Jošt Vodušek Sovjeti proti Ameriki 1. PRIZOR V beli hiši. Predsednika obeh velesil imata neuradno prijateljsko srečanje. Med pogovorom kadita cigare in pijeta viski.
BREŽNJEV: In potem sem jim rekel, Sovjetska zveza bo demokratična država, kjer bo vladala pravica. NIXON: In? BREŽNJEV: Verjeli so. Haha. Si moreš misliti. Tako naivni niso bili, odkar je Lenin obljubil, da bodo izstopili iz vojne. NIXON: Oh, yes. Res so neumni. Samo malo bolj jih še zatiraj, pa bodo začeli še eno revolucijo. BREŽNJEV: Pa ne samo eno, kar dve. Haha. Res so neumni. Ravno zadnjič sem govoril o tem, kako bomo osvojili Luno in jo pobarvali na rdeče. NIXON: Mi bomo pa na njo napisali Coca-Cola z belo barvo. BREŽNJEV: Če boste sploh prišli do Lune, seveda. NIXON: O tem ni dvoma, saj imamo najvišje razvito tehnologijo. BREŽNJEV: Nisem prepričan, veš, pojavljajo se govorice … NIXON: Kakšne govorice neki! Da Amerika ni dovolj dobra, da ni sposobna poleteti na Luno. Imamo najboljšo tehnologijo, najboljše inženirje, najboljše astronavte. Daj mi pol leta in videl boš, česa je zmožna Amerika. BREŽNJEV: Si upaš staviti? NIXON: Kdo bo prej na Luni, kadarkoli in za karkoli. BREŽNJEV: Dobro (mu ponudi roko). Tisti, ki bo prvi na luni, si bo prislužil spoštovanje drugega in neizmerno hvalo. NIXON: Dogovorjeno (mu seže v roko).
2. PRIZOR V pisarni Nixona.
NIXON: Da Amerika ni sposobna poleteti na Luno! Mu bom že pokazal. White, takoj sem! WHITE: (priteče na prizorišče) Tukaj sem. NIXON: Stvar je resna. Z Rusi smo stavili, kdo bo prej na Luni. Želim, da je že v tem tednu na moji mizi izdelan načrt za polet. WHITE: Ampak gospod, mi sploh nimamo dovolj razvite tehnologije. Načrtovanje takšnega projekta bi trajalo leta in le … NIXON: Me sploh ne zanima. Hočem, da v manj kot pol leta naši astronavti poletijo na Luno in prehitijo Ruse.
WHITE: Smem predlagati taktiko. NIXON: Samo če je dobra. WHITE: Je. Namesto, da vse moči usmerimo v razvoj tehnologije, poskušajmo zavirati Ruse pri njihovem načrtu. NIXON: Ni slabo. Imate mogoče že kaj konkretnega v mislih? WHITE: Takole bomo naredili (začne šepetati Nixonu).
3. PRIZOR V Brežnjevi pisarni so Brežnjev, Vojejkov in trije astronavti.
VOJEJKOV: Tole, naš predragi predsednik, so najboljši trije astronavti, kar jih premore celotna Sovjetska zveza. Njihova imena se bodo zapisala v zgodovino večnih osvajalcev, ko bodo stopili na Luno in jo priključili naši mogočni državi. BREŽNJEV: Dobro, dobro. Vidim, da ste se naloge lotili tako, kot je treba. Kaj pa plovilo? VOJEJKOV: V roku štirih mescev bo pripravljeno. BREŽNJEV: Tako se govori. Tako kot vsak projekt moramo tudi tega primerno krstiti (izza mize privleče steklenico vodke in pet kozarcev). VOJEJKOV: (Odpre vodko in jo natoči v kozarce. Nato razdeli kozarce med zbrane.) BREŽNJEV: Na uspešno zavzetje Lune. (Astronavti spijejo vodko v enem požirku. Čez nekaj trenutkov jih začne nekaj v grlu daviti in nato en za drugim umrejo na tleh.). Blin, kaj se je zgodilo. Zakaj so naši najboljši astronavti preprosto umrli. VOJEJKOV: Predsednik, kje ste dobili to vodko? BREŽNJEV: Nekaj dni nazaj iz Amerike, zakaj? VOJEJKOV: Mislim, da so vam podtaknili strup. BREŽNJEV: Suka krovavaya, jim bom že pokazal. Takoj mi najdite nadomestne astronavte. VOJEJKOV: Da.
4. PRIZOR White sedi v svoji pisarni in razmišlja.
WHITE: Tole res ne bo dobro. Skoraj en mesec je že od začetka projekta, mi pa še zmeraj nismo naredili nič. Ko bi le tukaj bil moj učitelj iz srednje šole. On je vedno znal poiskati rešitev. Enkrat nam je celo dejal, da smo ljudje mahnjeni na prevare. Rekel nam je: »Vse je v prezentaciji. Če znate nekaj dobro prekriti in napraviti tako, da je res, vam bodo ljudje verjeli.« Čakaj, pa to je kot nalašč za naš problem. Kdo pa je rekel, da moramo narediti tako, kot mislijo drugi.
Med tem v Sovjetski zvezi
VOJEJKOV: Dobro, situacija je grozna. Ne, še slabše, katastrofalna je. Američani so nam umorili najboljše astronavte, zato smo primorani uporabiti najboljše kandidate. A kaj ko jih ni. Ko bi vsaj imeli enega vsaj približno sposobnega človeka. Pa saj ga vendar imamo. Zdaj se spomnim, ime mu je Ivan. Takoj bom poslal ponj.
