po letu 1955 že uporabljale avtomatske stavne stroje, po letu 1962 so vpeljali reprokamere, avtomatsko izdelavo klišejev, sodobne časopisne rotacijske stroje in novejše knjigotiskarske stroje ter drugo sodobno mehanizacijo. V devetdesetih letih 20. stoletja so nastala številna majhna zasebna tiskarska podjetja, velika pa so postopno propadala ali pa so jih finančno podprli s tujim kapitalom. Današnja tiskarska podjetja se vse bolj specializirajo: vsako tiska le določene vrste tiskovin.
Valvazorjev bakrorez s podobo mesta Ljubljane Vir: Topographia archiducatus Carnioliae modernae : das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster, undt Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Ertzhertzogthumb Crain (1679, narejeno na Bogenšperku). Dostopno v Digitalni knjižnici Slovenije: http://www.dlib.si.
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
11
IZBRANO O LJUBLJANSKIH TISKARJIH IN TISKARNAH Učenjak iz 17. stoletja Janez Vajkard Valvazor je v 11. knjigi znamenitega dela Slave vojvodine Kranjske zapisal le kratek odstavek o prihodu prvega tiskarja v Ljubljano v 16. stoletju: »Leta 1575 je prvič prišla tiskarna knjig v Ljubljano. Tiskar se je imenoval Johann. Manlius; in ta Manlius je pred vsem drugim najprej v Ljubljani natisnil govor Johannis Saliceti zoper Turke dne 20. julija leta 1575.« Za leto 1678, ko so v Ljubljani znova pognali tiskarsko obrt, je Valvazor napisal: »Leta 1678 so častitljivi deželni stanovi kranjski dali vzpostaviti tiskarno, ker jo je zahteval učeni Johann Ludwig Schőnleben; in je iz Salzburga pripotoval Johann Baptista Mayer; ta jo je uredil, pripeljal s seboj tudi stavce, tiskarje in vajence, ki so potem v njegovi odsotnosti vodili urejeno tiskarno. Taisti Mayer je kot prvo natisnil Elogium ali Hvalo sv. Matere Božje l. 1678 25. Novembr. V Ljubljani. [...]« (Janez Vajkard Valvazor: Čast in slava vojvodine Kranjske, Ljubljana : Zavod Dežela Kranjska, 2009<2011>, 3. zv., str. 716 in 725. Hrani MKL.)
O prvem tiskarju v Ljubljani zgodovinski viri poročajo leta 1575, v času reformacije. Kakor poroča Valvazor, je bil to Janez Mandelc, ki je v Ljubljano prispel in začel tiskati dela pomembnih piscev Jurija Khisla in Jurija Dalmatina, ki sta ga bila povabila na Kranjsko. Tega leta je že izšla prva v Ljubljani tiskana knjiga: »Rede Johannis Saliceti wider die Türcken«. Do leta 1581, ko so oblasti prepovedale tisk in Mandelca izgnale iz dežele, je natisnil tudi 12
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
sledeča dela: Dalmatinov Jezus Sirah (1575), Khislovo delo »Herbardi Auerspergy … vita et mors« (1575); Dalmatinov Passion (1576), Krelj-Juričičevo Postillo (1578), prvi del Dalmatinove Biblije (1578). Spomladi leta 1582 se je Mandelc izselil iz dežele in potoval po Hrvaškem in Ogrskem ter tam tiskal. Mandelčev tiskarski opus zajema nad 70 tiskov v slovenščini, hrvaški kajkavščini, nemščini, latinščini in madžarščini. Mandelc je v sosednjih deželah natisnil še okoli 51 del. Mandelčevi ljubljanski tiski so na močnem, rumenkastobelem papirju. Tisk je lep, enakomeren in živočrn.
