VARIACIJA NA POHUJŠANJE – GESLO – LJUBIM ROKO Job Fridl Jarc 1. PRIZOR Županova pisarna Svetnik /vstopi, poljubi županu roko/: Ljubim roko! Županu /mu je nerodno/: Je že v redu. Svetnik /sede, si oddahne/: Še dobro, da so se volitve tako dobro iztekle. Župan: Prav res. Svetnik: Sicer pa. Ali je kdo slučajno dvomil? /mu pomežikne/. Župan: Jaz ne /mu pomežikne nazaj/. Najbolje, da se kar najhitreje lotimo prenove stadiona, saj je že v zelo slabem stanju. Svetnik: Tako kot moj račun. Župan: Tudi za to poskrbimo. /Se glasno zasmeje/. Sreča spremlja pogumne. Sicer pa poznam zanesljivo računovodkinjo. /Se znova zasmeje/. Svetnik: Bolje, da je. Župan: Gospa tajnica. /Tajnica prihiti, župan stopi proti njej in jo zgrabi za zadnjico. Ona se jezno obrne in nehote zaleti v njegov obraz, da jo skoraj poljubi./ Župan /zavzdihne/: To mi deli, miška. /Tajnica ga odrine, župan sede za pisalno mizo/: No, pokličite zdaj gospo. /Se zadere/: Pokličite jo že vendar. Župan DELA! Računovodkinja /vstopi, zgrabi županovo roko in jo poljubi/: Ljubim roko. Župan /pokima, nato predstavi računovodkinjo Svetniku/: Gospa Novak. O njej sem vam govoril. Župan /računovodkinji/: Ali je vse tako, kot smo se dogovorili? Računovodkinja: Vse. Računi so odprti na gospo Vero. Samo še tu podpišite. Župan /se podpiše, nato ji izroči papir/: Takole. Računovodkinja: Najlepša hvala. /Odide./ Svetnik: Pametno, da si prenesel račun na svojo ženo. /Odhaja/: Lep dan še naprej.
2. PRIZOR Gostilna Svetnik /očitno pozna natakarico/: Oho, Tanči. Kako gre? Natakarica: Pa gre. Kaj boš?
Svetnik: Danes je dober dan, lahko en špricer. /Se ozre k polnim mizam, napoti se k tisti, kjer sedi nekdo sam./ Dober dan. A lahko prisedem? Pisatelj /naveličano/: Če želite. Svetnik: Oho, slab dan. Se motim? Pisatelj: Kakšen pa naj bi bil, če sem ob službo?! Svetnik: Aja. Pisatelj: Deset let sem delal. Kaj delal? Garal. Doktorat imam, pa ni dovolj, ker nimam zvez, pravega priimka, ker nisem s kom … Svetnik: Ja, kaj ste pa delali? Pisatelj: Urednikovanje, založništvo. Svetnik: Vidite, v tem je problem. Koga še danes zanimajo knjige? Kdo pa bere, ko je vse na netu. Vidite, jaz delam na občini. Lepa služba /zavzdihne od ugodja/. Nobenih nadur. Pa še dobro lahko poskrbiš zase. Pisatelj: Kako to mislite? Svetnik: Ja, saj veste, kako to danes gre. Pisatelj: Kako? Svetnik /ga začudeno pogleda/: Ja, tako, ne. Vsake toliko kaj prileti v tvoj žep. Vzemiva, recimo, projekt za obnovo stadiona. Da se ga zgraditi tudi ceneje, pa si zraven. Odpreš račun – vsi ta pravi, ta pametni na občini smo jih odprli … Pisatelj /zgrožen/: Kaj hočete povedati? Da si boste nakazali državni denar? Denar ljudi, ki so ga s težkim garanjem pridelali za narodov blagor. Svetnik /vidi, da ga je polomil/: No, kaj se tako razburjate?! Brez zamere. Mudi se mi … Me je veselilo. Pisatelj: Saj ste vendar šele prišli?! Svetnik: Služba kliče … Pisatelj: Mar niste dejali, da ne delate nadur?!
3. PRIZOR Županova pisarna, drugič /Župan živčno hodi gor in dol./ Svetnik /prihiti, hoče zgrabiti Županovo roko, ta jo odmakne, zato samo zamrmra/: Ljubim … Župan: Nehaj s tem. Saj vem, kdo si. Svetnik: Zakaj ste me tako urgentno klicali. Stadion odlično napreduje. Župan /bruhne iz njega/: Pa ne bo več dolgo! /Nato se umiri, stopi bližje Svetniku, ga prime za roko, potegne k sebi, šepetaje govori/: Poslušaj. Neki bebec je pred nekaj meseci vse izdal nekemu zanič
pisatelju. In kaj je ta brezveznik naredil?! Bedak, da mu ne moreš drugače reči, je šel in napisal o tem roman. Svetnik /se začne praskati po glavi/: Res ne vem, kdo bi lahko bil tak bedak, tak bebec. Župan: Pa ti jaz povem. Tista tajnica. Vedno je bila sumljiva … Bo že vidla hudiča! Zlodej babji. /Ukaže Svetniku/: Pripelji jo not. Tajnica /vstopi/: Prosim? Župan: To, kar ste naredili, je nezaslišano … Tajnica: Kaj! Župan: Nezaslišano! Odpuščeni ste. Tajnica: Ničesar nisem storila. Župan: Me ne zanimate več. Ven! Tajnica /hoče nekaj reči/. Župan: Ven, vam rečem. Veeen! /Namigne Svetniku, naj jo spravi ven. Ta ji zapre usta, porine skozi vrata in jih zaloputne/. Ti pa takoj pošlji podkupnino. Svetnik: Kolk'? Župan: Kaj vem? Čim več. Stvar je hudo resna.