5. PRIZOR Američani vadijo na skrivni lokaciji. White pride do skupine astronavtov in nagovori glavnega astronavta.
WHITE: Torej, kako napredujejo priprave na največji dogodek v zgodovini Amerike? GLAVNI ASTRONAVT: Ne samo Amerike, največji dogodek v zgodovini celega sveta. WHITE: Drži kot pribito. Ali vse teče po načrtu? GLAVNI ASTRONAVT: Seveda. Fantje so sicer malo amaterski, vendar se bodo že naučili. (se obrne in kriči na astronavte) Kaj sem vam rekel. Kadar stopate iz kabine, morate stopati počasi, kot na pravi Luni. Dajmo, ponovimo.
V Sovjetski zvezi
VOJEJKOV: Zelo dobro, Ivan. Hitrost, ki jo povzroči raketa, premagaš kot za šalo. Zdaj moraš opraviti še zadnjo vajo danes. IVAN: Super, kaj pa moram narediti? VOJEJKOV: Vidiš tisto visoko lestev tam? Splezaj nanjo. IVAN: Na tisto visoko lestev? VOJEJKOV: Da, točno na tisto. IVAN: Ampak … Res je visoka. VOJEJKOV: In, je to problem? IVAN: V bistvu je. Jaz ne morem, kako naj to povem … Jaz se bojim višine. VOJEJKOV: Bojiš se višine. Ali si zmešan? Koga pa naj potem pošljemo na Luno? IVAN: Kaj to mene briga, vi ste šli v to, vi najdite rešitev. Jaz ne grem gor in pika (odide). VOJEJKOV: Kaj bomo pa zdaj naredili? Predsednik me bo ubil, če izve za tole. Upam vsaj, da Američani niso napredovali.
6. PRIZOR V Brežnjevi pisarni
BREŽNJEV: Preklete kapitalistične cipe. Hoteli so vojno, in dobili jo bodo. Vojejkov, kje si. VOJEJKOV: (priteče v pisarno) Ste me klicali gospod? BREŽNJEV: Klical sem že hudiča, ti pa si takoj za njim. VOJEJKOV: Je kaj narobe?
BREŽNJEV: To je odvisno od tega, koliko je tvoj načrt uspel? VOJEJKOV: Načrt je v popolnem teku, gospod. BREŽNJEV: Odlično. Američani so namreč naznanili, na kateri dan bodo poleteli na Luno. VOJEJKOV: In to je? BREŽNJEV: 16. julij. In do takrat nimamo veliko časa. VOJEJKOV: In kako bomo prehiteli Američane? BREŽNJEV: Enostavno. Poleteli bomo dva dneva pred njimi in tako poskrbeli za nepremagljivo prednost. VOJEJKOV: Perfekten načrt, vendar moramo s tem seznaniti našega astronavta. BREŽNJEV: Saj zato sem ga poklical, ravno zdaj bi moral priti. VOJEJKOV: Mogoče ni pripravljen tako hitro reagirati. BREŽNJEV: Glede na to, da ste mi zagotovili, da vaš načrt poteka kot po maslu, ne vidim tukaj nobene težave. VOJEJKOV: Seveda. IVAN: (vstopi v pisarno) Ste me klicali gospod predsednik? BREŽNJEV: Tako je. Američani so naznanili dan za izstrelitev. Mi jih bomo prehiteli in opravili polet dva ni pred njimi. IVAN: In kdo bo poletel na Luno? BREŽNJEV: Ti, saj to je vsem jasno. IVAN: Jaz ne grem. BREŽNJEV: Kako prosim? IVAN: Ne grem na Luno. Dosti imam teh neumnih treningov in za povrh se bojim višine. To sem že povedal in res nimam namena izgubljati časa tukaj (odide). BREŽNJEV: Mi imate kaj za povedat, gospod Vojejkov? VOJEJKOV: Jaz nisem nič kriv. Ta budala se boji višine in zaradi tega noče poleteti na Luno. BREŽNJEV: In kaj bomo zdaj naredili? VOJEJKOV: Mislim, da imam odlično idejo. BREŽNJEV: Bolje zate, da je res dobra.
7. PRIZOR VOJEJKOV: Glej, samo pojdi v to prekleto kapsulo in nikoli več nas ne boš videl. IVAN: Upam, da vaše besede držijo (se spravi v plovilo). VOJEJKOV: Odlično (gre do komandne sobe). Dobro, fantje, zdaj gre za res. Izstrelitev naj se začne čez tri, dva, ena, nič! IVAN: Tole pa je en test. Takšne močne simulacije še v življenju nisem videl. (pogleda skozi okno) Čakaj, jaz sem vendar v pravi raketi. Te socialistične svinje so me nategnile. Samo, da pridem nazaj na Zemljo, jim bom že pokazal.
8. PRIZOR
Sovjetsko plovilo pristane na površju Lune. Iz plovila izstopi Ivan, se sprehodi in zapiči sovjetsko zastavo. Nedaleč stran prileti Ameriško plovilo in iz njega izstopi Armstrong.
ARMSTRONG: To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. (zapiči Ameriško zastavo v površje Lune) REŽISER: (skoči iz sence) To je to fantje. Imamo posnetek. Doletela nas bo takšna slava, o kateri lahko Rusi samo sanjajo. Zdaj pa pospravite to staro šaro in gremo že ven iz te Namibijske puščave. V Ameriki nas čaka slava.
KONEC