Tiskano pri Janezu Mandelcu (1575) Vir: Jesus Sirah, ali negove bukvice ... Dostopno na: http://www.dlib.si. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
13
Ob koncu 16. stoletja so protestante izgnali iz slovenskih dežel, nastopil je čas protireformacije. Tiskarstvo je z ukinitvijo tiskarn in izgonom mojstrov zamrlo in se kljub poskusom škofa Tomaža Hrena ni razvijalo vse do leta 1678. Od tedaj so se v večjih mestih na slovenskem ozemlju odpirale nove tiskarne. Njihovi lastniki so med prebivalstvom uživali ugled, saj so skrbeli za obveščanje javnosti in so kaj veljali na političnem ali gospodarskem prizorišču. Janez Vajkard Valvazor (1641–1693) je sam leta 1678 za namen tiskanja svojih geografskih del na gradu Bogenšperk uredil bakroreznico in bakrorezno tiskarno, ki sta delovali do leta 1689. Tam je bilo poleg drugih leta 1679 natisnjeno tudi delo »Topographia Ducatus Carnioliae modernae«, v katerem je Valvazor predstavil podobe vseh mest, trgov, samostanov in gradov v vojvodini Kranjski. Tudi v Ljubljani se je tiskarstvo začelo prebujati. Od leta 1678 dalje so se tu uveljavile velike tiskarske in založniške rodbine: Mayr, Eger, Kleinmayr in Bamberg ter Blaznik. V času francoske zasedbe naših dežel med letoma 1809 in 1813 je delovala tudi tiskarna »l’Imprimerie Impériale du Gouvernement des Provinces Illyriennes«, ki jo je v Kresiji uredil tržaški tiskar Joseph Sardi. V njej so tiskali časopis »Télégraph officiel«.
14
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Télégraph officiel, 3. 10. 1810 Dostopno na http://www.dlib.si.
Za ljubljanske tiskarske in založniške družine je značilno, da je tiskarska obrt prehajala iz roda v rod. Druga možnost je bila, da so dajali tiskarne in pravice za tiskanje v najem drugim tiskarjem. Leta 1678 je iz Salzburga v Ljubljano s svojimi pomočniki prispel tiskar in knjigotržec Janez Krstnik Mayr. Tiskarno je odprl z denarno podporo deželnih stanov. Tiskali in izdali so veliko znanstvenih del v latinščini. Prva knjiga, natisnjena v Ljubljani, je imela teološko vsebino. Nasledili so ga vdova Ana Barbara ter sinova Janez Tadej in Janez Jurij Mayr. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
15
ALI VEŠ? Leta 1678 je bil pri Janezu Krstniku Mayru natisnjen prvi tiskarski katalog z dva tisoč petsto knjigami. Mayrovo tiskarno je prevzel Adam Friderik Reichard (ok. 1701–1757) ter v njej deloval do smrti. Reichard je bil uradni mestni in deželni tiskar. Tiskal je uradne tiskovine za ljubljanski mestni magistrat, versko-nabožne vsebine, teološka, zgodovinska in pravna dela. Od leta 1753 je bival na sedanji Stritarjevi ulici. Njegova vdova Ana Elizabeta je tiskarno leta 1759 prodala. Med pomembnejšimi deli iz Reichardove tiskarne omenimo le dragocene Tobiove bukve Miha Frančiška Paglovca (1733) in Romarske bukvice Filipa Jakoba Repeža (1757). To je verska literatura v slovenskem jeziku. Reichard je ponatisnil nekaj tekstov za potujoče gledališke družbe, ki so nastopale v Ljubljani. Reicharda je nasledil Janez Jurij Heptner (ok. 1724–1764), prav tako uradni deželni tiskar, tiskal pa je tudi šolska letna poročila ter ljudske nabožne vsebine. Heptner se je leta 1761 oženil z Marijo Terezijo de Garzoni, ki je vodila podjetje do konca leta 1764 in se leta 1765 poročila s tiskarjem Janezom Friderikom Egerjem. Od Heptnerjevih tiskov omenimo le nabožni knjigi Pessem od Marie Divize Roshenkranske Kralize in Repeževo Nebešku blagu (Per Marie Theresie Heptnerze, 1764). Tiskal je tudi latinske in nemške knjige.
16
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Iz tiskarne Janeza Jurija Heptnerja (1764) Dostopno na http://www.dlib.si.
