Eris Škerl Variacija na čas Spoznala ga je v sanjah. Ob spremljavi tišine je priplesal pred Evine speče oči, sprva oddaljen, z vsakim obratom bližje. Pod baldahinom zvezd se je zdel eleganten, bela koža skorajda prozorna v lesketajoči se svetlobi. Jajčast obraz je popačil z nasmehom, vitko telo razparal s korakom vstran, in Eva je onemela. Ko jo je dosegel z obratom, dovoljšnim, da se je lahko zaustavil pred njo, je zašepetal v njeno uho in s krikom se je prebudila. Noč za nočjo, preden bi ga imela možnost pozabiti, se je pojavil, plesal, šepetal – ji v mehurčkih obdal ušesa in ji odvzel sluh, kot ji je odvzemal glas, vonj, dotik. Eva se je pred njim skrila v letnice – najvarnejše zavetje, ki ga je bila zmogla najti. Za stranmi najnovejše enciklopedije se je zapodila med številke in imena, v objem reda zaporedij ter priznanih resnic in z odmevajočo glasbo v slušalkah odvrnila misli od oddaljenega brbotanja sanj v ušesih. 1906. Rojstvo Šostakoviča. 1830. Prvič izvajana Fantastična simfonija. 1990. Odkritje asteroida 69288. Letnice so prikapljale v sanje – Eva je postopoma odkrila, da se ji je glas ob mislih na red povrnil in čas je nenadoma postal njena edina skrb. Dan za dnem je sedela na travi sredi vrta, knjiga v naročju je bila pretežka, da bi jo držala v rokah, misli zatopljene v zapomnitve. Naučila se je navajati dogodke in imena kot uspavanke, melodija in ritem sta bila določena s tapkanjem nohtov ob strani. Prepevala si je med obroki, v toplem objemu kadi, pred urami biologije in pred spanjem. Prepevala si je uspavanko času, dokler je ni zmogla ubesediti v sanjah – jo recitirati plesalcu, ki se je kot vrba zvijal po temačnem vesolju spanca. Z besedami si je spletla kletko, ki jo je obdala in odrešila šepeta – kletko, v katero ni mogel vstopiti in iz katere bi se lahko izvila le, če bi sama želela. V varnosti kletke je Eva uspavanko spremenila v napev, jo razširila na manjše dogodke, ki se prej niso zdeli pomembni. Razčlenila jo je na mesece, tedne, dneve – na poroke, pogrebe, sestanke, in ko jo je dokončno razpletla, je v njej odkrila začetke simfonije gibanja. Sprva je trznil le palec na levi roki, nato celotna dlan. Nato kolena. In naenkrat je lahko stopila vstran, se zavrtela, iztegnila roki predse. Medtem ko je plesal, se je učila gibov in korak za korakom osvojila svet svoje kletke. Ob koncu njegovega plesa je bežala pred njim, a šepet jo je vselej dosegel in prisiljena se je bila vrniti h knjigam. Prebedela je tri noči, zaprta v sobo pozabila na hrano, si v temi ogledovala list za listom, dokler se ni v objemu starodavne zgodovine naučila, kako pričarati tišino. Ko se je končno vrnila v sanje, jo je čakal pred zlatimi rešetkami kletke, njegove votle oči, zagledane v njene gibe. Evi je bilo vseeno za nepričakovano pomanjkanje plesa, le nemirna se je prestopila z noge na nogo, ko je občutila njegov pogled na svojem telesu. Brez skrbi je začela peti. Začetki simfonije, ki jih je navezala v baldahin, so se razpeli med zvezdaste prikazni, a njen glas se ni spojil z njimi kot tolikokrat prej. Kljubujoče ga je nanizala v harmonijo, pustila, da letnica za letnico obvisi v
odmevu števk, da ritem njenih besed tiktaka skozi vzorčaste akorde. Njeno telo je drhtelo z vibracijami glasbe in njegove oči so še vedno visele na njej – nasmeh odsoten, ples pokopan v spomin. Evine oči so se začele zapirati, veke težje od spomenikov, katerih rojstva je naštevala v pesmi – pustila jim je pasti in se prepustila pesmi. Ko je ponovno spregledala, se je znašla izven kletke, koža vezana na kožo v njegovem objemu. Nasmehnil se je. Ustnice so se razpele čez zobe, čez lica, čez brado. In Eva je nadaljevala s petjem. Njune dlani so se spojile v eno, kjer je druga dlan počivala na njenem boku, se je vnel požar, kjer je njena dlan držala njegovo ramo, so se razcveteli ledeniki. Korak nazaj. Skladbe leta 1501. Korak vstran. Umori leta 1897. Baldahin se je raztresel preko njunih teles, zvezde so razpadle v tisočico kresničk in Eva mu je pustila, da jo vodi krog plesišča, kletka pozabljena v ozadju. Čutila je, kako se njegove blede roke vijejo okoli njenega telesa, kako se njegov obraz topi pod njenim pogledom. Obrat, leto 1740. Evino telo je sprejelo ostanke teme, bleščečo kožo soplesalca je paralo in žrlo brez misli na srebrno reko krvi, ki je drla skozi njegove krike. Bila je prepolna znanja, prepolna modrosti, prepolna spominov, ki niso bili njeni – ponovno je bila nemočna. Vrtela se je po plesišču, vedno hitreje, in ko ji je zmanjkalo sape, je njen glas je obvisel v zraku. Ko so izginile njene ustnice, se je simfonija nadaljevala. In ko je njen obraz postal bled ter jajčast, popoln s parajočim nasmehom, preden bi se lahko pogreznila v brezskrbno temo svoje melodije, ji je zašepetal v uho. »Dobrodošla domov, čas.«