4. PRIZOR Pisateljeva soba Pisatelj /odpira kuverto in iz nje začnejo padati bankovci/: Ti, Zlodej ti. Kaj je zdaj to? Denar?! Na kupe denarja?! /Zgrabi pismo in začne brati/: Spoštovani … Dolgo nam je že znano vaše finančno stanje. Ker smo prepričanja, da mora sodobni umetnik živeti dostojno, vam izkazujemo naše najgloblje spoštovanje. Predlagamo, da zavržete svoj sedanji knjižni projekt in se pod pokroviteljstvom g. Župana posvetite novemu projektu. Projekt se imenuje Ljubim roko in bo sčasoma prerasel v vsesplošni šentflorjanski kulturni, umetniški in širši družbeni projekt. Spregovorili bi o tem, kako je treba podati roko slehernemu človeku. V znak našega povabila vam prilagamo 15.000 evrov. Vi pa nam v znak vašega pristanka predajte vse datoteke z vašim zdajšnjim romanom. S spoštovanjem, vaš Župan. Saj ni res! Mar Župan res misli, da me lahko kupi. Dovolj je! Dovolj izkoriščevalcev, roparjev. Dovolj spletkarjev, ničvrednežev z denarjem v žepu. Zmeraj sem bil prepričan, da je edini poklic umetnika kritika in boj … Edino, kar sem podedoval iz tistih lepih časov, je prepričanje, da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik.
5. PRIZOR Županova pisarna, tretjič
Svetnik /priteče ves zadihan/: Gospod Župan, a ste videli? Župan: Kaj že spet? Svetnik: Knjiga, izdana je bila. Še huje: nominirana je za najboljšo knjigo leta. Župan: Kaj!? Kje to? Svetnik: Nagrada Današnja družba. Župan: Najbolje, da se majčkeno pomenim z žirijo. Brž pripelji dr. Bolho in dr. Kozla. Svetnik: Misli berem … Že čakata pred vrati postave /Ju pokliče/. /Oba vstopita, Župan jima pomoli roko – približa dlan njunim ustom, da bi jo poljubila, onadva jo vlečeta, da bi jo stisnila, ker ne razumeta tajnega gesla./ Župan /roko izvleče, jo strese, ker sta mu jo močno stiskala, pokaže na stol/: Dr. Bolha, dr. Kozel, sedite, prosim. Eno prošnjo imam, ne prošnjo, ukaz, ker nočem, da kdo sesuje našo družbo, ki smo jo s takim žrtvovanjem gradili. Dr. Bolha, dr. Kozel: To je? Župan: Da tisti bedasti pisatelj ne zmaga. Dr. Kozel: A Ivana mislite? Dr. Bolha: Ja, sigurno misli Ivana. Dr. Kozel: Ampak slog je odličen. Sporočilo takisto. Župan /ga prekine/: Kaj pravita na 20.000? Dr. Kozel: 50.000 vsak in smo zmenjeni. Dr. Bolha: Ja, zmenjeni. /Medtem potrka na vrata, v pisarno pogleda urejena, nova tajnica./ Tajnica: Oprostite, a ste me slišali? Župan /jima pomigne z roko, naj se že pobereta/. Dr. Kozel, dr. Bolha: Ja, že greva. Tajnica /vstopi, se približa Županu in podrgne ob njega s svojim mini krilcem/: Dober dan /mu zgrabi roko in jo poljubi/. Župan: Dober dan. Zakaj menite, da ste primerni za to delo? Nimate ravno najboljših kvalifikacij … Tajnica: Ampak znam vse, čisto vse /ga začne božati/. Župan /jo za rit poriva z odra/: Pejva tja, da si vas bolje ogledam.
6. PRIZOR Dvorana, podelitev nagrade Dr. Bolha: Spoštovani zbrani. Pozdravljeni na letošnji podelitvi nagrade Današnja družba. Letos je naša žirija v ožji izbor uvrstila dve deli. Prvo, Današnji svet, se sooča s problematiko današnjega sveta oziroma današnje družbe. Druga knjiga, Svoboda spola, pa nam oriše problematiko
posameznika, problem izbire pravega partnerja in problem sprejetosti v sodobno družbo. Zdaj pa vabim dr. Kozla, da razglasi nagrajenca … Dr. Kozel: Z največjim veseljem razglašam letošnjega zmagovalca. To je roman Svoboda spola avtorja Lojzeta Bučarja. Gospod Bučar, prosim, da pristopite k besedi. Bučar /pride majavo na oder in začne pijano jecljati/: Najlepša hvala. Ogromno mi to pomeni in povem vam, kakšen napredek je to za družbo. Ta knjiga, ki piše o ljudeh, odrinjenih od družbe, je doživela tak odziv. To našo družbo pokaže kot iskreno, moderno, brez predsodkov …
7. PRIZOR Pisateljeva soba Pisatelj /sedi s kavo na mizi/: Svoboda je izbrati svojo pot, četudi prek Klanca. Toda kako čudno sorodni sta svoboda in lakota. Lakota je imeti nič in svoboda je biti nič v tej naši dolini šentflorjanski … /pogleda na kavo/ Ob skodelici kave, na srečo.