Zelo pomembna in ugledna tiskarska in založniška rodbina so bili Egerji. Janez Friderik Eger (ok. 1735– 1799) in njegova žena Marija Terezija sta znana po tiskanju prvega časopisa v slovenskem jeziku, ki je izhajal od leta 1797 do 1800 pod uredništvom Valentina Vodnika. To so bile »Lublanske Novize«. Tiskarno so nasledili in naprej vodili Janez Leopold Eger, Regina Degotardi, Rozalija Eger (ok. 1788–1871), Franc Ksaver Eger, Leopoldina in Julijana Eger. Iz njihove tiskarne omenimo le »Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije« Antona Tomaža Linharta (izšlo 1788–1791), izdaje evangelijev, Ljubljanski tiskarji in tiskarne
17
Pohlinovi Kranjsko gramatiko in Tu malu besediše treh jezikov, Devove Pisanice, Linhartovo Županovo Micko. Pod vodstvom Rozalije Eger so leta 1863 natisnili tudi VilharLevstikov časopis Naprej. Julijana Eger je leta 1873 dala tiskarno v najem Antonu Kleinu in Ivanu Kovaču, ki sta pozneje tiskarno tudi kupila.
Lublanske novize Jann. Fridr. Egerja, 11. dan prosenza 1797 Dostopno na http://www.dlib.si.
Ignacij Alojzij Kleinmayr (1745–1802) je k nam prišel iz Celovca. Pravico za odprtje tiskarne in izdajanje časopisa so mu podelili leta 1782. Sprva je bila njegova tiskarna na Mestnem trgu 2, od leta 1833 pa je delovala v Blatni vasi, na današnji Kolodvorski ulici. 18
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Že leta 1782 je začel v Ljubljani izdajati tedenske izvlečke iz raznih časopisov, od leta 1784 pod naslovom »Laibacher Zeitung«. Leta 1784 mu je vlada podelila dovoljenje za izdajo zbirke deželnoknežjih uredb in ukazov. Tiskal in zalagal je predvsem nemške spise. Med maloštevilnimi ljubljanskimi slovenskimi tiski omenimo Linhartov Ta vesseli dan in prevod Wolsteinovega dela »Bukve od kug inu bolezen goveje živine« iz leta 1792. Leta 1794 je prepustil knjigarno in tiskarno v Ljubljani svoji soprogi Tekli, ki pa je že leta 1795 prepustila tiskarno in knjigarno Andreju Gasslerju. Po moževi smrti so ji podaljšali tiskarniške, knjigotrške in časopisne pravice. Ko je Gassler odšel na Dunaj, je vodila podjetje sama. V dobi francoske okupacije in pozneje je vodil tiskarno Jožef Sassenberg (1773–1849), ki je tudi sam nekaj let pozneje odprl svojo tiskarno.
Prvi letnik Laibacher Zeitung, 1784 Na zadnji strani izvoda piše: »Gedruckt in der Kleinmayrischen Buchdruckerey«. Tiskarna se je nahajala na Kapucinski ulici 10. Dostopno na http://www. dlib.si. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
19
Izmed njunih sinov je Ignac Kleinmayr (1795– 1874) po materini smrti leta 1817 prevzel ljubljansko podjetje. Uveljavil se je kot vodilni nemški tiskar in založnik na Kranjskem. Zlasti se je trudil kot založnik časnika »Laibacher Zeitung«; prvotno prilogo »Laibacher Wochenblatt zum Nutzen und Vergnügen« (1804–1818) je nadomestil z »Illyrisches Blatt« (1818– 1849), časopisom, ki je za našo književnost pomemben zaradi Prešernovih in Čopovih prispevkov. Od leta 1857 do 1865 pa so tiskali še list »Blätter aus Krain« (1857–1865), v katerem so objavili mnogo pomembnih zgodovinskih in zemljepisnih člankov o deželi Kranjski.
Ignac Alojz Kleinmayr, utemeljitelj tretje tiskarske delavnice v Ljubljani Vir: B. Berčič: Tiskarstvo na Slovenskem (1968).
V Kleinmayrovi tiskarni je delal tudi Fedor Bamberg (1817–1862), ki je leta 1846 oženil Kleinmayrjevo hčerko Teklo ter vstopil kot družabnik in postal soustanovitelj podjetja Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg; od 1852 do 1862 je bil vodja knjigarne in tiskarne. Bamberg je iz20
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
boljšal poslovanje tiskarne. Kupil je dva sodobna tiskarska stroja, namesto dotedanje razsvetljave z lojenkami pa je vpeljal plinsko razsvetljavo in zaposlil nove delavce. Med slovenskimi knjigami iz te tiskarne ima osrednje mesto zbornik Vodnikov spomenik : s spisi od 86 pisateljev in štirimi na kamen tiskanimi dokladami iz leta 1859. F. Bamberg je vstopil tudi v politiko. Po njegovi smrti je zaradi mladoletnosti sina Otomarja vodenje podjetja ponovno prevzel Ignacij Kleinmayr. Otomar Bamberg (1848–1934) je odšel na izobraževanje v Nemčijo in se leta 1865 vrnil v Ljubljano ter začel delati v družinski tiskarni. Leta 1869 je prevzel vodenje tiskarne, založbe in knjigarne. Podaljšal in nadzidal je tedanje tiskarniško poslopje v Kolodvorski ulici, kupil nove stroje ter spremenil organizacijo dela. Za proizvodnjo električne energije je uporabljal dva parna stroja. Ustanovil je svojo knjigoveznico. Leta 1907 je naročil po načrtih arhitekta Maksa Fabianija na Miklošičevi ulici zgraditi palačo, ki je bila oblikovana kot hiša tiska. To je Bambergova hiša. Leta 1919 je Bamberg podjetje prodal delniški družbi Štampa, ta pa že naslednje leto Delniški tiskarni. Sprva je Bamberg tiskal in izdajal samo nemške knjige in časopise, od osemdesetih let 19. stoletja pa tudi slovenske učbenike in literarna dela: prvo izdajo Erotike Ivana Cankarja (1899) in dela drugih slovenskih književnikov. Imel je prijateljske odnose s predstavniki slovenske literarne moderne in slovenskimi likovnimi umetniki, ki jih je podpiral kot kulturni mecen. Otomar Bamberg je s kakovostnimi izdelki vplival na razvoj slovenskega tiskarstva. Med tiskarji je užival velik ugled. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
21
Bambergova hiša na Miklošičevi ulici Vir: N. Šumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani (1954). Hrani MKL.
Naslednji pomemben ljubljanski tiskar je bil Ignac Merk (ok. 1750–1797). Leta 1786 je Merk končno pridobil dovoljenje za ustanovitev tiskarne, še prej pa je moral postati ljubljanski meščan. Leta 1788 je začel izdajati »Merkische Laibacher Zeitung«. Merk je bil znan kot izdelovalec in dobavitelj vseh uradnih tiskovin ter Male kmetiške pratike, obogatene z ugankami v slovenskem jeziku. Za italijanske predstave v tedanjem ljubljanskem gledališču je natisnil gledališke liste, na primer »Li due Castellani burlati« (1787). Nekaj primerkov gledaliških listov hrani tudi Slovanska knjižnica, enota Mestne knjižnice Ljubljana. Med njegovimi slovenskimi tiski omenjamo Redeskinijev prevod Bonove »Kratka visha k’ Bogu skus snotrejne, inu svunanje molituvze se povsdignitii« (1789). To je nabožni tisk, ki vsebuje molitve. Njegovo tiskarno je kupil Anton Degotardi. 22
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Janez Rőtzer ali Recer (ok. 1777–1815) je proti koncu leta 1803 kupil od Andreja Gasslerja hišo, tiskarno, pravico do tiska in zalaganja šolskih knjig ter večjo knjižno zalogo. Po smrti prve žene Terezije leta 1809 se je drugič poročil z Ljubljančanko Marijo Klemenčič. Recer se je preselil na Gosposko ulico in si prostor za tiskarno najel na Bregu ob Ljubljanici. Mestni magistrat in okrožni urad sta leta 1804 potrdila Recerju pravico do izvrševanja tiskarske obrti. Prav tako so mu priznali pravico do naziva »stanovski knjigotiskar v vojvodini Kranjski«. Po Recerjevi smrti je tiskarno vodil Jožef Skerbina, Marija je za dedinjo tiskarne določila najstarejšo hčer Frančiško Recer, ki se je poročila s stavcem iz njihove tiskarne Jožefom Blaznikom. ALI VEŠ? Med pomembnejšimi slovenskimi deli iz Recerjeve tiskarne omenimo Cerkvene pesmi Jurija Japlja, Vodnikove Pesme za pokušino, Svete postne evangelje, Novo Kranjsko pratiko, Ciglerjeve Molitve za bolnike.
Nova krajnska pratika iz tiskarne J. Recerja Hrani MKL – Slovanska knjižnica, dostopen na http://www.dlib.si. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
23
JOŽEF BLAZNIK (1800–1872) »[...] Uro pozneje se je gostilniška soba napolnila. V točilnici onkraj veže je hrumelo nekaj jekarjev, kakor so imenovali pristaniške delavce. Iz podzemlja so odmevali glasovi harmonike. V gostilniški sobi je sedel pri mizi Prešeren, poleg njega stari, zgodaj osiveli Viljem Molline, na drugi strani pa tiskar Blaznik. »In vaš slovenski časopis je padel v vodo?« je Molline vprašal Blaznika. Blaznik se je posmehnil. »Če bi šlo vse po željah Dunaja, bi bil že davno utonil v masi nikdar rešenih aktov Sedlnitzkega. Toda pripeli smo mu še o pravem času rešilno jadro, ime nadvojvode Ivana, predsednika notranjeavstrijskega obrtniškega društva. Njega Sedlnitzky in Metternich ne moreta prezreti.« »Obrtniško društvo? Torej snujete strokovni list, ne leposlovnega? se je začudil stari tvorničar. Blaznik je po strani pogledal na molčečega Prešerna in skomignil z rameni. »Ni šlo drugače. Za enkrat se bo list imenoval Kmetijske in rokodelske novice, ker ga bo izdajala c. kr. Kmetijska družba.« (Odlomek. Ilka Vašte: Roman o Prešernu. Leto 1842, str. 333–334, Državna založba Slovenije, 1975.)
Slovencem najbolj poznan ljubljanski tiskar 19. stoletja je zagotovo Jožef Blaznik. Kraj pogovora v zgornjem odlomku je gostilna Metke Podbojeve na Kongresnem trgu. Tam je Blaznik govoril o prihajajočih Kmetijskih in rokodelskih novicah, slovenskem tedenskem časopisu, ki je slovenske ljudi obveščal o domačih in tujih dogodkih in vsestransko poučeval med letoma 1843 in 1902. Tiskali in izdajali so ga prav v Blaznikovi tiskarni. 24
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Leta 1815 je Blaznik iz Idrije prišel v Ljubljano in se izučil tiskarske obrti. Delo je dobil v Recerjevi tiskarni. Po končani vajeniški dobi je odšel delat v Gradec, Regensburg, Mainz in Beljak, kjer je ostal do leta 1828. Ko se je vrnil v Ljubljano, se je kot stavec zaposlil pri mladi dedinji Frančiški Recer. Po poroki z njo leta 1829 je Blaznik oblasti zaprosil za obrtno dovoljenje, ki ga je tudi pridobil. Jožef Blaznik Vir: https://commons. V tiskarni je Blaznik najprej poskrwikimedia.org/wiki/ bel za redno vzdrževanje opreme in strojev. Prizadeval si je prido- File:Jo%C5%BEef_Blaznik.jpg. biti čim več rednih naročnikov. Ustanovil je livarno, v kateri so delali njegovi tiskarji, ko ni imel naročil. Podpiral je kulturna prizadevanja naprednih Slovencev in zato natisnil Kranjsko čbelico, Krst pri Savici in Poezije dr. Franceta Prešerna. Nekatera dela je tudi sam založil in tako postavil temelje bodoči založniški dejavnosti. Od drugih tiskov omenimo Carniolo, poučno-leposloven nemški časopis, Pratiko, Slovenski cerkveni časopis (od leta 1849 izhajal kot Zgodnja Danica), politični list Slovenija, Ljubljanski časnik in Pravi Slovenec. Pomembni so tudi prevod Svetega pisma v šestih knjigah (1856–1859), Wolfov slovar ter vrsta katekizmov, obrednikov in seznamov za ljubljansko škofijo, izdaje za Mohorjevo družbo, Slovensko matico in Kranjsko kmetijsko družbo. Med ljubljanskimi tiskarji je edini tiskal v metelčici in prvi v gajici. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
25
ALI VEŠ? Na Bregu 12 ob Ljubljanici je delovala tiskarna Jožefa Blaznika. Na pročelje te hiše so leta 1989 pritrdili doprsni kip Jožefa Blaznika. Na pokopališču Navje se nahaja mogočen nagrobnik Blaznikove družine. Blaznik je s svojo poslovno žilico dosegel, da se je tiskarna močno razširila in povečala zmogljivosti: leta 1844 je imel zaposlenih že enajst stavcev. Leta 1847 je v tiskarni uredil litografijo (kamnotisk). Imel je obsežno in temeljito tiskarsko znanje in velike zasluge za razvoj tiskarske stroke na Slovenskem. Prvi na Slovenskem je kupil t. i. hitrotiskalni stroj. Odlikoval ga je tudi pretanjen estetski čut. Tiski njegove tiskarne sodijo med najboljše izdelke črne umetnosti v tistem času. Tiskarna je v svojem uradnem nazivu do konca obstoja nosila Blaznikovo ime, po drugi svetovni vojni se je uradno preimenovala v Blaznikovo tiskarno. Blaznik je bil član Izobraževalnega društva za tiskarje in sprva tudi predsednik.
Prešernove Poezije iz leta 1847. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.
26
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
Med ostalimi ljubljanskimi tiskarji omenimo še Jurija Stadelmanna (1780–1807), Jožefa Rudolfa Milica (1817–1888) s Starega trga, Dragotina Hribarja (1862– 1935), ustanovitelja tiskarne na Dunajski cesti, ki je bila pozneje znana kot Zvezna tiskarna, Karla Čeča (1877–1965) iz Katoliške tiskarne na Kopitarjevi ulici in Maksa Hrovatina (1883–1967), ki je imel tiskarno na Wolfovi ulici 12: pri njem so tiskali revijo Planinski vestnik, ki še vedno izhaja. Leta 1872 je v hiši Luke Tavčarja na današnji Gosposvetski cesti začela obratovati Narodna tiskarna, v kateri so tiskali časnik Slovenski narod, ki je izhajal vse do leta 1945. Od leta 1904 so v posodobljeni tiskarni tiskali še druge časopise in knjige za založbo Narodno knjigarno in druge naročnike. Narodna tiskarna se je po nekaj selitvah ustalila na Knafljevi ulici. To je bila prva slovenska tiskarna, ki je bila organizirana za obsežno produkcijo. Leta 1883 je nastala Katoliška tiskarna, ki je tiskala časnik Slovenec (ta je izhajal že od leta 1873) in druge časopise ter knjige. Katoliško tiskovno društvo, pod čigar okriljem je bila tiskarna, je svoje prve prostore imelo na Valvazorjevem trgu. Leta 1908 je postavilo na Kopitarjevi ulici veliko moderno tiskarno za najzahtevnejša grafična dela, leta 1919 pa so jo preimenovali v Jugoslovansko tiskarno. Direktor Katoliške tiskarne je bil Karel Čeč, tiskarski strokovnjak, bančnik in industrialec. Katoliško tiskarno je z dobrim vodenjem spremenil v takrat najsodobnejše tiskarsko podjetje jugoslovanskega tiska. Na novo je vpeljal črkolivnico, to je delavnico za ulivanje črk, in posodobil knjigoveznico.
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
27
Razglednica iz zbirke Milene Žnideršič (ok. 1917). Prikazuje Katoliško tiskarno. Hrani MKL – Slovanska knjižnica.
V dostopni literaturi najdemo še mnoge druge manjše ljubljanske tiskarne, ki so jih odprli v mestu ob prelomu stoletij in v prvih desetletjih 20. stoletja, zabeležimo le nekatere: Klein in tovariši na Špitalski ulici; Delniška tiskarna na Miklošičevi cesti 16 (reorganizacija Kleinmayr-Bambergove tiskarne); Jugografika na Sv. Petra nasipu 23; Tiskarna Grafika na Resljevi cesti 4; Učiteljska tiskarna v Gradišču; Salezijanska tiskarna na Rakovniku; Tiskarna delniške družbe Merkur na Gregorčičevi ulici; Tiskarna Slovenija na Vegovi ulici 6; male tiskarne in obratne tiskarne pri gospodarskih organizacijah in javnih službah. Zelo uspešno je bilo litografsko podjetje Josipa Čemažarja, sprva na Friškovcu, nato pa na Igriški ulici 6. Delova28
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
lo je od leta 1920, znano pa je bilo po poslovnih tiskovinah, zemljevidih, plakatih, zlasti pa po koledarjih. Čemažarjeva litografija se je na veliko oglaševala v raznih časopisih in revijah med letoma 1927 in 1939. ALI VEŠ? V nedeljo, 25. oktobra 1931, so na začetku Miklošičeve ulice v Ljubljani slovesno, z govori, orkestrom in s petjem, odprli Dom grafikov, kjer so se odslej zbirali vsi grafični delavci. To pa je bil tudi sedež podružnice Zveze grafičnih delavcev Jugoslavije. Že v soboto so v hotelu Union priredili zabavo s plesom. Avtorji palače Grafike so bili arhitekta Vladimir Šubic in Marjan Mušič ter kipar Frane Jurkovič. Gradili so jo med letoma 1929 in 1931.
Palača »Grafika«, dom ljubljanske Zveze grafičnih delavcev Jugoslavije (SGRJ) Vir: A. Štrekelj: Organizacija grafičnega delavstva v Sloveniji (1939). Hrani MKL. Ljubljanski tiskarji in tiskarne
29
Priporočeno branje za mladostnike in družine: Spletne strani: • • • • •
http://www.lublana.si/blog/ljubljana/2015/04/08/crke-zadanejo/. http://www.tiporenesansa.si/. https://www.kinodvor.org/film/izdelovanje-crk-svincene-crke-v-21-stoletju/. https://www.slovenska-biografija.si/. https://www.biographyonline.net/business/j-gutenberg.html.
Knjige za malo starejše (dostopno v MKL): • •
• • • •
Arko, A. (1875): Tristoletnica tiskarstva v Ljubljani. V Ljubljani : Narodna tiskarna. Berčič, B. (1968): Tiskarstvo na Slovenskem : zgodovinski oris. Ljubljana : Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem. Enciklopedija Slovenije, 13. zv. Š–T, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1999, str. 257–261. Jurač, J. (1989): Vonj tiskarskih barv. V počastitev stošestdesetletnice Blaznikove tiskarne. Ljubljana : Splošno združenje grafične, grafičnopredelovalne industrije, časopisne in založniške dejavnosti ter knjigotrštva Slovenije. Kolar, R. (1990): Knjiga o knjigi. Krško : Papirkonfekcija Videm in avtor. Vašte, I. (1975): Roman o Prešernu. 5. izd. Ljubljana : Državna založba Slovenije.
Literatura za otroke (dostopno v MKL): •
• • • •
30
Darras, B. (1998): Komunikacija : od začetkov do interneta. Nova Gorica : Educa (Enciklopedija za mlade). Dvoršak, A. (1999): Gutembergov škrat. Radovljica : El Condor. Owen, C. (1998): Tiskanje. Ljubljana : Mladinska knjiga (Spretnosti za najmlajše). Pregl, S. (1986): Zgodba o knjigi. Ljubljana : Mladinska knjiga (Zbirka Pelikan ; 9). Šubic, I. (1980): Tiskarna Urška 14. V Ljubljani : Borec (Kurirčkova zgodovinska slikanica).
Ljubljanski tiskarji in tiskarne
V zbirki Kulturna dediščina za družine Mestne knjižnice Ljubljana so do sedaj izšle naslednje brošure: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16.
Baron Anton Codelli (1875–1954) (2012) Poznaš Ljubljanski grad? (2012) Nove stare otroške igre (2012) Naši gasilci (2012) Jernej Kopitar (1780–1844) (2013) Legende Turjaškega gradu (2013) Ljubljana v času prve svetovne vojne (2014) Mitološka in junaška bitja v Ljubljani (2015) 60. obletnica pohodov ob žici (2016) Blaž Potočnik in šentviška čitalnica (2016) Leto 2017 – leto reformacije (2017) Domoznanstvo – s knjižnico do korenin (2017) Fran Milčinski (1867–1932) (2018) Marčna revolucija 1848 in razvitje slovenske zastave sredi Ljubljane (2018) Perice (2019) Ljubljanski tiskarji in tiskarne (2019)
Besedilo in izbor slik: mag. Gašper Hudolin, bibliotekar MKL – Slovanska knjižnica, marec 2019 Izdala: Mestna knjižnica Ljubljana
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo
Unescovo kreativno mesto od 2015